 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
39. Zmaga nad Basanom (angleško)
Temeljno besedilo 5 Moj 2 do 3,11
Po prehodu na jug Edoma so se Izraelci obrnili proti severu ter ponovno naravnali svoja obličja proti obljubljeni deželi. Pot jih je zdaj vodila čez širno, dvignjeno planjavo, kjer je pihljal hladen svež vetrič s hribov. To je bila dobrodošla sprememba po žgoči dolini, skozi katero so potovali, in šli so naprej krepki in polni upanja. Ko so prečkali potok Zered, so šli do vzhoda Moabske dežele, saj jim je bil dan ukaz: "Ne vedite se sovražno proti Moabcem in ne spustite se v vojno z njimi; zakaj od njihove dežele ti ne dam posesti, ker sem dal Ar Lotovim sinovom v lastnino." (5 Moj 2,9) Isti ukaz je bil ponovljen v zvezi z Amonci, ki so bili prav tako Lotovi potomci.
Ko so izraelske množice še hodile proti severu, so kmalu dosegle Amorejsko deželo. To močno in bojevito ljudstvo je prvotno zasedalo južni del Kanaanske dežele. Nato pa so se namnožili in prečkali Jordan, se bojevali z Moabci ter zasedli del njihovega ozemlja. Tukaj so se ustalili in popolnoma zagospodarili nad vso deželo od Arnona daleč na sever do Jaboka. Pot do Jordana, po kateri so hoteli iti Izraelci, je vodila prav skozi to področje. Zato je Mojzes poslal prijateljsko sporočilo amorejskemu kralju Sihonu v njegovo glavno mesto: "Dovoli mi, da grem skozi tvojo deželo; naravnost po cesti hočem iti, ne ganem se ne na desno ne na levo. Živeža mi prodaš za denar, da jem, in vode mi daš za denar, da pijem, samo mi dovoli iti peš skozi deželo." (5 Moj 2,27.28) V odgovor je dobil odločno zavrnitev. Vse amorejske čete so bile poklicane nasprotovati napredovanju zavojevalcev. Ta ogromna vojska je Izraelce prestrašila, saj so bili slabo pripravljeni za spopad z dobro oboroženimi in dobro izurjenimi silami. Kar se/433/ tiče bojnih veščin, so imeli sovražniki prednost. Po človeški presoji bo Izraela kmalu konec.
Ampak Mojzes je imel svoj pogled uprt v oblakov steber in ljudstvo spodbudil z mislijo, da je znamenje Božje navzočnosti še vedno med njimi. Istočasno jim je ukazal narediti vse, kar je v človeški moči, da bi se pripravili za vojno. Njihovi sovražniki so bili vneti za bitko in prepričani, da bodo izbrisali nepripravljene Izraelce iz dežele. Lastnik vseh dežel pa je Izraelovemu voditelju ukazal: "Vstanite, odpravite se in pojdite čez potok Arnon! Poglej, dal sem ti v roko Sihona Amorejca, kralja v Hesbonu, in njegovo deželo: začni jo posedati in spusti se v boj z njim. Danes začnem pošiljati strah in grozo pred teboj nad ljudstva pod vsem nebom, da se bodo, ko začujejo glas o tebi, tresli in trepetali pred teboj." (5 Moj 2,24.25)
Ljudstvom na kanaanskih mejah bi bilo prizaneseno, če se ne bi uprla Božji besedi in nasprotovala Izraelovemu napredovanju. Gospod se je izkazal za potrpežljivega, zelo prijaznega in nežno sočutnega celo do poganskih ljudstev. Ko je bilo Abrahamu v prikazni pokazano, da bodo njegovi potomci, Izraelovi otroci, štiristo let tujci v tuji deželi, mu je Gospod obljubil: "Oni pa se vrnejo sem v četrtem rodu; zakaj krivica Amorejcev ni dozdaj še dopolnjena." (1 Moj 15,16) Kljub temu da so bili Amorejci malikovalci, ki so si zaradi svoje velike hudobnosti zapravili življenje, jih je Bog ohranil štiristo let. Tako jim je nezmotljivo pričal, da je edini resnični Bog, Stvarnik nebes in zemlje. Znani so jim bili vsi njegovi čudeži, ko je izpeljal Izraela iz Egipta. Dano jim je bilo dovolj dokazov. Lahko bi spoznali resnico, če bi se bili voljni odvrniti od malikovanja in razuzdanosti. Vendar so zavrnili luč in se oprijeli svojih malikov.
