 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
38. Potovanje okoli Edoma (angleško)
Temeljno besedilo 4 Moj 20,14 do 21,9.
Izraelov tabor ob Kadesu je bil blizu edomske meje. Mojzes in ljudstvo so si zelo želeli skozi to pokrajino v obljubljeno deželo; zato so poslali edomskemu kralju sporočilo, kakor jim je ukazal Bog.
"Tako pravi tvoj brat Izrael: Ti poznaš vse težave, ki so nas zadele: kako so šli naši očetje dol v Egipt, in prebivali smo v Egiptu dolgo časa, a Egipčani so hudo ravnali z nami in z našimi očeti. In ko smo vpili h Gospodu, je uslišal naš glas ter poslal Angela in nas peljal iz Egipta. In glej, smo v mestu Kadesu ob tvoji skrajni meji. Dovoli nam, prosimo, iti skozi tvojo deželo: ne pojdemo čez njive ali skozi vinograde, tudi ne bomo pili vode iz vodnjakov; po kraljevi cesti pojdemo in ne krenemo ne na desno ne na levo, dokler ne prestopimo tvojih mej." (4 Moj 20,14-17)
Na to vljudno prošnjo so odgovorili z grožnjo: "Ne hodi čez moje, sicer ti pridem nasproti z mečem." (4 Moj 20,18)
Izraelovi voditelji so bili presenečeni zaradi zavrnitve. Kralju so poslali še drugo prošnjo z obljubo: "Radi bi šli po uglajeni poti, in ako bomo pili tvoje vode mi in naša živina, hočemo plačati; ničesar več - samo da pojdemo peš skozi pokrajino." (4 Moj 20,19)
"Ne pojdeš skozi njo," se je glasil odgovor. (4 Moj 20,20) Oborožene edomske skupine so že bile poslane na težavne prehode, tako da ni bilo mogoče mirno napredovati v tej smeri, Hebrejcem pa je bilo prepovedano uporabiti silo. Morali so na dolgo pot okoli Edomske dežele.
Če bi ljudje zaupali v Boga, ko so bili pripeljani v preizkušnjo, bi jih Poveljnik Gospodove vojske vodil skozi Edom./422/ Prebivalci te dežele bi se jih bali. Namesto sovraštva bi jim izkazali naklonjenost. Ampak Izraelci niso ravnali v skladnosti z Božjo besedo, in medtem ko so se pritoževali in godrnjali, je minila zlata priložnost. Ko so bili končno pripravljeni predstaviti svojo prošnjo kralju, je bila zavrnjena. Odkar so zapustili Egipt, jim je Satan venomer postavljal na pot ovire in skušnjave, da ne bi podedovali Kanaana. S svojo nevero so mu znova in znova odpirali vrata, da je nasprotoval Božjemu namenu.
Pomembno je verovati Božji besedi in po njej tudi takoj delovati, medtem ko njegovi angeli čakajo, da bi delali za nas. Hudobni angeli so se pripravljeni boriti za vsak korak napredka. In ko Božja previdnost veli otrokom iti naprej in je On pripravljen storiti velike stvari zanje, jih Satan skuša, da jezijo Gospoda z neodločnostjo in obotavljanjem. Zanetiti želi duha prepira ali pa podpihniti godrnjanje ali nevero ter jih tako prikrajšati za blagoslove, ki jim jih želi podariti Bog. Božji služabniki bi morali biti vedno pravočasno pripravljeni za premik, kakor hitro njegova previdnost odpre pot. Njihovo obotavljanje pa daje Satanu čas, da povzroči njihov poraz.
