Vsebina

Nazaj

Naprej

Očaki in preroki (Ellen G. White)

31. Nadabov in Abihujev greh (angleško)

Temeljno besedilo 3 Moj 10,1-11

Po posvetitvi svetišča so bili duhovniki posvečeni za svojo sveto službo. To je trajalo sedem dni, vsak dan pa je zaznamoval poseben obred. Osmi dan so začeli služiti. Aron je ob pomoči svojih sinov daroval daritve, ki jih je zahteval Bog, in dvignil roke ter blagoslovil ljudstvo. Vse je bilo narejeno, kakor je zahteval Bog. Zato je sprejel daritev ter razodel svojo slavo na nenavaden način. Od Gospoda je prišel ogenj in zaužil daritev na oltarju. Ljudstvo je s strahom in skrajnim zanimanjem opazovalo to čudovito razodetje božanske moči. V njem so videli znamenje Božje slave in naklonjenosti, zato se je slišalo vsesplošno češčenje in petje hvalnic. Padli so na obličje, kakor da bi pred njimi stal sam Jahve.

Kmalu pa je družino velikega duhovnika doletela nenadna in strašna nesreča. Ob času bogoslužja, ko so se k Bogu dvigovale molitve in hvalnice ljudstva, sta dva Aronova sinova vzela vsak svojo kadilnico in v njiju zažgala kadilo, da se je dvigoval sladek duh pred Gospodom. Toda prestopila sta njegovo zapoved, ko sta uporabila "tuj ogenj". (3 Moj 10,1) Da sta zažgala kadilo, sta uporabila navaden ogenj namesto svetega, ki ga je zanetil sam Bog in ga ukazal uporabljati v ta namen. Zaradi tega greha je od Gospoda izšel ogenj in ju usmrtil pred očmi vsega ljudstva.

Poleg Mojzesa in Arona sta imela Nadab in Abihu najvišji položaj v Izraelu. Gospod ju je posebej počastil, ko jima je skupaj s sedemdesetimi starešinami dovolil ugledati njegovo slavo na gori. Zaradi tega pa njun prestopek ni bil opravičljiv, niti se ga ni dalo zlahka jemati. Vse to je naredilo njun greh še težji. Moža sta prejela veliko svetlobo, stopila na goro kot Izraelova kneza, imela prednost govoriti z Bogom in bivati v/359/ luči njegove slave. Vendar si zato nista smela laskati, da lahko nekaznovano grešita in da Bog ne bo strogo kaznoval njune krivde zaradi tega, ker sta bila tako počaščena. To je usodna prevara. Veliko podeljene luči in prednosti zahteva v povračilo čednosti in svetost, ki ustreza dani luči. Kar koli je manj od tega, Bog ne more sprejeti. Veliki blagoslovi ali prednosti naj vas nikoli ne zazibljejo v varnost ali lahkomiselnost. Nikoli ne dajejo dovoljenja za greh in ne povzročijo, da bi prejemniki čutili, da Bog z njimi ne bo strog. Vse od Boga dane prednosti so njegovo sredstvo za prižiganje gorečnosti našega duha, za vnemo in krepkost v izvrševanju njegove svete volje.

Nadab in Abihu v svoji mladosti nista bila vzgojena, da bi pridobila navade samonadzora. Očetovo nagnjenje k popuščanju, njegovo pomanjkanje odločnosti za pravičnost, ga je vodilo, da je zanemaril vzgojo svojih otrok. Njegovima sinovoma je bilo dovoljeno slediti nagnjenjem. Navade popuščanja, ki sta jih dolgo gojila, so ju zadrževale, da celo odgovornost najsvetejše službe tega ni mogla zlomiti. Nista bila naučena spoštovati oblasti svojega očeta in nista spoznala potrebe po strogi poslušnosti Božjim zahtevam. Aronovo napačno popuščanje sinovoma ju je pripravilo, da sta postala predmet božanskih sodb.

Bog je želel poučiti svoje ljudstvo, da se mu morajo približati s spoštovanjem in strahom, in sicer tako, kakor je določil On. Ne more sprejeti delne poslušnosti. Ni zadoščalo, da je bilo pri tem svečanem obdobju bogoslužja skoraj vse opravljeno, kakor je ukazal. Bog je izrekel prekletstvo nad vsakim, ki odstopi od njegovih zapovedi in ne razlikuje med navadnimi in svetimi stvarmi. Po preroku izjavlja: "Gorje jim, ki pravijo hudemu dobro in dobremu hudo, ki imajo temo za luč in luč za temo. ... Gorje jim, ki so modri v svojih očeh in razumni sami pri sebi, ... ki opravičujejo krivičnega zaradi daru in pravičnim jemljejo njihovo pravico! ... Zaničevali so postavo Gospoda nad vojskami in zavrgli besedo Izraelovega svetnika." (Iz 5,20-24) Nihče naj se ne slepi z vero, da del Božjih zapovedi ni pomemben ali da bo Bog sprejel nadomestek za tisto, kar je zahteval. Prerok Jeremija je rekel: "Kdo je, ki je velel, in se je zgodilo, če ni tega zapovedal Gospod?" (Žal 3,37) Bog ni v svojo besedo dal nobene zapovedi, ki bi jo ljudje/360/ lahko izpolnjevali ali pa ne, kakor bi želeli, in ne bi trpeli posledic. Če ljudje izberejo katero koli drugo pot kakor pa popolno poslušnost, bodo ugotovili, da je "njen konec pot v smrt". (Preg 14,12)

