 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
42. Ponovljeni zakon (angleško)
Temeljno besedilo 5 Moj 4 do 6; 28
Gospod je Mojzesu objavil, da je pred njimi čas, določen za zavzetje Kanaana. Ko je ostareli prerok stal na vzpetini in opazoval reko Jordan in obljubljeno deželo, je z globokim zanimanjem strmel v dediščino svojega ljudstva. Ali je mogoče, da bi bila preklicana kazen, izrečena zoper njega zaradi njegovega greha ob Kadesu? Zelo goreče je rotil: "Gospod Jahve, ti si začel kazati svojemu hlapcu svojo velikost in svojo mogočno roko; kajti kje je mogočni Bog v nebesih ali na zemlji, ki bi delal tebi enaka dejanja in tebi enaka mogočna dela? Daj, prosim, da grem čez Jordan in vidim to dobro deželo na oni strani, to lepo gorovje in Libanon." (5 Moj 3,24.25)
Odgovor je bil: "Dosti ti bodi; nikar mi več ne govori o tem. Stopi na vrh Pizge in povzdigni oči proti zahodu in severu, proti jugu in jutru in jo poglej s svojimi očmi; zakaj čez ta Jordan ne pojdeš." (5 Moj 3,26.27)
Mojzes se je brez godrnjanja pokoril Božji odločitvi. Zdaj je veljala vsa njegova skrb Izraelu. Kdo se bo zanimal za njihovo blaginjo, kakor se je on? Iz prekipevajočega srca je izlil molitev: "Postavi naj Gospod, Bog duhov vsega mesa, nad občino moža, ki naj bi hodil pred njimi ven in noter, da ne bo Gospodova občina kakor ovce brez pastirja." (4 Moj 27,16.17)
Gospod je prisluhnil molitvi svojega služabnika in mu odgovoril: "Vzemi si Jozueta, Nunovega sina, moža, v katerem je Duh, in položi roko nanj, ter ga postavi pred Eleazarja in pred vso občino in mu zapovej vpričo njih, in deni nanj svoje časti, da bi mu bila poslušna vsa občina Izraelovih otrok." (4 Moj 27,18-20) Jozue je dolgo/462/ stregel Mojzesu in ker je bil moder, sposoben in zvest, je bil izbran za njegovega naslednika.
Potem ko je Mojzes položil roke na Jozueta in z njimi najvplivnejšo odgovornost, ga je svečano določil za Izraelovega vodja. Prav tako mu je bilo dovoljeno sodelovati v upravljanju. Mojzes je občini spregovoril Gospodove besede glede Jozueta: "In naj stopi pred Eleazarja, duhovnika, in ta naj vpraša zanj po sodbi Urima pred Gospodom: na njegovo povelje pridejo ven in na njegovo povelje pojdejo noter, on in vsi Izraelovi sinovi z njim, vsa občina." (4 Moj 27,21-23)
Preden je Mojzes prepustil svoj položaj vidnega Izraelovega vodja, mu je bilo ukazano, naj jim ponovi zgodovino rešitve iz Egipta in njihovega potovanja v puščavi ter tudi poudari na Sinaju dan zakon. Ko je bil dan zakon, je bilo le malo navzočih v občini dovolj odraslih, da so dojeli spoštljivo resnost dogodka. Ker bodo kmalu prečkali Jordan in zavzeli obljubljeno deželo, jim je Gospod želel predstaviti zahteve svojega zakona in jim povedati, da je poslušnost pogoj blaginje.
