 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
32. Zakon in zavezi (angleško)
Adam in Eva sta že od stvarjenja poznala Božji zakon. Vedela sta, kaj zahteva od njiju. Njegovi predpisi so bili zapisani v njuno srce. Ko je človek prekršil zakon, se slednji ni spremenil, temveč je bil ustanovljen obnovitveni sistem, da bi ga povrnil v poslušnost. Dana je bila obljuba o Zveličarju, ustanovljene daritve za greh pa so kazale na Kristusovo smrt. Če pa ne bi bil nikoli prestopan Božji zakon, ne bi bilo ne smrti ne potrebe po Zveličarju, zato niti ne bi bile potrebne daritve.
Adam je svoje potomce poučeval o Božjem zakonu in očetje so ga predajali sinovom skozi zaporedne rodove. Toda kljub veličastni skrbi za človekovo odrešenje je bilo malo takih, ki so ga sprejeli in mu bili pokorni. Zaradi prestopka je svet postal tako hudoben, da ga je bilo potrebno s potopom očistiti pokvarjenosti. Noe in njegova družina so ohranili zakon in Noe je svoje potomce učil o desetih zapovedih. Ko je človek ponovno odšel od Boga, je Gospod izbral Abrahama, o komer je izjavil: "Abraham je poslušal moj glas in je bil pokoren mojim poveljem, mojim zapovedim, mojim naredbam in postavam." (1 Moj 26,5) Njemu je bil dan obred obreze kot znamenje, da so tisti, ki so jo sprejeli, bili predani Božji službi - znamenje zaveze, da so se ločiili od malikovalstva in bili poslušni Božjemu zakonu. Spodrsljaj Abrahamovih potomcev, da ohranijo to zavezo, kar se vidi v njihovem nagnjenju k sklepanju zavezništva s pogani in privzemanju njihovih navad, je povzročil njihovo bivanje in suženjstvo v Egiptu. Ker so se poročali z malikovalci in so jih Egipčani podjarmili, so se božanski predpisi še bolj izpridili zaradi vpliva hudobnih in krutih poganskih naukov. Zato/363/ jih je Gospod izpeljal iz Egipta, jih pripeljal pod Sinaj, zastrl s slavo in obdal z angeli ter jim s strašno veličastnostjo podal svoj zakon, da so ga slišali vsi ljudje.
Celo tedaj ni zaupal svojih navodil spominu ljudstva, ki je bilo nagnjeno k pozabljanju njegovih zahtev, temveč jih je zapisal na kamniti plošči. Iz Izraela je odstranil vse možnosti mešanja poganskih izročil z njegovimi svetimi navodili ali pa zamenjave njegovih zahtev s človeškimi predpisi ali običaji. Ni pa se ustavil pri dajanju navodil desetih zapovedi. Ljudstvo se je izkazalo za tako, ki zlahka zaide, zato ni pustil nezastraženih nobenih vrat skušnjave. Mojzesu je bilo ukazano zapisati, kakor mu je naročil Bog; na kratko pa mu je razložil zahteve sodb in postav. Navodila glede dolžnosti ljudstva do Boga, drug do drugega in do tujcev so bila le razširjena načela desetih zapovedi. Dana so bila na poseben način, da nikomur ne bi bilo treba grešiti. Načrtovana so bila kot zaščita svetosti desetih zapovedi, ki so bile vklesane na kamniti plošči.
Če bi se človek držal Božjega zakona, kakršen je bil dan Adamu po njegovem padcu in ga je Noe ohranil ter Abraham izpolnjeval, ne bi bilo potrebe po obredu obreze. In če bi se Abrahamovi potomci držali zaveze, katere znamenje je bila obreza, nikoli ne bi bili zapeljani v malikovalstvo, niti jim ne bi bilo potrebno trpeti v egiptovski sužnosti. Božji zakon bi ohranili v umu in ga ne bi bilo treba razglasiti s Sinaja ali vklesati na kamniti plošči. In če bi ljudje upoštevali načela desetih zapovedi, ne bi bilo treba Mojzesu dati dodatnih navodil.
