 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
40. Balaam (angleško)
Temeljno besedilo 4 Moj 22 do 24
Po zmagi nad Basanom so se Izraelci vrnili na Jordan ter se pripravljali za takojšnji napad na Kanaan. Utaborili so se poleg reke nad izlivom v Mrtvo morje in ravno nasproti Jerihonski ravnini. Bili so ob samih mejah Moaba. Moabci pa so se prestrašili zaradi neposredne bližine zavojevalcev.
Izrael ni nadlegoval Moabcev, ti pa so vendar s strahom opazovali vse, kar se je zgodilo v okoliških deželah. Amorejce, pred katerimi so se bili prisiljeni umakniti, so Hebrejci premagali. Ozemlje, ki so ga Amorejci iztrgali Moabcem, je bilo zdaj v Izraelovi lasti. Basanske čete so pred skrivnostno, v oblakov steber ovito močjo, popustile in velikanske trdnjave so zasedli Hebrejci. Moabci si niso drznili tvegati in jih napasti; klic k orožju je bil brezupen glede na nadnaravne pomočnike, ki so delali v njihovo korist. Odločili pa so se, kakor se je faraon, najeti moč čarodejstva, da bi preprečili Božje delo. Izraela bodo prekleli.
Moabci so bili tesno povezani z Madianci tako z vezmi narodnosti kakor z vero. Balak, moabski kralj, je zbudil strah v sorodnem ljudstvu in si zagotovil njegovo sodelovanje v svojih načrtih zoper Izraela s sporočilom: "Zdaj pa požre ta množica vse okrog nas, kakor pomuli vol vso travo na polju." (4 Moj 22,4) Za Balaama, ki je bival v Mezopotamiji, so govorili, da ima nadnaravne moči, in njegov sloves je segel v Moabsko deželo. Odločili so se ga poklicati na pomoč. Zato so poslali "starešine Moabcev in Madiancev," (4 Moj 22,7) da bi zvedeli za njegovo napoved in bi izrekel urok zoper Izraela./438/
Tedaj so se poslanci odpravili na dolgo potovanje čez gore in prečkali puščavo do Mezopotamije. Poiskali so Balaama in mu povedali sporočilo svojega kralja: "Glej, iz Egipta je prišlo ljudstvo; glej, pokrilo je površje zemlje in ustanovilo se je tu meni nasproti. Pridi torej zdaj, prosim, in mi prekolni to ljudstvo, ker je močnejše od mene: morda se mi ga posreči poraziti ter izgnati iz dežele; zakaj vem, da je blagoslovljen, kogar ti blagosloviš, in preklet, kogar prekolneš." (4 Moj 22,5.6)
Balaam je bil nekoč dober mož in Božji prerok, vendar je odpadel in se vdal poželjivosti. Še vedno se je izdajal za služabnika Najvišjega. Znano mu je bilo Božje delo v korist Izraela, in ko so sli sporočili svoj opravek, je dobro vedel, da je njegova dolžnost zavrniti Balakove darove in odpustiti sle. Vendar si je drznil poigravati se s skušnjavo. Poslancem je rekel, naj ostanejo pri njem čez noč, ker ne more dati odgovora, dokler ne vpraša za nasvet Gospoda. Balaam je vedel, da to prekletje Izraelu ne more škodovati. Bog je bil na njihovi strani in dokler mu bodo zvesti, jih nobena sovražna zemeljska ali peklenska moč ne more premagati. Njegovi ošabnosti so prijale besede poslancev: "Da je blagoslovljen, kogar ti blagosloviš, in preklet, kogar prekolneš." (4 Moj 22,6) Podkupnina dragocenih darov in bodoče povišanje sta spodbudila njegovo poželjivost. Pohlepno je sprejel ponujene dragocenosti. Zato je najprej izjavil strogo poslušnost Božji volji, potem pa poskušal ustreči Balakovim željam.