V prvih Mojzesu danih navodilih za prečkanje Edoma, ko jim je povedal, da se bodo Edomci bali Izraela, je Gospod prepovedal svojemu ljudstvu, da bi to uporabili v svojo korist. Ker je bila Božja moč uporabljena v dobro Izraela in bi zaradi strahu Edomcev ti postali lahek plen, Hebrejci niso smeli prežati nanje. Ukazano je bilo takole: "Ali skrbno se varujte, da ne začnete boja z njimi; zakaj njih dežele vam ne dam še za stopinjo noge ne, ker Ezavu sem dal Seirsko gorovje v lastnino." (5 Moj 2,4.5) Edomci so bili Abrahamovi in Izakovi potomci in zaradi teh svojih služabnikov je Bog izkazal naklonjenost Ezavovim otrokom. V posest jim je dal Seirsko gorovje in nihče jih ni smel motiti, razen če bi se s svojimi grehi postavili izven dosega njegove milosti. Izraelci bodo morali razlastiti in dokončno uničiti prebivalce Kanaana, ki so napolnili mero svoje krivičnosti. Edomci pa so bili še vedno na preizkušnji, zato so morali z njimi ravnati milostno. Bog se veseli v milosti in razodeva svoje sočutje, preden pošlje svoje sodbe. Poučil/423/ je Izraela prizanesti Edomcem, preden je od njih zahteval, da uničijo Kanaanske prebivalce.
Edomski in Izraelovi predniki so bili bratje in med njimi bi morala obstajati bratska prijaznost in vljudnost. Izraelcem niti v prihodnosti ni bilo dovoljeno, da bi se maščevali za sramotenje, ki so ga doživeli, ko jim je bilo onemogočeno prečkati deželo. Niso smeli pričakovati, da bodo posedli kateri koli del Edomske dežele. Ker so bili Izraelci izvoljeno ljudstvo, so morali paziti na vse omejitve, ki so jim bile dane. Bog jim je obljubil precejšnjo dediščino, vendar ne smejo misliti, da imajo samo oni vse pravice na zemlji in da lahko uničijo vse druge. Za vse svoje stike z Edomci so dobili navodila, naj se varujejo, da jim ne bi storili krivice. Z njimi lahko trgujejo, kupujejo potrebne zaloge in prejeto takoj plačajo. Da bi Bog spodbudil Izraela, naj zaupa v Boga in uboga njegovo besedo, jih je spomnil: "Zakaj Gospod, tvoj Bog, te je blagoslovil, ... ničesar ti ni zmanjkalo." (5 Moj 2,7) Niso bili odvisni od Edomcev, saj so imeli v vsem bogatega Boga. Ne smejo si s silo ali z zvijačo pridobiti ničesar, kar ni njihovo, temveč morajo v vseh svojih stikih ponazarjati načelo božanskega zakona: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (3 Moj 19,18)
Če bi Edom prečkali tako, kakor je Bog načrtoval, bi se prehod izkazal za blagoslov ne samo zanje, temveč tudi za prebivalce dežele. Dobili bi namreč priložnost seznaniti se z Božjim ljudstvom in njegovim bogoslužjem ter biti priče temu, kako Jakobov Bog osrečuje nje, ki ga ljubijo in se ga boje. Ampak vse to je preprečila Izraelova nevera. Bog je dal ljudstvu vodo v odgovor na njihovo glasno zahtevanje, toda dovolil je, da jih kaznuje sama njihova nevera. Ponovno morajo skozi puščavo in gasiti žejo iz čudežnega izvira, ki ga ne bi več potrebovali, če bi zaupali v Boga.
Tako so se torej Izraelove čete ponovno obrnile proti jugu in se usmerile čez puste predele. Ti so bili ob pogledu na zelene predele med edomskimi hribi in dolinami videti še bolj puščobni. Iz gorske verige, ki se je dvigovala nad žalostno puščavo, se je dvigovala gora Hor. Na njenem vrhu je umrl Aron in bil tam tudi pokopan. Po prihodu Izraelcev pod to goro je Mojzes dobil božanski ukaz:/424/ "Vzemi Arona in njegovega sina Eleazarja ter ju pelji vrh gore Hora, in sleci Aronu njegova oblačila in obleci vanje Eleazarja, njegovega sina. In Aron bo zbran k svojemu ljudstvu in tam umre." (4 Moj 20,25.26)
Z muko so se starčka in mladenič povzpeli na gorski vrh. Mojzesova in Aronova glava sta bili beli, saj sta učakala že stodvajset zim. Njuno dolgo in dogodkov polno življenje je bilo označeno z najtežjimi preizkušnjami in največjimi častmi, ki so kdaj doletele človekovo usodo. Bila sta moža velikih naravnih sposobnosti in vse njune moči so bile razvite, povišane in oplemenitene po občestvu z Neskončnim. Življenje sta preživela v nesebičnem delu za Boga in svoje rojake. Njuno obličje je pričalo o veliki razumski moči, odločnosti in plemenitosti namena ter močnih čustvih.