Daritveni sistem, ki je bil zaupan Adamu, so njegovi potomci prav tako popačili. Vraževerje, malikovalstvo, krutost in razuzdanost so pokvarili preprosto in pomembno od Boga določeno službo. Po dolgotrajnem sklepanju zakonske zveze s pogani so Izraelci pomešali mnogo poganskih običajev s svojim češčenjem, zato jim je Gospod na Sinaju dal jasno navodilo glede daritvene službe. Po postavitvi svetišča je govoril z Mojzesom iz oblaka slave nad prestolom milosti in mu dal popolna navodila glede sistema daritev in oblik češčenja, ki naj se/364/ opravljajo v svetišču. Tako je bila Mojzesu dana obredna postava in zapisal jo je v knjigo. Toda zakon desetih zapovedi, ki so bile sporočene s Sinaja, je sam Bog zapisal na kamniti plošči in je bil sveto spravljen v skrinjo.
Mnogo jih je, ki poskušajo spojiti ta sistema in uporabljajo besedilo, ki govori o obredni postavi, da bi dokazali, da je bil moralni zakon odpravljen. Toda to je sprevračanje Svetega pisma. Razlika med dvema sistemoma je velika in jasna. Obredni sistem so sestavljali simboli, ki so kazali na Kristusa, njegovo daritev in duhovniško službo. Obredno postavo z njenimi daritvami in predpisi pa so Judje izvrševali, dokler se ni simbol srečal z vzorcem v smrti Kristusa, Božjega Jagnjeta, ki odjemlje greh sveta. Takrat so prenehale vse daritve. Ta zakon je Kristus "odpravil, pribivši ga z žeblji na križ". (Kol 2,14) Glede zakona desetih zapovedi pa psalmist pravi: "Na vekomaj, o Gospod, je utrjena tvoja beseda v nebesih." (Ps 119,89) In sam Kristus pravi: "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo. ... Kajti resnično vam pravim: - s tem je na najvišji možni način poudaril izjavo - Dokler ne prejdeta nebo in zemlja, ne izgine niti najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi." (Mat 5,17.18) Tukaj ne uči samo, kaj so zahteve Božjega zakona bile prej in takrat, temveč da bodo te zahteve držale dotlej, dokler bosta stala nebo in zemlja. Božji zakon je nespremenljiv kakor njegov prestol. Njegove zahteve so obvezne za človeški rod v vseh vekih.
Nehemija pravi glede zakona, ki je bil objavljen s Sinaja: "In prišel si dol na goro Sinaj in govoril si z njimi iz nebes ter jim dal pravične sodbe in resnične zakone ter dobre postave in zapovedi." (Neh 9,13) In Pavel, apostol poganov, pravi: "Tako je postava res sveta, in zapoved je sveta in pravična in dobra." (Rim 7,12) To ne more biti nič drugega kakor deset zapovedi, saj ta zakon pravi: "Ne poželi!" (Rim 7,7)
Medtem ko je Zveličarjeva smrt končala postavo simbolov in senc prihodnjih reči, niti najmanj ni zmanjšala obveznosti do moralnega zakona. Nasprotno, samo dejstvo, da je Kristus moral umreti, da bi zadostil za prestopek tega zakona, dokazuje, da je nespremenljiv.
Tisti, ki trdijo, da je Kristus prišel razveljavit Božji zakon/365/ in preklicat Staro zavezo, govorijo o judovskem obdobju kot o temačnem obdobju in predstavljajo hebrejsko vero kot tako, ki sestoji iz samih navad in obredov. Toda to je zmota. Skozi vse strani svete zgodovine, kjer so zapisana Božja ravnanja z njegovim izvoljenim ljudstvom, obstajajo goreče sledi velikega JAZ SEM. Nikoli ni dal človeškim sinovom bolj odprtega dokaza svoje moči in slave kakor takrat, ko se je sam priznal za Izraelovega vladarja in je dal zakon svojemu ljudstvu. Tu je bilo žezlo, ki ga ni vihtela človeška roka. Dostojanstveno napredovanje Izraelovega nevidnega Kralja je bilo nedopovedljivo veličastno in strašno.