Ponoči pa je Božji angel prišel k Balaamu s sporočilom: "Ne hodi z njimi; ne kolni ljudstva, zakaj blagoslovljeno je." (4 Moj 22,12)
Zjutraj je Balaam z nejevoljo odpustil poslance, vendar jim ni povedal, kaj je rekel Gospod. Jezen, ker so se nenadoma razblinile njegove prikazni o dobičku in časti, je čemerno rekel: "Pojdite v svojo deželo; zakaj Gospod mi noče dopustiti, da bi šel z vami." (4 Moj 22,13)
Balaam je "ljubil plačilo krivice". (2 Pet 2,15) Greh poželjivosti, ki ga je Bog razglasil za malikovalstvo, je Balaama naredil za preračunljivca. Po tej eni napaki je Satan pridobil/439/ popoln nadzor nad njim. To je povzročilo njegovo pogubo. Skušnjavec vedno ponuja posvetni dobiček in čast, da bi zapeljal od službe Bogu. Pravi jim, da jim njihova pretirana natančnost preprečuje blaginjo. Tako so mnogi napeljani, da si drznejo stopiti s poti stroge poštenosti. En sam napačen korak olajša naslednjega, in ljudje postanejo vedno bolj predrzni. Ko se enkrat prepustijo oblasti lakomnosti in želji po moči, počnejo in si drznejo storiti najstrašnejše stvari. Mnogi si laskajo, da lahko zaradi posvetnih prednosti za nekaj časa odstopijo od stroge poštenosti, saj lahko po doseženem cilju ponovno spremenijo svojo pot, kadar bodo želeli. Taki se zapletajo v Satanove pasti in redko mu pozneje lahko uidejo.
Poslanci so sporočili Balaku, da se jim prerok ni hotel pridružiti. Ampak niso mu omenili, da mu je Bog to prepovedal. Ker je kralj predvideval, da se Balaam obotavlja zaradi želje po večji nagradi, je poslal več knezov, ki so bili tudi bolj ugledni od prvih. Obljubil mu je večje časti in vse, kar bi Balaam zahteval. Balakovo nujno sporočilo preroku se je glasilo: "Ne daj si, prosim, z ničimer zabraniti, da ne bi prišel k meni. Zakaj z mnogimi častmi te hočem obsipati, in kar koli mi porečeš, rad storim; pridi torej, prosim, prekolni mi to ljudstvo." (4 Moj 22,16.17)
Balaam je bil preizkušen drugič. V odgovor na moledovanje poslancev je hlinil veliko vestnost in poštenost ter jim zagotavljal, da ga nobena vsota zlata ali srebra ne moreta napeljati k nasprotovanju Božji volji. Toda želel si je izpolniti kraljevo zahtevo. Čeprav mu je bila Božja volja že dokončno znana, je rotil poslance, naj ostanejo, da bi lahko povprašal Boga, kakor da bi bil Neskončni človek, ki se ga da prepričati.
Ponoči se je Balaamu prikazal Gospod in rekel: "Ako so te prišli ti možje klicat, vstani in pojdi z njimi; ali stori samo to, kar ti bom govoril." (4 Moj 22,20) Gospod mu je dovolil, da je delal po svoji volji, ker se je tako Balaam sam odločil. Ni hotel izpolniti Božje volje, temveč je izbral svojo pot in si potem prizadeval zagotoviti Gospodovo odobritev.
Na tisoče ljudi je danes, ki ravnajo podobno. Ne bi jim bilo težko razumeti/440/ svoje dolžnosti, če bi se ujemala z njihovimi nagnjenji. Ta jim je jasno razodeta v Svetem pismu ali pa jim jo jasno pokažejo okoliščine in razum. Ker pa ti dokazi nasprotujejo njihovim željam in nagnjenjem, jih pogosto zavračajo in si upajo oditi k Bogu, da bi spoznali svojo dolžnost. Z veliko navidezno vestnostjo dolgo in goreče molijo za luč. Toda z Bogom se ne da šaliti. Takim pogosto dovoli, da sledijo svojim željam in trpijo posledice. "Ali moje ljudstvo ni poslušalo mojega glasu. ... Zatorej sem jih pustil, naj hodijo po zakrknjenosti svojega srca in hodili so po svojih krivih naklepih." (Ps 81,11.12) Ko kdo jasno pozna svojo dolžnost, naj si ne drzne stopiti pred Boga z molitvijo, da bi bil oproščen njene izpolnitve. Namesto tega naj raje s ponižnim in pokornim duhom prosi za božansko moč in modrost, da bo izpolnil njene zahteve.
