 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
29. Satanovo sovraštvo do zakona (angleško)
Prvi Satanov poskus, da bi strmoglavil Božji zakon - narejen že med brezgrešnimi nebeškimi prebivalci - se je nekaj časa zdel uspešen. Velika množica angelov je bila zapeljana, toda Satanovo navidezno zmagoslavje se je končalo s porazom in izgubo, ločitvijo od Boga in izgnanstvom iz nebes.
Ko se je boj ponovil na zemlji, je Satan ponovno pridobil navidezno prednost. S prestopkom je človek postal njegov ujetnik in človekovo kraljestvo je bilo izdano v roke glavnega upornika. Tedaj se je zdelo, da je Satanu odprta pot, da bi ustanovil neodvisno kraljestvo in kljuboval oblasti Boga in njegovega Sina. Načrt zveličanja pa je omogočil človeku ponovno uskladitev z Bogom in izročitev poslušnosti njegovemu zakonu ter kakor človeku tako tudi zemlji odrešitev izpod oblasti zlobnega.
Satan je bil znova poražen in spet se je zatekel k prevari. Upal je namreč, da bo svoj poraz obrnil v zmago. Da bi zanetil upor v padlem rodu, je Boga predstavil kot nepravičnega, ker je dovolil, da je človek prestopil njegov zakon. Zviti skušnjavec je izjavil: "Zakaj je Bog dovolil biti človeku preizkušan, da je grešil ter povzročil bedo in smrt, ko pa je vedel, kaj bo posledica?" Adamovi otroci so pozabili na potrpežljivo milost, ki je človeku zagotovila še en preizkus. Postali so brezbrižni do osupljive in strašne daritve, ki je Kralja nebes ogromno stala zaradi njegovega upora. Poslušali so skušnjavca in godrnjali zoper edino Bitje, ki jih lahko reši pred uničevalno Satanovo močjo.
Danes slišimo odmev tisočih, ki odzvanjajo isto uporno pritožbo proti Bogu. Ne vidijo, da prikrajšati človeka za prosto izbiro pomeni oropati ga za prednost razumskega bitja, s čimer bi postal robot. Bog nima namena lomiti voljo. Človek je bil ustvarjen kot svoboden moralen/331/ predstavnik. Kakor so bili prebivalci vseh drugih svetov, mora biti tudi on podvržen preizkusu poslušnosti; toda nikoli ni bil pripeljan v tak položaj, da bi podvreči se zlu postalo neizbežno. Nadenj ni dovoljeno priti nobeni preizkušnji ali skušnjavi, ki se ji ne more upreti. Bog je zadostno poskrbel, da človeku nikoli ni treba biti poražen v boju s Satanom.
Ljudje so se namnožili na zemlji in skoraj ves svet se je pridružil uporniškim četam. Še enkrat se je zdelo, da je Satan zmagal. Toda vsemogočna moč je ponovno uničila delo krivičnosti in zemlja je bila s potopom očiščena moralne onesnaženosti.
Prerok pravi: "Zakaj ko zadevajo tvoje sodbe zemljo, se uče pravičnosti prebivalci sveta. Če se izkaže milost brezbožniku, se ne uči pravičnosti ... in noče videti Gospodove visokosti." (Iz 26,9.10) Tako je bilo po potopu. Prebivalci zemlje so se spet uprli Gospodu, ko so bili rešeni njegovih sodb. Svet je dvakrat zavrgel Božjo zavezo in njegove odredbe. Ljudje pred potopom in Noetovi potomci so zavrgli božansko oblast. Potem je Bog sklenil zavezo z Abrahamom in si določil ljudstvo, da je postalo zaupnik njegovega zakona. Da bi Satan zapeljal in uničil to ljudstvo, je začel takoj nastavljati pasti. Jakobovi otroci so bili v skušnjavi, da bi sklenili zakonsko zvezo s pogani in častili njihove malike. Toda Jožef je bil zvest Bogu in njegova zvestoba je bila nenehno pričevanje prave vere. Da bi Satan ugasnil to svetlobo, je uporabil zavist Jožefovih bratov, da so ga prodali za sužnja v pogansko deželo. Bog je nadzoroval dogodke tako, da so spoznanje o njem dobili tudi Egipčani. V Potifarjevi hiši in v ječi je bil Jožef deležen vzgoje in pouka, ki sta ga skupaj z Božjim strahom pripravila za višji položaj prvega narodnega ministra. Iz faraonove palače je bilo njegov vpliv čutiti po vsej deželi in spoznanje o Bogu se je na široko razširilo. Izraelci so postali v Egiptu številni in bogati in so med njimi ostali zvesti Bogu ter so imeli v svojem okolju velik vpliv. Malikovalski duhovniki so se prestrašili, ko so videli, da je nova vera postala priljubljena. Navdihnjeni s Satanom in njegovim sovraštvom do Boga nebes, so se odločili ugasniti to luč. Duhovnikom je bila zaupana/332/ vzgoja prestolonaslednika in ta duh odločnega nasprotovanja do Boga in gorečnost do malikovalstva sta oblikovala značaj prihodnjega vladarja ter vodila v krutost in zatiranje Hebrejcev.