V vseh teh razodetjih božanske navzočnosti se je Božja slava razodevala po Kristusu. Ne samo v Zveličarjevem prihodu, temveč skozi vse veke po padcu in obljubi o odrešenju, je bil Bog "v Kristusu in je svet spravil s seboj". (2 Kor 5,19) Kristus je bil temelj in središče daritvenega sistema v obdobju očakov in Judov. Od greha naših prvih staršev dalje se Bog ni več neposredno pogovarjal z ljudmi. Oče je izročil svet v Kristusove roke, da bi po njegovem posredniškem delu lahko odrešil ljudi ter zagovarjal oblast in svetost Božjega zakona. Vsaka zveza med nebesi in padlim rodom se opravlja po Kristusu. Božji Sin je dal našim prvim staršem obljubo o odrešenju. On se je razodel očakom. Adam, Noe, Abraham, Izak, Jakob in Mojzes so razumeli evangelij. Veselili so se zveličanja po človekovem Namestniku in Jamstvu. Ti stari sveti možje so vzdrževali občestvo z Zveličarjem, ki naj bi prišel na naš svet v človeškem telesu. Nekateri med njimi so govorili s Kristusom in nebeškimi angeli iz oči v oči.
Kristus ni bil samo vodja Izraelcev v puščavi - Angel, v katerem je bilo ime Jahve in ki je šel pred njimi, odet v oblakov steber - temveč je bil ta, ki je dal Izraelu zakon.(f) Sredi strašne sinajske slave je Kristus oznanil vsemu ljudstvu deset predpisov Očetovega zakona. On je dal Mojzesu zakon, vklesan na kamnitih ploščah.
Kristus je spregovoril svojemu ljudstvu po prerokih. Apostol Peter v pismih krščanski cerkvi pravi, da so/366/ preroki "prerokovali o vam namenjeni milosti, preiskujoč, za kateri in kakšen čas je oznanjal Kristusov Duh, ki je bil v njih in je naprej pričal za Kristusova trpljenja in veliko jim sledečo slavo". (1 Pet 1,10.11) Kristusov glas nam govori po Stari zavezi. "Kajti Jezusovo pričevanje je duh prerokovanja." (Raz 19,10)
Jezus je v svojih naukih, ko je živel med ljudmi v človeški podobi, usmerjal misli ljudi na Staro zavezo. Judom je rekel: "Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, in ta so, ki pričajo zame." (Jan 5,39) V tistem času so bile starozavezne knjige edini del Svetega pisma, ki je obstajal. Božji Sin je ponovno objavil: "Mojzesa imajo in preroke, poslušajo naj jih." Dodal je: "Če Mojzesa in prerokov ne poslušajo, se tudi ne dado prepričati, če kdo iz mrtvih vstane." (Luk 16,29.31)
Kristus je dal obredno postavo. Celo ko je ni bilo več treba izpolnjevati, jo je Pavel predstavil Judom v njenem pravem položaju in pokazal njeno pravo vrednost ter njen prostor v načrtu odrešitve in na njeno povezavo s Kristusovim delom. Veliki apostol pravi, da je ta postava veličastna in vredna njenega božanskega Začetnika. Svečana služba v svetišču je predstavljala vzvišene resnice, ki so morale biti razodete prihodnjim rodovom. Oblak kadila, ki se je dvigal skupaj z Izraelovimi molitvami, predstavlja njegovo pravičnost, ki edina lahko naredi grešnikovo molitev sprejemljivo Bogu. Krvaveča žrtev na daritvenem oltarju je pričala o prihajajočem Odrešeniku; iz najsvetejšega pa je sijalo vidno znamenje božanske navzočnosti. Tako se je vera ohranila živa skozi veke teme in odpadništva v srcih ljudi, dokler ni prišel čas za prihod obljubljenega Mesija.
