 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
35. Korahov upor (angleško)
Temeljno besedilo 4 Moj 16 in 17
Sodbe, ki so obiskale Izraela, so za nekaj časa ukrotile godrnjanje in nepokorščino. Duh upora pa je bil še vedno v srcu in sčasoma je obrodil najgrenkejše sadove. Prejšnji upori so bili samo nenadni nemiri, ki so vzniknili iz trenutnih vzgibov vznemirjene množice. Zdaj pa se je oblikovala globoka zarota, posledica odločnega namena, da se strmoglavi oblast vodij, ki jih je postavil sam Bog.
Korah, vodja tega gibanja, je bil Levit iz Kahatove družine in Mojzesov bratranec. Bil je sposoben in vpliven mož. Določen je bil za svetiščno službo, toda postal je nezadovoljen zaradi svojega položaja in hrepenel po duhovniškem dostojanstvu. Podelitev duhovniške službe Aronu in njegovi družini, tako da je služba sprva pripadala prvorojenemu sinu iz vsake družine, je zbudila zavist in nezadovoljstvo. Korah je nekaj časa skrivoma nasprotoval Mojzesovi in Aronovi oblasti, ni pa si drznil upreti javno. Končno je skoval drzni načrt za strmoglavljenje državljanske in verske oblasti. Seveda mu je uspelo najti privržence. V bližini Korahovih in Kahatovih šotorov na južni strani svetišča je stal tabor Rubenovega rodu. Šotori Datana in Abirama - knezov tega rodu - pa so bili čisto blizu Korahovega. Ta kneza sta se mu rade volje pridružila v njegovem častihlepnem načrtu. Ker sta bila potomca najstarejšega Jakobovega sina, sta trdila, da jima pripada državljanska oblast. Odločila sta se s Korahom podeliti duhovniške časti.
Človeška čustva so bila naklonjena Korahovemu načrtu. V zagrenjenosti razočaranja so se vrnili prejšnji dvomi, zavist in sovraštvo, njihove obtožbe pa so bile ponovno usmerjene proti potrpežljivemu vodju. Izraelci/395/ so nenehno pozabljali dejstvo, da so pod božanskim vodstvom. Pozabili so, da je Angel zaveze njihov nevidni vodja, da je pred njimi šla Kristusova navzočnost, ogrnjena v oblakov steber, in da je od njega Mojzes dobil vsa navodila.
Niso se bili pripravljeni pokoriti strašni kazni, da morajo vsi umreti v puščavi. Zato so izkoristili vsak izgovor za verovanje, da jih ne vodi in njihove usode ni oznanil Bog, temveč Mojzes. Najboljši napori najkrotkejšega človeka na zemlji niso mogli obvladati nepokorščine tega ljudstva. Čeprav so bili pred njimi še vedno znaki Božjega nezadovoljstva zaradi prejšnjih napak - praznine v vrstah in manjkajoči - si nauka niso vzeli k srcu. Spet jih je premagala skušnjava.
Ponižno pastirsko Mojzesovo življenje je bilo veliko mirnejše in srečnejše kakor pa sedanji položaj vodja te velike množice nemirnih duhov. Vendar si Mojzes ni drznil izbirati. Namesto pastirske palice mu je bila dana palica moči, ki je ni mogel odložiti, dokler ga ne razreši Bog.
Bralec skrivnosti vseh src je ožigosal načrte Koraha in njegovih tovarišev ter dal svojemu ljudstvu opozorilo in nauk, ki bi jih usposobila ubežati prevari teh spletkarskih mož. Videli so sodbo, ki je doletela Mirjamo zaradi njene zavisti in pritožb zoper Mojzesa. Gospod je izjavil, da je Mojzes večji od preroka. "Od ust do ust govorim z njim." Potem je dodal: "Zakaj se torej nista bala govoriti zoper mojega služabnika, zoper Mojzesa?" (4 Moj 12,8) Ti nauki niso bili namenjeni samo Aronu in Mirjami, temveč vsemu Izraelu.
