 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
30. Shodni šotor in njegove službe (angleško)
Temeljno besedilo 2 Moj 25 do 40; 3 Moj 4 in 16
Mojzes je bil na gori z Bogom in od njega dobil ukaz: "In narede naj mi svetišče, da bom prebival med njimi." (2 Moj 25,8) Dobil je popolna navodila za gradnjo svetišča. S svojim odpadom so Izraelci zapravili blagoslov božanske Navzočnosti in nekaj časa niso mogli postaviti svetišča za Boga med njimi. Ko pa so ponovno pridobili naklonjenost nebes, je veliki vodja lahko začel izvrševati božanski ukaz.
Izbrane može je Bog posebej obdaroval s sposobnostmi in modrostjo za gradnjo svete stavbe. Sam Bog je dal Mojzesu načrt te zgradbe s posebnimi navodili glede njene velikosti in oblike, materiala, ki naj ga uporabijo, in vsakega dela pohištva, ki ga bo vsebovala. Z roko narejeni sveti prostori morajo biti "podoba pravega svetišča, podoba nebeških stvari". (Heb 9,24.23) Biti morajo zmanjšan prikaz nebeškega svetišča, kjer bo Kristus, naš Veliki duhovnik, po darovanju svojega življenja deloval v grešnikovo korist. Bog je pred Mojzesom na gori predstavil nebeško svetišče in mu zapovedal, naj naredi vse stvari natanko po vzorcu, ki mu je bil pokazan. Vsa ta navodila je Mojzes skrbno zabeležil in jih sporočil voditeljem ljudstva.
Za gradnjo svetišča so bile potrebne velike in drage priprave; treba je bilo dobiti veliko najdragocenejšega in najdražjega materiala, vendar pa je Gospod sprejemal samo prostovoljne daritve. Mojzes je pred zborom ponovil božanski ukaz: "Od vsakega, kogar spodbode njegovo srce, vzemite dar povzdignjenja meni." (2 Moj 25,2) Izročitev Bogu in požrtvovalni duh sta bila prvi potrebščini v pripravi bivališča za Najvišjega./343/
Vsi ljudje so se enoglasno odzvali. "In pridejo, kogar koli je sililo njegovo srce, vsak, čigar duh je bil radovoljen, in prineso Gospodov dar povzdignjenja za zgradbo shodnega šotora in za vse službovanje pri njem in za sveta oblačila. In prihajali so možje in žene, kolikor koli jih je bilo radovoljnega srca, noseč zapestnice in uhane in pečatne prstane in ovratnice, vsakovrstno zlatnino, in vsakdo, ki je daroval dar majanja od zlata Gospodu.
In vsak, kdor je imel višnjevo in zagorelordeče blago in karmezin in tenčico in kozjo dlako in rdeče ovnove kože in jazbečeve kože, jih je prinesel. Vsak, kdor je poklonil dar povzdignjenja od srebra in brona, je prinesel Gospodov dar; in kdor koli je imel akacijevega lesa za katero koli napravo službe, ga je prinesel.
In vse žene, ki so bile modrega srca, so predle same in prinesle prejo: višnjevo in zagorelordečo in karmezin in tenčico. In vse žene, ki jih je podpiralo njihovo srce v modrosti, so predle kozjo dlako.
Knezi pa so prinesli onihovih kamnov in dragega kamenja, ki se z njim obloži naramnik in naprsnik, in dišav in olja za svetilo in za mazilno olje in za blagodišeče kadilo." (2 Moj 35,21-28)
Medtem ko je svetišče raslo, so stari in mladi - možje in žene in otroci - še naprej prinašali svoje darove, dokler niso odgovorni za delo ugotovili, da imajo dovolj, pa še celo več kakor bodo lahko porabili. Mojzes je naročil, naj po taboru sporoče: "Ne mož ne žena naj nič več ne dela za dar povzdignjenja svetišču. In nehalo je ljudstvo prinašati." (2 Moj 36,6) Izraelovo godrnjanje in Božje sodbe nad njimi zaradi njihovih grehov so zapisani za opozorilo poznejšim rodovom. Njihova predanost, vnema in radodarnost pa so posnemanja vreden zgled. Vsi, ki ljubijo češčenje Boga in cenijo blagoslov njegove svete navzočnosti, bodo razodevali istega radodarnega duha v pripravi hiše, kjer se bo srečeval z njimi. Gospodu bodo želeli prinesti dar od najboljšega, kar imajo. Stavba, ki je zgrajena za Boga, naj ne bo v dolgovih, saj ga s tem sramotimo. Radodarno naj bo dan znesek za dovršitev dela, da bodo delavci/344/ kakor nekoč graditelji svetišča lahko rekli: "Ne prinašajte več darov."
