 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
34. Dvanajst oglednikov (angleško)
Temeljno besedilo 4 Moj 13 in 14
Enajst dni po odhodu z gore Horeb se je hebrejska množica utaborila v Kadesu v Paranski puščavi, ki je bila blizu meje z obljubljeno deželo. Tukaj so ljudje predlagali, da bi poslali oglednike, ki naj raziščejo deželo. Mojzes je stvar predstavil Gospodu in dobil dovoljenje z navodilom, naj v ta namen izberejo po enega kneza iz vsakega rodu. Izbrali so jih, kakor je bilo ukazano, in Mojzes jim je velel, naj si gredo ogledat deželo, kakšna je, njen položaj in naravne ugodnosti, kakšni so ljudje, ki tam bivajo, ali so močni ali šibki, ali jih je malo ali veliko. Prav tako naj si ogledajo sestavo prsti in njeno rodovitnost ter prinesejo od sadu te dežele.
Šli so in si ogledali vso deželo. Vstopili so na južni meji in nadaljevali proti severni. Hodili so štirideset dni, preden so se vrnili. Izraelci so gojili visoke upe in nestrpno čakali. Novica o vrnitvi oglednikov se je raznesla od roda do roda in vsi so se je razveselili. Ljudje so hiteli naproti poslancem, ki so varno ušli nevarnostim svojega tveganega podviga. Ogledniki so prinesli vzorce sadežev, ki so pričali o rodovitnosti prsti. Bil je čas zorenja grozdja, zato so prinesli grozd, ki je bil tako velik, da sta ga nosila dva moža. Prinesli so še fige in granatna jabolka, ki jih je bilo tam v obilici.
Ljudje so se veselili, da se bodo polastili tako dobre dežele, zato so pozorno prisluhnili poročilu, ki je bilo sporočeno Mojzesu, da jim ne bi ušla niti besedica. Ogledniki so pričeli: "Prišli smo v deželo, kamor si nas bil poslal, in zares teče v njej mleko in med, in to je njen sad." (4 Moj 13,27) Ljudstvo je bilo navdušeno in goreče želelo poslušati Gospodov glas in takoj oditi, da bi posedli deželo. Ampak/387/ po opisu lepot in rodovitnosti dežele so vsi razen dveh oglednikov napihnili težave in nevarnosti, ki čakajo Izraelce, če se bodo lotili osvajanja Kanaana. Naštevali so mogočna ljudstva, ki so živela v posameznih delih dežele, ter dejali, da so mesta obzidana in zelo velika, ljudje pa, ki v njih živijo, so močni ter jih ni mogoče premagati. Prav tako so povedali, da so videli velikane, Enakove sinove, zato je nesmiselno misliti na osvojitev dežele.
Prizor se je zdaj spremenil. Upanje in pogum sta odstopila prostor strahopetnemu obupu, ko so ogledniki izrekali mnenja svojega neverujočega srca, ki je bilo polno malodušnosti, ki jo je spodbudil Satan. Njihova nevera je zbor zasenčila z mračno senco in mogočna Božja moč, ki se je tolikokrat razodela v dobro njegovega izvoljenega ljudstva, je bila pozabljena. Ljudstvo ni premislilo. Niso razmislili o tem, da jim bo On, ki jih je pripeljal tako daleč, gotovo dal deželo. Niso se spomnili tega, kako čudovito jih je Bog rešil njihovih zatiralcev, jim odprl pot skozi morje in uničil faraonove preganjalske čete. Niso pomislili na Boga in so ravnali, kakor da se morajo zanesti samo na moč svojih rok.
V svoji neveri so omejili Božjo moč in niso zaupali roki, ki jih je doslej varno vodila. Ponovili so staro napako in godrnjali zoper Mojzesa in Arona. Rekli so: "To je torej konec naših velikih upov. To je dežela, za katero smo potovali vso pot iz Egipta, da bi jo posedli." Obtožili so vodja, da sta zapeljala ljudstvo in nad Izraela spravila težave.
