 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
33. Od Sinaja do Kadesa (angleško)
Temeljno besedilo 4 Moj 11 in 12
Gradnja svetišča se ni začela kar nekaj časa potem, ko so Izraelci že prispeli na Sinaj. Sveta stavba je bila postavljena ob začetku drugega leta po izhodu iz Egipta. Temu je sledila posvetitev duhovnikov, praznovanje pashe, štetje ljudstva in dokončanje številnih dogovorov, ki so bili potrebni za državljanski ali verski sistem, tako da so bili skoraj leto dni utaborjeni ob Sinaju. Tukaj so dokončno izoblikovali bogoslužje, dobili so zakone za vladanje ljudstvu in učinkoviteje so se organizirali za vstop v Kanaansko deželo.
Izraelovo vlado je označevala zelo temeljita organizacija, čudovito podobna njeni dovršenosti in preprostosti. Pozornost zbujajoč red, ki se je kazal v popolnosti in razvrstitvi vseh Božjih ustvarjenih del, je bil razodet v hebrejskem gospodarstvu. Bog je bil središče oblasti in vlade, Izraelov vladar. Bog je določil Mojzesa za njihovega vidnega vodja, da izvaja zakone v njegovem imenu. Kasneje so iz rodovnih starešin izbrali sedemdeset takih, ki so pomagali Mojzesu v splošnih ljudskih stvareh. Naslednje so izbrali duhovnike, ki so se posvetovali z Gospodom v svetišču. Posameznim rodovom so vladali načelniki ali knezi. Pod njihovo roko pa so bili poglavarji, "vojvode čez tisoč, vojvode čez sto, vojvode čez petdeset in vojvode čez deset", (5 Moj 1,15) in nazadnje poveljniki, ki so jim bile dodeljene posebne dolžnosti.
Hebrejski tabor je bil urejen po natančnem redu. Razdeljen je bil v tri velike oddelke, vsak je imel svoj določen prostor v taboru. V središču je stalo svetišče, bivališče nevidnega Kralja. Okoli njega so bili razvrščeni/374/ duhovniki in leviti. Za njimi pa so bili utaborjeni vsi drugi rodovi.
Levitom je bilo zaupano svetišče in kar koli je z njim povezano v taboru in na potovanju. Ko se je tabor odpravil naprej, so morali podreti sveti šotor; ko pa so se ustavili, so ga morali spet postaviti. Nobena oseba iz drugega rodu se mu ni smela približati, sicer bi jo doletela smrt. Leviti so bili razdeljeni na tri dele, kot potomci treh Levijevih sinov, in vsakemu je bil določen poseben položaj in delo. Pred svetiščem in njemu najbliže sta bila šotora Mojzesa in Arona. Na jugu so bili Kahatovci, katerih dolžnost je bila skrbeti za skrinjo in drugo opremo. Na severu so bili Merarijci, ki so skrbeli za stebre, podstavke, deske in podobno. Na koncu pa so bili Gersonovci, katerim je bila zaupana skrb za zavese in pregrinjala.
Prav tako je bil določen prostor za vsak rod. Vsak je moral hoditi in se utaboriti po določilih, ki jih je zapovedal Gospod: "Izraelovi sinovi naj postavijo svoje šotore vsakteri pri svojem praporu, ob znamenjih hiš svojih očetov; v smeri proti shodnemu šotoru kroginkrog naj si razpenjajo šotore. Kakor bodo utaborjeni, tako naj se odpravijo na potovanje, vsakteri na svojem mestu, pri svojih praporih." (4 Moj 2,2.17) Mešana množica, ki se je pridružila Izraelu na poti iz Egipta, ni smela prebivati z drugimi rodovi, temveč so morali bivati na robu tabora, in njihovi potomci so bili izključeni iz skupnosti do tretjega rodu. (5 Moj 23,7.8)
Tankovestno snažnost in strogi red je bilo čutiti povsod po taboru in njegovem okolju. Veljala so temeljita sanitarna pravila. Nobena oseba, ki je bila zaradi česar koli nečista, ni smela stopiti v tabor. Ti ukrepi so bili nujno potrebni za ohranitev zdravja v tej veliki množici. Prav tako je bilo potrebno, da so vzdrževali popoln red in čistočo, da bi Izrael lahko užival v navzočnosti svetega Boga. Tako je izjavil: "Zakaj Gospod, tvoj Bog, hodi po tvojem taborišču, da bi te reševal in tvoje sovražnike ti izročal: zato naj bo tvoje taborišče sveto." (5 Moj 23,14)
Na vseh Izraelovih potovanjih je šla "skrinja Gospodove zaveze pred njimi, ... da jim najde počivališče"./375/ (4 Moj 10,33) Sprevod je vodila sveta skrinja, v kateri je bil sveti Božji zakon in so jo nosili Kahatovci. Pred njo sta šla Mojzes in Aron; duhovniki, ki so nosili srebrne trobente, pa so bili nastanjeni blizu. Ti duhovniki so prejemali navodila od Mojzesa, potem pa so jih s trobentami sporočili ljudstvu. Dolžnost vodij vsake skupine je bila dati dokončna navodila glede vseh nadaljnjih selitev, kakor so naznačile trobente. Kdor je zanemaril izpolnitev danih navodil, je bil kaznovan s smrtjo.
