 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
41. Odpadništvo pri Jordanu (angleško)
Temeljno besedilo 4 Moj 25
Zmagoslavna Izraelova vojska se je vrnila iz Basana z veselim srcem in obnovljeno vero v Boga. Pridobili so že dragoceno ozemlje in bili so prepričani o takojšnji osvojitvi Kanaana. Samo reka Jordan jih je ločevala od obljubljene dežele. Prav čez reko je bila bogata ravnina, pokrita z zelenjem, namakana s potoki in izviri in vsa v senci bujnih palmovih dreves. Na zahodni meji ravnine so se dvigovali stolpi in palače Jeriha, ki je bil tako obdan s palmovimi drevesi, da so ga imenovali Palmovo mesto.
Na vzhodni strani Jordana, med reko in visoko planoto, ki so jo prečkali, je bila prav tako ravnina, široka nekaj kilometrov in se raztezala nekaj kilometrov vzdolž reke. Ta zaščitena dolina je imela tropsko podnebje; tukaj je uspeval sitim ali akacija, drevo, po katerem se dolina imenuje Sitimska dolina. Tukaj so se Izraelci utaborili in v akacijevih nasadih poleg rečnega brega so našli ustrezno zatočišče.
Toda sredi te prijetne okolice so se morali spopadati z zlom, ki je bilo celo bolj pogubno od mogočnih čet oboroženih mož ali divjih puščavskih zveri. To z naravnimi ugodnostmi bogato deželo so oskrunjali njeni prebivalci. Med javnim češčenjem Baala, glavnega božanstva, so neprestano uprizarjali najsramotnejša in izprijena dejanja. Povsod so bili prostori, namenjeni malikovanju in razuzdanosti, sama imena so govorila o nizkotnosti in pokvarjenosti ljudi.
To okolje je kvarno vplivalo na Izraelce. Njihovemu umu so se udomačile hudobne misli, ki so bile nenehno pred očmi; njihovo lahkotno in brezdelno življenje je obrodilo pokvarjen sad. Skoraj nezavedno so/453/ odšli od Boga in prišli v stanje, kjer so bili lahek plen skušnjavi.
Ko so bili utaborjeni poleg Jordana, se je Mojzes pripravljal na zasedbo Kanaana. Veliki vodja se je popolnoma zakopal v to delo, toda za ljudstvo je bil ta čas negotovosti in pričakovanja velika skušnjava. Preden je minilo nekaj tednov, je bila njihova zgodovina že omadeževana z najstrašnejšim odstopanjem od čistosti in poštenosti.
Sprva je bilo malo stikov med Izraelci in njihovimi poganskimi sosedi, toda po nekem času so se v njihov tabor začele tihotapiti Madianke. Njihov prihod ni izzval preplaha in tako tiho so izpeljale svoje načrte, da Mojzes zadevi ni posvetil pozornosti. Cilj teh žensk je bil družiti se s Hebrejci in jih zapeljati v prestopanje Božjega zakona, pritegniti njihovo pozornost k poganskim obredom in navadam ter jih voditi v malikovalstvo. Te vzgibe so premišljeno skrile pod obleko prijateljstva, da celo ljudska straža ne bi posumila.
Na Balaamov predlog je moabski kralj priredil veliko slavje v čast njihovih bogov. Pripravljeno je bilo na skrivaj, da bi Balaam napeljal Izraelce k sodelovanju. Imeli so ga za Božjega preroka, zato mu ni bilo težko izpeljati svojega načrta. Veliko število ljudstva je obiskalo slavje. Drznili so si stopiti na prepovedano ozemlje in se zapletli v Satanovo past. Zaslepila sta jih glasba in ples ter očarala lepota poganskih vestalk, da so odvrgli zvestobo Jahveju. Ko so sodelovali v veseljačenju in zabavanju, je uživanje vina omračilo njihove čute in podrlo pregrade samonadzora. Strast je popolnoma prevzela vajeti; ko so svojo vest oskrunili z nespodobnostjo, so jih prepričali, da so se priklonili malikom. Darovali so na poganskih oltarjih in sodelovali v najsramotnejših obredih.
Ni bilo dolgo, ko se je strup kakor smrtna okužba razširil po izraelskem taboru. Te, ki bi v bitki porazili svoje sovražnike, so premagale zvijače pogank. Zdelo se je, da je vse ljudstvo zaslepljeno. Poglavarji in vodilni možje so bili med prvimi, ki so se pregrešili. Toliko ljudi je bilo krivih, tako da je odpadništvo postalo vseljudsko. "In Izrael se je oprijel Baal-peorja." (4 Moj 25,3) Ko je Mojzes/454/ opazil zlo, so bile sovražnikove zarote že tako uspešne, da Izraelci niso samo sodelovali v razuzdanem češčenju na gori Peor, temveč so poganske obrede opravljali v izraelskem taboru. Ostareli vodja je bil ogorčen in vnel se je Božji srd.