Jezus je bil luč svojega ljudstva - Luč sveta - še preden je prišel na svet v človeški podobi. Prvi žarek svetlobe, ki je predrl mrak, s katerim je greh ovil svet, je prišel od Kristusa. In od njega je prišel vsak žarek nebeškega sijaja, ki je padel na zemeljske prebivalce. V načrtu odrešitve je Kristus Alfa in Omega - Prvi in Poslednji.
Odkar je Zveličar prelil svojo kri za rešitev od grehov in odšel v nebesa, "da se sedaj kaže Božjemu obličju za/367/ nas", (Heb 9,24) sije svetloba z golgotskega križa in iz svetih prostorov zgornjega svetišča. Toda jasnejša svetloba, ki nam je zagotovljena, nam ne dopušča prezirati tiste, katero so v prejšnjih časih prejeli po simbolih, ti pa so kazali na prihajajočega Zveličarja. Kristusov evangelij razliva svetlobo na judovsko ureditev in daje pomen obredni postavi. Ko so bile razodete nove resnice in je bilo tisto, kar je bilo znano od začetka, še bolj osvetljeno, so se Božji nameni in značaj pokazali v njegovih ravnanjih z izvoljenim ljudstvom. Vsak dodaten žarek svetlobe, ki ga prejmemo, nam daje jasnejše razumevanje načrta odrešitve, ki je izvršitev božanske volje v človekovem zveličanju. V navdihnjeni besedi vidimo novo lepoto in moč ter proučujemo njene strani z globljim in dovzetnejšim zanimanjem.
Mnogi menijo, da je Bog postavil med Hebrejce in zunanji svet ločitveni zid in sta bili njegova skrb in ljubezen precej umaknjeni od človeštva in namenjeni predvsem Izraelu. Toda Bog ni nameraval, da bi njegovo ljudstvo postavilo ločilni zid medse in druge ljudi. Srce neskončne Ljubezni je naklonjeno vsem zemeljskim prebivalcem. Čeprav so ga zavrgli, se jim je neprestano razodeval ter jih delal za deležnike njegove ljubezni in milosti. Njegov blagoslov je bil zagotovljen izvoljenemu ljudstvu, da bi lahko blagoslavljali druge.
Bog je poklical Abrahama, mu pomagal k blaginji in ga počastil. Očakova zvestoba je bila luč ljudstvu v vseh deželah, kamor je potoval. Abraham se ni zaprl pred ljudmi okoli sebe. S kralji okoliških narodov je vzdrževal prijateljske odnose in nekateri izmed njih so ga zelo spoštovali. Njegova poštenost in nesebičnost, pogum in dobrodelnost so predstavljale Božji značaj. Nebeški Bog je bil razodet po svojem predstavniku v Mezopotamiji, Kanaanu, v Egiptu in celo Sodomljanom.
Prav tako se je Egipčanom in vsem narodom, ki so bili povezani s tem mogočnim kraljestvom, Bog razodel po Jožefu. Zakaj je Gospod tako zelo povišal Jožefa med Egipčani? Lahko bi kako drugače izpolnil svoje namene za Jakobove otroke, toda želel je Jožefa narediti za luč. Zato ga je pripeljal v/368/ kraljevo palačo, da bi se nebeška svetloba širila blizu in daleč. Jožef je bil Kristusov predstavnik z modrostjo in pravičnostjo, brezmadežnostjo in dobrohotnostjo v vsakdanjem življenju, s predanostjo ljudskim zadevam - in sicer zadevam ljudstva, ki je bilo malikovalsko. V svojem dobrotniku, kateremu je hvaležnost in priznanje izražal ves Egipt, je lahko ta poganski narod videl ljubezen svojega Stvarnika in Odrešenika. Tako je tudi po Mojzesu Bog postavil luč poleg prestola največjega pozemskega kraljestva, da bi vsi, ki bi to želeli, lahko izvedeli za resničnega in živega Boga. Vsa ta luč je bila Egipčanom dana prej, preden je nadnje iztegnil roko v sodbah.