Ljudstvo je bilo obupano v svojem razočaranju in brezupu. Tarnanje v smrtnem strahu se je mešalo z zmedenim mrmranjem. Kaleb je dojel položaj in pogumno stopil v obrambo Božje besede. Naredil je vse, kar je mogel, da bi premagal zlobni vpliv svojih nezvestih tovarišev. Za trenutek so ljudje utihnili in prisluhnili njegovim besedam upanja in poguma z ozirom na dobro deželo. Ni nasprotoval že rečenemu; zidovi so bili visoki in Kanaanci so bili močni. Toda Bog je obljubil deželo Izraelcem. Kaleb je rotil: "Dajte, da gremo gor in jo posedemo, zakaj prav lahko jo obvladamo." (4 Moj 13,30)
Ampak deseteri so ga prekinili in ovire opisali še s temnejšimi barvami kakor prvič. Izjavili so: "Nikakor ne moremo iti gor proti tistemu ljudstvu,/388/ kajti močnejši so od nas. ... In kar smo videli ljudstva v njej, vsi so možje visoke postave. Videli smo tam tudi velikane, Enakove sinove, ki so iz velikanov, in zdelo se nam je, da smo kakor kobilice, in taki smo tudi bili v njihovih očeh." (4 Moj 13,31-33)
Ti možje so stopili na napačno pot in se kljubovalno postavili zoper Kaleba in Jozueta, zoper Mojzesa in zoper Boga. Z vsakim nadaljnjim korakom so postali še odločnejši. Sklenili so jim vzeti pogum za vsak trud, da bi posedli Kanaan. Popačili so resnico, da bi podprli svoj pogubni vpliv. Rekli so: To "je dežela, ki požira svoje prebivalce". (4 Moj 13,32) To ni bilo samo hudobno poročilo, temveč tudi lažno. Bilo je protislovno. Ogledniki so izjavili, da je dežela rodovitna in cvetoča ter so v njej ljudje visoke postave. Vse to ne bi bilo mogoče, če bi bilo podnebje tako nezdravo, da bi se za deželo lahko reklo, da požira prebivalce. Ko so možje vdali svoje srce neveri, so se podredili Satanovemu nadzoru in nihče ni vedel, do kake globine jih bo vodil.
"Tedaj zažene vsa občina krik in vpije, in ljudstvo prejoka vso noč." (4 Moj 14,1) Hitro se je pojavilo nezadovoljstvo in prišlo do odkritega upora, saj je Satan močno deloval in ljudje so se zdeli oropani razuma. Preklinjali so Mojzesa in Arona ter pozabili, da Bog posluša njihovo hudobno govorjenje in je bil v oblakov steber odet Angel njegove navzočnosti priča njihovemu strašnemu izbruhu besa. Polni ogorčenja so vpili: "O da bi umrli v Egiptovski deželi ali da bi poginili v tej puščavi!" (4 Moj 14,2) Potem so se njihova čustva razplamtela zoper Boga: "In zakaj nas vodi Gospod v to deželo, da pademo pod mečem? Naše žene in naši otročiči pridejo v plen: ali nam ni bolje vrniti se v Egipt? In drug govori drugemu: Postavimo si poglavarja in pojdimo nazaj v Egipt!" (4 Moj 14,3.4) Tako niso obtožili prevare samo Mojzesa, temveč tudi samega Boga, ker jim je obljubil deželo, ki je ne morejo posesti. Šli so tako daleč, da so si določili poglavarja, ki jih bo vodil nazaj v deželo trpljenja in sužnosti, iz katere jih je rešila močna roka Vsemogočnega.
V ponižnosti in obupu sta Aron in Mojzes padla "z obličjem na zemljo pred vsem zborom občine Izraelovih sinov". (4 Moj 14,5) Nista vedela, kaj bi naredila, da bi jih odvrnila od prenagljenega in vročekrvnega namena. Kaleb in Jozue sta si prizadevala utišati/389/ nemir. Z raztrganimi oblačili v znak žalovanja in ogorčenosti sta pohitela med ljudi, njuna doneča glasova pa je bilo slišati nad viharjem žalostink in upornega žalovanja: "Dežela, ki smo jo prehodili, da si jo ogledamo, je zelo dobra. Če bomo po volji Gospodu, nas pripelje v tisto deželo ter nam jo da, deželo, ki v njej teče mleko in med. Samo ne upirajte se Gospodu, tudi se ne bojte ljudstva tiste dežele, kajti pojemo jih kakor kruh. Njih zaslomba se je od njih umaknila, a z nami je Gospod, ne bojte se jih." (4 Moj 14,7-9)
Kanaanci so napolnili čašo svoje krivičnosti, zato jih Gospod ni želel več prenašati. Ker jim je bila njegova zaščita umaknjena, bi bili lahek plen. Po Božji zavezi je bila dežela zagotovljena Izraelu. Toda lažno poročilo nezvestih oglednikov je bilo sprejeto in po njem je bil zaveden ves zbor. Izdajalci so opravili svoje delo. Če bi slabo poročala samo dva in bi jih deset spodbujalo, naj posedejo deželo v Gospodovem imenu, bi še vedno zaradi hudobne nevere raje verjeli dvema kakor desetim. Ampak resnico, sta govorila samo dva, deset pa jih je bilo na strani upora.