Svetišče je bilo zgrajeno tako, da so ga lahko Izraelci razstavili in vzeli s seboj na vseh potovanjih. Zato je bilo majhno, dolgo nič več kakor sedemnajst metrov, široko nekaj čez pet metrov in prav toliko visoko. Pa vendar je bila to veličastna stavba. Les, ki so ga uporabili za gradnjo in njeno pohištvo, je bil akacijev, ki je bil manj nagnjen k razpadanju od drugih na Sinaju razpoložljivih vrst lesa. Stene so sestavljale pokonci postavljene deske, okovane s srebrom, podpirali pa so jih trdni stebri in povezani drogovi. Vse to je bilo prevlečeno z zlatom, kar je dajalo stavbi videz, da je narejena iz čvrstega zlata. Streha je bila oblikovana iz štirih slojev pregrinjal, notranji je bil iz "iz sukane tenčice in višnjevega in zagorelordečega blaga in karmezina, s kerubi umetno pretkane", (2 Moj 36,8) drugi trije pa so bili iz kozje dlake, rdeče ovnove kože in jazbečeve kože. Bili so razporejeni tako, da so dajali popolno zaščito.
Stavba je bila razdeljena v dva oddelka z bogato okrašeno zaveso ali zagrinjalom, ki je bilo obešeno na štirih z zlatom prevlečenih stebrih. Podobno zagrinjalo je zapiralo vhod v prvi oddelek. To je bilo kakor notranje zagrinjalo, ki je oblikovalo strop, iz najlepših barv, karmezina, zagorelordeče in višnjeve, s sukano tenčico pa sta bila vtkana keruba. Predstavljala sta angelske čete, ki so povezane z delom nebeškega svetišča in so služabni duhovi Božjemu ljudstvu na zemlji.
Sveti šotor je bil obdan z odprtim prostorom, imenovanim dvorišče, ki ga je obdajal zastor ali zavesa iz fine lanene preje, nataknjena na bronaste stebre. Vhod v ta prostor je bil z vzhodne strani. Zastrt je bil z zaveso iz dragocenih snovi in zelo lepe izdelave, čeprav manj lepo kakor je bila tista v svetišču. Ker so bili zastori dvorišča samo pol toliko visoki kakor stene svetišča, so ljudje lahko jasno videli stavbo od zunaj. Na dvorišču in blizu vhoda je stal bronast oltar za žgalne daritve. Na njem so bile darovane vse žgalne daritve Gospodu, po rogovih oltarja pa je bila poškropljena spravna kri. Med vrati in oltarjem svetišča je stal umivalnik prav tako iz brona. Naredili so ga iz ogledal, ki so jih prostovoljno darovale Izraelke. V njem so si duhovniki umili svoje roke in noge, kadar koli/347/ so se namenili v svete prostore ali pa so se približali oltarju, da bi darovali žgalne daritve Gospodu.
V prvem oddelku ali svetem so stali miza s kruhi obličja, svečnik in kadilni oltar. Miza s kruhi obličja je stala na severu. Prevlečena je bila s čistim zlatom in okrašena z zlatim vencem. Nanjo so duhovniki vsako soboto postavili dvanajst hlebcev, razporejenih v dva kupa in posipanih s kadilom. Odstranjene hlebce so šteli za svete in so jih morali pojesti duhovniki. Na jugu je stal sedemkraki svečnik s sedmimi svetilnicami. Njegovi kraki so bili okrašeni z izredno lepo izdelanimi cvetovi, podobnimi lilijam, svečnik pa je bil narejen iz enega kosa čistega zlata. Ker v svetišču ni bilo oken, nikoli niso pogasnili vseh svetilnic naenkrat, temveč so dan za dnem dajale svojo svetlobo. Tik pred zagrinjalom, ki je ločevalo sveto od najsvetejšega in neposredne Božje navzočnosti, je stal zlat kadilni oltar. Na tem oltarju je moral duhovnik vsako jutro in večer zažgati kadilo, njegove rogove so poškropili s krvjo daritve za greh in s krvjo na veliki dan sprave. Ogenj na tem oltarju je zanetil sam Bog in so ga sveto čuvali. Dan in noč je sveto kadilo širilo svojo vonjavo po svetih oddelkih in daleč okoli svetišča.