Razvratna dejanja so Izraelcem povzročila to, česar vsa Balaamova čaranja niso mogla - ločili so se od Boga. Po hitrih sodbah se je ljudstvo zavedlo grozote svojega greha. V taboru je izbruhnila strašna kuga, katere plen so hitro postali desettisoči. Bog je zapovedal, naj sodniki usmrtijo odpadle vodje. Ta ukaz so nemudoma ubogali. Prestopniki so bili pomorjeni, potem pa so njihova trupla obesili pred vsem Izraelom, da bi občina videla, kako strogo so kaznovali voditelje, po čemer bi lahko občutila Božji stud do njihovega greha in grozo njegovega srda zoper nje.
Vsi so čutili, da je kazen pravična, in ljudstvo je hitelo proti svetišču, kjer so v solzah in globokem ponižanju priznali svoj greh. Ko so tako jokali pred Bogom ob svetiščnih vratih in je šiba še vedno opravljala svoje smrtno delo ter so sodniki še vedno izvrševali svojo strašno nalogo, je v tabor drzno stopil Simri, izraelski plemič, v družbi z madiansko vlačugo, princezo poglavarja "očetovine med Madiani". (4 Moj 25,15) Oba sta šla v njegov šotor. Nikoli ni bila pregreha drznejša ali upornejša. Opit z vinom je Simri razodel svoj greh kakor sodomski in užival v svoji sramoti. Duhovniki in voditelji so bili v ponižnosti in žalosti na kolenih, jokali so med preddverjem in oltarjem ter rotili Gospoda, naj prizanese svojemu ljudstvu, naj ne daje svoje dediščine v sramoto. Ta knez pa se je v Izraelu šopiril s svojim grehom pred očmi vse občine, kakor da bi izzival Božje maščevanje in se rogal narodovim sodnikom. Pinehas, sin velikega duhovnika Eleazarja, se je dvignil izmed občine in pograbil kopje, šel "za tistim izraelskim možem v kočo" ter ju oba umoril. (4 Moj 25,8) Tako je bila ustavljena šiba, duhovnik, ki je izvršil božansko sodbo, pa je bil počaščen pred vsem Izraelom. Njemu in njegovi družini je bilo duhovništvo za večno zagotovljeno.
Pinehas je odvrnil Božjo jezo od Izraelovih sinov, božansko sporočilo pa se je glasilo: "Zato reci: Glej, dajem mu svojo zavezo, zavezo miru; in njemu in njegovemu/455/ zarodu po njem naj velja zaveza večnega duhovništva, zato ker je gorel za svojega Boga in storil poravnavo za Izraelove sinove." (4 Moj 25,12.13)
Sodbe, ki so doletele Izraela zaradi greha v Sitimu, so uničile preživele izmed tiste velike množice, ki so Izraelu skoraj štirideset let prej nakopali kazen. "Gotovo umrjo v puščavi." (4 Moj 26,65) Štetje ljudstva po božanskem naročilu med njihovim taborjenjem na Jordanskih ravninah je pokazalo, da "ni bilo onih, ki sta jih preštela Mojzes in Aron, duhovnik, ko sta štela Izraelove sinove v Sinajski puščavi. ... Ni ostalo torej nobenega izmed njih razen Kaleba, Jefunovega sina, in Jozueta, Nunovega sina". (4 Moj 26, 64.65)
Bog je nad Izraela poslal sodbe zaradi popuščanja madianskim skušnjavam; toda povzročitelji greha ne bodo ušli srdu božanske pravice. Amaleki, ki so napadli Izraela pri Rafidimu ter naskočili oslabele in šibke, še dolgo niso bili kaznovani, Madianci pa, ki so jih zapeljali v greh, so kmalu občutili Božje sodbe, saj so bili nevarnejši sovražniki. "Maščuj Izraelove sinove nad Madianci," se je glasil Božji ukaz Mojzesu, "potem boš zbran k svojemu ljudstvu." (4 Moj 31,2) Ta ukaz so takoj ubogali. Iz vsakega rodu so izbrali tisoč mož in jih poslali pod Pinehasovo poveljstvo. "In vojska je šla na Madiance, kakor je bil Gospod zapovedal Mojzesu. ... Pobili so tudi madianske kralje z drugimi pobitimi vred: Evija, Rekema, Zura, Hura in Reba, pet madianskih kraljev; Balaama tudi, sina Beorjevega, so umorili z mečem." (4 Moj 31,7.8) Tudi ženske, ki so jih ujele napadajoče čete, so po Mojzesovem naročilu pobili kot najbolj krive in najnevarnejše Izraelove sovražnice.