Nezvesti ogledniki so glasno obtožili Kaleba in Jozueta ter zahtevali, da ju kamnajo. Ponorela množica je pograbila kamne, s katerimi je hotela pobiti zvesta moža. Pohiteli so naprej z blaznim kričanjem, ko pa so kamni na lepem padli iz njihovih rok, so utihnili in se tresli od strahu. Bog je posredoval, da bi ustavil njihov morilski načrt. Slava njegove navzočnosti je kakor žareč plamen razsvetlila šotor. Vse ljudstvo je ugledalo Gospodovo znamenje. Mogočnejši od njih se jim je razodel in nihče si ni drznil nadaljevati upora. Ogledniki, ki so prinesli slabo poročilo, so se strti od strahu umaknili in z zadržanim dihom stekli v svoje šotore.
Mojzes je vstal in stopil v svetišče. Gospod mu je objavil: "Udariti jih hočem s kugo in zatreti, tebe pa storim v večji in močnejši narod, kakor je ta." (4 Moj 14,12) Mojzes pa je ponovno prosil za svoje ljudstvo. Ni mogel dopustiti, da bi bili uničeni, sam pa bi bil storjen v večji narod. Skliceval se je na Božjo milost in rekel: "Naj se torej, prosim, velika izkaže Gospodova moč, kakor si govoril, rekoč: Gospod je počasen na jezo in obilen v milosti. ... Odpusti, prosim, krivico tega ljudstva po svoji veliki/390/ milosti in kakor si prizanašal temu ljudstvu od Egipta do semkaj." (4 Moj 14,17-19)
Gospod je obljubil, da bo prizanesel Izraelu in ga ne bo takoj uničil, ampak zaradi njihove nevere in strahopetnosti ni mogel razodeti svoje moči, da bi premagal njihove sovražnike. Zato jim je v svoji veliki milosti velel, naj se obrnejo nazaj proti Rdečemu morju, kar je bila zanje edina varna pot.
V svojem uporu je ljudstvo vzklikalo: "O ... da bi poginili v tej puščavi!" (4 Moj 14,2) Zdaj je bila ta molitev uslišana. Gospod je objavil: "Kakor ste govorili na moja ušesa, prav tako vam hočem storiti! V tej puščavi bodo popadala vaša trupla; in kar vas je seštetih po vsem vašem številu, od dvajsetletnih in više. Vaše otročiče pa, o katerih ste dejali, da pridejo v plen, nje popeljem tja, in uživali bodo deželo, ki ste jo vi zavrgli." (4 Moj 14,28.29.31) In o Kalebu je rekel: "Ampak svojega služabnika Kaleba, ker je bil v njem drug duh in je zvesto hodil za menoj, njega hočem privesti v deželo, v katero je bil šel, in njegovo potomstvo jo bo imelo v lasti." (4 Moj 14,24) Kakor so ogledniki potovali štirideset dni, tako bodo Izraelove čete štirideset let tavale po puščavi.
Ko je Mojzes ljudstvu objavil božansko odločitev, se je njihov bes spremenil v žalovanje. Vedeli so, da je njihova kazen pravična. Deset nezvestih oglednikov je umrlo pred očmi vsega Izraela, saj jih je zadela božanska kazen. V njihovi smrti je ljudstvo videlo lastno obsodbo.