"In Mojzes reče Aronu in Eleazarju in Itamarju, njegovima sinovoma: Ne odkrivajte si glav in svojih oblačil ne trgajte, da ne umrete, ... zakaj olje Gospodovega maziljenja je na vas." (3 Moj 10,6.7) Veliki vodja je spomnil brata na Božje besede: "Posvečen bom v njih, ki se mi bližajo, in pred obličjem vsega ljudstva se oslavim." (3 Moj 10,3) Aron je molčal. Smrt njegovih sinov, ki sta padla brez opozorila v tako strašnem grehu - grehu, za katerega je zdaj videl, da je posledica njegovega zanemarjanja dolžnosti - je očetovo srce ovila z bolečino, toda svojih čustev ni izrazil. Z nobenim razodetjem žalosti ni smel sočustvovati z grehom. Ljudje ne smejo biti napeljani, da bi godrnjali zoper Boga.

Gospod je želel poučiti svoje ljudstvo, da pripoznajo pravičnost njegovih kazni, da bi se drugi bali. V Izraelu so bili taki, ki bi jih opozorilo o tej strašni sodbi lahko rešilo pred domišljavostjo o Božjem prizanašanju dotlej, da bi tudi sami zapečatili svojo usodo. Božanska graja zadene lažno naklonjenost do grešnika, ki si prizadeva opravičiti njegov greh. Učinek greha omrtvi moralno zaznavanje tako, da prestopnik ne spoznava velikosti prestopka. Brez prepričevalne moči Svetega Duha pa ostane pristransko slep za svoj greh. Dolžnost Kristusovih služabnikov je prikazati tem prestopnikom nevarnost. Taki, ki uničujejo učinek opozorila z zatiskanjem grešnikovih oči pred pravim značajem in posledicami greha, pogosto sami sebi laskajo, da tako dokazujejo svojo usmiljenost. Ampak taki naravnost nasprotujejo in ovirajo delo Božjega Svetega Duha. Grešnika zazibljejo, da počiva na robu uničenja, sami pa tako postanejo deležniki v njegovi krivdi in si nakopljejo odgovornost za njegovo upornost. Mnogi so bili pogubljeni zaradi take lažne in varljive naklonjenosti.

Nadab in Abihu ne bi nikoli storila tega usodnega greha, če se ne bi najprej delno upijanila z vinom. Razumela sta, da je za vstop v svetišče, kjer se je razodevala božanska Navzočnost, potrebna najskrbnejša in najbolj svečana priprava. Toda z nezmernostjo sta se onesposobila za svojo sveto službo. Njune misli so bile/361/ zmedene in njuno moralno dojemanje je otopelo, da nista mogla več razločiti razlike med svetim in navadnim. Aronu in njegovima preživelima sinovoma je bilo dano opozorilo: "Vina in opojne pijače ne pij ne ti ne tvoji sinovi s teboj, kadar vhajate v shodni šotor, da ne umrete. Večna bodi to postava po vaših rodovih, da morete razpoznati, kaj je sveto in kaj nesveto, kaj je čisto in kaj nečisto, in da učite Izraelove sinove vse postave, katere jim je govoril Gospod po Mojzesu." (3 Moj 10,9-11)

Uporaba alkoholnih pijač oslabi telo, zmede um in zniža moralo. Ljudem preprečuje prepoznavati svetost svetih stvari ali obvezujoče moči Božjih zahtev. Vsi, ki zasedajo položaje svete odgovornosti, morajo biti ljudje s strogo zmernostjo. Tedaj bodo njihovi možgani bistri za razpoznavanje med pravilnim in napačnim, da bodo imeli trdna načela in modrost za izvrševanje pravice in izkazovanje usmiljenja.

Enaka dolžnost počiva na vsakem Kristusovem sledilcu. Apostol Peter izjavlja: "Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod." (1 Pet 2,9) Bog od nas zahteva, da ohranimo vsako sposobnost v najboljšem možnem stanju, da bi lahko podali sprejemljivo službo našemu Stvarniku. Če uporabljamo opojne pijače, se bo zgodilo enako kakor v primeru teh Izraelovih duhovnikov. Zavest bo izgubila svojo občutljivost za greh in najbolj verjetno bo prišlo do zakrknjenosti, dokler navadno in sveto ne izgubita vseh bistvenih razlik. Kako lahko potem zadovoljimo merilo božanskih zahtev? "Ali pa ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki prebiva v vas, ki ga imate od Boga, in niste sami svoji? Kajti kupljeni ste za drago ceno. Proslavite torej Boga v svojem telesu! Če torej jeste ali pijete ali kar koli delate, vse delajte Bogu na slavo." (1 Kor 6,19.20; 10,31) Kristusovi cerkvi vseh časov je namenjeno resno in strašno svarilo: "Če kdo pokvari Božji tempelj, tega pogubi Bog; zakaj Božji tempelj je svet, kateri ste vi." (1 Kor 3,17)/362/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!