Bog je Bog reda. Kar koli je povezano z nebesi, je v popolnem redu. Pokornost in temeljita disciplina sta značilna za gibanje angelskih čet. Uspeh se lahko pričakuje samo tam, kjer je red in usklajeno delovanje. Od vseh, ki delajo v njegovem delu, Bog danes zahteva red in organiziranost enako kakor v Izraelovih dnevih. Vsi, ki delajo zanj, morajo delati razumno, ne pa brezskrbno in naključno. Bog želi, da je njegovo delo opravljeno z vero in natančnostjo, da bi ga lahko zapečatil s pečatom svojega odobravanja.
Sam Bog je vodil Izraela na vseh njegovih potovanjih. Prostor, kjer so se morali utaboriti, je bil označen s spuščanjem oblakovega stebra in tam so morali ostati, vse dokler je ta počival nad shodnim šotorom. Ko naj bi nadaljevali potovanje, se je dvignil visoko nad sveti šotor. Svečan poziv je označil postanek in odhod. "In bilo je, kadar je skrinja šla na pot, da je dejal Mojzes: Vstani, o Gospod, in naj se razkrope tvoji sovražniki, in tisti, ki te sovražijo, naj beže pred tvojim obličjem. Kadar pa je počivala, je dejal: Vrni se, o Gospod, k miriadam Izraelovih tisočev." (4 Moj 10,35.36)
Med Sinajem in Kadesom, ki je bil na meji Kanaana, je bilo samo enajst dni potovanja, in z upanjem na hiter vstop v dobro deželo so Izraelove čete šle na pot, ko je oblak končno dal znamenje za odhod. Jahve je delal čudeže, ko jih je izpeljal iz Egipta, in zakaj naj ne bi zdaj pričakovali blagoslovov, ko so se nedavno zavezali, da ga sprejmejo za svojega Vladarja, in so bili priznani za izvoljeno ljudstvo Najvišjega?
Pa vendar so nekateri skoraj z odporom zapustili kraj, kjer so toliko časa taborili. Skoraj so ga že imeli za svoj dom. V zavetju tistih granitnih skal/376/ je Bog zbral svoje ljudstvo stran od drugih narodov, da bi jim ponovil svoj sveti zakon. Radi so imeli pogled na sveto goro, na katere sivih vrhovih in pustih grebenih se je tako pogosto pokazala božanska slava. Prizor je bil tako tesno povezan z Božjo navzočnostjo in svetimi angeli, da se je zdel presvet, da bi ga brezskrbno ali celo veselo zapustili.
Ob znaku trobent pa se je vendar ves tabor odpravil naprej s svetiščem v sredini, z vsakim rodom na določenem prostoru in pod svojim praporom. Vse oči so se nestrpno ozirale, da bi videle, v katero smer bo vodil oblak. Ko se je pomaknil proti vzhodu, kjer so bile nakopičene le črne in puste gore, se je v mnogih srcih pojavil občutek žalosti in dvoma.