Za notranjim zagrinjalom je bilo najsvetejše, kjer so se opravljale simbolične službe sprave in posredovanja. Te so bile vezni člen med nebesi in zemljo. V tem oddelku je bila skrinja, zaboj iz akacijevega lesa, znotraj in zunaj obložena z zlatom, z zlatim vencem na vrhu. Bila je narejena, da bi se v njej shranili kamniti plošči, na kateri je sam Bog napisal deset zapovedi. Zato so jo poimenovali skrinja Božjega pričevanja ali skrinja zaveze, saj je bilo deset zapovedi osnova zaveze, ki je bila sklenjena med Bogom in Izraelom.
Pokrov svete skrinje je bil imenovan prestol milosti. Narejen je bil iz enega kosa čvrstega zlata, nad katerim sta se dvigala dva keruba in sta stala vsak na enem koncu. Ena perut vsakega angela se je razprostirala navzgor, druga pa je pokrivala telo (glej Ezek 1,11) v znak spoštovanja in ponižnosti. Položaj kerubov, ki sta bila z obrazi obrnjena/348/ drug proti drugemu in sta spoštljivo gledala navzdol proti skrinji, je predstavljal spoštovanje, s katerim nebeške čete gledajo na Božji zakon, in njihovo zanimanje za načrt odrešitve.
Nad prestolom milosti je bila šekina, razodetje božanske navzočnosti, med keruboma pa je Bog sporočal svojo voljo. Božanska sporočila so bila včasih velikemu duhovniku sporočena z glasom iz oblaka. Včasih je padla svetloba na angela na desni strani, da bi naznanila odobravanje ali sprejemanje, ali pa je senca ali oblak počival na drugem, levem angelu, da bi pokazal neodobravanje ali zavračanje.
Božji zakon, ki je bil spravljen v skrinji, je bil veliko pravilo pravičnosti in sodbe. Zakon je razglasil smrt prestopniku, toda nad zakonom je bil milostni prestol. Na njem se je razodevala Božja navzočnost in po njem je bilo z učinkovitostjo sprave zagotovljeno odpuščanje spokorjenemu grešniku. Tako je v Kristusovem delu za naše odrešenje s svetiščno službo predstavljeno tole: "Milost in resnica se bosta srečevali, pravičnost in mir se poljubita." (Ps 85,10)
Noben jezik ne more opisati slave prizora, ki je bil predstavljen znotraj svetišča - z zlatom obite stene, ki so odsevale svetlobo z zlatih svečnikov, lesketajoče se barve bogato okrašenih zaves s svojimi sijočimi angeli, miza in kadilni oltar, ki sta se bleščala od zlata. Za drugim pregrinjalom je stala sveta skrinja s skrivnostnima keruboma in nad njo je lebdela sveta šekina, vidno razodetje Jahvejeve navzočnosti. Vse to je le bled odsev slave Božjega svetišča v nebesih, velikega središča dela za človekovo odrešitev.
Za izdelavo svetišča so potrebovali približno pol leta. Ko je bilo dokončano, je Mojzes pregledal vse delo graditeljev, ter ga primerjal z vzorcem, ki mu je bil pokazan na gori, in z ukazi, ki jih je prejel od Boga. "Kakor je bil Gospod zapovedal, tako so ga napravili; in Mojzes jih je blagoslovil." (2 Moj 39,43) Z nestrpnim zanimanjem so se Izraelove množice zbrale, da bi videle sveto stavbo. Medtem ko so s spoštljivim zadovoljstvom občudovali prizor, je oblakov steber zaplaval nad svetišče in se spustil nadenj. "In Gospodova slava je napolnila prebivališče." (2 Moj 40,34) To je bilo razodetje božanske veličastnosti in nekaj časa celo Mojzes ni/349/ mogel vstopiti. Ljudje so globoko ganjeni opazovali znamenje, da je delo njihovih rok sprejeto. Ni bilo glasnih izrazov veselja. Na vseh je počivalo svečano spoštovanje. Srčno veselje je bilo opaziti v solzah veselja in mrmrajoče so se iskreno zahvaljevali, ker se je Bog spustil, da bi prebival med njimi.