Mojzes in Aron sta si mnogo let stala ob strani v svojih skrbeh in delu. Skupaj sta kljubovala neštetim nevarnostim in delila znamenja Božjega blagoslova, ampak prišel je čas, ko sta se morala ločiti. Premikala sta se zelo počasi, saj jima je bil dragocen vsak trenutek v družbi drug drugega. Vzpon je bil strm in naporen. Med pogostimi premori, da si odpočijeta, sta se pogovarjala o preteklosti in prihodnosti. Pred njima se je razprostiral, kolikor daleč jima je seglo oko, kraj njihovega puščavskega tavanja. Na planjavi spodaj so bile utaborjene obširne Izraelove množice, za katere sta ta moža porabila boljši del svojega življenja. Za njihovo blaginjo sta čutila zelo veliko zanimanje in se toliko žrtvovala. Nekje za edomskimi gorami je bila pot, ki vodi v obljubljeno deželo - deželo, katere blagoslovov Mojzes in Aron ne bosta uživala. V njunih srcih ni bilo prostora za občutke nezadovoljstva, iz njunih ust ni bilo slišati godrnjanja; vendar je bilo na njunem obličju zaznati resno žalost, ko sta se spomnila, kaj jima je odtegnilo dediščino njunih očetov.
Aronovo delo za Izraela je bilo opravljeno. Pred štiridesetimi leti, ko jih je imel triinosemdeset, ga je Bog poklical, da se pridruži Mojzesu v njegovem velikem in pomembnem poslanstvu. S svojim bratom je sodeloval, ko sta izpeljala izraelove otroke iz Egipta. Držal je kvišku roke velikega voditelja, ko so hebrejske čete imele bitko z Amalekom. Dovoljeno mu je bilo povzpeti se na goro Sinaj, se približati Božji navzočnosti in ugledati božansko slavo. Gospod je Aronovi družini podelil/425/ duhovniško službo ter ga počastil tako, da ga je posvetil za velikega duhovnika. Podpiral ga je v sveti službi s strašnimi razodetji božanske sodbe v uničenju Koraha in njegove družine. Šiba je bila ustavljena zaradi Aronovega posredovanja. Ko sta bila pogubljena njegova sinova, ker nista upoštevala Božjega ukaza, se ni uprl, niti godrnjal. Pa vendar je zapis o njegovem plemenitem življenju omadeževan. Aron je storil velikanski greh, ko je popustil zahtevam ljudstva in naredil zlato tele na Sinaju. In spet, ko se je pridružil Mirjami v zavisti in godrnjanju zoper Mojzesa. Skupaj z Mojzesom je užalil Gospoda ob Kadesu, ko nista ubogala ukaza, po katerem naj bi spregovorila skali, da bi iz nje potekla voda.
Božji namen je bil, da bi bila ta velika voditelja njegovega ljudstva Kristusova predstavnika. Aron je na svojih prsih nosil imena Izraelovih rodov. Ljudstvu je sporočal Božjo voljo. Na dan sprave je stopil v najsvetejše s krvjo kot posrednik za vsega Izraela. Ko je opravil to delo, je prišel ven, da bi blagoslovil zbor, kakor bo prišel Kristus blagoslovit svoje čakajoče ljudstvo, ko bo opravil svoje spravno delo v njihovo korist. Aronov greh ob Kadesu je bil tako ogromen zaradi vzvišenega značaja svete službe, ki jo je opravljal kot predstavnik našega velikega Duhovnika.