Z osvoboditvijo Izraela iz Egipta se je spoznanje o Božji moči razširilo blizu in daleč. Bojevito ljudstvo jerihonske utrdbe je trepetalo. Rahaba je dejala: "In ko smo to slišali, nam je kopnelo srce in nič ni ostalo poguma v nikomer zaradi vas; zakaj Gospod, vaš Bog, je Bog v nebesih zgoraj in na zemlji spodaj." (Joz 2,11) Stoletja po izhodu so filistejski duhovniki opozorili ljudstvo na egiptovske šibe in jih posvarili pred upiranjem Izraelovemu Bogu.
Bog je poklical Izraela, ga blagoslovil in povišal, ampak ne samo zato, da bi s poslušnostjo njegovemu zakonu lahko prejeli njegovo naklonjenost in postali izključni prejemniki njegovih blagoslovov, temveč da bi se po njih razodel tudi vsem zemeljskim prebivalcem. Zaradi izpolnitve tega namena jim je zapovedal, da morajo ostati ločeni od okoliških malikovalskih narodov.
Malikovalstvo in vsi grehi, ki so sledili, so bili Bogu ogabni, zato je svojemu ljudstvu zapovedal, naj se ne mešajo z drugimi narodi, da bi delali "po njihovih delih" (2 Moj 23,24) in pozabili Boga. Prepovedal jim je sklepanje zakonskih zvez z malikovalci, da se njihovo srce ne bi odvrnilo od njega. Kakor je bilo takrat, tako je še danes potrebno, da ostane Božje ljudstvo čisto, neomadeževano od sveta. Ostati morajo svobodni pred njegovim duhom, ker ni združljiv z resnico in pravičnostjo. Bog pa ni načrtoval, da bi se njegovo ljudstvo v samopravični izključnosti zaprlo pred svetom in ne bi vplivalo nanj.
Kristusovi sledilci so morali biti kakor njihov Učitelj v vsakem obdobju luč svetu. Zveličar je rekel: "Mesto, ki stoji na/369/ vrhu gore, se ne more skriti. Tudi ne prižigajo sveče in je ne devljejo pod mernik, ampak na svečnik: in sveti vsem, ki so v hiši" - to je, vsemu svetu. Potem dodaja: "Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in slave vašega Očeta, ki je v nebesih." (Mat 5,14-16) Prav to so delali Enoh, Noe, Abraham, Jožef in Mojzes. Ravno to je načrtoval Bog, da bi delalo njegovo ljudstvo Izrael.
Njihovo lastno srce nevere, ki ga je nadzoroval Satan, jih je vodilo, da so skrili svojo luč, namesto da bi svetili na okoliške narode. Isti fanatični duh je povzročil, da so izvajali poganske pokvarjene običaje ali pa se zaprli v svoji ošabni izključnosti, kakor da bi bili Božja ljubezen in skrb samo zanje.
Kakor Sveto pismo predstavlja dva zakona - enega nespremenljivega in večnega ter drugega, ki je bil prehoden in začasen, tako obstajata dve zavezi. Milostna zaveza je bila prvič sklenjena s človekom v Edenu, ko je bila po padcu dana božanska obljuba, da bo ženin potomec strl kači glavo. Ta zaveza je vsemu človeštvu ponujala odpuščanje in Božjo milost kot pomoč, da bi v prihodnje lahko bili poslušni po veri v Kristusa. Prav tako jim je obljubila večno življenje pod pogojem, da ostanejo zvesti Božjemu zakonu. Tako so očaki prejeli upanje o zveličanju.