Moabci so bili pokvarjeno, malikovalsko ljudstvo, pa vendar v očeh Nebes njihova krivda glede na luč, ki so jo prejeli, ni bila tako velika kakor Balaamova. Ker je Balaam trdil, da je Božji prerok, bi moral vse, kar je izrekel, reči z božansko oblastjo. Zato mu ni bilo dovoljeno govoriti, kakor bi želel, temveč je moral oznaniti sporočilo, ki mu ga bo dal Bog. Božanski ukaz se je glasil: "Stori samo to, kar ti bom govoril." (4 Moj 22,20)
Balaam je prejel dovoljenje, da lahko gre s poslanci iz Moaba, če ga pridejo zjutraj klicat. Ampak ti so vznejevoljeni zaradi njegovega obotavljanja in ker so pričakovali še eno zavrnitev, odpotovali proti domu, ne da bi se še enkrat posvetovali z njim. Zdaj je bil odstranjen vsak izgovor za izpolnitev Balakove zahteve. Balaam pa se je odločil dobiti svojo nagrado; vzel je oslico, na kateri je po navadi jahal, ter se podal na pot. Bal se je, da bi celo zdaj ostal brez božanskega dovoljenja, zato je nepotrpežljivo hitel, da mu ne bi zaradi česa spodletelo dobiti želene nagrade.
Toda "Gospodov angel mu stopi na pot kot nasprotnik". (4 Moj 22,22) Žival je videla božanskega sla, ki je bil človeku neviden, zato se je obrnila s poti na polje. Balaam je s krutimi udarci vrnil oslico na pot, toda na ozkem prostoru, ki so ga zapirale stene, se je ponovno pokazal angel. Žival se je poskušala izogniti preteči podobi, zato je pritisnila gospodarjevo nogo k steni. Balaam je bil slep za nebeško posredovanje in ni vedel, da mu je Bog/441/ zaprl pot. Mož se je razjezil in neusmiljeno tepel oslico ter jo silil, naj gre dalje.
Spet "Gospodov angel gre dalje in se postavi v tesnino, kjer se ni bilo kam izogniti ne na desno ne na levo". (4 Moj 22,26) Pojavil se je kakor prej v preteči drži in uboga žival se je, trepetajoč od strahu, ustavila ter padla na zemljo pod jezdecem. Balaam je bil neznansko besen in je s palico tepel žival še bolj kruto kakor prej. Zdaj je Bog odprl njena usta in "brezglasno vprežno živinče je spregovorilo s človeškim glasom ter zabranilo prerokovo nespamet. Kaj sem ti storila, da me že v tretjič tepeš?" je vprašala. (2 Pet 2,16; 4 Moj 22,28)
Balaam je besen, ker je bil tako ustavljen na svojem potovanju, odgovoril oslici, kakor da bi se pogovarjal z razumnim bitjem: "Ker se norčuješ z menoj! O da bi imel meč v roki, kar ubil bi te!" (4 Moj 22,29) Tukaj imamo dozdevnega čarodeja, ki se je podal na pot preklet vse ljudstvo, da ohromi njihovo moč, ni pa imel moči, da bi ubil žival, na kateri je jahal!
Zdaj so se odprle Balaamove oči. Zagledal je Božjega angela, ki je stal z mečem v roki in ga bil pripravljen ubiti. V strahu je povesil teme ter padel na obraz. Angel mu je rekel: "Zakaj si tepel svojo oslico zdaj že trikrat? Glej, izšel sem, da ti bom nasprotnik, ker tvoja pot drži v pogubo pred menoj. In oslica me je videla in se mi že trikrat izognila; sicer bi te bil, ko se mi ne bi bila umaknila, takoj umoril, njo pa ohranil živo." (4 Moj 22,32.33)
Balaam je dolgoval svoje življenje ubogi živali, s katero je tako kruto ravnal. Mož, ki je zase trdil, da je Gospodov prerok, in izjavil, da so njegove oči odprte in je videl prikazen Vsemogočnega, je bil tako zaslepljen zaradi pohlepa in stremuštva, da ni mogel opaziti Božjega angela, ki ga je videla njegova žival. "Jim je bog tega sveta nevernim oslepil misli." (2 Kor 4,4) Koliko jih je tako zaslepljenih! Hitijo na prepovedane poti, prestopajo božanski zakon in ne morejo razločiti, da so Bog in njegovi angeli proti njim. Kakor Balaam se jezijo nanje, ki želijo preprečiti njihovo pogubo.