Mojzes je z globoko žalostjo Aronu slekel sveta oblačila in jih dal Eleazarju, ki je tako postal njegov naslednik po božanskem določilu. Zaradi greha v Kadesu je bil Aron prikrajšan za prednost, da nadaljuje svojo službo kot Božji veliki duhovnik v Kanaanu - darovanja prve daritve v dobri deželi in posvečenja Izraelove dediščine. Mojzes je še naprej nosil svoje breme in vodil ljudstvo do same kanaanske meje. Obljubljeno deželo je videl, ni pa vanjo stopil. Kako drugačna bi bila usoda teh Božjih služabnikov, ko bi pred skalo v Kadesu brez godrnjanja zdržala preizkušnjo, ki jima je bila naložena! Napačnega dejanja ne moremo nikoli popolnoma popraviti. Morda niti delo vsega življenja ne bo povrnilo tega, kar smo izgubili v enem edinem trenutku skušnjave ali celo nepremišljenosti.
Ker sta velika voditelja zapustila taborišče in ju je spremljal Eleazar, o katerem so vedeli, da bo Aronov naslednik v sveti službi, se je v ljudstvu prebudil/426/ strah in so nestrpno čakali njihovo vrnitev. Ljudstvo jih je iskalo med sabo v obsežnem zboru. Tedaj so opazili, da so umrli v puščavi skoraj vsi odrasli, ki so zapustili Egipt. Vsi so slutili zlo, ko so se spomnili kazni, ki je bila izrečena za Mojzesa in Arona. Nekateri so slutili cilj skrivnostnega potovanja na vrh gore Hor in njihova zaskrbljenost za voditelja se je stopnjevala z grenkimi spomini in samoobtožbami.
Končno so razločili postavi Mojzesa in Eleazarja, ki sta se počasi spuščala z gore, ampak Arona ni bilo z njima. Na Eleazarju so bila duhovniška oblačila, ki so kazala, da je nasledil očeta v sveti službi. Ko se je ljudstvo s težkim srcem zbralo okoli svojega vodja, jim je Mojzes povedal, da je Aron umrl v njegovih rokah na gori Hor in da sta ga pokopala. Zbor je žaloval in objokoval, saj so Arona vsi ljubili, kljub temu da so mu tolikokrat povzročili žalost. "In ko je videla vsa občina, da je Aron mrtev, je jokala po njem trideset dni vsa Izraelova hiša." (4 Moj 20,29)
O pokopu Izraelovega velikega duhovnika daje Sveto pismo samo preprost zapis: "Tam je umrl Aron in tam je bil pokopan." (5 Moj 10,6) V kakšnem presenetljivem nasprotju z običaji današnjih dni je bil ta pokop izpeljan po Božjem ukazu. V sodobnih časih so pokopi ljudi na visokih položajih pogosto priložnosti za bahava in objestna razkazovanja. Ko je umrl Aron, eden najslavnejših mož, ki so kdaj živeli, sta bila navzoča ob njegovi smrti in pokopu samo dva najbližja prijatelja. In ta samoten grob na gori Horu je bil za vedno skrit pred pogledi Izraela. Bog ni počaščen ob velikih razkazovanjih, ki jih pogosto priredimo za mrtve, in v velikih stroških, ki si jih naprtimo za povrnitev njihovega telesa v prah.
Ves zbor je žaloval za Aronom, vendar izgube niso občutili tako močno kakor Mojzes. Aronova smrt je Mojzesa živo spomnila, da se bliža tudi njegov konec. Toda ne glede na to, kako kratek bo še njegov čas na zemlji, je globoko čutil izgubo svojega nenehnega tovariša - njega, ki je z njim delil radosti in žalosti, upe in bojazni toliko dolgih let. Mojzes mora zdaj nadaljevati delo sam; vendar je vedel, da je Bog njegov prijatelj, zato se je še bolj naslonil nanj.
Kmalu po odhodu izpod gore Hor so Izraelci doživeli poraz/427/ v bitki z Aradom, enim od kanaanskih kraljev. Ko so iskreno iskali pomoč od Boga, jim je bila zagotovljena božanska pomoč, in sovražniki so bili uničeni. Namesto da bi ta zmaga navdihnila ljudstvo s hvaležnostjo in jih vodila v občutek odvisnosti od Boga, jih je naredila bahaške in samozaupne. Kmalu so padli v staro navado godrnjanja. Zdaj so bili nezadovoljni, ker Izraelove vojske niso stopile v Kanaan takoj po uporu ob poročilu oglednikov pred skoraj štiridesetimi leti. Svoje dolgo potovanje po puščavi so razglasili za nepotrebno zamudo ter modrovali, da bi lahko premagali sovražnike tako zlahka kakor zdaj.