V času štiridesetih let, ko je Mojzes zbežal iz Egipta, se je zdelo, da je malikovalstvo zmagalo. Z vsakim letom je bilo upanje Izraelcev šibkejše. Kralj in ljudstvo sta se veselila v svoji moči ter se rogala Izraelovemu Bogu. Ta duh je rastel, dokler ni dosegel vrhunca v faraonu, ki se je soočil z Mojzesom. Ko je prišel hebrejski vodja pred kralja s sporočilom od Jahveja, Izraelovega Boga, je kljubovanje njegovi moči, ne pa nepoznanje pravega Boga spodbudilo odgovor: "Kdo je Gospod, čigar glas naj poslušam? ... Ne poznam Gospoda." (2 Moj 5,2) Faraonovo nasprotovanje božanskemu ukazu je bilo od začetka do konca posledica sovraštva in trme, ne pa nevednosti.
Čeprav so Egipčani tako dolgo zavračali spoznanje o Bogu, jim je Gospod še vedno dajal priložnost za spokorjenje. V Jožefovih dneh je bil Egipt zavetišče za Izraela. Bog je bil počaščen s prijaznostjo, ki je bila izkazana njegovemu ljudstvu. Zdaj pa je Potrpežljivi, počasen za jezo in poln sočutja, dal vsaki sodbi čas, da opravi svoje delo. Egipčani so dobili, prekleti po samih predmetih, ki so jih častili, dokaz o Jahvejevi moči. Kdor koli pa je hotel, se je lahko podredil Bogu in se izognil njegovim sodbam. Pobožnjaštvo in kraljeva trma sta pospešila širjenje spoznanja o Bogu ter mnoge Egipčane privedla do tega, da so se izročili njegovi službi.
Ker so bili Izraelci tako naklonjeni povezavi s pogani in posnemanju njihovega malikovalstva, je Bog dovolil, da so odšli v Egipt. Tam je bilo zelo čutiti Jožefov vpliv zvestobe in so jim bile okoliščine naklonjene, da so ostali ločeno ljudstvo. Tam naj bi jih tudi veliko malikovalstvo Egipčanov ter njihova krutost in zatiranje med zadnjim delom bivanja Hebrejcev navdihnila z gnusom do malikovanja in jih vodila v zavetje k Bogu njihovih očetov. To skrb je Satan obrnil v sredstvo, ki je služilo njegovemu namenu, zatemnilo misli Izraelcev in jih vodilo k posnemanju obredov njihovih poganskih gospodarjev. Zaradi vraževernega češčenja, po katerem so Egipčani častili živali, Hebrejcem ni bilo/333/ dovoljeno darovati v času njihovega suženjstva. Tako njihove misli niso bile usmerjene s to službo na veliko Daritev in njihova vera je oslabela. Ko je prišel čas za Izraelovo osvoboditev, se je Satan uprl Božjim namenom. Odločil se je, da veliko ljudstvo, ki je štelo več kakor dva milijona ljudi, ostane nevedno in vraževerno. Ljudstvo, ki mu je Bog obljubil blagoslove in številnost, da bo mogočno na zemlji in po komer se bo razodelo spoznanje njegove volje - ljudstvo, ki ga bo naredil za čuvaja svojega zakona - prav to ljudstvo je želel Satan obdržati v temi in sponah, da bi lahko izbrisal spomin na Boga iz njihovih misli.
Ko so bili pred kraljem narejeni čudeži, je Satan preprečeval njihov vpliv in faraona odvrnil od priznanja Božje nadvlade in poslušnosti njegovi oblasti. Do skrajnosti se je trudil ponarediti Božje delo in se upreti njegovi volji. Edini sad je bil priprava poti še večjim razodetjem božanske moči in slave ter še očitneje Izraelcem in vsemu Egiptu pokazati obstoj in nadvlado pravega in živega Boga.
Bog je rešil Izraela z mogočnim razodetjem svoje moči in s sodbami, ki so doletele vse egiptovske bogove. "Zato je izpeljal svoje ljudstvo z veseljem, s petjem svoje izvoljence; ... da se naj drže njegovih postav in hranijo njegove zakone." (Ps 105,43-45) Rešil jih je iz suženjstva, da bi jih pripeljal v dobro deželo - deželo, ki je bila v njegovi previdnosti pripravljena zanje kot zatočišče pred sovražniki. Tam bodo lahko bivali v senci njegovih peruti in jih bo privil k sebi ter jih obdal s svojimi večnimi rokami. V zameno za vso njegovo dobroto in milost do njih je od njih zahteval, naj nimajo drugih bogov poleg njega, živega Boga, ter naj povišujejo njegovo ime in ga poveličujejo na zemlji.
V času sužnosti so mnogi Izraelci precej izgubili spoznanje o Božjem zakonu in pomešali njegove zakone s poganskimi navadami in izročili. Zatorej jih je Bog pripeljal na Sinaj in jim tam s svojim glasom oznanil zakon.