Balaam je s svojim ravnanjem z živaljo pokazal, kakšen duh ga vodi. "Pravični skrbi za življenje svoje živine, srce brezbožnih pa je neusmiljeno."/442/ (Preg 12,10) Malo jih spozna tako, kakor bi morali, da je greh zlorabljati živali ali pa jih puščati, da trpijo zaradi zanemarjanja. Ta, ki je ustvaril človeka, je prav tako ustvaril preproste živali, in "njegovo usmiljenje gre čez vsa njegova dela". (Ps 145,9) Živali so bile ustvarjene, da služijo človeku, vendar mu to ne daje pravice, da jim zadaja bolečino z grobimi udarci ali krutim primoravanjem.
Zaradi človekovega greha "vse stvarstvo skupno zdihuje in je v porodnih bolečinah prav do sedaj". (Rim 8,22) Trpljenje in smrt sta tako prenesena ne samo na človeški rod, temveč tudi na živali. Prav gotovo mora zato človek težiti k lajšanju in ne k povečevanju bremena, ki ga je njegov greh naprtil Božjim stvarstvom. Kdor slabo ravna z živalmi, ker jih ima v svoji oblasti, je strahopetec in tiran. Nagnjenje k povzročanju bolečine, bodisi bližnjemu ali živalim, je satansko. Mnogi ne vedo, da bo njihova krutost nekoč znana, ker je namreč uboga žival ne more razodeti. Toda če bi se lahko oči teh ljudi odprle, kakor so se Balaamove, bi videli Božjega angela, da stoji kot priča, ki bo pričal zoper nje v zgornjih dvorih. Poročilo gre v nebesa in prihaja dan, ko bo izrečena sodba zoper take, ki zlorabljajo Božja stvarstva.
Ko je Balaam zagledal Božjega sla, je v strahu vzkliknil: "Grešil sem, zakaj nisem vedel, da ti stojiš na poti proti meni; in sedaj, če se ti vidi hudobno, se vrnem." (4 Moj 22,34) Gospod mu je dopustil nadaljevati potovanje, toda dal mu je vedeti, da naj bodo njegove besede pod nadzorom božanske moči. Bog je želel Moabu dokazati, da so Hebrejci pod nebeško zaščito; in to je uspešno storil, ko jim je pokazal, kako nemočen je bil Balaam celo pri izgovorjavi prekletstva zoper nje brez božanskega dovoljenja.
Moabskemu kralju pa so sporočili, da se približuje Balaam. Tedaj je šel z velikim spremstvom do meje svojega kraljestva, da bi ga sprejel. Začudil se je zaradi Balaamove zamude, v mislih je namreč imel bogate nagrade, ki so ga čakale. Prerok mu je odgovoril: "Glej, zdaj pa sem prišel k tebi; toda morem li sploh kaj govoriti? Besedo, katero Bog dene v moja usta, to moram govoriti." (4 Moj 22,38) Balaam je zelo obžaloval to omejitev; bal se je, da ne bo mogel izpeljati svojega namena, ker je bil pod Gospodovim nadzorom.
Z velikim bliščem je kralj z glavnimi dostojanstveniki svojega/443/ kraljestva pospremil Balaama do baalskih višav, od koder je lahko opazoval hebrejsko množico. Opazujte preroka, ko stoji na visokem prostoru in opazuje tabor Božjega izvoljenega ljudstva. Kako malo so Izraelci vedeli, kaj se dogaja tako blizu njih! Kako malo so vedeli o Božji skrbi, ki je bila nad njimi razpeta noč in dan! Kako omejeno je dojemanje Božjega ljudstva! Kako počasni so v vsakem obdobju za razumevanje njegove velike ljubezni in milosti! Ali ne bi bilo njihovo srce napolnjeno s hvaležnostjo za njegovo ljubezen in s spoštovanjem ob misli na njegovo veličastnost in moč, če bi lahko razločili čudovito Božjo moč, ki se nenehno odkriva v njihovo korist?
Balaam je nekoliko poznal daritve Hebrejcev in upal je, da jih bo prekosil v dragocenih darovih in si zagotovil Božji blagoslov ter zajamčil izpolnitev svojih grešnih načrtov. Tako so čustva malikovalskih Moabcev prevzela nadzor nad njegovim umom. Njegova modrost je postala neumnost, njegovo duhovno gledanje je potemnelo; s popuščanjem Satanovi moči si je nakopal slepoto.