Korah in njegovi privrženci v zaroti so bili možje, ki so imeli prednost videti posebna razodetja Božje moči in mogočnosti. Bili so izmed tistih, ki so šli z Mojzesom na goro in so videli božansko slavo. Toda od takrat je prišlo do sprememb. Sprva prezrta skušnjava se je potuhnila, ob novi spodbudi pa se je okrepila. Nazadnje pa je njihove misli nadziral Satan, da so si upali izraziti nezadovoljnost. Govorili so o velikem zanimanju za blaginjo ljudstva in najprej šepetali nezadovoljstvo drug drugemu, potem pa vodilnim Izraelovim možem. Njihovi namigi so bili tako z lahkoto/396/ sprejeti, da so si drznili iti dalje. Nazadnje so prav zares sami sebi verjeli, da jih vodi gorečnost za Boga.
Uspelo jim je prepričati dvesto petdeset prvakov, ki so uživali dober sloves v zboru. Zaradi te močne in vplivne podpore so bili prepričani, da jim bo uspela korenita sprememba v vladi in bodo na veliko izboljšali Mojzesovo in Aronovo upravljanje.
Ljubosumnost je vodila v zavist, ta pa v upor. Razpravljali so o vprašanju Mojzesove pravice do tako velike oblasti in časti. Nazadnje so ugotovili, da uživa zelo zavidljiv položaj, ki bi ga kdo izmed njih prav tako dobro zapolnil. Drug drugega so zapeljali v mišljenje, da sta si Mojzes in Aron sama prilastila položaj, ki ga imata. Nezadovoljneži so dejali, da sta se vodja sama povzdignila nad Gospodov zbor, ko sta si prilastila duhovništvo in vlado, toda njuna hiša ni upravičena do ugleda nad drugimi v Izraelu. Nič bolj nista sveta od drugih in dovolj bi jima moralo biti, da sta na istem položaju kakor njuni bratje, ki jim je enako naklonjena Božja posebna navzočnost in zaščita.
Zarotniki so se potem obrnili k ljudstvu. Zapeljanim, ki zaslužijo grajo, ni nič ljubše, kakor če prejmejo naklonjenost in hvalo. Tako so Korah in njegovi zavezniki pridobili pozornost in podporo zbora. Obtožba, da je godrnjanje ljudstva nadnje spravila Božjo jezo, je bila označena za zmoto. Rekli so, da ne gre kriviti zbora, saj niso zahtevali ničesar drugega kakor pravice. Mojzes pa naj bi bil prevzeten vladar, ker je grajal ljudstvo kot grešnike, ko so vendar sveti ljudje in je Gospod med njimi.
Korah je obnovil zgodovino njihovih potovanj skozi puščavo, kjer so bili pripeljani v hude težave in jih je mnogo pomrlo zaradi godrnjanja in neposlušnosti. Poslušalci so mislili, da bi se lahko izognili vsem težavam, če bi Mojzes ravnal drugače. Odločili so se vse nesreče pripisati njemu. Menili so, da je izločitev iz Kanaana posledica Mojzesovega in Aronovega nepravilnega ravnanja. Če pa bi bil njihov vodja Korah in bi jih spodbujal s premišljevanjem o njihovih dobrih/397/ delih, namesto da bi karal njihove grehe, bi imeli zelo mirno in uspešno potovanje. Namesto tavanja sem in tja po puščavi bi lahko odšli naravnost v obljubljeno deželo.
V tem nezadovoljstvu sta obstajala večja zveza in sozvočje med neskladnimi prvinami zbora kakor kdaj prej. Korahov uspeh pri ljudstvu je povečal njegovo samozaupanje in ga utrdil v veri, da lahko postane usodno za svobodo Izraela, če ne bodo ustavili Mojzesove prilastitve oblasti. Prav tako je trdil, da mu je Bog odprl zadevo in ga pooblastil opraviti spremembe v vladi, preden bo prepozno. Toda mnogi niso bili pripravljeni sprejeti Korahovih obtožb zoper Mojzesa. Pred njimi je oživel spomin na njegovo potrpežljivo in samopožrtvovalno delo, in zavest je bila zbegana. Zato je bilo potrebno nakazati nekaj sebičnih spodbud v njegovem globokem zanimanju za Izraela. Ponovljena je bila stara obtožba, da jih je peljal v puščavo umret, da bi si lahko prilastil njihovo imetje.