Zdaj je bilo videti, da so se iskreno spokorili zaradi svojega grešnega vedenja, toda žalovali so zaradi posledic zla, ne pa zaradi občutka svoje nehvaležnosti in neposlušnosti. Ko so spoznali, da Gospod ni popustil v svoji odločitvi, je ponovno zrasel njihov jaz, in dejali so, da se ne bodo vrnili v puščavo. Ko je Bog zapovedal, da se umaknejo z ozemlja svojih sovražnikov, je preizkusil njihovo navidezno pokornost in pokazal, da ni bila prava. Vedeli so, da so zelo grešili, ko so dovolili, da so jih prevzela prenagljena čustva in so hoteli pobiti oglednika, ki sta jih rotila, naj poslušajo Boga. Toda prestrašili so se le, ko so spoznali, da so naredili strašno napako, katere posledice bi se izkazale pogubne zanje. Njihova srca so ostala nespremenjena in potrebovali so samo kakšen izgovor, da bi naredili podoben prestopek. To se je tudi zgodilo, ko jim je Mojzes z Božjo oblastjo zapovedal, naj se vrnejo v puščavo./391/
Odlok, naj Izrael štirideset let ne stopi v Kanaan, je povzročil grenko razočaranje za Mojzesa in Arona, Kaleba in Jozueta. Pa vendar so božansko odločitev sprejeli brez mrmranja. Tisti, ki pa so se pritoževali nad Božjim ravnanjem z njimi in izjavili, da se bodo vrnili v Egipt, so jokali in na veliko žalovali, ko jim je bil odvzet blagoslov, ki so ga do tedaj zaničevali. Pritoževali so se brez razloga, zdaj pa jim je Bog dal razlog za jok. Če bi bili jokali zaradi svojega greha, ko jim je bil zvesto prikazan, ta kazen ne bi bila izrečena. Ker pa so jokali zaradi sodbe, njihova žalost ni bila spokorjenje in ni mogla zagotoviti umika njihove kazni.
Vso noč so žalovali, zjutraj pa so dobili novo upanje. Odločili so se odkupiti za svojo strahopetnost. Prej jim je Bog ukazal posesti deželo, ampak tega niso hoteli. Ko pa jim je zdaj naročil, naj se umaknejo, so se spet upirali. Odločili so se napasti deželo in jo osvojiti. Mogoče bo Bog sprejel njihovo delo in spremenil svoj načrt zanje.
Bog jim je dal prednost in dolžnost, da bi stopili v deželo takrat, ko je On tako določil, toda zaradi njihovega trmastega omalovaževanja je bilo to dovoljenje umaknjeno. Satan je dosegel svoj namen, ko jim je preprečil stopiti v Kanaan. Zdaj pa jih je spodbujal, naj navkljub božanski prepovedi naredijo prav to, česar niso hoteli izpolniti, ko je tako zahteval Bog. Tako je veliki zapeljivec pridobil zmago, ko jih je že drugič zapeljal v upor. Niso zaupali v Božjo moč, ki bi sodelovala z njihovim trudom v zasedanju Kanaana. Zdaj pa so hoteli s svojimi močmi izpolniti delo neodvisno od božanske pomoči. Vpili so: "Grešili smo zoper Gospoda, hočemo pa iti gor in se bojevati, prav kakor nam je zapovedal Gospod." (5 Moj 1,41) Tako strašno so postali zaslepljeni po prestopku. Gospod jim ni nikoli zapovedal, naj gredo gor in se bojujejo. Ni bil njegov namen osvojiti deželo z bojem, temveč s strogo poslušnostjo njegovim zapovedim.
Čeprav so bila njihova srca nespremenjena, so priznali svojo grešnost in neumnost upora ob poročilu oglednikov. Zdaj so videli vrednost blagoslova, ki so ga tako zaletavo zavrgli. Priznali so, da jim je lastna nevera preprečila stopiti v Kanaan. "Grešili/392/ smo," so rekli. Priznali so, da je krivda v njih in ne v Bogu, ki so ga tako hudobno obtožili, da ni izpolnil njim dane obljube. Čeprav njihovo priznanje ni izviralo iz resničnega spokorjenja, je pripomoglo, da se je izkazala pravičnost Božjega ravnanja z njimi.
Gospod še vedno dela na podoben način, da bi poveličal svoje ime, ko vodi ljudi, da priznajo njegovo pravičnost. Včasih se ti, ki pravijo, da ga ljubijo, pritožujejo nad njegovo previdnostjo, prezirajo njegove obljube in podlegajo skušnjavam ter se združijo s hudobnimi angeli, ki želijo ovirati Božje načrte. Tedaj pa Gospod pogosto vodi okoliščine tako, da te osebe pripelje tja, kjer mogoče ne bo pravega spokorjenja. Vendarle pa bodo prepričane o svojem grehu in prisiljene priznati hudobnost svojega ravnanja ter Božjo pravičnost in dobroto v ravnanju z njimi. Tako Bog uporablja nasprotnike pri delu, da bi razodel dela teme. Duh, ki je spodbudil hudobno ravnanje, se sicer ne spremeni korenito. Nastanejo pa vendar priznanja, ki dokažejo Božjo čast in opravičijo njegove zveste grajalce, katerim so nasprotovali in jih obrekovali. Tako bo tudi takrat, ko se bo dokončno izlila Božja jeza. Ko bo prišel "Gospod z miriadami svojih svetih izvršit sodbo nad vsemi", bo prav tako kaznoval "vse brezbožne za vsa dela brezbožnosti". (Juda 14.15) Vsak grešnik bo prisiljen videti in priznati pravičnost svoje obsodbe.