Po Balaamovem navodilu so postavili sedem oltarjev. Na njih je daroval daritev. Potem se je umaknil "na gol hrib", da bi se srečal z Bogom, in obljubil, da bo Balaku oznanil vse, kar mu bo razodel Gospod. (4 Moj 23,3)
Kralj je stal z moabskimi plemenitaši in knezi poleg daritev, okoli njih pa se je zbrala radovedna množica, ki je čakala na prerokovo vrnitev. Končno je prišel in ljudje so čakali na besede, ki bodo za vedno uničile tisto čudežno moč, ki je tolikokrat delovala v korist osovraženih Izraelcev. Balaam je rekel:
"Iz Arama, z jutrovih planin, me je poklical Balak, moabski kralj: Pridi, prekolni mi Jakoba, pridi, jezo skliči nad Izraela! Kako naj kolnem, kogar Bog mogočni ne preklinja? In kako naj jezo skličem, na kogar se Gospod ne jezi? Zakaj z vrhov skal ga vidim in s hribov ga gledam: glej, ljudstvo je, ki prebiva posebej in se med poganske narode ne šteje. Kdo prešteje Jakobov prah in število četrtine Izraela? O, da bi umrl s smrtjo pravičnih in da bi bil moj konec podoben koncu teh!" (4 Moj 23,7-10)/444/
Balaam je priznal, da je prišel preklet Izraela; toda izgovorjene besede so bile naravnost v nasprotju s čustvi njegovega srca. Prisiljen je bil izreči blagoslove, medtem ko je bila njegova duša polna prekletstev.
Ko je Balaam zrl na izraelski tabor, je začuden opazil dokaz njihove blaginje. Prikazani so mu bili kot neolikana, neorganizirana množica, ki pustoši deželo v klateških skupinah, te pa so v nadlogo in strah okoliškim narodom. Njihov videz pa je bil prav nasproten. Videl je zelo obsežno in popolno ureditev njihovega tabora, vse je pričalo o temeljiti disciplini in redu. Pokazana mu je bila naklonjenost, s katero je Bog obravnaval Izraela, ter njihov poseben značaj, ki so ga imeli kot njegovo izvoljeno ljudstvo. Ni jim bilo namenjeno stati na ravni z drugimi ljudstvi, temveč so bili povišani nad vsemi. "Glej, ljudstvo je, ki prebiva posebej in se med poganske narode ne šteje." (4 Moj 23,9) Ob času, ko so bile izgovorjene te besede, Izraelci niso imeli stalnega bivališča in njihov posebni značaj, njihove navade in običaji Balaamu niso bili znani. Toda kako presenetljivo se je izpolnilo to prerokovanje v poznejši Izraelovi zgodovini! V vseh letih njihovega ujetništva in skozi vsa obdobja, odkar so bili razkropljeni med narodi, so ostali posebno ljudstvo. Tako je Božje ljudstvo - resnični Izrael - kljub razkropljenosti po vseh narodih samo popotnik na zemlji, katerega državljanstvo je v nebesih.
Balaamu ni bila pokazana samo zgodovina hebrejskega ljudstva kot naroda, temveč je videl tudi naraščanje in blaginjo resničnega Božjega Izraela ob koncu časa. Videl je posebno naklonjenost Najvišjega, katera spremlja te, ki ga ljubijo in se ga boje. Videl je, kako jih podpira njegova roka, ko so stopili v temno dolino smrtne sence. Zagledal jih je, kako prihajajo iz svojih grobov okronani s slavo, častjo in nesmrtnostjo. Videl je odrešene veseliti se v neminljivi slavi nove zemlje. Med opazovanjem prizora je vzkliknil: "Kdo prešteje Jakobov prah in število četrtine Izraela?" (4 Moj 23,10) In ko je zagledal na vsaki glavi krono slave ter veselje, ki je blestelo z vsakega obličja, in ko se je ozrl v brezkončno življenje neponarejene sreče, je izrekel svečano molitev: "O, da bi umrl s smrtjo pravičnih in da bi bil moj konec podoben koncu teh." (4 Moj 23,10)/447/
Ko bi bil Balaam voljan sprejeti luč, ki jo je dal Bog, bi uresničil svoje besede; takoj bi pretrgal vse povezave z Moabom. Nič več ne bi izkoriščal Božje milosti, temveč bi se vrnil k njemu z globokim spokorjenjem. Balaam pa je ljubil plačilo nepravičnosti in tega se je namenil dobiti.