Ko je Gospod drugič pripeljal svoje ljudstvo do kanaanskih mej, je bil poganskim narodom zagotovljen dodaten dokaz o njegovi moči. Videli so, da je bil Bog z Izraelom, ko so premagali kralja Arada in Kanaance. O tem je pričal tudi čudež, ki je bil izvršen, da bi bili rešeni umirajoči zaradi ugriza kač. Čeprav je bil Izraelcem zavrnjen prehod skozi Edomsko deželo in so bili prisiljeni iti po/434/ dolgi in težavni poti ob Rdečem morju na vseh svojih potovanjih in utaboritvah, ko so šli mimo Edomske, Moabske in Amonske dežele, niso kazali sovražnosti in niso škodovali ljudstvu ali njihovemu imetju. Ko je Izrael prispel do meje Amorejcev, je prosil za dovoljenje za prehod skozi deželo in obljubil, da bo spoštoval enaka pravila, ki so veljala za stike z drugimi ljudstvi. Amorejski kralj pa je zavrnil to vljudno prošnjo in izzivalno zbral svoje čete za bitko, s tem pa je napolnil njihovo čašo krivičnosti. Zato je Bog zdaj uporabil svojo moč za njihovo uničenje.
Izraelci so prečkali reko Arnon in napredovali proti sovražniku. Prišlo je do boja, v katerem so Izraelove vojske slavile zmago. Zaradi te prednosti so kmalu obvladali Amorejsko deželo. Poveljnik Gospodovih vojsk je porazil sovražnike svojega ljudstva; isto bi naredil osemintrideset let prej, ko bi Izrael zaupal vanj.
Izraelova vojska je polna upanja in poguma vneto napredovala, in ker so se še vedno pomikali proti severu, so kmalu dosegli deželo, ki bo dobro preizkusila njihov pogum in vero v Boga. Pred njimi je ležalo mogočno in gosto naseljeno Basanovo kraljestvo, polno velikih utrjenih mest, ki so vse do tega dne vzbujala čudenje sveta. "Vsa ta mesta so bila utrjena z visokimi zidovi, z vrati in zapahi, razen mnogoštevilnih trgov brez obzidja." (5 Moj 3,5) Hiše so bile zgrajene iz ogromnih črnih kamnov take izredne velikosti, kakor da bi hoteli zgradbo narediti popolnoma nepremagljivo za katero koli silo tistega časa, ki bi prišla nadnje. To je bila dežela polna divjih votlin, globokih prepadov, zevajočih brezen in skalnatih trdnjav. Prebivalci te dežele so bili potomci velikanov. Bili so zelo visoki in močni ter zelo znani po nasilju in krutosti, tako da so bili groza za vse okoliške narode. Velikost in pogum Oga, kralja te dežele, pa sta bila omembe vredna celo za narod velikanov.
Ampak oblakov steber se je pomikal naprej. Hebrejske množice so šle za njegovim vodstvom in prispele v Edrej, kjer je kralj velikanov s svojimi silami čakal na njihov prihod. Og je spretno izbral kraj spopada. Mesto Edrej je stalo na meji visoke planote, ki se je strmo dvigala iz dolin in je bila pokrita z nazobčanimi skalami vulkanskega izvora. Približal si se ji lahko samo po ozkih/435/ stezicah, ki so bile strme in vzpon po njih težaven. Če bi bil poražen, bi njegove čete našle zatočišče v tej skalnati divjini, kamor tujci ne bi mogli za njimi.