Na potovanju dalje proti jugu jih je njihova pot vodila skozi vročo, peščeno dolino, ki ni imela ne sence ne rastlinstva. Pot se je zdela dolga in težavna, trpeli so zaradi utrujenosti in žeje. Ponovno niso zdržali preizkusa vere in potrpežljivosti. Z nenehnim razmišljanjem o temni strani svojih izkušenj so se vedno bolj ločevali od Boga. Spred oči so izgubili dejstvo, da jim ne bi bilo treba potovati okoli Edoma, če ne bi godrnjali, ko je v Kadesu prenehala teči voda. Bog je zanje načrtoval boljše reči. Njihova srca bi morala biti polna hvaležnosti do njega, ki je tako nežno kaznoval njihov greh. Namesto tega so si laskali, da bi lahko imeli v posesti obljubljeno deželo, če se ne bi vmešala Bog in Mojzes. Sami so si nakopali težave in si otežili usodo bolj, kakor je načrtoval Bog, potem pa so ga obdolžili za nesrečo. Tako so gojili grenke misli o njegovem ravnanju z njimi, da nazadnje niso bili zadovoljni z ničimer. Egipt se jim je zdel boljši in so si ga želeli bolj kakor svobode in dežele, v katero jih je vodil Bog.
Ker so Izraelci popuščali duhu nezadovoljstva, so našli napako celo v blagoslovih. "In govori ljudstvo zoper Boga in zoper Mojzesa: Zakaj ste nas peljali iz Egipta, da umremo v puščavi? Kajti tu ni kruha, ne vode; in naši duši se že studi tista prelahka jed." (4 Moj 21,5)
Mojzes je ljudstvu zvesto predočil njihov veliki greh. Samo Božja moč jih je ohranila v "puščavi, veliki in grozoviti, kjer so ognjene kače in škorpijoni,/428/ žejna tla, a vode nobene". (5 Moj 8,15) Vsak dan njihovega potovanja jih je ohranjal čudež božanske milosti. Na vsej poti, kjer jih je vodil Bog, so našli vodo, da so si gasili žejo, kruh iz nebes, da so potešili svojo lakoto, ter mir in varnost pod senčnim oblakom podnevi in ognjenim stebrom ponoči. Angeli so jim stregli, ko so se vzpenjali po kamnitih višavah ali hodili po robatih puščavskih poteh. Kljub prestanim težavam ni bilo v njihovih vrstah nikogar slabotnega. Njihove noge niso otekle na dolgih potovanjih, niti se niso postarala njihova oblačila. Bog je pred njimi ukrotil najstrašnejše prežeče zveri ter strupene puščavske plazilce. Ker se je ljudstvo kljub vsem tem znamenjem njegove ljubezni še vedno pritoževalo, se je Gospod odločil, da bo umaknil svojo zaščito, dokler ne bodo cenili njegove milostne skrbi in se povrnili k njemu s spokorjenjem in ponižnostjo.
Ker jih je ščitila božanska moč, niso spoznali neštetih nevarnosti, ki so jih neprestano obdajale. V svoji nehvaležnosti in neveri so omenjali smrt, zdaj pa je Gospod dovolil, da jih je zadela. Strupene kače, ki jih je v puščavi mrgolelo, so imenovali ognjene zaradi strašnega učinka njihovega ugriza, ki je povzročil hudo vnetje in hitro smrt. Ker se je Božja zaščitna roka umaknila od Izraela, so ta strupena bitja napadla veliko ljudi.
Povsod po taboru sta vladala strah in zmeda. Skoraj v vsakem šotoru so bili umirajoči ali pa mrtvi. Nihče ni bil varen. Pogosto so nočno tišino prekinili divji kriki, ki so govorili o novih žrtvah. Vsi so bili zaposleni s strežbo trpečim ali pa so si z mučno skrbjo prizadevali zaščititi tiste, ki še niso bili prizadeti. Iz njihovih ust se zdaj ni slišalo nobeno godrnjanje. Če so sedanje trpljenje primerjali s preteklimi težavami in preizkušnjami, se jim niso zdele vredne spomina.