Mojzes je stal pred ljudstvom, da bi ponovil svoja zadnja opozorila in opomine. Njegov obraz je razsvetljevala sveta svetloba. Njegovi lasje so bili zaradi starosti beli, toda bil je vzravnan, njegovo obličje je izražalo nezmanjšano moč in zdravje, njegov vid je bil jasen in nezatemnjen. To je bil pomemben dogodek in čuteče je opisal ljubezen in usmiljenje njihovega Vsemogočnega Zaščitnika: "Vprašaj vendar po starih časih, ki so bili pred teboj, od dne, ko je Bog ustvaril človeka na zemlji, in od enega konca neba do drugega, se li je kdaj zgodila taka velika reč ali se je slišalo kaj enakega! Je li katero ljudstvo slišalo glas Boga, govorečega iz sredi ognja, kakor si ti slišal, in je ostalo živo? Je li poskusil kateri bog priti, da si vzame narod izmed naroda z izkušnjami, z znamenji, s čudeži in z bojem, z mogočno roko in z iztegnjeno ramo ter z velikimi in groznimi deli, kakor je storil Gospod, vaš Bog, vse to za vas v Egiptu vam pred očmi? Tebi je bilo to pokazano, da bi spoznal, da Gospod je Bog in da razen njega ni drugega nobenega." (5 Moj 4,32-35)/463/
"Ni se k vam Gospod nagnil v ljubezni in vas izvolil, ker je vas več bilo nego kateregasibodi ljudstva, saj si najmanjše med vsemi ljudstvi; marveč ker vas Gospod ljubi in hoče ohraniti prisego, ki jo je prisegel vašim očetom, vas je izpeljal z mogočno roko in odrešil iz hiše sužnosti, iz roke faraona, egiptovskega kralja. Vedi torej, da Gospod, tvoj Bog, sam je Bog, zvesti mogočni Bog, ki hrani zavezo in milost do tisoč rodov tistim, ki ga ljubijo in drže njegove zapovedi." (5 Moj 7,7-9)
Izraelci so bili pripravljeni svoje težave pripisati Mojzesu. Zdaj pa so bili odstranjeni njihovi dvomi, da ga vodijo ošabnost, stremuštvo ali sebičnost, zato so zaupljivo prisluhnili njegovim besedam. Mojzes jim je zvesto predočil napake in prestopke njihovih očetov. Pogosto so bili nepotrpežljivi in uporni zaradi dolgotrajnega tavanja po puščavi, ampak Gospod ni bil kriv za to zamudo pri zavzetju Kanaana. Bil je bolj žalosten kakor oni, ker jih ni mogel takoj peljati v obljubljeno deželo in tako pokazati pred vsemi narodi svojo mogočno moč v rešitvi svojega ljudstva. Zaradi nezaupanja v Boga, ošabnosti in nevere niso bili pripravljeni stopiti v Kanaan. Nikakor ne bi mogli predstavljati ljudstva, katerega Bog je Gospod. Niso namreč imeli njegovega značaja čistosti, dobrote in dobrohotnosti. Če bi se njihovi očetje z vero pokorili Božjemu ukazu ter bili poslušni njegovim zakonom in živeli po njegovih predpisih, bi že zdavnaj poselili Kanaan kot uspešno, sveto in srečno ljudstvo. Njihova zamuda pri vstopu v dobro deželo je osramotila Boga in zmanjšala njegovo slavo v očeh okoliških narodov.
Mojzes, ki je razumel značaj in vrednost Božjega zakona, je prepričeval ljudstvo, da noben drug narod nima tako modrih, pravičnih in milostnih pravil, kakor so ta, ki so dana Hebrejcem. Rekel je: "Glejte, učim vas postave in sodbe, kakor mi je zapovedal Gospod, moj Bog, da tako ravnate v deželi, ki greste vanjo, da jo posedete. Hranite jih torej in izpolnjujte; kajti to bo vaša modrost in razumnost vpričo ljudstev, ki bodo slišala vse te postave, tako da poreko: Res, modro in razumno ljudstvo je ta veliki narod!" (5 Moj 4,5.6)/464/
Mojzes je obrnil njihovo pozornost na dan, ko so stali pred Gospodom, svojim Bogom, na Horebu. Izzval je izraelsko množico: "Zakaj kje je velik narod, ki bi mu bili bogovi tako blizu, kakor nam je Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo? In kje je velik narod, ki ima postave in sodbe tako pravične, kakor je ves ta zakon, ki vam ga danes postavljam pred oči?" (5 Moj 4,7.8) Danes se lahko izziv Izraelu ponovi. Zakoni, ki jih je dal Bog svojemu starodavnemu ljudstvu, so bili modrejši, boljši in bolj človeški od katerih koli, ki so jih postavili najbolj civilizirani narodi na zemlji. Vsi človeški zakoni nosijo znamenja slabosti in strasti neobnovljenega srca, Božji zakon pa nosi pečat božanskega.