O uspehu prepričan kralj je šel z ogromno vojsko naprej na odprto ravnino, zgoraj s planote, kjer je bilo videti kopja tisočev željnih spopada, pa je bilo slišati izzivalne krike. Ko so se Hebrejci ozrli na veliko postavo tega velikana velikanov, ki je stal visoko nad vojaki svoje vojske, ko so videli čete, ki so ga obdajale, in ko so ugledali na videz nepremagljivo trdnjavo, za katero so bili vkopani tisoči, so srca mnogih v Izraelu vztrepetala od strahu. Mojzes pa je bil miren in odločen; Gospod je rekel glede basanskega kralja: "Ne boj se ga, zakaj izročil sem njega in vse ljudstvo in njegovo deželo v tvojo roko, in stori mu, kakor si storil Sihonu, kralju Amorejcev, ki je prebival v Hesbonu." (5 Moj 3,2)
Neomajna vera njihovega voditelja je navdihnila ljudstvo z zaupanjem v Boga. Vse so zaupali njegovi vsemogočni roki in ni jih pustil na cedilu. Pred Poveljnikom Gospodove vojske niso mogli obstati ne mogočni velikani ne obzidana mesta, niti oborožene vojske niti kamnite trdnjave. Gospod je vodil vojsko, Gospod je premagoval sovražnika, Gospod je zmagal v Izraelovo korist. Velikanski kralj in njegova vojska sta bila uničena in Izraelci so kmalu posedli vso deželo. Tako je bilo z zemlje izbrisano čudno ljudstvo, ki se je vdajalo krivici in nagnusnemu malikovanju.
V zmagi nad Gileadom in Basanom se jih je mnogo spomnilo dogodkov, ki so skoraj štirideset let prej v Kadesu obsodili Izraela na dolgo tavanje po puščavi. Videli so, da je bilo poročilo oglednikov glede obljubljene dežele v mnogih ozirih pravilno. Mesta so bila obzidana in zelo velika ter poseljena z velikani. Hebrejci so bili v primerjavi z njimi kakor pritlikavci. Zdaj pa so lahko videli tudi, da je bila usodna napaka njihovih očetov nezaupanje v Božjo moč. Samo to jim je preprečilo, da niso mogli takoj stopiti v dobro deželo.
Prva priprava za vstop v Kanaan je bila daleč manj težavna kakor sedanja. Bog je svojemu ljudstvu obljubil, da bo šel pred njimi in se bojeval zanje, če bodo poslušali njegov glas; prav tako bi poslal/436/ sršene, da bi pregnali prebivalce dežele. Večina ljudstev se jih ni bala in le malo so se pripravljali za nasprotovanje njihovemu napredku. Ko pa je zdaj Gospod velel Izraelu, naj gre naprej, so morali napredovati proti čuječim in mogočnim sovražnikom ter se boriti s številčno močnejšimi in dobro izurjenimi vojskami, ki so se pripravljale za upor proti njim.
V boju z Ogom in Sihonom so bili ljudje pripeljani pred enako preizkušnjo, v kateri so njihovi očetje popolnoma padli. Toda preizkus je bil zdaj mnogo strožji kakor takrat, ko je Bog ukazal Izraelu, naj gre naprej. Težave na njihovi poti so se zelo pomnožile, ker niso hoteli kreniti naprej, ko jim je bilo rečeno, naj to storijo v Gospodovem imenu. Tako Bog še vedno preizkuša svoje ljudstvo. In če ne zdržijo preizkušnje, jih ponovno pripelje do iste točke, samo da je drugič preizkus težji in strožji od prejšnjega. To se nadaljuje, dokler ne zdržijo preizkusa ali pa, če so še vedno uporni, Bog umakne svojo luč od njih in jih pusti v temi.
Hebrejci so se zdaj spomnili, kako so bili poraženi in tisoči pobiti nekoč prej, ko so šle njihove čete v bitko. Ampak takrat so šli v nasprotju z Božjim ukazom. Šli so brez Mojzesa, od Boga določenega voditelja, brez oblakovega stebra, simbola božanske navzočnosti, in brez skrinje. Zdaj pa je bil Mojzes z njimi in krepil njihova srca z besedami upanja in vere; Božji Sin, ovit v oblakov steber, je kazal pot, sveta skrinja pa je spremljala množico. Ta izkušnja vsebuje nauk za nas. Mogočni Izraelov Bog je naš Bog. Vanj lahko zaupamo, in če ubogamo njegove zahteve, bo deloval za nas na prav tako viden način, kakor je deloval za svoje starodavno ljudstvo. Vsakogar, kdor želi hoditi po poti dolžnosti, bosta včasih napadla dvom in nevera. Pot bo včasih posuta z na videz tako nepremagljivimi ovirami, da bo vzela pogum njim, ki popuščajo malodušju. Bog takim pravi: Pojdite naprej. Opravite svojo nalogo, ne glede na ceno. Težave, ki se zde tako ogromne, da polnijo vašo dušo s strahom, bodo izginile, ko boste šli naprej po poti poslušnosti in ponižno zaupali v Boga./437/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!