Ta ista zaveza je bila obnovljena z Abrahamom v obljubi: "In blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v tvojem potomcu." (1 Moj 22,18) Ta obljuba je kazala na Kristusa. Tako jo je Abraham razumel (glej Gal 3,8.16) in zaupal je Kristusu za odpuščanje grehov. Ta vera se mu je štela za pravičnost. Zaveza z Abrahamom je vsebovala tudi oblast Božjega zakona. Gospod se je prikazal Abrahamu in rekel: "Jaz sem Bog silni, Vsemogočni; neprestano hodi pred menoj in bodi popoln." (1 Moj 17,1) Božje pričevanje o njegovem zvestem služabniku je bilo: "Abraham je poslušal moj glas in je bil pokoren mojim poveljem, mojim zapovedim, mojim naredbam in postavam." (1 Moj 26,5) Gospod mu je izjavil: "In ustanovim svojo zavezo med seboj in teboj in tvojim potomstvom za teboj po njegovih rodovih, da bo večna zaveza, da sem ti jaz Bog in tvojemu potomstvu za teboj." (1 Moj 17,7)
Čeprav je bila ta zaveza sklenjena z Adamom in obnovljena Abrahamu, ni mogla biti potrjena do Kristusove smrti./370/ Obstajala je po Božji obljubi, odkar je bil dan prvi namig o odrešitvi, sprejeta je bila po veri, imenujemo pa jo nova zaveza, odkar jo je Kristus potrdil. Božji zakon je bil osnova te zaveze, ki je bila preprosto ukrep za uskladitev ljudi z božansko voljo, za njihovo uvrstitev tja, kjer bodo lahko poslušni Božji postavi.
Še en dogovor - ki je v Svetem pismu imenovan stara zaveza - je bil sklenjen med Bogom in Izraelom pod Sinajem in je bil potrjen s krvjo daritve. Abrahamova zaveza je bila potrjena s Kristusovo krvjo in je imenovana "druga" ali "nova" zaveza, ker je bila kri, s katero je bila zapečatena, prelita po krvi prve zaveze. Da je bila nova zaveza veljavna v Abrahamovih dneh, je razvidno iz dejstva, da je bila takrat potrjena z Božjo obljubo in prisego - po dveh "nespremenljivih rečeh, v katerih ni mogoče, da bi Bog lagal". (Heb 6,18)
Toda če je Abrahamova zaveza vsebovala obljubo o odrešitvi, zakaj je bila potem na Sinaju narejena še ena zaveza? V suženjstvu je ljudstvo v velikem obsegu izgubilo spoznanje o Bogu in načelih Abrahamove zaveze. Ko ga je Bog rešil iz Egipta, mu je želel razodeti svojo moč in milost, da bi ga ljubilo in mu zaupalo. Pripeljal jih je do Rdečega morja, kjer se jim je preganjanim od Egipčanov zdelo nemogoče ubežati, vendar pa so tako spoznali svojo skrajno nebogljenost in potrebo po božanski pomoči. Potem pa jih je rešil. Tako so bili polni ljubezni in hvaležnosti do Boga ter zaupanja v njegovo moč, da jim bo pomagal. Povezal jih je s sabo kot njihov rešitelj iz zemeljskega suženjstva.
Ampak v njihove misli je morala biti vtisnjena še večja resnica. Za življenje sredi malikovalstva in pokvarjenosti niso imeli prave predstave o Božji svetosti, o preobilni grešnosti svojega srca, o svoji skrajni nesposobnosti, o svoji nezmožnosti biti poslušni Božjemu zakonu in o svoji potrebi po Zveličarju. O vsem tem jih je bilo treba poučiti.
Bog jih je pripeljal na Sinaj, jim razodel svojo slavo in jim dal svoj zakon ter jim obljubil obilne blagoslove, če bodo poslušni: "In sedaj, če boste resno poslušali moj glas in držali mojo zavezo, mi boste ... kraljestvo duhovnikov in svet narod." (2 Moj 19,5.6) Ljudstvo se ni zavedalo/371/ grešnosti lastnega srca in da brez Kristusa ne morejo izpolnjevati Božjega zakona, zato so rade volje storili zavezo z Bogom. Čutili so, da so sposobni doseči lastno pravičnost, zato so izjavili: "Storiti hočemo vse, kar je govoril Gospod, in pokorni bomo." (2 Moj 24,7) Bili so priče razglasitvi zakona v strašni veličastnosti in so trepetali od groze pred goro; pa vendar je minilo samo nekaj tednov, da so prelomili zavezo z Bogom in se klanjali uliti podobi. Niso mogli upati več na Božjo naklonjenost po zavezi, ki so jo prelomili. In zdaj, ko so spoznali svojo grešnost in potrebo po odpuščanju, so čutili potrebo po Zveličarju, ki se je razodel v Abrahamovi zavezi in je bil napovedan v daritvah. Zdaj so se z vero in ljubeznijo povezali z Bogom kot s svojim rešiteljem iz suženjstva grehu. Šele sedaj so bili pripravljeni ceniti blagoslove nove zaveze.