Po božanskem navodilu je bil Levijev rod določen za svetiščno službo. V prejšnjih časih je bil vsak mož duhovnik svojega doma. V Abrahamovih časih so imeli duhovništvo za od rojstva določeno pravico, ki je doletela najstarejšega sina. Zdaj pa je namesto vseh prvorojencev v Izraelu Gospod sprejel Levijev rod za delo v svetišču. S tem častnim znamenjem je pokazal, koliko je cenil njihovo zvestobo, ki so jo pokazali tako z vdanostjo njegovi službi kakor z izvrševanjem njegovih sodb, ko je Izrael odpadel ob češčenju zlatega teleta. Toda duhovniška služba je bila omejena na Aronovo družino. Samo Aronu in njegovim sinovom je bilo dovoljeno služiti pred Gospodom; drugi pripadniki rodu so bili odgovorni za svetišče in njegovo opremo. Lahko so stregli duhovnikom pri njihovi službi, niso pa smeli darovati, žgati kadila ali pa videti svetih stvari, dokler so bile nepokrite.
Skladno z njihovo dolžnostjo je bila duhovnikom določena posebna obleka. Božanski ukaz Mojzesu se je glasil: "In narede sveta oblačila Aronu, tvojemu bratu," (2 Moj 28,4) za slavo in lepoto. Oblačilo navadnega duhovnika je bilo iz belega lanenega platna in stkano iz enega kosa. Dolgo je bilo skoraj do stopal in okoli pasu je imelo bel pas, okrašen z modro, vijolično in rdečo barvo. Platnen turban ali kapa je spadala k zunanji obleki. Mojzesu je bilo ob gorečem grmu ukazano, naj sezuje obuvalo, saj je bila zemlja, kjer je stal, sveta. Prav tako duhovniki niso smeli stopiti v svetišče obuti. Drobci prahu, ki so se jih držali, bi omadeževali sveti prostor. Čevlje so morali pred vstopom v svetišče pustiti na dvorišču in si tudi umiti roke in noge, preden so služili v svetišču ali pri oltarju za žgalne daritve. Tako jim je bil nenehno pred očmi nauk, da se mora odstraniti vsa umazanija teh, ki stopijo v Božjo navzočnost.
Oblačila velikega duhovnika so bila narejena iz dragocenih snovi in čudovito izdelana, kar je ustrezalo njegovemu vzvišenemu položaju. Kot dodatek/350/ k lanenemu oblačilu navadnega duhovnika je nosil modro oblačilo prav tako stkano iz enega kosa. Rob je bil okrašen z zlatimi zvončki in modrimi, vijoličnimi in škrlatnimi granatnimi jabolki. Čez to je nosil naramnik, krajši zgornji del oblačila iz zlata, modro, vijolično, škrlatno in belo oblačilo. K temu je bil pridan lepo narejen pas enakih barv. Naramnik je bil brez rokavov in na njegovih z zlatom ozaljšanih ramenih sta bila dva oniksova kamna, na katerih so bila imena dvanajstih Izraelovih rodov.
Čez naramnik je bil dan naprsnik, najsvetejši del od duhovniške obleke. Bil je iz iste snovi kakor naramnik. Oblikovan je bil štirioglato, meril je štiriindvajset centimetrov in z ramen je visel na dveh spletenih modrih vrvicah, pripetih na zlatih obročkih. Rob je bil obložen s številnimi dragocenimi kamni, kakršni so oblikovali dvanajst temeljev Božjega mesta. Znotraj roba je bilo dvanajst kamnov, razporejenih v štirih vrstah in so imeli tudi vklesana imena rodov kakor tisti v naramnem delu. Gospod je ukazal: "In Aron naj nosi imena Izraelovih sinov na naprsniku sodbe na svojem srcu, kadar pojde v svetišče, v spomin pred Gospodom vselej." (2 Moj 28,29) Tako nosi Kristus, Veliki duhovnik, ki kaže na svojo kri pred Očetom v korist grešnikov, na svojem srcu ime vsakega spokorjenega verujočega človeka. Psalmist je rekel: "Ubog sem res in potreben, ali Gospod skrbi zame." (Ps 40,17)
Na desni in levi strani naprsnika sta bila vdelana dva velika bleščeča kamna. Ta sta bila znana po imenu Urim in Tumim. Po njiju je bila velikemu duhovniku oznanjena Božja volja. Ko so pred Gospoda prišli z vprašanji, ki jih je bilo treba rešiti, je bil venec svetlobe okoli dragocenega kamna na desni strani znak božanskega odobravanja ali strinjanja, oblaček, ki je zasenčil kamen na levi strani, pa je bil dokaz zanikanja ali neodobravanja.
