 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
36. V puščavi (angleško)
Skoraj štirideset let so bili Izraelovi otroci izgubljeni v zakotni puščavi. Mojzes pravi: "Časa pa, v katerem smo šli od Kades-barnee, dokler nismo prestopili potoka Zereda, je bilo osemintrideset let; v tem času je izumrl ves rod vojščakov izmed tabora, kakor jim je bil prisegel Gospod. Da, Gospodova roka je bila proti njim, da bi jih potrebil izmed tabora, dokler niso pomrli." (5 Moj 2,14.15)
V teh letih so se ljudje nenehno spominjali, da so pod božansko grajo. V uporu pri Kadesu so zavrgli Boga, in Bog je za nekaj časa zavrgel nje. Ker so se izkazali za nezveste njegovi zavezi, niso smeli prejeti znamenja zaveze - obreda obreze. Njihova želja po vrnitvi v deželo suženjstva je pokazala, da niso vredni svobode. Zato niso smeli praznovati obreda pashe, ki je bila ustanovljena v spomin na njihovo rešitev iz sužnosti.
Nadaljevanje svetiščne službe je vendarle pričalo, da Bog ni dokončno zapustil svojega ljudstva. V svoji previdnosti je še vedno skrbel za njihove potrebe. Mojzes je v pripovedovanju zgodovine njihovega tavanja rekel: "Zakaj Gospod, tvoj Bog, te je blagoslovil pri vsem delu tvojih rok; vedel je za tvoje potovanje po tej veliki puščavi, teh štirideset let je bil Gospod, tvoj Bog, s teboj, ničesar ti ni zmanjkalo." (5 Moj 2,7) Levitska hvalnica, ki jo je zapisal Nehemija, živo opisuje Božjo skrb za Izraela celo v letih zavrženosti in pregnanstva. "Ti jih vendar nisi zapustil v svojem mnogoterem usmiljenju v puščavi: oblakov steber se ni umaknil iznad njih podnevi, da bi jih vodil po poti, ne ognjeni steber ponoči, da bi jim svetil na pot, po kateri naj gredo. Ti si tudi dal svojega/406/ dobrega Duha, da jih poučuje, in njih ustom nisi odrekel svoje mane, in dajal si jim vode, ko so bili žejni. Štirideset let si jih oskrboval v puščavi, ... njihova obleka se ni razdrapala in njihove noge niso otekle." (Neh 9,19-21)
Tavanje po puščavi ni bilo določeno samo kot sodba za upornike in nezadovoljneže, temveč naj bi služilo kot vzgoja mlajšemu rodu in priprava na vstop v obljubljeno deželo. Mojzes jim je oznanil: "Spoznaj torej v svojem srcu, da te strahuje Gospod, tvoj Bog, kakor strahuje mož svojega sina, da bi te ponižal in izkusil, da spozna, kaj je v tvojem srcu, ali boš držal njegove zapovedi ali ne. In te ... vodil v lakoto; in živil te je z mano, ki je nisi poznal ne ti ne tvoji očetje, da ti pokaže, da ne živi človek ob samem kruhu, temveč ob vsem, kar prihaja iz Božjih ust." (5 Moj 8,5.2.3)
"Našel ga je v deželi puščave, v pustinji, v tuljenju divjega kraja; obdal ga je, pazil je nanj, varoval ga je kakor punčico svojega očesa. V vsej njihovi stiski je bil sam stiskan, in angel njegovega obličja jih je reševal. V svoji ljubezni in usmiljenosti jih je odkupil sam in dvignil jih je nase ter jih nosil vse nekdanje dni." (5 Moj 32,10; Iz 63,9)
Pa vendar so edini zapisi o njihovem življenju v puščavi primeri upora zoper Gospoda. Korahovo nasprotovanje je povzročilo uničenje štirinajst tisoč Izraelcev. Bili pa so tudi osamljeni primeri, ki so kazali enakega duha zaničevanja božanske oblasti.