Pot je postajala vse težja. Vodila jih je skozi kamnite grape in neplodne puščave. Vsenaokoli je bila velika puščava - pusta in jamnata dežela, dežela suše in smrtne sence, dežela, "koder ne hodi nihče in kjer ne prebiva noben človek". (Jer 2,6) V skalnatih soteskah, blizu in daleč, so se gnetli moški, ženske in otroci skupaj z živalmi in tovorom ter dolgimi sprevodi čred drobnice in govedi. Napredovali so počasi in mukoma, saj množica po dolgem taborjenju ni bila pripravljena prenašati nevarnosti in neugodja poti.
Po treh dneh potovanja je bilo slišati pritožbe. Te so izvirale iz mešane množice, od njih mnogi niso bili popolnoma združeni z Izraelom in so nenehno iskali vzrok za obsojanje. Nergači niso bili zadovoljni s smerjo potovanja. Zato so kar naprej iskali napake na poti, po kateri jih je vodil Mojzes, čeprav so dobro vedeli, da on sam z njimi vred hodi za vodečim oblakom. Nezadovoljstvo je nalezljivo in kmalu se je razširilo po taboru.
Ponovno so začeli zahtevati meso. Kljub obilni oskrbi z mano niso bili zadovoljni. Izraelci so bili med sužnostjo v Egiptu prisiljeni uživati preprosto in naravno hrano, toda dober tek, ki so ga povzročili pomanjkanje in težaško delo, jim je to hrano približal. Mnogi Egipčani, ki so odšli z njimi, so bili navajeni na razkošno hrano. Ti so bili/377/ pobudniki pritožb. Ob dajanju mane jim je Gospod, tik preden je Izrael dosegel Sinaj, zagotovil meso v odgovor na njihove zahteve, toda z njim so bili oskrbljeni samo en dan.
Bog bi jim zlahka priskrbel meso skupaj z mano, vendar jih je tega prikrajšal zaradi njihove blaginje. Nameraval jih je oskrbeti s hrano, ki je bolj ustrezala njihovim potrebam kakor pa prehrana, na katero so se mnogi navadili v Egiptu. Popačen tek se je moral popraviti, da bi lahko uživali hrano, ki je bila človeku prvotno namenjena - sadove zemlje, ki jih je Bog dal Adamu in Evi v Edenu. Zato so bili Izraelci precej prikrajšani za hrano živalskega izvora.
Satan jih je zapeljal, da so imeli to prepoved za nepravično in kruto. Povzročil je, da so hlepeli po prepovedanih stvareh, ker je videl, da bo nebrzdano popuščanje teku težilo k poželjivosti ter bodo ljudje tako laže prišli pod njegov nadzor. Začetnik bolezni in bede bo napadel ljudi tam, kjer bo imel največji uspeh. Po skušnjavah v teku je obilno vodil ljudi v greh od takrat, ko je zapeljal Evo, da je jedla prepovedani sad. Na isti način je napeljal Izraela, da je godrnjal zoper Boga. Nezmernost pri hrani in pitju vodi v popuščanje nizkotnim strastem in pripravlja ljudem pot, da ne spoštujejo nobene moralne obveznosti. Ko jih napadejo skušnjave, imajo le malo moči, da bi se jim uprli.