Kapa velikega duhovnika je bila iz belega lanenega turbana, na katerega je bil pritrjen moder trak, ki je nosil zlato ploščo z napisom "Svetost Gospodu". (2 Moj 39,30) Vse, kar je bilo povezano z obleko in vedenjem duhovnikov, je moralo biti takšno, da je pri opazovalcu spodbudilo vtis Božje svetosti, svetosti njegovega češčenja in čistosti, ki se je bila zahtevala od teh, ki pridejo v njegovo navzočnost.
"Podobi in senci nebeških stvari" ni služilo samo svetišče, temveč tudi službovanje/351/ duhovnikov. (Heb 8,5) Torej je bilo zelo pomembno in Gospod je dal po Mojzesu zelo jasno in nedvoumno navodilo glede vsake točke simbolične službe. Svetiščna služba je bila sestavljena iz dveh delov - iz dnevne in letne službe. Vsakodnevna služba se je opravljala pri oltarju za žgalne daritve na svetiščnem dvorišču in v svetem, letna služba pa v najsvetejšem.
Nobeno smrtno oko, razen velikega duhovnika, ni smelo videti notranjosti najsvetejšega. Tja je duhovnik vstopil samo enkrat letno, in sicer po zelo skrbni in svečani pripravi. Trepetajoče je stopil pred Boga in ljudje so ga v spoštljivi tišini čakali, da se vrne, srce pa so dvigovali v iskreni molitvi za božanski blagoslov. Pred milostnim prestolom je veliki duhovnik opravil spravo za Izraela in v oblaku slave se je Bog srečal z njim. Kadar je ostal tukaj dlje, kakor pa so bili vajeni, jih je napolnil strah. Morda ga je Gospodova slava umorila zaradi njihovih ali pa njegovih osebnih grehov.
Vsakodnevno službo sta sestavljali jutranja in večerna žgalna daritev, daritev kadila na zlatem oltarju in posebnih daritev za posameznikove grehe. Imeli pa so tudi daritve za soboto, mlaje in posebne praznike.
Vsako jutro in večer so na oltarju darovali leto dni staro jagnje. Zraven tega je bila prinesena tudi hrana, ki je predstavljala vsakodnevno posvetitev ljudstva Jahveju in njihovo nenehno odvisnost od spravne Kristusove krvi. Bog je posebej ukazal, da mora biti vsaka daritev za svetiščno službo "brez madeža". (2 Moj 12,5) Duhovniki so morali pregledati živali, ki so bile prinesene za daritev, in zavrniti vsako, na kateri so odkrili hibo. Samo brezmadežna daritev je lahko bila simbol popolne čistosti njega, ki se bo daroval kot jagnje "brez hibe in brez madeža". (1 Pet 1,19) Apostol Pavel kaže na te daritve kot ponazoritev tega, kar naj bi postali Kristusovi sledilci. Pravi: "Prosim vas torej, bratje, po mnogem Božjem usmiljenju, da podaste svoja telesa za žrtev živo, sveto, Bogu prijetno: to naj bo vaše pametno bogoslužje." (Rim 12,1) Izročiti se moramo Božji službi in si prizadevati darovati čim popolnejšo daritev. Bog ne bo zadovoljen z ničimer/352/ manj, kakor pa z najboljšim, kar lahko ponudimo. Kdor ga ljubi z vsem srcem, mu bo želel posvetiti najboljšo službo v življenju in si bo nenehno prizadeval vsako moč svojega bitja uskladiti z zakoni, ki bodo pomagali njegovim sposobnostim, da bo opravljal njegovo voljo.
Pri darovanju kadila je bil duhovnik bolj neposredno v Božji navzočnosti kakor pa pri katerem koli drugem dejanju vsakodnevne službe. Ker notranje svetiščno zagrinjalo ni segalo do stropa stavbe, je bila Božja slava, ki se je razodela nad milostnim prestolom, delno vidna iz prvega oddelka. Ko je duhovnik daroval kadilo pred Gospodom, je gledal proti skrinji, in ko se je oblak kadila dvignil, se je božanska slava spustila na milostni prestol in napolnila najsvetejše. Pogosto je tako napolnila oba oddelka, da je bil duhovnik primoran umakniti se do šotorskih vrat. Kakor je duhovnik v tej simbolični službi z vero pogledal na milostni prestol, ki ga ni mogel videti, tako mora Božje ljudstvo zdaj pošiljati svoje molitve h Kristusu, svojemu Velikemu duhovniku, ki neviden človeškim očem posreduje v njihovo korist v nebeškem svetišču.
