 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
37. Udarjena skala (angleško)
Temeljno besedilo 4 Moj 20,1-13
Iz udarjene skale pri Horebu je prvič pritekel poživljajoč potok, ki je osvežil Izraela v puščavi. V času vsega svojega tavanja so bili, kjer koli je obstajala potreba, oskrbljeni z vodo s čudežem Božje milosti. Voda pa ni kar tekla iz Horeba. Kjer koli so na svojih potovanjih želeli vodo, tam je iz skalnih razpoklin izvirala na površje poleg njihovega tabora.
Kristus je z močjo svoje besede povzročil, da je za Izraela tekel osvežujoč potok. "Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala, a ta skala je bila Kristus." (1 Kor 10,4) On je bil vir vseh pozemskih in tudi duhovnih blagoslovov. Kristus, prava Skala, je bil z njimi na vseh njihovih tavanjih. "In žejni niso bili, ko jih je vodil po puščavah; točil jim je vode iz skale: razklal je skalo, in vode so tekle! Tekle so po pušči kakor reka." (Iz 48,21; Ps 105,41)
Udarjena skala je bila prispodoba Kristusa in po tem simbolu so se učili najdragocenejših duhovnih resnic. Kakor je iz udarjene skale potekla voda, ki daje življenje, tako od Kristusa, "ki ga je Bog udaril" in "je bil ranjen zaradi naših prestopkov, je bil potrt zaradi naših krivic", (Iz 53,4.5) teče potok zveličanja za izgubljeni rod. Kakor je bila skala udarjena enkrat, tako se je Kristus "enkrat daroval, da bi odvzel grehe mnogih". (Heb 9,28) Naš Zveličar ne bo darovan še drugič; in ti, ki prosijo za blagoslove njegove milosti, naj samo prosijo v Jezusovem imenu in izlivajo želje srca v spokorniški molitvi. Taka molitev bo pred Gospoda nad vojskami prinesla Jezusove rane in ponovno bo stekla kri, ki daje življenje in jo je v simbolu predstavljala tekoča živa voda za Izraela./411/
Izraelci so bruhanje vode iz skale v puščavi proslavili po nastanitvi v Kanaanu z velikim radovanjem. V Kristusovem času je postalo to radovanje najvplivnejši obred. Godilo se je ob času praznika šotorov, ko so se ljudje iz vse dežele zbrali v Jeruzalemu. Vseh sedem dni praznika so duhovniki z glasbo in zborom levitov odšli z zlato posodo po vodo k siloamskemu izviru. Sledila jim je množica vernikov, in kolikor se jih je lahko približalo potoku, je pilo iz njega, medtem ko je bilo slišati navdušene glasove: "In zajemali boste vodo iz studencev zveličanja." (Iz 12,3) Potem so vodo, ki so jo natočili duhovniki, odnesli v svetišče sredi odmevanja trobent in svečanega opevanja: "Naše noge že stoje med tvojimi vrati, Jeruzalem!" (Ps 122,2) Vodo so izlili na oltar za žgalne daritve, odmevale so hvalnice, množica pa se je pridružila zmagoslavnemu petju z glasbeno spremljavo in globokodonečimi trobentami.
Zveličar je uporabil to simbolično službo, da je usmeril misli ljudstva na blagoslove, ki jim jih je prinesel. Poslednji veliki dan praznika je njegov glas odmeval po tempeljskih dvorih: "Če je kdo žejen, naj pride k meni in pije. Kdor veruje v mene, kakor pravi Pismo, reke žive vode poteko iz njegovega telesa. To," pravi Janez, "je pa rekel o Duhu, ki so ga imeli prejeti ti, ki so verovali vanj." (Jan 7,37-39) Osvežujoča voda, ki je tekla po izsušeni in pusti zemlji, ter povzročila, da je puščava zacvetela, in tekla, da bi dala življenje umirajočim, je znamenje božanske milosti. Njo lahko podari samo Kristus ter kakor živa voda očiščuje, osvežuje in krepi dušo. Ta, v komer biva Kristus, ima v sebi neusahljivi vrelec milosti in moči. Jezus razveseljuje življenje in razsvetljuje pot vseh, ki ga iskreno iščejo. Njegova v srce sprejeta ljubezen bo obrodila dobra dela za večno življenje. Ampak ne blagoslavlja samo duše, iz katere izvira, temveč bo iz nje tekel tudi živi potok v besedah in delih pravičnosti, da bi osvežil žejne okoli sebe.