Bog je izpeljal Izraelce iz Egipta, da bi jih lahko nastanil v Kanaanski deželi kot brezmadežne, svete in srečne ljudi. Da bi dosegel ta namen, jih je podvrgel disciplini zaradi blaginje njih in njihovih potomcev. Če bi se ubogljivo odrekali teku in bili poslušni njegovim modrim prepovedim, ne bi poznali jalovosti in bolezni. Njihovi potomci bi imeli telesno in umsko moč. Jasneje bi dojemali resnico in dolžnost, ostro bi razlikovali in zdravo razsojali. Toda njihova nepripravljenost, da bi se pokorili Božjim omejitvam in zahtevam, jim je precej preprečila, da niso dosegli visoke stopnje, katero je Bog želel, da bi jo dosegli. Prav tako jim je preprečila prejeti blagoslove, ki jim jih je bil pripravljen podariti./378/
Psalmist je rekel: "In izkušajoč mogočnega Boga v svojem srcu, so zahtevali jed po želji svojega srca. In grdo govoreč zoper Boga, so rekli: Ali bi mogel mogočni Bog pripraviti mizo v tej puščavi? Glejte, ob skalo je udaril, da so tekle vode, in potoki so se udrli - ali bo mogel dati tudi kruha ali pa oskrbeti mesa svojemu ljudstvu? Zato se je Gospod, ko je to slišal, razsrdil." (Ps 78,18-21) Med potovanjem od Rdečega morja na Sinaj so pogosto godrnjali in netili nemire, toda Bog iz usmiljenja do njihove nevednosti in zaslepljenosti ni obiskal greha s sodbami. Vendar se jim je od takrat že razodel na Horebu. Prejeli so veliko luč, ko so bili priče Božji veličastnosti, moči in usmiljenju, njihova nevera in nezadovoljstvo pa sta jim nakopala večjo krivdo. Še več, zavezali so se, da sprejmejo Jahveja za svojega kralja, čigar oblast bodo ubogali. Njihovo godrnjanje je bilo zdaj upor in kot tako je moralo biti deležno nemudne in vidne kazni, če naj bo Izrael zaščiten pred brezvladjem in pogubo. "In vname se Gospodov ogenj med njimi ter požre najzadnji del tabora." (4 Moj 11,1) Nergače, ki so bili najbolj krivi, je zadela strela iz oblaka.
Ljudstvo je v grozi rotilo Mojzesa, naj milo prosi Gospoda zanje. Storil je tako, in ogenj je ponehal. V spomin na to sodbo so ta kraj imenovali Tabera - "požar".
Vendar se je zlo kmalu poslabšalo. Namesto da bi te strašne sodbe preživele spodbudile k ponižanju in spokorjenju, se je zdelo, da je godrnjanje še večje. Ljudje so se zbirali povsod ob vratih svojih šotorov, jokali in žalovali. "Mešana drhal pa, ki je bila med njimi, se je vdala poželjivosti, pa tudi Izraelovi sinovi so vnovič jokali in govorili: Kdo nam da najesti se mesa? Spominjamo se na ribe, ki smo jih jedli v Egiptu brezplačno, in kumare in dinje in luk in čebulo in česen. Sedaj pa je naša duša suha; ničesar nimamo tu, samo tisto mano vidijo naše oči." (4 Moj 11,4-6) Tako so pokazali svoje nezadovoljstvo zaradi hrane, ki jim jo je priskrbel njihov Stvarnik. Neprestano so prejemali dokaze, da je prilagojena njihovim potrebam, saj kljub garanju, ki so ga prenašali, ni bilo onemoglih v nobenem rodu.
Mojzesu je upadlo srce. Prosil je, naj Izrael ne bo uničen, četudi bi njegovo potomstvo postalo velik narod. V svoji ljubezni do njih je molil, da naj bo raje njegovo/379/ ime izbrisano iz knjige življenja, kakor pa da bi bili prepuščeni pogubi. Vse je položil na kocko zanje, sedaj pa so mu tako odgovorili. Za vse svoje težave, celo dozdevna trpljenja so krivili njega, njihovo zlobno godrnjanje pa je podvojilo težo bremena skrbi in odgovornosti, pod katero se je opotekal. V svojem obupu je bil celo v skušnjavi, da podvomi o Bogu. Njegova molitev je bila skoraj obtožba. "Zakaj tako hudo ravnaš s svojim hlapcem? In zakaj nisem našel usmiljenja v tvojih očeh, da mi nakladaš težo vsega tega ljudstva? Od kod naj vzamem mesa, da ga dam vsemu temu ljudstvu? Kajti jokajo pred mano ter govore: Daj nam mesa, da jemo! Ne morem sam nositi vsega tega ljudstva, ker mi je pretežko." (4 Moj 11,11.13.14)
Gospod je prisluhnil njegovi molitvi in mu ukazal, naj zbere sedemdeset mož iz Izraelovih starešin - ne samo mož, ki so starejši, temveč so tudi dostojanstveni, razumni in izkušeni. Rekel je še: "In privedi jih k shodnemu šotoru, in naj stoje tam pri tebi. Jaz pa stopim dol in bom ondi govoril s teboj, in vzamem od duha, ki je nad teboj, ter ga dam nadnje, da nosijo s teboj težo ljudstva, da ne bi tebe samega težilo." (4 Moj 11,16.17)
Gospod je Mojzesu dovolil, da si sam izbere najzvestejše in najsposobnejše može, da bodo z njim delili odgovornost. Njihov vpliv bo pomagal nadzirati nasilje med ljudstvom in dušiti upore; vendar pa je njihova izbira na koncu imela hude posledice. Nikoli ne bi bili izbrani, če bi Mojzes razodel vero ustrezno dokazom, ki jim je bil priča o Božji moči in dobroti. Toda pretiraval je pri opisovanju svojih bremen in služb in skoraj pozabil na dejstvo, da je sam le orodje, po katerem deluje Bog. Niti malo mu ni bilo do popuščanja duhu godrnjanja, ki je bil Izraelovo prekletstvo. Če bi se popolnoma zanesel na Boga, bi ga Gospod neprestano vodil in mu dajal moč za vsako nujo.