Tak je bil konec teh, ki so zoper Božje ljudstvo načrtovali zlo. Psalmist je rekel: "Pogreznili so se narodi v jamo, ki so jo sami napravili; v mrežo, ki so jo skrito nastavili, se je ujela njihova noga. Kajti Gospod ne zavrže svojega ljudstva in svoje dediščine ne zapusti. Temveč k pravičnosti se mora vrniti sodba." (Ps 9,15; 94,14.15) Ko se ljudje "zbirajo proti duši pravičnega," Gospod "obrača proti njim njihovo krivico in po njihovi hudobnosti jih pokonča". (Ps 94,21.23)/456/
Ko je bil Balaam poklican preklet Hebrejce, z nobenimi vražami ni mogel nadnje priklicati zla, kajti Gospod "ne gleda krivičnosti v Jakobu", niti ni "vedeževanja zoper Izraela". (4 Moj 23,21.23) Ko pa so s popuščanjem skušnjavi prestopili Božji zakon, je njihova obramba odstopila od njih. Ko je Božje ljudstvo zvesto njegovim zapovedim, "ni vraževanja zoper Jakoba, ne vedeževanja zoper Izraela". (4 Moj 23,23) Zato je Satan uporabil vse moči in zvijačnosti, da bi jih zapeljal v greh. Če ti, ki trdijo, da jim je zaupan Božji zakon, postanejo prestopniki njegovih predpisov, se ločijo od Boga in ne bodo sposobni stati pred sovražniki.
Izraelci, ki jih madianske roke ali zvijače niso mogle premagati, so postali plen njihovih vlačug. Taka je moč, ki jo je uporabila ženska, pridobljena za Satanovo službo, da je ujela in uničila ljudi. "Ker mnogo jih je prebodla in na tla zvrnila, in veliko jih je, katere je vse pomorila." (Preg 7,26) Tako so bili Setovi otroci zapeljani od svoje poštenosti in sveto potomstvo se je pokvarilo. Tako je bil skušan Jožef. Tako je Samson izdal svojo moč, Izraelovo obrambo, v filistejske roke. Tukaj se je spotaknil David. In Salomon, najmodrejši vseh kraljev, ki ga je Bog trikrat imenoval ljubljenega, je postal suženj strasti ter je žrtvoval svojo poštenost isti čarobni moči.
"To vse pa se jim je zgodilo kot zgledi, a napisalo se je za svarilo nam, na katere so prišli konci vekov. Kdor torej misli, da stoji, naj gleda, da ne pade." (1 Kor 10,11.12) Satan dobro pozna snov, s katero ima opraviti v človeškem srcu. Pozna - saj je vražje vneto proučeval tisoče let - točke v vsakem značaju, ki jih je najlažje napasti; in po naslednjih rodovih je deloval, da bi strmoglavil najmočnejše može, kneze v Izraelu, z istimi skušnjavami, ki so se izkazale za tako uspešne ob Baal-peorju. Skozi stoletja so vidne naplavljene razbitine značajev, ki so se razbili na skalah čutne popustljivosti. Ko se bližamo koncu časa in ko Božje ljudstvo stoji na mejah nebeškega Kanaana, bo Satan, kakor v preteklosti, podvojil svoje napore, da bi jim preprečil vstop v dobro deželo. Vsakemu človeku nastavlja pasti. Zato morajo vsi stražiti, ne samo nevedni in neizobraženi,/457/ skušnjave bo pripravil tudi tem na najvišjih položajih, v najsvetejši službi. Če jih bo lahko zapeljal, da onesnažijo svoje duše, bo po njih lahko uničil mnoge. Zdaj uporablja enaka sredstva, kakor jih je uporabljal pred tisoč leti. S posvetnimi prijateljstvi, z lepoto, z iskanjem zadovoljstva, veselja, zabave ali čaše vina skuša doseči prekršitev sedme zapovedi.