Mojzes je objavil: "Vas pa je Gospod vzel in peljal iz železne peči, iz Egipta, da bodite ljudstvo njegove dediščine." (5 Moj 4,20) Tako jim je opisal deželo, kamor naj bi kmalu vstopili in ki bo njihova pod pogojem, če bodo poslušni Božjemu zakonu - in kako so morale te besede ganiti srca Izraelcev, ko so se spomnili, da je ta, ki je tako navdušeno opisal blagoslove dobre dežele, zaradi njihovega greha izključen iz dediščine svojega ljudstva:
"Zakaj Gospod, tvoj Bog, te pelje v dobro deželo," ki "ni kakor Egiptovska dežela, iz katere ste odšli, kjer si sejal seme in moral napeljevati vodo nanje s svojo nogo kakor na zelenjavni vrt. Ampak dežela, kamor potujete, da se je polastite, je dežela hribov in dolin in pije vodo od dežja z neba." To je "dežela potokov, studencev in jezer, ki izvirajo po dolinah in gorah; v deželo, kjer je dosti pšenice in ječmena, vinske trte in smokovih dreves in margaranovih jabolk, v deželo, kjer je obilo oljk in medu, v deželo, kjer ne boš jedel kruha po siromaško, kjer ti ničesar ne bo manjkalo; v deželo, katere kamni so železo in ki iz njenih gora lahko koplješ rude." Zanjo "skrbi Gospod, tvoj Bog: vedno so oči Gospoda, tvojega Boga, obrnjene nanjo, od začetka do konca leta". (5 Moj 8,7-9; 11,10-12)
"Ko te torej Gospod, tvoj Bog, pripelje v deželo, ki je zanjo prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da ti jo da: velika in lepa mesta, ki jih nisi zidal, in hiše, vsega dobrega polne, ki jih nisi napolnil, in izkopane vodnjake, ki jih nisi izkopal, vinograde in oljkova drevesa, ki jih nisi zasadil, in ko boš od tega/465/ jedel in se nasitil: varuj se, da ne pozabiš Gospoda. Varujte se torej, da ne pozabite zaveze Gospoda, svojega Boga. ... Zakaj Gospod, tvoj Bog, je ogenj, ki uničuje, je mogočni, goreči Bog." (5 Moj 6,10-12; 4,23.24) Če pa bodo delali, kar je hudobno v Gospodovih očeh, jim je Mojzes povedal: "Hitro in docela poginete s površja zemlje, v katero ste namenjeni iti čez Jordan, da jo posedete." (5 Moj 4,26)
Po javni ponovitvi zakona je Mojzes dokončal pisanje vseh zakonov, odredb in sodb, ki mu jih je dal Bog, ter vse predpise glede daritvenega sistema. Knjiga, v kateri je bilo to zapisano, je bila zaupana določenim uslužbencem in zaradi varnosti shranjena ob skrinjo. Veliki vodja se je še vedno bal, da bo ljudstvo odšlo od Boga. Najveličastneje in ganljivo jim je predočil blagoslove, ki bodo njihovi pod pogojem poslušnosti, in prekletstva, ki bodo posledica prestopka:
"In zgodi se, če boš marljivo poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in pazil, da izpolnjuješ vse njegove zapovedi, ki ti jih jaz zapovedujem danes; ... blagoslovljen boš v mestu, blagoslovljen na njivi. Blagoslovljen bo sad tvojega telesa, obrodek tvoje zemlje, prirastek tvoje živine, mladiči tvoje govedi in jagnjiči tvoje drobnice. ... Blagoslovljen bo tvoj koš in tvoje kadunje. Blagoslovljen boš, ko pojdeš noter, blagoslovljen tudi, ko pojdeš ven. Gospod stori, da bodo tvoji sovražniki, ki se vzpno zoper tebe, poraženi pred teboj. ... Zapove Gospod blagoslovu, da ti pride v žitnico in k vsakemu delu tvojih rok." (5 Moj 28,1.3-8)
"Ako pa ne boš poslušal glasu Gospoda, svojega Boga, da bi hranil in izpolnjeval vse njegove zapovedi in postave, ki ti jih danes zapovedujem: vse te prekletve pridejo nadte in te dohite. In boš v grozo, v pregovore in zabavljice med vsemi ljudstvi, kamor te zažene Gospod. In Gospod te razkropi med vsa ljudstva, od enega konca zemlje do drugega, in tam boš služil tujim bogovom, katerih nisi poznal ne ti ne tvoji očetje, lesu in kamnu. In med temi narodi ti ne bo pokoja, in počivališča ne bo stopalu tvoje noge; in Gospod ti da trepetajoče srce, medle oči in onemoglo dušo. In tvoje življenje bo kakor na niti viseče tebi pred očmi, in v trepetu/466/ boš ponoči in podnevi, in ne boš si v svesti svojega življenja. Zjutraj porečeš: O, da bi bil že večer! In zvečer porečeš: O, da bi bilo že jutro! zaradi strahu svojega srca, v katerem boš trepetal, in zaradi tega, kar boš moral gledati s svojimi očmi." (5 Moj 28,15.37.64-67)