Mojzesu je bilo ukazano pripraviti ljudstvo za tisto, kar bo zanje storil Bog. "Posvetite se za jutri, in jedli boste meso; zakaj jokali ste na ušesa Gospodu in govorili: Kdo nam da jesti mesa? Res se nam je v Egiptu dobro godilo. Zato vam da Gospod mesa, da boste jedli;/380/ ne en dan ga boste jedli, ne dva ne pet ne deset ne dvajset dni, marveč cel mesec dni, dokler vam ne poleze iz nosa in se vam zagnusi, zato ker ste zaničevali Gospoda, ki je sredi vas, in jokali pred njim, govoreč: Zakaj smo šli iz Egipta?" (4 Moj 11,18-20)
Mojzes je vzkliknil: "Šeststo tisoč mož pešcev je tega ljudstva, med katerimi jaz bivam, in ti praviš: Dam jim mesa, da ga uživajo mesec dni! Pokolje li se toliko ovac in goved, da jim bo zadosti? Ali se jim bodo semkaj zbrale vse ribe morja, da jim bo zadosti?" (4 Moj 11,21.22)
Za svoje nezaupanje je bil okaran: "Ali je Gospodova roka prekratka? Zdaj pa boš videl, ali se ti zgodi po moji besedi ali ne." (4 Moj 11,23)
Mojzes je zboru ponovil Gospodove besede in oznanil izvolitev sedemdesetih starešin. Naloga velikega vodja, ki jo je naložil tem izbranim možem, bo služila kot vzorec sodne poštenosti sodnikom in zakonodajalcem sodobnega časa: "Zaslišujte pravde svojih bratov in pravično sodite vsakega in njegovega brata in tujca, ki biva z njim. Ne ozirajte se na osebe v sodbi, temveč poslušajte malega kakor velikega; nikogar se ne bojte, zakaj Božja je sodba." (5 Moj 1,16.17)
Mojzes je sedaj poklical sedemdeseterico pred svetišče. "In Gospod stopi dol v oblaku ter govori z njimi in vzame od duha, ki je bil nad njim, in ga da nad sedemdesetere starešine. In zgodi se, ko počije duh nad njimi, da so prerokovali, pozneje pa nič več." (4 Moj 11,25) Dana jim je bila moč od zgoraj kakor učencem na petdesetnico. Gospod jih je želel tako pripraviti za delo in jim izkazati čast pred zborom, da bi ljudje imeli zaupanje vanje kot v može, ki jih je Bog izbral, da se pridružijo Mojzesu v vladanju nad Izraelom.