Nekaj časa je to delo napredovalo skrivoma. Kakor hitro pa je gibanje pridobilo dovolj moči za odprt upor, se je na čelu stranke pojavil Korah in javno obtožil Mojzesa in Arona, da sta si prisvojila oblasti, do katere so enako upravičeni Korah in njegovi zavezniki. Obtožena sta bila tudi, da je bilo ljudstvo prikrajšano za svobodo in neodvisnost. Zarotniki so dejali: "Dosti naj vama bo! Zakaj vsa občina, vsi so svetniki, in Gospod je sredi njih. Zakaj se vidva povzdigujeta nad Gospodov zbor?" (4 Moj 16,3)
Mojzes ni pričakoval do potankosti izdelane zarote, ko pa ga je zadel njen strašen pomen, je padel na obličje in se tiho obrnil na Boga. Vstal je zares žalosten, vendar miren in okrepljen. Božansko vodstvo mu je bilo zagotovljeno. Rekel je: "Jutri pokaže Gospod, kdo je njegov in kdo je svet in se mu sme bližati; njemu, kogar si izvoli, veli, naj se mu bliža." (4 Moj 16,5) Preizkus je bil preložen na naslednji dan, da bi vsi imeli čas razmisliti. Kdor je hrepenel po duhovništvu, je moral priti s kadilom in ga darovati pred svetiščem v navzočnosti zbora. Postava je bila zelo jasna, da lahko v svetišču služi samo, kdor je bil posvečen za sveto službo. Celo duhovnika Nadab in Abihu sta/398/ bila uničena, ker sta si drznila darovati tuji ogenj in nista spoštovala božanskega ukaza. Zdaj pa je Mojzes izzval svoje tožnike, naj razgrnejo zadevo pred Bogom, če si upajo lotiti tako nevarnega priziva.
Mojzes je pokazal na Koraha in njegove tovariše Levite in dejal: "Ali vam je premalo, da je prav vas Izraelov Bog odločil iz Izraelove občine, veleč, da bodite blizu njega, da bi opravljali službo pri Gospodovem prebivališču ter stopali pred občino, da jim strežete? Premalo li je, da je k sebi dovolil pristop tebi in vsem tvojim bratom s teboj? Iščete li še duhovništva? Zares, prav zoper Gospoda ste se zbrali, ti in tvoja družba. Kaj neki je Aron, da zoper njega mrmrate?" (4 Moj 16,9-11)
Datan in Abiram nista bila tako predrzna kakor Korah. Mojzes je upal, da sta vpletena v zaroto, ne da bi se popolnoma pokvarila. Zato ju je poklical predse, da bi slišal obtožbe zoper sebe. Vendar nista prišla in nesramno nista hotela priznati njegove oblasti. Njun odgovor, ki je bil izrečen pred zborom, se je glasil: "Je li premalo, da si nas peljal iz dežele, v kateri teče mleko in med, da nas pomoriš v puščavi? Hočeš li se vzdigniti celo še za vladarja nad nami? Saj nas nisi pripeljal v deželo, v kateri teče mleko in med, in nisi nam dal njiv in vinogradov v posest! Hočeš li še oči izdreti tem ljudem? Midva ne greva tja gor." (4 Moj 16,13.14)
Tako so se sklicali na prizor svojega suženjstva z uporabo jezika, s katerim je Gospod opisal obljubljeno dediščino. Mojzesa so obtožili za hlinjeno delovanje pod božanskim vodstvom, da bi s tem vzpostavil svojo oblast. Izjavili so, da se ne bodo več pustili voditi kakor slepci zdaj proti Kanaanu, zdaj proti puščavi, kakor bi pač najbolj ustrezalo njegovim častihlepnim načrtom. Tako je bil on, ki je bil kakor nežni oče, potrpežljiv pastir, predstavljen z najgršim značajem tirana in vsiljivca. Za izključitev iz Kanaana, ki je bila kazen za njihove grehe, so obtožili njega.