Isto prispodobo je Kristus uporabil v svojem pogovoru s Samarijanko ob Jakobovem studencu: "Kdor koli pa se napije vode, ki mu jo jaz dam, ne bo žejen vekomaj, temveč/412/ voda, ki mu jo jaz dam, postane v njem studenec vode, ki teče v večno življenje." (Jan 4,14) V Kristusu sta združena dva simbola. On je skala in živa voda.
Enako lepe in izrazite prispodobe najdemo po vsem Svetem pismu. Stoletja pred Kristusovim prihodom je Mojzes pokazal nanj kot na skalo Izraelovega zveličanja; (5 Moj 32,15) psalmist je pel o njem in ga imenoval "moja skala", "skala prebivališča", "skala mojega srca", "skala mojega pribežališča", imel ga je za "skalo svoje moči", za "skalo višjo od mene". (Ps 19,14; 71,3; 73,26; 94,22; 62,7; 61,2) V Davidovi pesmi je njegova milost opisana tudi kot hladne tihe vode sredi zelenih pašnikov, na katere nebeški Pastir vodi svojo čredo. (Ps 23,2) In spet pravi: "In iz reke svojih sladkosti jih napajaš. Kajti pri tebi je vir življenja." (Ps 36,8.9) In modrec pravi: "Vrvrajoč potok je vrelec modrosti." (Preg 18,4) Jeremiju je Kristus "vir živih voda"; (Jer 2,13) Zahariju "studenec odprt ... v očiščenje greha in nečistosti". (Zah 13,1)
V Izaiju je opisan kot "skala vekov" in "senca velike skale v žejni deželi". (Iz 26,4; 32,2) Zapisal je dragoceno obljubo, s katero v misli živo prikliče potok, ki je pritekel za Izraela: "Ubožce in siromake, ki iščejo vode, pa je ni, ki se jim jezik suši od žeje, jaz, Gospod, jih uslišim, jaz, Izraelov Bog, jih ne zapustim. Kajti vode razlijem čez žejno in potoke na suho; zakaj privrele so v puščavi vode in potoki v samoti." (Iz 41,17; 44,3; 35,6) Dano je vabilo: "Hej, vsi, kateri koli ste žejni, pridite k vodam." (Iz 55,1) To vabilo odmeva tudi na zadnjih straneh Svete besede. Kristalno čista reka vode življenja teče izpod prestola Boga in Jagnjeta in milostno vabilo odmeva skozi stoletja: "Kdor hoče, vzemi vodo življenja brezplačno." (Raz 22,17)
Tik preden je izraelska množica prispela v Kades, je prenehal teči živi potok, ki je toliko let tekel poleg njihovega tabora. Gospod je ponovno nameraval preizkusiti svoje ljudstvo. Preizkusil bo, ali zaupajo njegovi previdnosti ali pa posnemajo nevero svojih očetov.