Po drugi strani pa je bil to še en dokaz o vzvišenem, nesebičnem duhu velikega vodja. Dva od sedemdesetih, ki sta se ponižno štela za nevredna odgovornega položaja, se nista pridružila zbranim pred svetiščem. Prišel pa je nadnju Božji Duh tam, kjer sta bila, in tudi onadva sta izkusila preroški dar. Ko je bil Jozue o tem obveščen, je želel preveriti tako nepravilnost, ker se je bal, da teži k neslogi. Goreč za čast/381/svojega gospodarja je rekel: "Moj gospod, Mojzes, brani jima!" Odgovor se je glasil: "Kaj si tako vnet zame? O da bi vse ljudstvo Gospodovo bili preroki, da bi Gospod dal svojega duha nadnje!" (4 Moj 11,28.29)
Tedaj je zapihal močan veter. "In prinese prepelice od morja sem in jih spusti, da lete nad taboriščem, dan hoda po tej strani in dan hoda po oni strani okrog taborišča, dva komolca visoko nad zemljo." (4 Moj 11,31) Ves tisti dan in noč, pa še naslednji dan so ljudje zbirali hrano, ki je bila priskrbljena na tako čudežen način. Zagotovljene so jim bile ogromne količine. "In kdor je najmanj nabral, je imel deset homerov." (4 Moj 11,32) Česar niso mogli porabiti takoj, so ohranili s sušenjem, tako da je zaloga zadostovala za ves mesec, kakor je bilo obljubljeno.
Bog je dal ljudem to, kar jim ni bilo najbolj koristno, ker so pri tem vztrajali. Ne bi se zadovoljili s stvarmi, ki bi se izkazale za njihovo korist. Ustreženo je bilo njihovim upornim željam, toda posledice so morali nositi sami. Gostili so se brez omejitev in njihova nezmernost je bila hitro kaznovana. "In Gospod udari ljudstvo s silno veliko šibo." (4 Moj 11,33) Veliko število jih je pomrlo zaradi vročice, največji krivci med njimi pa so bili zadeti takoj, ko so okusili hrano, po kateri so hlepeli.
V Hazerotu, v naslednjem taboru po odhodu iz Tabere, je Mojzesa čakal še grenkejši preizkus. Aron in Mirjama sta zasedla visoki, častni in vodilni položaj v Izraelu. Oba sta bila obdarjena s preroškim darom in oba sta bila po božanski previdnosti povezana z Mojzesom pri osvoboditvi Hebrejcev. "In poslal sem pred teboj Mojzesa, Arona in Mirjamo," (Miha 6,4) so bile Gospodove besede po preroku Mihu. Mirjamin močan značaj se je pokazal že zgodaj, ko je kot otrok ob Nilu opazovala majhno košaro, v kateri je bil skrit dojenček Mojzes. Njen samonadzor in tankočutnost je Bog uporabil kot orodje za ohranitev rešitelja svojega ljudstva. Bogato obdarjena z darovi pesništva in glasbe je vodila Izraelke v petju in plesanju na obali Rdečega morja. Po priljubljenosti med ljudstvom in spoštovanju Nebes je bila takoj za Mojzesom in Aronom. Toda isto zlo, ki je najprej povzročilo razdor v nebesih, je pognalo tudi v srcu te Izraelke. Uspelo ji je najti privrženca v svojem nezadovoljstvu.
Pri določitvi sedemdesetih starešin ni bilo posvetovanja/382/ z Mirjamo in Aronom. To pa je zbudilo zavist do Mojzesa. V času Jetrovega obiska, ko so bili Izraelci na poti proti Sinaju, je takojšnje Mojzesovo sprejetje tastovega nasveta v Aronu in Mirjami prebudilo strah, da bo njegov vpliv velikega vodja presegel njunega. Pri organiziranju sveta starešin sta čutila, da sta bila njun položaj in oblast prezrta. Mirjama in Aron nista nikoli občutila teže skrbi in odgovornosti, ki je počivala na Mojzesu. Ker pa sta bila izbrana za njegova pomočnika, sta mislila, da enako delita z njim tudi breme vodenja, zato sta imela za nepotrebno določitev nadaljnjih pomočnikov.
Mojzes se je zavedal pomembnosti velikega dela, ki mu je bilo zaupano, kakor se ga ni še nikoli nihče. Zavedal se je lastne šibkosti in je prosil Boga za nasvet. Aron pa se je cenil više in je manj zaupal v Boga. Ko mu je bila zaupana odgovornost, je razočaral in tako dokazal šibkost svojega značaja, ko je nizkotno privolil v malikovalsko češčenje na Sinaju. Mirjama in Aron sta zaslepljena z zavistjo na to pozabila. Bog je Arona zelo počastil, ko je njegovo družino določil za sveto duhovniško službo. Celo to je bilo zdaj dodano k želji po samopoviševanju. "Ali je res Gospod govoril samo z Mojzesom? Ne govori li tudi z nami?" (4 Moj 12,2) Ker sta menila, da jima je Bog enako naklonjen kakor Mojzesu, sta mislila, da sta upravičena do enakega položaja in oblasti.