Kadilo, ki se je dvigalo z Izraelovimi molitvami, predstavlja Kristusove zasluge in posredovanje, njegovo popolno pravičnost, ki je po veri vračunana njegovemu ljudstvu in po kateri postane češčenje grešnih bitij Bogu sprejemljivo. Pred zagrinjalom najsvetejšega je bil oltar neprestanega posredovanja, pred svetim pa oltar neprestane sprave. S krvjo in kadilom so se lahko približali Bogu - to pa sta simbola, ki kažeta na Velikega posrednika, po katerem lahko grešniki pristopijo k Jahveju in po katerem sta spokorjenemu verujočemu človeku zagotovljena milost in zveličanje.
Ko so duhovniki zjutraj in zvečer stopili v sveto v času darovanja kadila, je bila na zunanjem dvorišču za darovanje na oltarju pripravljena dnevna daritev. To je bil trenutek napetega pričakovanja za častilce, ki so se zbrali pred svetiščem. Pred vstopom v Božjo navzočnost po službovanju duhovnika so morali iskreno preiskati svoje srce in priznati greh. Združili so se v tihi molitvi, z obrazi obrnjenimi proti svetemu. Tako so se njihove prošnje dvigovale z oblakom kadila, vera pa se je trdno oklepala zaslug obljubljenega Zveličarja, ki so ga predstavljale spravne daritve. Ure, ki so bile določene za jutranje in večerno darovanje,/353/ so bile svete in so jih posvečevali kot čas, določen za bogoslužje v vsem judovskem ljudstvu. In ko so bili kasneje Judje razkropljeni kot ujetniki v oddaljenih deželah, so se še vedno ob določeni uri obrnili z obrazi proti Jeruzalemu in prosili Izraelovega Boga. V tej navadi imamo kristjani zgled za jutranjo in večerno molitev. Bog obsoja rutinske obrede brez duha češčenja. Ampak z velikim zadovoljstvom se ozira nanje, ki ga ljubijo in se zjutraj in zvečer priklonijo pred njim, da bi prosili za odpuščanje storjenih grehov, ter zaprosili za potrebne blagoslove.
Hlebci kruha so bili vedno pred Gospodom kot nenehna daritev. Tako so bili del vsakodnevne daritve. Imenovali so se "kruhi obličja", (2 Moj 25,30) ker so bili venomer pred Gospodovim obličjem. Bili so priznanje človekove odvisnosti od Boga tako za telesno kot za duhovno hrano, ki jo je možno prejeti samo po Kristusovem posredovanju. Bog je Izraela hranil v puščavi s kruhom iz nebes in še vedno so bili odvisni od njegove radodarnosti glede telesne hrane in duhovnih blagoslovov. Mana in postavljeni kruhi so kazali na Kristusa, živi Kruh, ki je za nas vedno v Božji navzočnosti. On sam je rekel: "Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes." (Jan 6,51) Na hlebce je bilo položeno kadilo, ko pa so jih vsako soboto zamenjali s svežimi, so na oltarju zažgali kadilo v znamenje spomina na Boga.
Najpomembnejši del vsakdanje službe je bila služba, ki je bila opravljena v dobro posameznikov. Spokorjeni grešnik je prinesel svojo daritev pred vrata shodnega šotora, položil svoje roke na žrtvino glavo, priznal grehe in jih tako simbolično prenesel s sebe na nedolžno žrtev. Potem je s svojo roko zaklal žival, duhovnik pa je odnesel kri v svetišče ter jo poškropil pred zagrinjalom, za katerim je bila skrinja z zakonom, ki ga je grešnik prekršil. S tem obredom se je greh po krvi simbolično prenesel v svetišče. V nekaterih primerih krvi niso odnesli v svetišče,(e) ampak je moral duhovnik pojesti meso, kakor je Mojzes ukazal Aronovima sinovoma, rekoč: "In On vama jo je dal, da bi nosila krivico občine."/354/ (3 Moj 10,17) Oba obreda enako simbolizirata prenašanje greha s spokorjenca v svetišče.