Očitno je bilo, da ljudstvo sočustvuje z nezadovoljno stranko. Toda Mojzes se ni trudil zagovarjati sebe. Resno se je obrnil na Boga pred zborom kot na pričo brezmadežnosti njegovih vzgibov in poštenosti svojega vedenja ter ga prosil, naj bo njegov sodnik./399/
Naslednje jutro se je dvesto petdeset prvakov s Korahom na čelu pojavilo s svojimi kadilnicami. Odpeljali so jih na svetiščno dvorišče, ljudje pa so se zbrali zunaj, da bi videli, kaj bo. Zbora ni zbral Mojzes, da bi videli poraz Koraha in njegovih tovarišev, temveč so jih sklicali uporniki v svoji slepi domišljavosti, da bi bili priče njihovi zmagi. Velik del zbora se je javno postavil na stran Koraha, čigar upi so bili usmerjeni zoper Arona.
Tako pred Bogom zbrani množici se je prikazala Gospodova slava. Mojzesu in Aronu je bilo sporočeno božansko opozorilo: "Ločita se iz te občine, da jih namah pokončam." (4 Moj 16,21) Ta dva pa padeta na obličje in molita: "O mogočni Bog, Bog duhov vsega mesa! Ta eden greši, in hočeš se li jeziti nad vso občino?" (4 Moj 16,22)
Korah se je umaknil izmed zbranih, da bi se pridružil Datanu in Abiramu, ko je Mojzes s sedemdesetimi odšel z zadnjim opozorilom k možema, ki nista hotela priti k njemu. Sledila je množica, in preden je Mojzes podal svoje sporočilo, je po božanskem ukazu rotil ljudstvo: "Odstopite, prosim, od šotorov teh brezbožnih ljudi in ne dotaknite se nobene njihove reči, da ne poginete v vseh njihovih grehih." (4 Moj 16,26) Ubogali so opozorilo, saj je nad vsemi lebdela slutnja o preteči sodbi. Glavni uporniki so videli, da so jih zapuščali tisti, katere so zapeljevali, toda njihova predrznost je ostala neomajna. Stali so s svojimi družinami pred vrati svojih šotorov in kljubovali božanskemu opozorilu.
Tedaj je Mojzes v imenu Izraelovega Boga pred vsem zborom izjavil: "Po tem spoznate, da me je Gospod poslal, da naj izvršim vsa ta dela, in da niso prišla iz mojega srca: Ako umrjo ti z navadno smrtjo vseh ljudi in bodo kaznovani, kakor se kaznujejo vsi ljudje, tedaj me ni poslal Gospod. Ako pa ustvari Gospod novo stvar, da odpre zemlja svoje žrelo ter jih požre z vsem, kar imajo, da se živi pogreznejo v kraj mrtvih: tedaj spoznajte, da so ti možje zaničevali Gospoda." (4 Moj 16,28-30)
Oči vsega Izraela so bile uprte v Mojzesa, ko so v strahu in pričakovanju čakali nadaljnji dogodek. Ko je nehal govoriti, se je trdna zemlja razprla in uporniki so se živi pogreznili v brezno,/400/ z vsem, kar jim je pripadalo, in "poginili so izmed občine". (4 Moj 16,33) Ljudje so se razbežali, ker so se čutili krive kot soudeleženi v grehu.
Toda sodbe se niso končale. Ogenj, ki je šinil iz oblaka, je použil dvesto petdeset prvakov, ki so darovali kadilo. Ker ti možje niso bili začetniki upora, niso bili uničeni z glavnimi zarotniki. Dovoljeno jim je bilo videti njihov konec, hkrati pa so imeli priložnost za spokorjenje. Oni pa so sočustvovali z uporniki, in zato so delili njihovo usodo.