Pred sabo so imeli kanaanske griče. Nekajdnevna/413/ hoja bi jih pripeljala do meja obljubljene dežele. Le malo je manjkalo do Edoma, ki je pripadal Ezavovim potomcem in skozi katerega je tekla pot v Kanaan. Mojzesu je bil dan ukaz: "Krenite proti severu! Ljudstvu pa zapovej takole: Potovali boste skozi pokrajine svojih bratov, Ezavovih sinov, ki prebivajo v Seiru, in se vas bodo bali. Živeža si od njih kupite za denar, da boste jedli, tudi vode kupite od njih za denar, da boste pili." (5 Moj 2,3.4.6) Ti ukazi bi morali zadoščati, da bi vedeli, zakaj so jim bile ukinjene zaloge vode. Prečkali bodo z vodo dobro preskrbljeno rodovitno pokrajino naravnost v Kanaan. Bog jim je obljubil nemoten prehod skozi Edom ter priložnost za nakup hrane in vode, ki bosta zadoščali za množico. Ustavitev čudežnega bruhanja vode bi torej morala povzročiti veselje, saj je bila znamenje, da je tavanje po puščavi končano. Če ne bi bili zaslepljeni z nevero, bi to razumeli. Toda kar bi moralo biti dokaz izpolnitve Božje obljube, je postalo povod za dvom in godrnjanje. Ljudstvo je na videz prenehalo upati, da jih bo Bog pripeljal do posesti Kanaana, zato so glasno zahtevali puščavske blagoslove.
Preden jim je Bog dovolil stopiti v Kanaan, morajo pokazati, da verjamejo njegovi obljubi. Voda je prenehala teči, preden so prispeli v Edom. To je bila zanje priložnost, da bi malo časa hodili v veri, ne pa v tem, kar se vidi. Toda prvi preizkus je izzval istega vzkipljivega, nehvaležnega duha, ki so ga pokazali njihovi očetje. Nič prej ni bilo v taboru slišati stoka po vodi kakor takrat, ko so pozabili roko, ki je toliko let oskrbovala njihove potrebe. Namesto da bi se obrnili po pomoč k Bogu, so godrnjali zoper njega in v obupu vzklikali: "O da bi bili poginili, ko so poginili naši bratje pred Gospodom!" (4 Moj 20,3) To je pomenilo, da so želeli biti med njimi, ki so bili uničeni ob Korahovem uporu.
Vpili so zoper Mojzesa in Arona: "Zakaj sta privedla Gospodov zbor v to puščavo, da tu umremo mi in naša živina? In zakaj sta nas peljala gor iz Egipta, da nas spravita v/414/ ta slabi kraj, ki se ne da obsejati, ne rodi ne smokev ne trte ne margaranovih jabolk, še grla si tu ne moremo omočiti z vodo!" (4 Moj 20,4.5)
Voditelja sta šla proti vratom shodnega šotora in padla z obrazom na tla. "In prikaže se jima Gospodova slava" in Mojzesu je bilo naročeno: "Vzemi palico in skliči občino ti in Aron, tvoj brat, in govorita skali pred njihovimi očmi, da naj dá svoje vode. Tako jim izpelji vodo iz skale in napoji občino in njihovo živino." (4 Moj 20,6.8)
Brata sta stopila pred množico, Mojzes pa je imel Božjo palico v svoji roki. Zdaj sta bila že starca. Dolgo sta prenašala upor in Izraelovo svojeglavost, tokrat pa je popustila celo Mojzesova potrpežljivost. Zavpil je: "Čujte vendar, uporneži! Bova li vam izpeljala vodo iz te skale?" (4 Moj 20,10) In namesto da bi govoril skali, kakor mu je ukazal Gospod, jo je dvakrat udaril s palico.
Voda je drla, da bi zadovoljila množico. Toda storjen je bil velik prekršek. Mojzes je spregovoril razdražen; njegove besede so bile bolj izraz človeške jeze kakor pa svete prizadetosti, ker je bil Bog onečaščen. Rekel je: "Čujte vendar, uporneži!" (4 Moj 20,10) Ta obtožba je bila resnična, vendar se celo resnica ne sme izgovoriti v jezi ali nepotrpežljivosti. Ko je Bog ukazal Mojzesu, naj obtoži Izraela za upor, so ga besede bolele, nje pa prizadele, vendar ga je Bog vseeno podpiral v prenašanju sporočila. Ko pa jih je sam obtožil, je užalil Božjega Duha in ljudstvu samo škodil. Njegovo pomanjkanje potrpežljivosti in samonadzora je bilo očitno. Tako je bil ljudstvu dan povod, da so dvomili o tem, da je bilo njegovo minulo delovanje pod Božjim nadzorom, in opravičevali lastne grehe. Mojzes je z njimi vred užalil Boga. Rekli so, da je bilo njegovo delovanje že od začetka vredno kritiziranja in graje. Zdaj pa so našli izgovor, ki so ga iskali, da bi lahko zavrnili vse ukore, ki jim jih je Bog poslal po svojem služabniku.