Satan je zapeljal Izraela v razuzdanost, preden jih je odpeljal v malikovanje. Kdor bo onečastil Božjo podobo in oskrunil njegov tempelj v sebi, se ne bo obotavljal osramotiti Boga, da bi zadovoljil željo svojega pokvarjenega srca. Vdajanje čutnosti slabi um in ponižuje človeka. Moralne in umske moči ohromijo in odrevenijo zaradi zadovoljevanja živalskih nagonov. Suženj strasti ne more prepoznati svete dolžnosti do Božjega zakona, spoštovati sprave ali pravilno ceniti človeka. Ogenj poželenja použije dobroto, čistost in resnico, spoštovanje do Boga in ljubezen do svetih stvari - vse te svete občutke in plemenite želje, ki povezujejo človeka z nebeškim svetom. Človek postane mračna in opustošena puščava, prebivališče hudobnih duhov in "ječa vseh nečistih in sovraženih ptičev". (Raz 18,2) Bitja, ki so upodobljena po Božji podobi, so ponižana na raven živali.
Hebrejci so bili zaradi druženja z malikovalci in udeležbe na slavjih zapeljani k prestopanju Božjega zakona in so nakopali ljudstvu njegove sodbe. Tako je sedaj, ko se Kristusovi sledilci družijo z brezbožnimi in se udeležujejo zabav, s katerimi jih Satan zelo uspešno zapelje v greh. "Zato odidite izmed njih in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikajte." (2 Kor 6,17) Bog tudi danes zahteva od svojega ljudstva enako veliko razliko od sveta v navadah, običajih in načelih, kakor jo je zahteval od starodavnega Izraela. Če bodo zvesto sledili naukom njegove besede, bo ta razlika obstajala; drugače ne more biti. Hebrejcem dana opozorila glede druženja s pogani niso bila nič bolj neposredna ali določna od teh, ki kristjanom prepovedujejo prilagajanje duhu in navadam brezbožnih. Kristus nam pravi: "Ne ljubite sveta, ne tega, kar je na svetu. Če kdo ljubi svet, ni Očetove ljubezni v njem. Ali ne veste, da je prijateljstvo/458/ sveta sovraštvo do Boga? Kdor koli torej hoče biti svetu prijatelj, postane Bogu sovražnik." (1 Jan 2,15; Jak 4,4) Kristusovi sledilci se morajo ločiti od grešnikov; njihovo družbo si smejo izbrati samo, kadar imajo priložnost, da bi jim delali dobro. Odločno se moramo izogibati družbi teh, ki se trudijo, da bi nas ločili od Boga. Ko molimo, "ne vpelji nas v skušnjavo", se moramo kolikor je mogoče izogibati skušnjavi. (Mat 6,13)
Ko so bili Izraelci na zunaj varni in so lahkotno živeli, so bili zapeljani v greh. Pozabili so imeti vselej pred seboj Boga, zanemarili so molitev in gojili duha samozaupanja. Lagodnost in samozadovoljnost sta pustili dostop v dušo nezaščiten, in sramotne misli so našle prost vstop. Izdajalci znotraj zidov so podrli trdnjave načela in izdali Izraela v Satanovo oblast. Satan še vedno želi na enak način pogubiti človeka. V kristjanovem srcu se odvija dolg pripravljalen postopek, ki je svetu neznan, preden ta stori javen greh. Um se ne spusti kar naenkrat iz čistosti in svetosti v pokvarjenost, izprijenost in hudodelstvo. Potreben je čas, da bi se bitja, ki so oblikovana po Božji podobi, ponižala do živalske ali satanske ravni. Z gledanjem se spreminjamo. S popuščanjem nečistim mislim lahko človek tako vzgoji svoj um, da mu postane prijeten greh, ki ga je nekoč sovražil.
Satan uporablja vsa sredstva, da bi hudodelstvo in sramotno pregreho naredil priljubljena. Ne moremo iti po ulicah naših mest, ne da bi se srečali s kričečimi podobnostmi s hudodelstvom, ki je bilo predstavljeno v kakšnem romanu ali pa odigrano v gledališču. Um je vzgojen tako, da mu greh postane domač. Nizkotno in razuzdano ravnanje je prikazano ljudem večkrat na dan, in vse, kar lahko izzove strast, jim je predočeno v vznemirljivih zgodbah. Slišijo in vidijo toliko nizkotnih hudodelstev, da dotlej tenkočutna vest zakrkne, čeprav so se nekoč zgražali ob takih prizorih, in premišljujejo o teh stvareh s poželjivim zanimanjem.