Ko je Mojzes rotil Izraela, naj beži pred prihajajočim uničenjem, bi bila celo takrat lahko ustavljena božanska sodba, če bi se Korah in njegova družba spokorili in prosili za odpuščanje. Kljubovalna vztrajnost pa je zapečatila njihovo usodo. Ves zbor je sodeloval v njihovi krivdi, saj so vsi bolj ali manj sočustvovali z njimi. Pa vendar je Bog v svoji veliki milosti razlikoval med voditelji upora in zapeljanimi. Ljudem, ki so se dovolili zapeljati, je bila dana priložnost za spokorjenje. Dan je bil silen dokaz o tem, da se motijo in da ima Mojzes prav. Vidno razodetje Božje moči je odstranilo vse negotovosti.
Jezus, Angel, ki je šel pred Izraelci, jih je želel rešiti pred uničenjem. Odpuščanje si je prizadevalo zanje. Božja sodba se je zelo približala in jih vabila, naj se spokorijo. Posebno, neustavljivo posredovanje iz nebes je zadržalo njihov upor. Če se bodo zdaj odzvali na posredovanje Božje previdnosti, bodo rešeni. Ampak bežali so od sodb zaradi strahu pred uničenjem, zato njihov upor ni bil ozdravljen. Tisto noč so se vrnili v šotore zgroženi, vendar ne spokorjeni.
Korah in njegova družba so jim tako dolgo laskali, da so resnično verovali, da so dobri ljudje ter jih je Mojzes zapeljal in zlorabljal. Če bi dopustili možnost, da se Korah in njegova družba motijo in da ima Mojzes prav, potem bi bili prisiljeni sprejeti kazen, da morajo umreti v puščavi, kakor je povedala Božja beseda. Temu se niso bili pripravljeni pokoriti, zato so poskušali verjeti, da jih je Mojzes zapeljal. Nespametno so gojili upanje, da bo vzpostavljen nov sistem, v katerem bo hvala nastopila namesto graje in blaginja namesto zaskrbljenosti in spora./401/ Možje, ki so umrli, so govorili laskajoče besede in kazali, kako zelo jim gre zanje in koliko jih ljubijo. Zato je ljudstvo sklepalo, da morajo biti Korah in njegovi tovariši dobri ljudje, Mojzes pa je nekako vzrok njihovega uničenja.
Ljudje skoraj ne morejo bolj sramotiti Boga, kakor če prezirajo in zavržejo sredstva, ki jih uporablja za njihovo zveličanje. Izraelci niso naredili samo tega, temveč so nameravali oba, Mojzesa in Arona, usmrtiti. Niso spoznali potrebe po iskanju odpuščanja od Boga za svoj veliki greh. Ta preizkusna noč ni minila v spokorjenju in priznanju, temveč v iskanju načina, da bi se uprli dokazom, ki so jim pokazali, da so največji izmed grešnikov. Še vedno so gojili sovraštvo do ljudi, ki jih je izbral Bog, in se upirali njihovi oblasti. Satan je bil poleg, da je popačil njihovo razsojanje in jih slepo vodil v pogubo.
Ves Izrael je preplašeno bežal ob vpitju obsojenih grešnikov, ki so se pogrezali v brezno. Govorili so: "Da nas ne požre zemlja! A drugi dan je mrmrala vsa občina Izraelovih sinov zoper Mojzesa in Arona, govoreč: Vidva sta usmrtila Gospodovo ljudstvo." (4 Moj 16,34.41) Hoteli so nadaljevati nasilje zoper zvesta in samopožrtvovalna voditelja.
Nad svetiščem je bilo v oblaku videti razodetje božanske slave in glas iz oblaka je spregovoril Mojzesu in Aronu: "Umaknita se izmed te občine, da jih namah pokončam." (4 Moj 16,44)
Na Mojzesu ni počivala krivda za greh, zato se ni bal in ni hitel stran ter prepustil zbora pogubi. Mojzes je zavlačeval in v tej strašni stiski pokazal pravo pastirsko zanimanje za čredo, ki mu je zaupana v oskrbo. Rotil je, da Božji srd ne bi popolnoma pokončal ljudstva, ki ga je izvolil. S svojim posredovanjem je ustavil roko maščevanja, da neposlušni in uporni Izrael ne bi bil dokončno pokončan.