Mojzes je pokazal nezaupanje do Boga. "Bova li vam izpeljala vodo?" je spraševal, kakor da Gospod ne bo storil, kar je obljubil. Gospod je objavil bratoma: "Nista verovala vame, da bi me svetega izkazala vpričo Izraelovih sinov." (4 Moj 20,12) V času, ko je voda nehala teči, je bila njuna vera v izpolnitev Božje obljube omajana zaradi godrnjanja in upora ljudstva. Prvi rod je bil obsojen na pogubo/417/ v puščavi zaradi svoje nevere, pa vendar se je isti duh pokazal v njihovih otrocih. Ali tudi ti ne bodo doživeli izpolnitve obljube? Mojzes in Aron se izčrpana in malodušna nista trudila zadržati toka priljubljenih čustev. Če bi sama pokazala neomahljivo vero v Boga, bi lahko zadevo predstavila ljudstvu v taki luči, ki bi ju usposobila zdržati ta preizkus. Z nemudno in odločno uporabo oblasti, ki jima je bila zaupana kot sodnikoma, bi lahko utišala godrnjanje. Njuna dolžnost je bila storiti vse, kar je v njuni moči, da bi izboljšala stanje stvari, preden sta prosila Boga, naj dela zanje. Koliko zla bi bilo prizanesenega, če bi bilo godrnjanje v Kadesu takoj ustavljeno!
S svojim lahkomiselnim dejanjem je Mojzes oslabil nauk, ki jih ga je Bog nameraval naučiti. Skala, ki je simbol Kristusa, bi morala biti udarjena enkrat, kakor bo Kristus darovan enkrat. Drugič je bilo potrebno skali samo spregovoriti, kakor moramo mi samo prositi za blagoslove v Jezusovem imenu. Ker pa je še enkrat udaril skalo, je uničil pomen te lepe prispodobe o Kristusu.
Še več, Mojzes in Aron sta si prilastila moč, ki pripada samo Bogu. Potreba po božanskem posredovanju je zahtevala veliko resnost. Izraelska voditelja bi morala poskrbeti, da bi bilo ljudstvo spoštljivo do Boga. Utrditi bi morala njihovo vero v njegovo moč in dobroto. Ko sta jezno vpila: "Bova li vam izpeljala vodo iz te skale?" sta stopila na Božji položaj, kakor da bi bila moč v njiju, ki imata kot človeka le slabosti in strasti. Zaradi stalnega mrmranja in upiranja med ljudstvom je utrujeni Mojzes izgubil spred oči Vsemogočnega pomočnika. Brez božanske pomoči pa je omadeževal svojo zgodovino z izražanjem človeške slabosti. Človek, ki bi lahko stal čist, trden in nesebičen do konca svojega življenja, je bil nazadnje premagan. Bog je bil pred vsem Izraelovim zborom osramočen, ko bi moral biti poveličan in povišan.
Bog tokrat ni izrekel sodbe nad temi, katerih hudobna ravnanja so izzvala Mojzesa in Arona. Vsa graja je zadela voditelja. Božja predstavnika ga nista počastila. Mojzes in Aron sta se čutila prizadeta, spred oči pa sta izgubila dejstvo, da godrnjanje ljudstva ni bilo uperjeno proti njima, temveč proti Bogu. Ker sta/418/ gledala vase in upoštevala samo svoja čustva, sta nezavedno padla v greh in se jima ni posrečilo ljudstvu razodeti njegove velike krivde pred Bogom.