Mirjama je popustila duhu nezadovoljstva in našla vzrok za pritoževanje v dogodkih, ki jih je vodil osebno Bog. Mojzesova poroka ji ni bila po volji. Ker je izbral ženo iz drugega naroda, namesto da bi vzel Hebrejko, je s tem žalil njeno družino in ljudsko čast. Z Ziforo so prezirljivo ravnali.
Mojzesovo ženo so imenovali kušitska ženska, (4 Moj 12,1) v bistvu pa je bila Madianka in tako Abrahamova potomka. Po zunanjem videzu se je razlikovala od Hebrejk, ker je imela nekoliko temnejšo polt. Čeprav Zifora ni bila Izraelka, je bila častilka pravega Boga. Bila je krotka in nevsiljiva, nežna in čustvena, ob prizoru trpljenja se je zelo razžalostila. Zato je Mojzes na poti v Egipt privolil, da se vrne v Madian./383/ Želel ji je prizanesti bolečino ob opazovanju kazni, ki bodo prizadele Egipčane.
Ko se je Zifora pridružila svojemu možu v puščavi, je opazila, da mu breme odvzema moč. Svoje bojazni je zaupala Jetru, on pa je predlagal ukrepe za Mojzesovo olajšanje. To je bil glavni razlog, da je Mirjama sovražila Ziforo. Mirjama je imela Mojzesovo ženo za vzrok vsega domnevnega zapostavljanja nje in Arona. Sklepala je, da je njen vpliv preprečil, da bi se Mojzes posvetoval z njima kakor prej. Če bi Aron odločno stal za pravico, bi lahko ustavil zlo, toda namesto da bi Mirjami pokazal grešnost njenega vedenja, je z njo sočustvoval, prisluhnil njenim pritožbam in z njo delil zavist.
Mojzes je njune obtožbe sprejel s potrpežljivim molkom. Izkušnja, ki jo je pridobil med leti garanja in čakanja v Madianu - duh ponižnosti in potrpežljivosti, ki ga je tam razvil - je Mojzesa pripravila, da je potrpežljivo sprejel nevero in godrnjanje ljudstva ter zavist in ošabnost teh, ki naj bi bili njegovi neomajni pomočniki. Mojzes je bil "zelo krotek, bolj ko vsi ljudje, ki so bili na zemlji", in zato sta mu bila zagotovljena božanska modrost in vodstvo bolj kakor drugim. (4 Moj 12,3) Sveto pismo pravi: "Vodi krotke, da hodijo po pravici, in krotke uči svojo pot." (Ps 25,9) Gospod vodi krotke, ker so dovzetni in se radi učijo. Iskreno si želijo spoznati in izpolnjevati Božjo voljo. Zveličarjeva obljuba se glasi: "Če hoče kdo njegovo voljo izpolnjevati, razpozna ... nauk." (Jan 7,17) In po apostolu Jakobu objavlja: "Če pa ima kdo izmed vas premalo modrosti, naj je prosi Boga, ki vsem daje obilo in nikomur ne oponaša; in dala se mu bo." (Jak 1,5) Obljuba pa velja samo tem, ki so pripravljeni popolnoma slediti Gospodu. Bog ne sili nikogar, zato ne more voditi nikogar, ki je preošaben, da bi bil poučen, in se je odločil, da bo ravnal po svoje. O dvoličnem človeku - ki želi izpolniti svojo voljo, trdi pa, da izpolnjuje Božjo - je zapisano: "Naj vendar ne misli tisti človek, da kaj dobi od Gospoda." (Jak 1,7)