Pogoji stare zaveze so bili: Ubogaj in boš živel. "Po katerih bo živel človek, če jih izpolnjuje." (Ezek 20,11; 3 Moj 18,5) Toda "preklet bodi, kdor ne potrdi besed te postave, izpolnjujoč jih". (5 Moj 27,26) Nova zaveza je bila ustanovljena na boljših obljubah - namreč na obljubi o odpuščanju grehov in o Božji milosti, da bo obnovil srce in ga uskladil z načeli Božjega zakona. "Kajti to je zaveza, ki jo sklenem z Izraelovo hišo po tistih dnevih, govori Gospod: svojo postavo dam v njih osrčje in v srce jim jo zapišem. ... Odpustim njih krivico in ne bom se več spominjal njihovih grehov." (Jer 31,33.34)
Isti zakon, ki je bil vklesan na kamnitih ploščah, je s Svetim Duhom zapisan na plošče srca. Namesto doseganja lastne pravičnosti sprejmemo Kristusovo. Njegova kri je sprava za naše grehe. Njegova poslušnost je pripisana nam. Potem bo po Svetem Duhu obnovljeno srce obrodilo "sad Duha". Po Kristusovi milosti bomo živeli v poslušnosti Božjemu zakonu, ki je zapisan na naše srce. Če bomo imeli Kristusovega Duha, bomo hodili, kakor je živel On. Po preroku je o sebi izjavil: "Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu." (Ps 40,8) In ko je bil med ljudmi, je rekel. "Ni me pustil samega, zakaj jaz delam vsekdar to, kar je njemu pogodu." (Jan 8,29)/372/
Apostol Pavel jasno prikazuje odnos med vero in zakonom v novi zavezi. Pravi: "Ker smo torej opravičeni po veri, imamo mir z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Ali torej postavo odpravljamo po veri? Nikakor ne, temveč postavo postavljamo. Kar je namreč bilo postavi nemogoče, v čemer je bila nezmožna zaradi mesa," ni zmogla opravičiti človeka, ker zaradi svoje grešne narave ni mogel izpolnjevati zakona, "to je storil Bog, ko je poslal svojega Sina v podobnosti grešnega mesa in kot daritev za greh, in je greh obsodil v mesu, da se izpolni pravična zahteva postave v nas, ki živimo ne po mesu, ampak po Duhu". (Rim 5,1; 3,31; 8,3.4)
Božje delo je v vseh časih enako, čeprav obstajajo različne stopnje razvoja in različna razodetja njegove moči, da bi ustregel potrebam človeštva v različnih obdobjih. S prvo evangeljsko obljubo in vse do dobe očakov in Judov, pa celo do sedanjega časa, so se postopno razkrivali Božji nameni v načrtu odrešitve. Zveličar, ki je bil napovedan v obredih in uredbah judovske postave, je isti, kateri je razodet v evangeliju. Oblaki, ki so obdajali njegovo božansko podobo, so se umaknili, meglice in sence so izginile; Jezus, Odrešenik sveta, pa je viden vsem. On, ki je oznanil zakon s Sinaja in izročil Mojzesu navodila obredne postave, je isti, ki je govoril pridigo na Gori blagrov. Velika načela ljubezni do Boga, ki jih je postavil kot temelj zakona in prerokov, so samo ponovitev tega, kar je po Mojzesu povedal Hebrejcem: "Poslušaj, Izrael: Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Zato ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje moči. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (5 Moj 6,4.5; 3 Moj 19,18) V obeh uredbah je učitelj isti. Božje zahteve so iste. Načela njegove vladavine so ista. Kajti vse prihaja od njega "pri katerem ni spremembe ali sence zaradi obrata svetil". (Jak 1,17)/373/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!