Grenka in globoko ponižujoča sodba je bila takoj izrečena. "Gospod reče Mojzesu in Aronu: Ker nista verovala vame, da bi me svetega izkazala vpričo Izraelovih sinov, zato ne pripeljeta te občine v deželo, ki sem jim jo dal." (4 Moj 20,12) Z upornim Izraelom bosta morala umreti, preden bodo prečkali Jordan. Če bi Mojzes in Aron gojila domišljavost ali pa bi popuščala duhu besa kljub božanskemu opozorilu in graji, bi bila njuna krivda še večja. Vendar nista bila kriva namernega ali premišljenega greha; premagala ju je nenadna skušnjava in njuno kesanje je bilo takojšnje in globoko. Gospod je sprejel njuno spokorjenje, čeprav zaradi škode, ki bi jo lahko povzročil njun greh med ljudstvom, ni mogel zmanjšati kazni.
Mojzes svoje kazni ni prikrival. Povedal je ljudstvu, da jih ne bo mogel peljati v obljubljeno deželo, ker ni pripisal slave Bogu. Rotil jih je, naj si zapomnijo strogo kazen, ki ga je doletela. Potem pa naj razmislijo, kako Bog gleda na njihovo godrnjanje, ko so enega samega obremenili s sodbami, ki so si jih povzročili s svojimi grehi. Povedal jim je, kako je prosil Boga za zmanjšanje kazni, vendar je bil zavrnjen. Rekel je: "Gospod pa se je srdil name zaradi vas in me ni uslišal." (5 Moj 3,26)
Ob vsaki težavi ali preizkušnji, so bili Izraelci pripravljeni obtožiti Mojzesa, da jih je peljal iz Egipta, kakor da Bog ne bi sodeloval v zadevi. Vseskozi na njihovih potovanjih, ko so se pritoževali zaradi težav na poti in godrnjali zoper voditelja, jim je Mojzes govoril: "Ne zoper naju je vaše mrmranje, ampak zoper Gospoda." (2 Moj 16,8) Toda njegove prenagljene besede pred skalo "bova li vam izpeljala vodo?" so v bistvu priznale njihove obtožbe in jih tako utrdile v njihovi neveri ter opravičile njihovo mrmranje. Gospod je želel za vedno odstraniti ta vtis iz njihovega uma tako, da je Mojzesu prepovedal stopiti v obljubljeno deželo. Tukaj imamo nezmotljiv dokaz, da njihov vodja ni bil Mojzes, temveč mogočni Angel, o katerem je Gospod rekel: "Glej, jaz pošiljam svojega Angela pred teboj, da te varuje na poti in te pripelje v kraj, katerega sem pripravil. Pazi se njegovega obličja in poslušaj njegov glas; ... zakaj moje ime je v njem." (2 Moj 23,20.21)/419/
Mojzes je rekel: "Gospod pa se je srdil name zaradi vas." (5 Moj 3,26) Oči vsega Izraela so bile uprte v Mojzesa, njegov greh pa je napačno odseval Boga, ki ga je izbral za voditelja svojega ljudstva. Prestopek je bil znan vsemu zboru. Če bi bil torej obravnavan površno, bi dobili vtis, da sta nevera in nepotrpežljivost opravičeni, kadar sta izzvani pri njih, ki so na visokih položajih. Ko pa je bilo oznanjeno, da Mojzes in Aron zaradi tega enega greha ne bosta stopila v Kanaan, je ljudstvo vedelo, da se Bog ne ozira na osebe in bo zagotovo kaznoval prestopnika.
Zgodovina Izraela je morala biti zapisana za pouk in v svarilo prihodnjim rodovom. Ljudje vseh časov morajo videti, da Bog nebes kot nepristranski vladar nikakor ne opravičuje greha. Toda malo jih spozna skrajno grešnost greha. Ljudje si laskajo, da je Bog predober, da bi kaznoval prestopnika. V luči svetopisemske zgodovine pa je očitno, da Božja dobrota in njegova ljubezen zahtevata, da opravi z grehom kot s hudobnostjo, ki je usodna za mir in srečo vesolja.