Balak je samozavestno pričakoval prekletstvo, ki bo Izraela zadelo kakor uničevalna poguba. Ob teh prerokovih besedah je vročekrvno vzkliknil: "Kaj si mi to naredil? Da prekolneš moje sovražnike, sem te poklical, in glej, ti si samo blagoslovil!" (4 Moj 23,11) Balaam je to želel prikazati kot potrebno, zato je dejal, da je govoril natančno po Božji volji besede, ki jih je božanska moč izsilila iz njegovih ust. Odgovoril je: "Ni li mi treba paziti, da govorim to, kar mi Gospod dene v usta?" (4 Moj 23,12)
Balak celo zdaj ni opustil svojega načrta. Menil je, da je mogočen pogled na obsežen hebrejski tabor tako prestrašil Balaama, da si ni drznil prerokovati zoper nje. Kralj se je odločil preroka popeljati na točko, kjer je bilo videti samo majhen del množice. Če bi Balaama lahko navedel, da bi jih preklel v posameznih delih, bi bil kmalu ves tabor prepuščen uničenju. Na vrhu griča, imenovanega Pizga, so poskusili še enkrat. Ponovno so postavili sedem oltarjev in nanje položili enake daritve kakor prvič. Kralj in njegovi knezi so ostali pri daritvah, Balaam pa se je umaknil, da bi se srečal z Bogom. Preroku je bilo spet zaupano božansko sporočilo, ki ga ni mogel spremeniti ali zadržati.
Ko se je pojavil pred željno, pričakujočo družbo, mu je bilo zastavljeno vprašanje: "Kaj je govoril Gospod?" (4 Moj 23,17)In odgovor je kakor prej vnesel strah v srce kralja in knezov:
"Mogočni Bog ni človek, da bi lagal, tudi sin človečji ni, da bi se kesal: rekel li je kaj, a tega ne bo storil, govoril je, pa ne bo izpolnil? Glej, prejel sem, da blagoslavljam; On je blagoslovil, in jaz ne morem prevreči. Ne gleda krivičnosti v Jakobu in ne vidi nepravice v Izraelu. Gospod, njegov Bog, je z njim, in glas kraljeve trobente v njem." (4 Moj 23,19-21)/448/
Balaam je prestrašen zaradi teh razodetij vzkliknil: "Kajti ni vraževanja zoper Jakoba, ne vedeževanja zoper Izraela." (4 Moj 23,23) Veliki čarodej je preizkusil svojo moč čaranja skladno z željo Moabcev; toda glede tega dogodka bi moralo biti o Izraelu rečeno: "Kaj je Bog storil!" Dokler so bili pod božansko zaščito, jih nobeno ljudstvo ali narod ne more premagati, četudi bi mu pomagale vse Satanove moči. Ves svet naj bi se čudil ob občudovanja vrednem delu, ki ga je Bog storil v dobro svojega ljudstva - in sicer da je človeka, ki se je odločil iti po grešni poti, tako nadzorovala božanska moč, da je namesto prekletstva izrekel najbogatejše in najdragocenejše obljube v jeziku vzvišenega in razvnetega pesništva. V tem času razodeta Božja naklonjenost do Izraela je bila zagotovilo o njegovi zaščitni skrbi do njegovih poslušnih, zvestih otrok v vseh časih. Ko bo Satan navdihnil hudobne ljudi, da bodo napačno predstavljali, mučili in uničevali Božje ljudstvo, se bodo ti spomnili tega dogodka, da bo okrepil njihov pogum in vero v Boga.