Ne glede na božansko kazen so se Izraelci pripravljali osvojiti Kanaan. Opremljeni z orožjem za boj so bili po lastni presoji popolnoma pripravljeni za spopad. Bili pa so žalostno pomanjkljivi v Božjih očeh in očeh njegovih žalostnih služabnikov. Ko je skoraj štirideset let kasneje Gospod ukazal Izraelu zavzeti Jeriho, jim je obljubil, da bo šel z njimi. Pred vojskami so nosili skrinjo, ki je vsebovala njegov zakon. Voditelji, ki jih je določil On, so usmerjali njihove premike pod božanskim nadzorom. S takim vodstvom se jim ni moglo zgoditi nič žalega. Toda zdaj so se šli spoprijet s sovražnikovimi vojskami nasprotno Božjemu ukazu in resni prepovedi njihovih vodij, brez skrinje in brez Mojzesa.
Trobenta je zatrobila preplah in Mojzes je pohitel za njimi z opozorilom: "Zakaj tako prestopate Gospodovo besedo? Ne boste v tem imeli sreče. Ne hodite tja gor,/393/ zakaj Gospod ni sredi vas; da vas ne pobijejo vaši sovražniki. Kajti Amalekovci in Kanaanci so tu pred vami, in padli boste pod mečem." (4 Moj 14,41-43)
Kanaanci so slišali za skrivnostno moč, za katero je kazalo, da ščiti to ljudstvo, in za čudeže, ki so bili storjeni v njegovo korist. Zbrali so močne sile, da bi odgnali zavojevalce. Napadajoča vojska ni imela vodja. Niso niti molili, da bi jim Bog dal zmago. Odpravili so se z brezupno odločitvijo, da spremenijo svojo usodo ali pa umrejo v boju. Kljub neizurjenosti v vojskovanju je bilo veliko oborožencev. Upali so, da bodo z nenadnim in silovitim napadom strli ves odpor. Domišljavo so izzivali sovražnika, ki si jih ni drznil napasti.
Kanaanci so se utaborili na kamnitem, ravnem zemljišču, ki se ga je dalo doseči samo skozi težavne prehode ter strme in nevarne vzpone. Mnogoštevilnost Hebrejcev bi lahko samo še pridala njihovemu porazu. Počasi so se pomikali po gorskih poteh, izpostavljeni smrtnim izstrelkom sovražnikov, ki so bili nad njimi. Velike skale so se valile navzdol in zaznamovale pot s krvjo ubitih. Tisti, ki so dosegli vrh, so bili izčrpani zaradi vzpona in silovito poraženi ter odbiti z veliko izgube. Bojišče je bilo prekrito s telesi umrlih. Izraelova vojska je bila popolnoma poražena. Posledica tega upornega poskusa sta bila razdejanje in smrt.
Prisiljeni k pokornosti so se preživeli končno vrnili in jokali pred Gospodom, a Gospod ni hotel poslušati njihovega glasu. (5 Moj 1,45) Zaradi spodbudne zmage so bili Izraelovi sovražniki, ki so prej s strahom čakali na približevanje mogočne čete, sedaj navdihnjeni z zaupanjem, da se jim bodo uprli. Vsa poročila, ki so jih slišali glede čudovitih stvari, kar jih je Gospod storil za svoje ljudstvo, so imeli sedaj za lažna. Menili so, da nimajo več vzroka za strah. Ta prvi Izraelov poraz, ki je navdihnil Kanaance s pogumom in odločnostjo, je zelo povečal težavnost zmage. Izraelu ni ostalo nič drugega, kakor da so izginili spred oči zmagoslavnim sovražnikom v puščavo in vedeli, da bo tam pokopan ves rod./394/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!