Ob neki priložnosti je sin Izraelke in Egipčana, eden izmed mešane množice, ki je prišla iz Egipta z Izraelom, zapustil svoj del tabora in stopil v del, ki je pripadal Izraelcem ter zahteval pravico, da tam postavi svoj šotor. Božanski zakon mu je to prepovedoval, saj so bili egipčanski potomci izključeni iz zbora do tretjega rodu. Med njim in Izraelci se je vnel spor, in zadevo so sporočili sodnikom, in ti so bili odločno proti prestopniku.
Besen zaradi odločitve je preklel sodnika in v vroči jezi preklinjal Božje ime. Nemudoma so ga pripeljali pred Mojzesa. Poznali so ukaz: "In kdor/407/ preklinja svojega očeta ali svojo mater, mora umreti," (2 Moj 21, 17) toda v tem primeru niso naredili ničesar, da bi zadostili zahtevam. Zločin je bil tako strašen, da so čutili potrebo po posebnem Božjem ukazu. Človeka so zaprli, dokler se ne bodo prepričali o Gospodovi volji. Sam Bog je izrekel kazen, po božanskem navodilu je bil prestopnik odpeljan izven tabora in kamnan do smrti. Tisti, ki so bili priče grehu, so položili svoje roke na njegovo glavo in tako potrdili resničnost tožbe zoper njega. Potem so prvi vrgli kamne, in ljudje, ki so stali okoli, so se pridružili izvrševanju kazni.
Potem je bil objavljen zakon, ki bo veljal v podobnih prestopkih: "Kdor preklinja svojega Boga, bo nosil svoj greh. In kdor zasramuje Gospodovo ime, mora umreti; brez ugovora naj ga vsa občina omeče s kamenjem: tujca in rojaka, ko zasramuje to ime, naj usmrte." (3 Moj 24,15.16)
So taki, ki dvomijo o Božji ljubezni in pravičnosti pri izvrševanju tako strogih kazni za besede, ki so bile izgovorjene v jezi. Toda ljubezen in pravičnost zahtevata, da se vidi, da so z zlobo zoper Boga navdihnjene besede velik greh. Kazen, ki je doletela prvega prestopnika, bo svarilo drugim, da se mora Božje ime spoštovati. Če bi greh tega moža ostal nekaznovan, bi se tudi drugi pokvarili, sad tega pa bi bilo mnogo izgubljenih življenj.
Mešana množica, ki je prišla iz Egipta skupaj z Izraelci, je bila vir nenehnih skušnjav in težav. Trdili so, da so se odrekli malikovanju in da častijo pravega Boga. Ampak prva vzgoja in pouk sta oblikovala njihove navade in značaj, tako da so bili bolj ali manj pokvarjeni z malikovanjem in nespoštljivostjo do Boga. Ponavadi so prav oni netili spore in se pritoževali ter prežemali ves tabor s svojimi malikovalskimi navadami in godrnjanjem proti Bogu.
Kmalu po vrnitvi v puščavo se je zgodil prestopek sobote v okoliščinah, ki so ga imeli za posebni greh. Gospodova objava, da bo/408/ razdedinil Izraela, je oživila duha upora. Eden izmed ljudstva je bil jezen zaradi izključitve iz Kanaana. Zato se je odločil kljubovati Božjemu zakonu, in sicer si je drznil javno prestopiti četrto zapoved, tako da je šel v soboto nabirat dračje. Med potovanjem v puščavi je bilo netenje ognja na sedmi dan strogo prepovedano. Prepoved ne bi veljala za Kanaansko deželo, kjer bi bil ogenj potreben zaradi neprizanesljivega podnebja. V puščavi pa ogenj ni bil potreben, ker je bilo dovolj toplo. Dejanje tega človeka je bilo zavestno in naklepno kršenje četrte zapovedi - greh, ki ni bil storjen zaradi nepremišljenosti ali nevednosti, temveč iz predrznosti.