Moabski kralj je malodušen in razžaloščen vpil: "Pa ga ne preklinjaj in tudi ne blagoslavljaj več!" (4 Moj 23,25) Še vedno je v njegovem srcu tlelo bledo upanje in odločil se je poskusiti še enkrat. Zdaj je Balaama popeljal na goro Peor, kjer je bil tempelj, posvečen razuzdanemu posvečevanju Baala, njihovega boga. Tukaj so postavili enako število oltarjev in darovali enako število daritev kakor prej, toda Balaam se tokrat ni oddaljil, kakor prejšnjikrat, da bi spoznal Božjo voljo. Ni se pretvarjal, da čara, temveč je stal poleg oltarjev in gledal na Izraelove šotore. Ponovno je prišel nadenj Božji Duh in iz njegovih ust je prišlo božansko sporočilo:
"Kako so lepi tvoji šotori, o Jakob, tvoja prebivališča, o Izrael! Kakor doline se razprostirajo, kakor vrtovi poleg reke, kakor alojeva drevesa, ki jih je Gospod zasadil, kakor cedre pri vodah. Voda poteče zvrhoma iz njegovih veder in njegovo seme bo v obilnih vodah; višji od Agaga bo njegov kralj in njegovo kraljestvo se poviša. ... Legel je, da bi počival, kakor lev in kakor levinja; kdo ga zbudi? Kdor koli te blagoslovi, bodi blagoslovljen, in kdor te preklinja, bodi preklet!" (4 Moj 24,5-9)/449/
Blaginja Božjega ljudstva je tukaj predstavljena z nekaterimi najlepšimi prispodobami, ki jih najdemo v naravi. Prerok primerja Izraela z rodovitnimi dolinami, ki jih pokriva obilna žetev; s cvetočimi vrtovi, ki jih namakajo neusahljivi izviri; z dišečim sandalovim drevesom in z veličastno cedro. Nazadnje omenjena prispodoba je ena najbolj osupljivo lepih in primernih, ki jih najdemo v navdihnjeni besedi. Libanonsko cedro so častili vsi narodi Vzhoda. Vrsto drevesa, ki mu je pripadala, je najti povsod po zemlji, kamor je šel človek. Uspevajo od arktičnih predelov, kjer kljubujejo mrazu, do tropskega pasu, kjer se vesele v vročini; poganjajo v bogatem obilju ob rečnem bregu in se visoko vzpenjajo v izsušeni in žejni puščavi. Svoje korenine poženejo globoko med gorske skale in drzno kljubujejo viharju. Njeni listi ostanejo sveži in zeleni, ko je vse drugo poginilo zaradi diha zime. Nad vsemi drugimi drevesi se libanonska cedra odlikuje po svoji debelini, trdnosti in izredni moči. To je uporabljeno kot prispodoba teh, katerih življenje je "skrito s Kristusom v Bogu". (Kol 3,3) Sveto pismo pravi: "Kakor palma bo zelenel pravičnik, kakor cedra na Libanonu bo rastel." (Ps 92,12) Božanska roka je povišala cedro kot kralja nad gozdom. "Ciprese se niso mogle enačiti z njegovimi vejami in javori niso bili kakor njegove mladike, nobeno drevo na Božjem vrtu mu ni bilo enako v lepoti." (Ezek 31,8) Cedra je ponovno uporabljena kot simbol kraljestva, njena uporaba v Svetem pismu, ko predstavlja pravične, kaže, kako Nebesa gledajo na te, ki spolnjujejo Božjo voljo.
Balaam je prerokoval, da bo Izraelov Kralj večji in mogočnejši od Agaga. To ime je bilo dano kralju Amalekovcev, ki so bili v tem času mogočen narod; toda če bo Izrael zvest Bogu, si bo podjarmil vse sovražnike. Izraelov Kralj je bil Božji Sin, in njegov prestol bo nekega dne ustanovljen na zemlji, njegova moč pa bo povišana nad vsa pozemska kraljestva.
Ko je Balak poslušal prerokove besede, so ga premagali potrto upanje, strah in bes. Bil je ogorčen, ker ga je Balaam zelo malo spodbudil z naklonjenim odgovorom, ko se je vse zarotilo zoper njega. Prerokovemu sporazumevanju in varljivi poti se je posmehoval. Kralj je silovito vzkliknil: "Zdaj pa se hitro poberi v svoj kraj! Mislil sem te s častmi obsipati, a glej, Gospod ti ni privoščil časti." (4 Moj 24,11) Odgovor se je glasil,/450/ da je bil kralj poprej posvarjen, da lahko Balaam poda samo sporočilo, ki mu ga bo dal Bog.