Mojzes je z Duhom navdihnjenja gledal daleč naprej skozi stoletja in opisal strašne prizore Izraelovega končnega strmoglavljenja kot naroda, in uničenje Jeruzalema, ki ga bodo pokončale rimske vojske: "Gospod pripelje nadte narod od daleč, od kraja zemlje, ki leti kakor orel, narod, čigar jezika ne razumeš; narod trdega obličja, ki se ne ozira na osebo starčka in se mladine ne usmili." (5 Moj 28,49.50)
Dokončno opustošenje dežele in strašno trpljenje ljudstva med obleganjem Jeruzalema pod Titovim vodstvom stoletja pozneje so bili živo opisani: "Ta poje prirastke tvoje živine in tvoje zemlje, dokler ne boš pokončan. ... In pritiskal bo nate ob vseh tvojih vratih, dokler ne razruši po vsej deželi tvojih visokih in močnih zidov, na katere se zanašaš. ... Tedaj boš jedel sad svojega telesa, meso svojih sinov in hčer, ki ti jih je dal Gospod, tvoj Bog, pri obleganju in v stiski, s katero te bo stiskal tvoj sovražnik. ... Mehka in razvajena ženska med vami, ki še od mehkosti in razvajenosti ni poskusila postaviti svojega stopala na tla, bo nevoščljivo gledala naročja svojega moža in svojega sina in svojo hčer, zaradi trebeža, ki pride iz nje pri porodu, in zaradi otrok, katere porodi; kajti jedla jih bo skrivaj ob pomanjkanju vseh reči, pri obleganju in v stiski, s katero te bo stiskal tvoj sovražnik v tvojih vratih." (5 Moj 28,51-57)
Mojzes je končal s temi vplivnimi besedami: "Za priči proti vam kličem danes nebo in zemljo. Predložil sem ti danes življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo: izvoli si torej življenje, da bi živel ti in tvoj zarod, da ljubiš Gospoda, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga oklepaš; zakaj v tem je tvoje življenje in podaljšanje tvojih dni, da bi prebival v deželi, za katero je Gospod prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jim jo da." (5 Moj 30,19.20)
Da bi veliki vodja globlje vtisnil te resnice v misli vseh, jih je izrazil v svetem verzu. Ta pesem ni bila/467/ samo zgodovinska, temveč tudi preroška. Med naštevanjem Božjega čudovitega ravnanja z njegovim ljudstvom v preteklosti je prav tako napovedal velike prihodnje dogodke in končno zmago zvestih, ko bo Kristus prišel drugič v moči in slavi. Ljudstvu je bilo ukazano, naj si zapomni to preroško pesem in jo prenese svojim otrokom in otrokom svojih otrok. Pojejo jo naj, ko se občina zbere pri bogoslužju, in ponavljajo, ko opravljajo vsakdanje delo. Dolžnost staršev je bila te besede tako vtisniti v dovzeten spomin svojih otrok, da je nikoli ne bodo pozabili.
Ker bodo Izraelci v posebnem pomenu čuvaji in oskrbniki Božjega zakona, morajo posebno poznati pomen njegovih predpisov in pomembnost poslušnosti. Po njih pa bo prenesen otrokom in njihovim otrokom. Gospod je zapovedal glede svojih zakonov: "In marljivo jih uči svoje otroke ter govori o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko ležeš in ko vstaneš. Zapiši jih na podboje svoje hiše in na svoja vrata." (5 Moj 6,7.9)
V prihodnjem času bodo otroci vprašali: "Kaj so tista pričevanja in postave in sodbe, ki vam jih je ukazal Gospod, naš Bog?" (5 Moj 6,20) Tedaj naj starši ponovijo zgodovino Božjega milostnega ravnanja z njimi - kako jih je Gospod rešil, da bi bili poslušni njegovemu zakonu - in jim oznanijo: "Gospod nam je zapovedal, da izpolnjujmo vse te postave, da se bojmo Gospoda, svojega Boga, nam v dobro vse dni, da bi nas ohranil v življenju, kakor se vidi današnji dan. In to nam bo pravičnost, ako bomo pazili, da izpolnimo vso to zapoved pred Gospodom, svojim Bogom, kakor nam je zapovedal." (5 Moj 6,24.25)/468/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!