Toda poslanec srda je nadaljeval, šiba je opravljala svoje morilsko delo. Po bratovem navodilu je Aron vzel kadilnico in pohitel med ljudstvo, da bi opravil "spravo zanje. In stal je med mrtvimi in živimi." (4 Moj 16, 46.48) Ko se je dvigal dim kadila, so se k Bogu dvigale tudi molitve Mojzesa v svetišču. Šiba je bila/402/ ustavljena, vendar ne prej, dokler jih ni padlo štirinajst tisoč iz Izraela kot dokaz krivde mrmranja in upora.
Dan je bil še en dokaz, da duhovništvo pripada samo Aronovi družini. Po božanskem navodilu je vsako pleme pripravilo palico in nanjo napisalo ime svojega rodu. Aronovo ime je bilo na Levijevi palici. Palice so bile položene v svetišče, "v šotor pričevanja". (4 Moj 17,7) Brstenje katere izmed palic bo znamenje, da je Gospod izbral ta rod za duhovništvo. Zjutraj je "Aronova palica za hišo Levijevo bila v cvetu: pognala je brstje in cvetje in rodila zrele mandlje". (4 Moj 17,8) Pokazali so jo ljudstvu in pozneje je ostala v svetišču kot priča naslednjim rodovom. Čudež je učinkovito rešil vprašanje duhovništva.
Zdaj je bilo popolnoma jasno, da sta Mojzes in Aron govorila z božansko oblastjo, in ljudje so bili prisiljeni verjeti neprijetni resnici, da bodo umrli v puščavi. Vpili so: "Glej, mrjemo in ginemo, da, mi vsi poginemo!" (4 Moj 17,12) Priznali so, da so grešili, ko so se uprli vodjema, in da so Korah in njegova družba prejeli pravično Božjo sodbo.
V Korahovem uporu je videti sicer bolj omejeno delovanje istega duha, ki je vodil Satana k uporu v nebesih. Ošabnost in častihlepnost sta spodbodla Luciferja, da se je pritoževal nad Božjo vlado in želel ovreči red, ki je bil vzpostavljen v nebesih. Vse od njegovega padca je njegov cilj vliti v človekov um istega duha zavisti in nezadovoljstva, isto poganjanje za položajem in častjo. Tako je deloval na Korahov, Datanov in Abiramov um, da bi zanetil željo po samopoviševanju in razplamtel zavist, nezaupanje in upor. Satan je povzročil, da so zavrgli Boga kot svojega voditelja, ko so zavrgli ljudi, ki jih je določil Bog. Bili so tako zapeljani, da so mislili, da so pravični, ko so mrmrali zoper Mojzesa in Arona ter preklinjali Boga; za tiste pa, ki so zvesto grajali njihove grehe, so menili, da jih je spodbudil Satan.
Ali ne obstaja še danes isto zlo, ki leži ob temelju Korahove pogube? Ošabnost in stremuštvo sta povsod razširjena. Ko gojimo to dvoje, odpremo vrata zavisti in hlepenju po nadvladi; odtujimo se Bogu in nezavedno/403/ nas potegne v Satanove vrste. Kakor Korah in njegovi tovariši celo mnogi dozdevni Kristusovi sledilci razmišljajo, načrtujejo in goreče hrepenijo po samopoviševanju. Za pridobitev človeške naklonjenosti in podpore so pripravljeni popačiti resnico, lagati in napačno predstavljati Gospodove služabnike. Pripravljeni so jih celo obtožiti nizkotnih in sebičnih vzgibov, ki navdihujejo njihovo lastno srce. Potem ko vztrajno ponavljajo laž kljub vsem dokazom, nazadnje verujejo, da je to res. Medtem ko si prizadevajo uničiti zaupanje ljudi v tiste, ki jih je določil Bog, resno verjamejo, da sodelujejo v dobrem delu in da resnično opravljajo Božjo službo.
Hebrejci se niso bili pripravljeni pokoriti Gospodovim navodilom in omejitvam. Zaradi brzdanja so bili nezadovoljni in so se upirali graji. To je bila skrivnost njihovega godrnjanja zoper Mojzesa. Če bi jim bilo dovoljeno delati, kakor jim je ustrezalo, bi se manj pritoževali zoper voditelja. Skozi vso cerkveno zgodovino so se morali Božji služabniki srečevati z istim duhom.