Preden se je Balaam vrnil k svojemu ljudstvu, je izrekel najlepše in najveličastnejše prerokovanje o Odrešeniku sveta in končnem uničenju Božjih sovražnikov: "Vidim jo, ali ne sedaj, gledam jo, a ne od blizu: zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se dviguje iz Izraela, ki potare obedve strani Moabcem in razdere sinove hruma." (4 Moj 24,17)
Končal je z napovedjo popolnega uničenja Moaba in Edoma, Amaleka in Kenejcev ter tako moabskemu kralju ugasnil vsak žarek upanja.
Balaam se je vrnil s svojega poslanstva, ki si ga je sam izbral, razočaran v svojih upih glede bogastva in napredovanja, ker mu kralj ni bil več naklonjen in ker se je zavedal, da je zanetil Božje nezadovoljstvo. Po prihodu domov ga je zapustila nadzorujoča moč Božjega Duha in njegova pohlepnost, ki jo je bilo težko krotiti, je prevladala. Bil se je pripravljen zateči h kateremu koli sredstvu, da bi pridobil nagrado, ki mu jo je obljubil Balak. Vedel je, da je Izraelova blaginja odvisna od njihove poslušnosti Bogu in da ni poti, po kateri bi povzročil njihov padec, razen da jih zapelje v greh. Zdaj si je odločil zagotoviti Balakovo naklonjenost tako, da je Moabcem svetoval, kako bodo nad Izraela priklicali prekletstvo.
Nemudoma se je vrnil v Moabsko deželo in razložil svoje načrte kralju. Sami Moabci so bili prepričani, da bo Bog Izraelov ščit tako dolgo, dokler mu bodo zvesti. Načrt, ki ga je predlagal Balaam, naj bi jih ločil od Boga z zapeljevanjem v malikovalstvo. Če bi jih lahko zapeljali v razuzdano češčenje Baala in Astarte, bi jim njihov vsemogočni Zaščitnik postal sovražnik, zato bi kmalu postali plen krutih in bojevitih ljudstev okoli njih. Ta načrt je kralj sprejel brez obotavljanja, sam Balaam pa je ostal, da bi ga pomagal izvršiti.
Balaam je bil priča uspehu svojega peklenskega naklepa. Videl je Božje prekletstvo, ki je zadelo njegovo ljudstvo in tisoče, ki so padli pod njegovimi sodbami; toda božanska pravica, ki je kaznovala greh v Izraelu, ni dovolila skušnjavcem uiti. Balaam je bil ubit v vojni med Izraelci in Moabci. Zaslutil je, da je blizu njegov konec, ko je vzkliknil:/451/ "O, da bi umrl s smrtjo pravičnih in da bi bil moj konec podoben koncu teh!" (4 Moj 23,10) Vendar ni izbral življenja pravičnih in njegova usoda je bila zapečatena z Božjimi sovražniki.
Balaamova usoda je podobna Judeževi in njuna značaja sta si zelo podobna. Oba moža sta poskušala združiti službo Bogu in mamonu ter doživela strašen poraz. Balaam je priznal pravega Boga in hlinil, da mu služi; Judež je veroval v Jezusa kot Mesija in se je pridružil njegovim sledilcem. Toda Balaam je upal, da mu bo služba Jahveju samo stopnica za dosego bogastva in pozemskih časti; to mu ni uspelo, spotaknil se je, padel in bil uničen. Judež je pričakoval, da si bo s povezavo s Kristusom zagotovil bogastvo in napredovanje v posvetnem kraljestvu, za katero je veroval, da ga je prišel vzpostavit Mesija. Njegovi neizpolnjeni upi so ga pahnili v odpadništvo in pogubo. Balaam in Judež sta prejela veliko luč in uživala posebne prednosti, toda vsak posamezno sta gojila greh, ki je zastrupil ves značaj in povzročil njuno uničenje.
Nevarno je dovoliti nekrščanski lastnosti bivati v srcu. Kdor goji greh, bo po malem znižal značaj in vse plemenite moči podredil hudobni želji. Odstranitev ene zaščite iz zavesti, popuščanje eni hudobni navadi, eno zanemarjanje visokih zahtev dolžnosti uniči obrambo telesa in odpre pot Satanu, ki pride in nas odpelje stran. Edina varna pot je, da se iz našega srca vsak dan iskreno dvigajo molitve, kakor se je Davidova: "Vzdržal sem svoje korake na tvojih stezah, niso se spotaknile moje noge." (Ps 17,5)/452/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!