Bog je izbral Mojzesa in vanj dal svojega Duha. Mirjama in Aron sta bila zaradi svojega godrnjanja kriva/384/ nezvestobe ne samo do postavljenega voditelja, temveč tudi do samega Boga. Uporniški obrekovalci so bili pozvani v svetišče, kjer so se soočili z Mojzesom. "In Gospod pride dol v oblakovem stebru in stopi k šotorovim vratom in pokliče Arona in Mirjamo." (4 Moj 12,5) Njuna zahteva po preroškem daru ni bila oporekana, Bog bi jima lahko spregovoril v prikazni in sanjah. Toda Mojzesu, o komer je sam Gospod izjavil, da je "v vsej moji hiši zvest", je bilo zagotovljeno tesnejše občestvo. (4 Moj 12,7) Z njim je Bog govoril od ust do ust. "Zakaj se torej nista bala govoriti zoper mojega služabnika, zoper Mojzesa? In vname se Gospodov srd zoper njiju, ter odide." (4 Moj 12,8.9) V znak Božjega nezadovoljstva je oblak izginil iz svetišča, Mirjamo pa je doletela kazen. Postala je "gobava, bela kakor sneg". (4 Moj 12,10) Aronu je bilo prizaneseno, vendar je bila za njega Mirjamina kazen oster ukor. Zdaj, ko je bila njena ošabnost ponižana do prahu, je Aron priznal njun greh in posredniško prosil, da sestra ne bi bila prepuščena pogubi zaradi te ogabne in smrtne šibe. V odgovor na Mojzesove molitve je bila gobavost očiščena. Mirjama pa je bila izključena iz tabora za sedem dni. Šele ko je bila odstranjena iz tabora, je simbol Božje naklonjenosti ponovno počival nad svetiščem. Iz spoštovanja do njenega visokega položaja in zaradi žalosti ob šibi, ki jo je zadela, je ves tabor ostal v Hazerotu ter čakal njeno vrnitev.
To razodetje Gospodovega nezadovoljstva je bilo načrtovano kot svarilo vsemu Izraelu, da bi ustavilo naraščajočega duha nezadovoljstva in nepokorščine. Če Mirjamina ošabnost in nezadovoljstvo ne bi bila vidno grajana, bi iz tega nastalo veliko zlo. Nevoščljivost je ena največjih satanskih lastnosti, ki lahko obstaja v človeškem srcu, in je po svojem učinku najbolj pogubna. Modrec je rekel: "Grozovita je togota in jeza je kakor povodenj, ali kdo naj obstane pred nevoščljivostjo?" (Preg 27,4) Nevoščljivost je prva povzročila neslogo v nebesih in popuščanje nevoščljivosti je povzročilo med ljudmi neizmerno zlo. "Kjer je namreč zavist in sebičnost, tam je nerednost in vse zlo dejanje." (Jak 3,16)
Ne jemljimo zlahka zlobnega govorjenja ali sojenja o nekogaršnjih vzgibih ali dejanjih. "Kdor obrekuje brata ali sodi svojega brata, obrekuje postavo in sodi postavo; če pa sodiš postavo, nisi izpolnjevalec postave, ampak sodnik." (Jak 4,11) Obstaja samo en sodnik - On, "ki razsvetli,/385/ kar je skritega v temi, in odkrije misli src". (1 Kor 4,5) In kdor koli prevzame sojenje in sodi svojega bližnjega, si prisvaja Stvarnikovo pravico.
Sveto pismo nas jasno uči, naj se varujemo obtoževanja teh, ki jih je Bog poklical, da delajo kot njegovi poslanci. Apostol Peter pravi, ko opisuje skupino zapuščenih grešnikov: "Predrzneži, svojevoljneži, ne boje se preklinjati veličanstev, ko vendar angeli, večji po krepkosti in moči, ne izrekajo zoper nje pred Gospodom preklinjajoče sodbe." (2 Pet 2,10.11) In Pavel v svojih navodilih za te, ki so postavljeni nad cerkev, pravi: "Zoper starešino ne sprejmi tožbe, razen na dve priči ali tri." (1 Tim 5,19) On, ki je na ljudi položil težko odgovornost vodenja in poučevanja svojega ljudstva, ima ljudstvo odgovorno za način, kako ravnajo z njegovimi služabniki. Spoštovati moramo nje, ki jih je Bog počastil. Sodba, ki je doletela Mirjamo, naj bo ukor vsem, ki se prepuščajo zavisti in godrnjanju zoper te, ki jim je Bog naložil breme svojega dela./386/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!