Zasačili so ga pri dejanju samem in pripeljali pred Mojzesa. Objavljeno je že bilo, da je treba prestopnike sobote kaznovati s smrtjo, ni pa še bilo razodeto, kako naj kazen izvršijo. Mojzes je zadevo predstavil Gospodu, ta pa je dal naslednji ukaz: "Umreti mora ta mož, s kamenjem naj ga posuje vsa občina zunaj taborišča." (4 Moj 15,35) Greha bogokletja in namernega prestopanja sobote sta bila deležna enake kazni, saj sta oba izražala zaničevanje Božje oblasti.
Danes jih je mnogo, ki zavračajo soboto stvarjenja kot judovsko postavo in trdijo, da če jo je treba posvečevati, je treba tudi njene prestopnike kaznovati s smrtjo. Vidimo pa, da je bilo preklinjanje Božjega imena deležno enake kazni kakor prestopanje sobote. Ali naj potemtakem sklepamo, da je tudi tretja zapoved uporabna samo za Jude? Pa vendar se dokaz iz smrtne kazni nanaša na tretjo, peto in skoraj vseh deset zapovedi s četrto vred. Četudi Bog morda zdaj ne bi kaznoval prestopanja svojega zakona s pozemskimi kaznimi, njegova beseda kljub temu oznanja, da je kazen za greh smrt. V končni izvršitvi sodbe bo odločeno, da je smrt delež njih, ki kršijo njegove svete predpise.
V času štiridesetih let v puščavi je ljudstvo imelo vsak teden spomin na sveto sobotno dolžnost s čudežem - z mano. Vendar jih niti to ni vodilo v poslušnost. Čeprav si niso drznili tako javno in predrzno delati prestopka kakor tisti, ki je bil zaradi tega vidno kaznovan,/409/ so zelo površno izpolnjevali četrto zapoved. Bog je po svojem preroku oznanil: "In silno so oskrunjali moje sobote." (Ezek 20,13.16.21.24) To je všteto med razloge, zaradi katerih je bil prvi rod izključen iz obljubljene dežele. Vendar se njihovi otroci niso naučili nobenega nauka. V štiridesetih letih tavanja so silno zanemarjali soboto. Bog jim sicer ni preprečil vstopa v Kanaan, vendar je objavil, da bodo kljub temu razkropljeni med pogane, potem ko se naselijo v obljubljeni deželi.
Izraelovi otroci so se iz Kadesa obrnili spet nazaj v puščavo. Ko se je končalo njihovo obdobje potovanja po njej, je prišla "vsa množica Izraelovih sinov v Zinsko puščavo v prvem mesecu, in ljudstvo je ostalo v Kadesu". (4 Moj 20,1)
Tukaj je umrla in bila pokopana Mirjama. Od prizora radovanja na obalah Rdečega morja, ko je Izrael pel in plesal, da bi proslavil Jahvejevo zmago, do puščavskega groba, v katerem se je končalo vse življenje dolgo tavanje - taka je bila usoda milijonov, ki so z vzvišenimi upi odšli iz Egipta. Greh je od njihovih ust odtrgal čašo blagoslova. Ali se bo naslednji rod naučil nauka?
"Ob vsem tem času so še grešili in niso verovali v njegova čudovita dela. Ko jih je pobijal, tedaj so povpraševali po njem, in so se izpreobrnili ter zjutraj že iskali mogočnega Boga, spomnivši se, da je bil Bog njihova skala in mogočni Bog, Najvišji, njihov Odrešenik." (Ps 78,32.34.35) Pa vendar se niso k Bogu obrnili z iskrenim namenom. Kljub temu da so prosili za pomoč njega, ki jih je edini lahko rešil, ko so jih stiskali sovražniki, "njihovo srce ni bilo utrjeno pri njem in niso se izkazali zvesti njegovi zavezi. Toda On je usmiljen, odpušča krivico in ne pokončuje; in mnogokrat je ustavil svoj srd in ni vnemal vse svoje jeze. Spominjal se je namreč, da so meso, sapa, ki gre in se ne vrne." (Ps 78,37-39)/410/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!