Takšno delo so opravljali dan za dnem vse leto. Ker so bili grehi Izraelcev tako preneseni v svetišče, je bilo sveto omadeževano in potrebno je bilo posebno delo za odstranitev grehov. Bog je zapovedal, da mora biti opravljena sprava za vsak svet oddelek, in naj oltar "očisti in posveti od nečistot Izraelovih sinov". (3 Moj 16,19)
Enkrat letno, na veliki dan sprave, je duhovnik stopil v najsvetejše, da ga je očistil. Tam opravljeno delo je dokončalo letni krog službe.
Na dan sprave so pred vrata svetišča pripeljali dva kozla in zanju vrgli žreb, "en žreb za Gospoda in en žreb za azazela". (3 Moj 16,8) Kozla, ki ga je doletel prvi žreb, so zaklali kot daritev za grehe ljudstva. Duhovnik je prinesel njegovo kri znotraj zagrinjala in jo poškropil po milostnem prestolu. "In tako naj izvrši poravnavo za svetišče zaradi nečistot Izraelovih sinov in zaradi njihovih prestopkov po vseh njihovih grehih; in enako naj stori za shodni šotor, ki biva med njimi sredi njihovih nečistot." (3 Moj 16,16)
"In Aron naj položi obe svoji roki živemu kozlu na glavo in pripoznaj nad njim vse krivice Izraelovih sinov in vse njihove prestopke po vseh njihovih grehih; in položi naj jih na glavo kozlu ter ga pošlje po pripravljenem možu v puščavo." (3 Moj 16,21) Dokler ni bil kozel poslan stran, se ljudstvo ni imelo za prosto bremena svojih grehov. Vsak človek je trpel v resnem preiskovanju samega sebe, medtem ko je potekala spravna služba. Vsi posli so bili dani na stran in ves Izraelov zbor je preživel dan v svečani ponižnosti pred Bogom, z molitvijo, postom in globokim preiskovanjem srca.
S to letno službo je bilo ljudstvo poučeno o pomembnih resnicah o spravi. V daritvah za greh, ki so bile opravljene med letom, je bil namesto grešnika sprejet nadomestek. Kri daritve pa ni naredila popolne sprave za greh. Bila je predvidena samo kot sredstvo, po katerem je bil greh/355/ prenesen v svetišče. Grešnik je z darovanjem krvi priznal oblast zakona, izpovedal krivdo svojega prestopka in izrazil vero vanj, ki ima odvzeti greh sveta. S tem ni pa bil popolnoma prost obsodbe zakona. Na dan sprave je daroval veliki duhovnik daritev za ves zbor, šel v najsvetejše s krvjo in jo poškropil po milostnem prestolu, nad ploščama zakona. Tako so bile zadovoljene zahteve zakona, ki so terjale grešnikovo življenje. Potem je duhovnik kot posrednik prevzel grehe nase in s sabo odnesel breme Izraelove krivde ter zapustil svetišče. Ob vratih svetišča je položil svoje roke na glavo kozla za azazela ter nad njim priznal "vse krivice Izraelovih sinov in vse njihove prestopke po vseh njihovih grehih; in položi naj jih na glavo kozlu". (3 Moj 16,21) In ko so odgnali kozla, ki je nosil njihove grehe, so bili grehi skupaj z njim upoštevani kot ločeni od ljudi. Taka je bila služba, opravljena po "podobi in senci nebeških stvari". (Heb 8,5)
Kakor piše, je pozemsko svetišče zgradil Mojzes. Zgledoval se je po vzorcu, ki mu je bil pokazan na gori. To je bila "podoba za sedanjo dobo; v katerem se darujejo darovi in žrtve"; njegova dva sveta prostora sta bila "podobe nebeških stvari"; Kristus, naš veliki Duhovnik pa je "oskrbnik svetišča in pravega šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek". (Heb 9,9.23; 8,2) Ko je bilo v prikazni apostolu Janezu pokazano Božje svetišče v nebesih, je tam ugledal, da "sedem ognjenih bakel gori pred prestolom". (Raz 4,5) Videl je angela, ki je imel "zlato kadilnico; in mu je bilo dano mnogo kadil, da jih daruje z molitvami vseh svetih na zlatem oltarju pred prestolom". (Raz 8,3) Tukaj je bilo preroku dovoljeno videti prvi oddelek nebeškega svetišča. Tam je opazil sedem ognjenih bakel in zlat oltar, ki sta jih v zemeljskem svetišču predstavljala zlat svečnik in kadilni oltar. Ponovno se "odpre Božje svetišče" (Raz 11,19) in pogledal je v prostor znotraj zagrinjala, v najsvetejše. Tukaj je opazil "skrinjo njegove zaveze", (Raz 11,19) njo pa predstavlja sveta skrinja, ki jo je dal narediti Mojzes, da je bil v njej spravljen Božji zakon./356/
Mojzes je dal postaviti pozemsko svetišče "po podobi, ki jo je videl". (Dej 7,44) Pavel pravi, da so bili "šotor in vse orodje Božje službe", ko so bili dokončani, "podobe nebeških stvari". (Heb 9,21.23) In Janez pravi, da je videl nebeško svetišče. Svetišče, v katerem deluje Jezus v našo korist, je veliki izvirnik, svetišče, ki ga je zgradil Mojzes, pa je samo njegova kopija.