Celo Mojzesova poštenost in zvestoba nista mogli odvrniti posledice za njegovo napako. Bog je odpustil ljudstvu tudi večje prestopke, ne more pa dopuščati greha pri voditeljih enako kakor pri njih, ki so vodeni. Mojzesa je spoštoval bolj kakor kogar koli drugega na zemlji. Razodel mu je svojo slavo in po njem sporočil Izraelu svoje predpise. Dejstvo, da je Mojzes užival tako veliko luč in spoznanje, je naredilo njegov greh še bridkejši. Pretekla zvestoba ne more zadostiti za eno napačno dejanje. Kolikor večja luč in prednosti so zagotovljene človeku, toliko večja je njegova odgovornost, toliko hujši njegov spodrsljaj in težja njegova kazen.
Mojzes ni bil kriv večjega zla, kakor bi mogoče ljudje razumeli zadevo; njegov greh je bil navaden pojav. Psalmist pravi: "In govoril je nepremišljeno s svojimi ustnami." (Ps 106,33) Po človeški presoji se to zdi lahka stvar; toda če je Bog tako strogo opravil s tem grehom pri svojem najzvestejšem in najbolj spoštovanem služabniku, ga ne bo opravičil pri drugih. Duh samopoviševanja in nagnjenost k obsojanju svojih bratov Bogu nista všeč. Kdor popušča temu zlu, meče dvom na Božje delo in daje dvomljivcem opravičilo za njihovo nevero. Kolikor pomembnejši je čigav položaj in večji njegov vpliv, toliko večja je potreba, da goji potrpežljivost in ponižnost./420/
Kadar Božje otroke, še posebej te, ki so na odgovornih položajih, zanese, da si lastijo slavo, ki pripada Bogu, Satan vriska od veselja. Pridobil je zmago. Na tak način je sam padel. Tako najuspešneje skuša druge, da bi jih pogubil. Bog je dal v svoji besedi toliko naukov, ki učijo o nevarnosti samopoviševanja, zato da bi nas obvaroval Satanovih zvijač. Tukaj ni pomemben vzgib naše narave, niti sposobnost našega uma ali nagnjenost srca, temveč moramo biti vsak trenutek pod nadzorom Božjega Duha. Ni ga blagoslova, ki ga Bog podari človeku, niti preizkušnje, ki ji dovoli priti nadenj, da Satan ne bi mogel ali hotel poseči po njem za skušanje, trpinčenje in uničenje človeka, če mu damo samo malo prednost. Zatorej ne glede na velikost nekogaršnje duhovne luči, ne glede na to, koliko uživa božansko naklonjenost in blagoslov, mora vedno ponižno hoditi pred Gospodom, prositi v veri, naj Bog usmerja vsako misel in nadzoruje vsak vzgib.
Vsi, ki trdijo, da so pobožni, so sveto dolžni varovati duha in se nadzorovati v največjih izzivanjih. Na Mojzesu so počivala zelo velika bremena. Malo mož bo kdaj tako strogo preizkušenih, kakor je bil on. Vendar to vseeno ni opravičevalo njegovega greha. Bog je obilno poskrbel za svoje ljudstvo, in če se zanesejo na njegovo moč, ne bodo nikoli postali žrtev okoliščin. Tudi najmočnejša skušnjava ne more opravičiti greha. Ne glede na velikost pritiska, ki ga kdo prenaša, je prestopek njegovo lastno dejanje. Niti zemlja niti pekel nimata moči prisiliti koga, da bi delal zlo. Satan nas napada na naših šibkih točkah, to pa še ne pomeni, da moramo biti premagani. Četudi bo napad še tako neprizanesljiv ali nepričakovan, nam bo Bog priskrbel pomoč, in v njegovi moči bomo lahko zmagali./421/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!