Ljudje s popuščanjem grehu dopuščajo Satanu stopiti v njihov um ter se tako z ene stopnje hudobnosti pomikajo na drugo. Zavrnitev luči potemni um in zakrkne srce, tako da jim je lažje narediti naslednji korak v greh in zavrniti še jasnejšo luč, dokler se končno njihove navade zmotnega ravnanja ne ustalijo. Greh se jim ne zdi več grešen. On, ki zvesto oznanja Božjo besedo in tako obsoja njihov greh, si pogosto nakoplje njihovo sovraštvo. Ker niso pripravljeni zdržati bolečine in žrtev, kar je potrebno za prenovo, se obrnejo proti Gospodovemu služabniku in žigosajo njegove graje kot stroge in nepotrebne. Kakor Korah pravijo, da je ljudstvo brez krivde; kdor graja, povzroča vse težave. Pomirjevanje njihove vesti s tem zavajanjem in zavist sta združena z nezadovoljstvom, da bi sejala neslogo v cerkvi in oslabila roke teh, ki bi jo postavili.
Vsak napredek, ki ga dosežejo od Boga poklicani voditelji njegovega dela, je zanetil dvome, vsako dejanje je bilo napačno predstavljeno zaradi zavisti in dlakocepstva. Tako je bilo v času Lutra, Wesleya in drugih reformatorjev. Tako je tudi danes.
Korah ne bi ravnal tako, kakor je, ko bi vedel, da je vsa navodila in graje Izraelu sporočil Bog. Toda to bi lahko vedel. Bog je dal silen/404/ dokaz o tem, da On vodi Izraela. Korah in njegovi tovariši pa so zavrgli luč, dokler niso bili tako zaslepljeni, da celo najočitnejša razodetja njegove moči niso bila dovolj, da bi jih prepričala. Vsa so pripisali človeškemu ali Satanovemu delovanju. Isto so naredili ljudje, ki so dan po uničenju Koraha in njegove družbe prišli k Mojzesu in Aronu ter rekli: "Vidva sta usmrtila Gospodovo ljudstvo." (4 Moj 16,41) Čeprav je Bog najbolj prepričljivo dokazal svoje nezadovoljstvo zaradi njihovega ravnanja, ko je uničil ljudi, kateri so jih zapeljali, so si drznili pripisati njegove sodbe Satanu. Rekli so, da sta Mojzes in Aron z močjo hudobnega povzročila smrt dobrih in svetih mož. To dejanje je zapečatilo njihovo usodo. Zagrešili so greh proti Svetemu Duhu, greh, po katerem človeško srce popolnoma zakrkne vplivu božanske milosti. Kristus je rekel: "In če kdo reče besedo zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, kdor pa reče zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne v tem veku ne v prihodnjem." (Mat 12,32) Te besede je spregovoril naš Zveličar, ko so veličastna dela, ki jih je storil po Božji moči, Judje pripisali Belzebubu. Bog se pogovarja s človekom s pomočjo Svetega Duha. Kdor naklepno zavrača to pomoč kot Satanovo, je prekinil potek pogovora med človekom in Nebesi.
Bog deluje z razodevanjem svojega Duha, ki graja in prepričuje grešnika. Če je delo Duha dokončno zavrnjeno, ni nič več, kar bi Bog lahko storil za človeka. Uporabljen je bil zadnji vir božanske milosti. Prestopnik se je obrnil od Boga, greh pa nima zdravila, da bi se ozdravil sam. Nobena prihranjena moč ne obstaja, po kateri bi Bog lahko prepričal in spreobrnil grešnika. Božanski ukaz se glasi: "Pusti ga!" (Oz 4,17) Potem "ni nobene žrtve več za grehe, ampak neko strašno pričakovanje sodbe in gorečnost ognja, ki bo ugonabljal nasprotnike". (Heb 10,26.27)/405/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!