Nebeško svetišče je bivališče Kralja kraljev, kjer mu služijo "tisoči tisočev ... in miriade miriad stoje pred njim". (Dan 7,10) To svetišče je polno slave večnega prestola, kjer si serafimi, svetli varuhi, zagrinjajo svoja obličja v češčenju. Ampak nobena pozemska zgradba ne more predstavljati njegove obsežnosti in slave. Toda vseeno se je bilo treba s pozemskim svetiščem in njegovimi službami naučiti pomembnih resnic glede nebeškega svetišča in velikega dela, ki se tam opravlja za človekovo odrešenje.
Naš Zveličar je po svojem vnebohodu začel delo kot Veliki duhovnik. Pavel pravi: "Kajti Kristus ni šel v svetišče, z roko narejeno, ki je le podoba pravega svetišča, temveč v samo nebo, da se sedaj kaže Božjemu obličju za nas." (Heb 9,24) Kakor je bilo Kristusovo službovanje sestavljeno iz dveh velikih delov, od katerih se vsak odvija v določenem času in v določenem prostoru v nebeškem svetišču, tako je bila tudi simbolična služba sestavljena iz dveh delov, vsakodnevne in letne službe, vsaki od teh pa je bil posvečen oddelek v svetišču.
Kakor se je Kristus po svojem vnebohodu pokazal v Božji navzočnosti, da je kazal na svojo kri v korist spokorjenih vernikov, tako je duhovnik v vsakodnevni službi poškropil kri daritev v svetem v korist grešnikov.
Čeprav je Kristusova kri osvobodila spokorjenega grešnika pred obsodbo zakona, vendar ni takoj zbrisala greha; ta je ostal zapisan v svetišču do končne sprave; tako je bil v simbolu krvi daritve za greh ta odstranjen s spokorjenca, ostal pa je v svetišču do dneva sprave.
Na veliki dan končne sodbe bodo mrtvi sojeni "po tem, kar je bilo pisano v knjigah, po svojih delih". (Raz 20,12) Potem bodo po neoporečnosti spravne Kristusove krvi grehi vseh resnično spokorjenih izbrisani iz nebeških knjig. Tako bo svetišče prosto ali/357/ očiščeno poročil o grehu. Simbolično je to veliko delo sprave ali brisanje grehov prikazano s službami na dan sprave - z očiščenjem grehov pozemskega svetišča, ki je bilo opravljeno z odpravo po neoporečni krvi daritve; očiščeno je bilo grehov, s katerimi je bilo tudi oskrunjeno.
Kakor bodo v končni spravi grehi resničnega spokorjenca izbrisani iz nebeških poročil, da se jih ne bo več omenjalo ali da ne bi prišli na misel, tako so bili simbolično odpeljani v puščavo in za vedno ločeni od ljudi.
Ker je Satan začetnik greha, neposredni pobudnik vseh grehov, ki so povzročili smrt Božjega Sina, pravičnost zahteva, da bo končno tudi kaznovan. Kristusovo delo, da bi odrešil ljudi in vesolje očistil greha, bo končano z odstranitvijo grehov iz nebeškega svetišča in z njihovo položitvijo na Satana, ki mora prejeti končno kazen. Tako se je v simbolični službi letni krog obredov končal z očiščenjem svetišča in priznanjem grehov nad glavo kozla za azazela.
Ljudje so bili vsak dan s službo v svetišču in v templju, ki je pozneje zasedel ta prostor, poučevani o velikih resnicah v zvezi s Kristusovo smrtjo in njegovo službo. Enkrat vsako leto so bile njihove misli usmerjene na sklepne dogodke velikega boja med Kristusom in Satanom, na končno očiščenje vesolja od greha in grešnikov./358/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!