Danes v svetu mnoge priljubljene zabave, celo pri teh, ki trdijo, da so kristjani, težijo k istemu koncu kakor poganske. Resnično jih je med njimi le malo, ki jih Satan ne uporablja kot sredstvo za uničevanje ljudi. Stoletja je deloval po drami, da bi izzval strast in poveličal pregreho. Opero z njenim očarljivim razkazovanjem in osupljivo/459/ glasbo, maškarado, ples in kartanje Satan uporablja, da bi polomil pregrade načel in odprl vrata čutnemu popuščanju. V vsakem zbiranju k zadovoljstvu, kjer se pospešuje ošabnost ali vdaja teku, kjer je kdo napeljan, da pozabi Boga in izgubi izpred oči večne koristi, je navzoč Satan, ki okoli duše veže verigo.
Nasvet modreca se glasi: "Bolj nego vse, kar je stražiti, čuvaj svoje srce, kajti v njem so viri življenja." (Preg 4,23) Kajti človek "odmerja vse v svojem srcu". (Preg 23,7) Srce mora biti prenovljeno z božansko milostjo ali pa bo zaman hrepenelo po življenjski čistosti. Kdor si prizadeva izoblikovati plemenit, kreposten značaj neodvisno od Kristusove milosti, zida svojo hišo na živem pesku. Če pridrvijo silovite nevihte skušnjave, jo zagotovo podrejo. Davidova molitev naj bo prošnja vsakega človeka: "Čisto srce mi ustvari, o Bog, in trdnega duha ponovi v meni." (Ps 51,10) Ko smo postali deležniki nebeškega daru, napredujmo do popolnosti, mi, ki nas "Božja moč čuva in po veri ohrani". (1 Pet 1,5)
Pa vendar se moramo upreti skušnjavi. Kdor ne želi postati plen Satanovih zvijač, mora dobro varovati dohode v dušo. Izogiblje naj se branju, gledanju ali poslušanju tega, kar vsiljuje nečiste misli. Misli naj ne tavajo brezciljno po vsaki temi, ki jo lahko predlaga človekov sovražnik. "Opašite ledja svojega razuma," pravi apostol Peter: "Bodite trezni, ... ne ravnajte se po prejšnjih željah v času svoje nevednosti, marveč po Svetem, ki vas je poklical, bodite tudi vi sveti v vsem svojem vedenju." (1 Pet 1,13-15) Pavel pravi: "Sicer pa, bratje, kar je resnično, kar čestito, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar sloveče, če je kaka čednost in če kaka hvala, to premišljajte." (Filip 4,8) To zahteva resno molitev in stanovitno čuječnost. Pomagati nam mora stalni vpliv Svetega Duha, ki bo naše misli usmerjal navzgor in jih privajal, da se ukvarjajo s čistimi in svetimi stvarmi. Marljivo moramo preiskovati Božjo besedo. Psalmist je rekel: "Kako ohrani mladenič svojo stezo brez madeža? Držeč se je po tvoji besedi. V svojem srcu sem shranil tvoj govor, da ne grešim zoper tebe." (Ps 119, 9.11)/460/
Izraelov greh pri Baal-peorju je nad narod priklical Božje sodbe. Četudi mogoče isti grehi ne bodo kaznovani tako hitro, bodo zagotovo kaznovani. "Če kdo pokvari Božji tempelj, tega pogubi Bog." (1 Kor 3,17) Narava je pripisala tem hudodelstvom strašne kazni - kazni, ki bodo prej ali slej doletele vsakega prestopnika. Ti grehi so bolj kakor kateri drugi povzročili strašno izprijenost našega rodu ter težo bolezni in bede, s katero je preklet svet. Človeku lahko uspe prikriti svoj prestopek pred svojimi bližnjimi, toda to ne pomeni, da ne bo požel manj posledic v trpljenju, bolezni, slaboumnosti ali smrti. Po tem življenju pa ga čaka sodišče s sodbo in njeno plačilo večne kazni. "Tisti, ki to delajo, ne bodo podedovali Božjega kraljestva," (Gal 5,21) temveč bodo imeli skupaj s Satanom in hudobnimi angeli delež v ognjenem jezeru, ki "je druga smrt". (Raz 20,14)
"Zakaj med cede ustne tujke in glajša od olja so njena usta. Ali njen konec je grenek kakor pelin, oster kakor dvorezen meč. Daleč od nje hodi svojo pot in ne bližaj se durim njene hiše, da ne bi dal drugim svoje dike in svojih let grozovitniku; da se ne bi sitili tujci s tvojim premoženjem in tvoji trudi ostali v hiši inostranca. In ne bi zdihoval ob svojem koncu, ko se ti posuši meso in telo. Kajti v smrt se nagiblje njena hiša. ... Kateri koli zahajajo k njej, se ne povrnejo. Njeni povabljenci so mrtvi, tam, v globočinah smrtnega kraja." (Preg 5,3.4.8-11; 2,18.19; 9,18)/461/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!