Ljudstvo se je zdaj ponižalo pred Bogom. K Mojzesu so prišli s svojimi priznanji in prošnjami. Dejali so: "Grešili smo, ko smo govorili zoper Gospoda in zoper tebe." (4 Moj 21,7) Le malo prej so ga obtoževali, da je njihov najhujši sovražnik ter vzrok vseh njihovih nadlog in bede. Vendar so vedeli, da je obtožba lažna, ko so bile besede še v njihovih ustih. Brž ko jih je doletela prava težava, so tekli k/429/ njemu kot k edinemu, ki lahko posreduje zanje pred Bogom. Vpili so: "Moli h Gospodu, da vzame od nas kače." (4 Moj 21,7)
Mojzesu je bilo po božanskem naročilu ukazano, naj naredi bronasto kačo, ki bo predstavljala žive, in jo povzdigne na drog med ljudstvom. Nanjo naj pogleda vsak, kogar je ugriznila kača, in bo takoj ozdravel. Storil je, kakor mu je bilo ukazano, in po taboru je odmevala vesela novica, da vsi, ki jih je ugriznila kača, lahko pogledajo na bronasto kačo in živijo. Mnogi so že umrli, in ko je Mojzes dvignil kačo na drog, nekateri niso verjeli, da jih bo ozdravil samo pogled na kovinsko podobo; ti so umrli zaradi svoje nevere. Bilo pa je mnogo takih, ki so verovali v Božji ukrep. Očetje, matere, bratje in sestre so nestrpno pomagali trpečim, umirajočim prijateljem usmeriti njihove medle oči v kačo. Če so ti kljub omedlevici in umiranju lahko samo enkrat pogledali, so popolnoma ozdraveli.
Ljudstvo je dobro vedelo, da v bronasti kači ni moči, ki bi povzročala tako spremembo v teh, ki so pogledali nanjo. Moč za ozdravljenje je lahko prišla samo od Boga. V svoji modrosti je izbral to pot razodevanja svoje moči. S tem preprostim sredstvom je bilo ljudstvo primorano spoznati, da so jim ta udarec zadali njihovi grehi. Prav tako jim je bilo zagotovljeno, da nimajo vzroka za strah, dokler ubogajo Boga, ker jih bo obvaroval.
Povzdignjenje bronaste kače je moralo Izraela naučiti pomembnega nauka. Sami se niso mogli rešiti usodnega učinka strupa v svojih ranah. Samo Bog jih je bil sposoben ozdraviti. Vendar morajo sami pokazati vero v priskrbljeni ukrep. Da bi živeli, so morali pogledati. Po svoji veri so bili Bogu prijetni in z gledanjem v kačo so pokazali svojo vero. Vedeli so, da v sami kači ni nikakršne sposobnosti, marveč je simbol Kristusa; tako je bila njihovemu umu predstavljena potreba po veri v njegove zasluge. Do sedaj so mnogi prinašali Bogu svoje daritve in mislili, da so zadostili spravi za svoje grehe. Niso se popolnoma zanesli na prihajajočega Odrešenika, na katerega so kazale te daritve. Gospod jih je sedaj želel poučiti, da njihove daritve same po sebi nimajo nič več moči ali sposobnosti kakor bronasta kača, temveč le kakor ona usmerjajo misli na Kristusa, veliko daritev za greh./430/
"In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje." (Jan 3,14.15) Vsi, ki so kdaj živeli na zemlji, so občutili smrtni ugriz stare kače, "ki se imenuje Hudič in Satan". (Raz 12,9) Usodne učinke greha lahko odstrani samo Božji ukrep. Izraelci so ohranili svoje življenje s pogledom na dvignjeno kačo. Ta pogled je vseboval vero. Živeli so, ker so verjeli Božji besedi in zaupali v sredstvo, ki ga je priskrbel za njihovo ozdravitev. Tako lahko grešnik pogleda Kristusa in živi. Po veri v spravno daritev prejme odpuščanje. Za razliko od negibnega in mrtvega simbola ima Kristus v samem sebi moč in sposobnost ozdraviti spokorjenega grešnika.
Čeprav se grešnik ne more rešiti sam, mora vseeno nekaj storiti, da si zagotovi zveličanje. Kristus pravi: "In tega, ki k meni prihaja, ne pahnem ven." (Jan 6,37) Toda priti moramo k njemu; in ko se spokorimo za svoje grehe, moramo verjeti, da nas sprejema in nam odpušča. Vera je Božji dar, moč, da jo izvršimo, pa je naša. Vera je roka, s katero se človek oprime božanskih darov milosti in usmiljenja.
Nič razen Kristusove pravičnosti nam ne daje pravice do blagoslovov zaveze milosti. Mnogo jih je, ki so dolgo hrepeneli in poskušali dobiti te blagoslove, vendar jih niso prejeli, ker so gojili zamisel, da lahko sami nekaj naredijo, da bi jih bili vredni. Niso pogledali stran od sebe in verovali, da je Jezus zadostni Zveličar. Ne smemo misliti, da nas bodo rešile naše zasluge; Kristus je naše edino upanje v zveličanje. "Zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati." (Dej 4,12)
Ko popolnoma zaupamo Bogu, ko se zanesemo na zasluge Jezusa kot Zveličarja, ki odpušča grehe, bomo prejeli vso pomoč, ki smo si jo želeli. Nihče naj ne gleda nase, kakor da ima moč, da bi se sam rešil. Jezus je umrl za nas, ker sami ne moremo tega narediti. V njem je naše upanje, opravičenje in naša pravičnost. Ko vidimo svojo grešnost, ne klonimo in se ne bojmo, da nimamo Zveličarja ali pa da nima milosti za nas. Prav v takšnih trenutkih nas vabi, da pridemo k njemu v svoji nebogljenosti, in nas bo rešil./431/
Mnogi Izraelci niso videli pomoči v zdravilu, ki so ga določila Nebesa. Mrtvi in umirajoči so ležali povsod okoli njih in vedeli so, da bodo brez božanske pomoči zagotovo propadli; vendar pa so še dalje objokovali svoje rane, bolečine, svojo gotovo smrt, dokler ni njihova moč pošla in oči oslabele, v resnici pa bi lahko takoj ozdraveli. Če se zavedamo svojih potreb, ne porabimo nobene svoje moči za žalovanje nad njimi. Medtem ko spoznavamo svoje nebogljeno stanje brez Kristusa, se ne vdajajmo malodušju, temveč se zanesimo na zasluge križanega in vstalega Zveličarja. Poglejmo in živimo. Jezus jamči za svoje besede. Rešil bo vse, ki pridejo k njemu. Čeprav bodo milijoni, ki potrebujejo ozdravljenje, zavrnili njegovo ponujeno milost, ne bo prepuščen pogubi niti eden, ki zaupa v njegove zasluge.
Mnogi niso pripravljeni sprejeti Kristusa, dokler jim ni pojasnjena popolna skrivnost načrta zveličanja. Zavračajo pogled vere, čeprav vidijo tisoče, ki so pogledali in čutili učinkovitost gledanja na Kristusov križ. Mnogi tavajo v labirintih modrovanja ter iščejo razloge in dokaze, ki jih ne bodo nikoli našli, zavračajo pa dokaz, ki ga je voljan dati Bog. Nočejo hoditi v luči Sonca pravičnosti, dokler jim ne bo pojasnjeno, zakaj sije. Nihče, ki vztraja na tej poti, ne bo spoznal resnice. Bog ne bo nikoli odstranil vsakega povoda za dvom. Dovolj dokazov daje, na katerih lahko temeljimo svojo vero. Če pa teh ne sprejmemo, ostane um v temi. Če bi ti, katere je pičila kača, najprej nehali dvomiti in se spraševati ter bi šele nato privolili v pogled, bi umrli. Naša dolžnost je najprej pogledati, in pogled vere nam bo omogočil življenje./432/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!