Satan in zlobni angeli so bili na delu. Celo v času, ko je Bog oznanjal zakon svojemu ljudstvu, je Satan načrtoval, da jih zapelje v greh. To ljudstvo, ki ga je izvolil Bog, je hotel popačiti pred samimi nebesi. Ko jih bo popeljal v/334/ malikovalstvo, bo uničil učinkovitost vsega češčenja. Kako je namreč lahko človek povišan z oboževanjem česa, kar ni višje od njega samega in je lahko izdelek njegovega lastnega ročnega dela? Če bodo ljudje postali slepi za moč, mogočnost in slavo neskončnega Boga, da si ga bodo predstavili z rezano podobo ali celo z živaljo ali plazilcem; če bodo tako zelo pozabili svoje božansko sorodstvo, da so bili oblikovani po podobi svojega Stvarnika, da se bodo priklanjali tem mrtvim predmetom - potem je odprta pot popolni razuzdanosti. Hudobna poželenja srca bodo neomejena, Satan pa bo imel popolnoma proste roke.
Ob samem vznožju Sinaja je Satan začel izvrševati svoje načrte za strmoglavljenje Božjega zakona. Nadaljeval je isto delo, ki ga je začel v nebesih. V štiridesetih dneh, ko je bil Mojzes na gori z Bogom, je Satan neutrudno spodbujal dvom, odpadništvo in upor. Medtem ko je Bog zapisoval svoj zakon, da bi ga izročil svojemu zaveznemu ljudstvu, so Izraelci zanikali zvestobo Jahveju in zahtevali zlate bogove. Ko se je Mojzes vrnil iz strašne navzočnosti božanske slave s predpisi zakona, katerega so se obvezali ubogati, jih je našel, da so javno nasprotovali njegovim zapovedim in se priklanjali v češčenju pred zlato podobo.
Satan je vodil Izraela v to drzno žalitev in bogokletnost do Jahveja, ker je načrtoval njihovo pogubo. Izkazali so se za skrajno pokvarjene, izgubili vsak smisel za prednosti in blagoslove, ki jim jih je ponudil Bog, ter so pozabili na lastno svečano in ponovljeno obljubo o zvestobi. Zato je verjel, da jih bo Bog ločil od sebe in izročil pogubi. Tako bi bilo zagotovljeno izginotje Abrahamovega potomstva, tistega potomca obljube, ki naj bi ohranil spoznanje o živem Bogu in po katerem bo prišel - namreč pravi Potomec, ki bo premagal Satana. Veliki upornik je načrtoval uničiti Izraela in tako preprečiti Božje načrte. Toda ponovno je bil poražen. Kolikor koli je bilo Izraelovo ljudstvo grešno, ni bilo uničeno. Medtem ko so bili pogubljeni tisti, ki so trmasto vztrajali na Satanovi strani, je bilo ponižnemu in spokorjenemu ljudstvu milostno odpuščeno. Zgodovina tega greha bo stala kot večno pričevanje o krivdi in kaznovanju malikovalstva ter o resnici in potrpežljivi Božji milosti.
Vse vesolje je bilo priča prizorom na Sinaju. Iz izvrševanja oblasti dveh uprav je bilo videti/335/ nasprotje med Božjim in Satanovim vladanjem. Brezgrešni prebivalci drugih svetov so ponovno videli posledice Satanovega odpadništva in kakšno vlado bi vzpostavil v nebesih, ko bi mu bilo dovoljeno zagospodariti.
Satan je povzročil, da so ljudje prestopili drugo zapoved. S tem je želel znižati njihovo pojmovanje božanskega Bitja. Ko bi odstranil četrto zapoved, bi povzročil, da bi popolnoma pozabili Boga. Božja pravica do češčenja in spoštovanja nad poganskimi bogovi temelji na dejstvu, da je On Stvarnik in da mu vsa bitja dolgujejo svoj obstoj. Tako je to predstavljeno v Svetem pismu. Prerok Jeremija je rekel: "Gospod pa je Bog v resnici, živi Bog in večni kralj. ... Bogovi, ki niso ustvarili nebes in zemlje, izginejo iznad zemlje in izpod neba. On je naredil zemljo s svojo krepostjo, ustanovil vesoljni svet s svojo modrostjo in s svojo razumnostjo je razpel nebesa. Nespameten je postal vsak človek, je brez spoznanja; vsak zlatar se osramočuje z mališko podobo; kajti lažniva je njegova ulita podoba in sape ni v nobeni med njimi. Nečimrnost so, smeha vredno delo; ob času njihovega obiskovanja poginejo. Njim ni podoben On, ki je Jakobov delež, kajti On je upodobil vse." (Jer 10,10-12.14-16) Sobota kot spomenik Božji ustvarjalni moči kaže nanj kot stvarnika nebes in zemlje. Zato je stalna priča njegovemu obstoju in spomin na njegovo mogočnost, modrost in ljubezen. Če bi soboto vedno sveto posvečevali, nikoli ne bi bilo nevernikov ali malikovalcev.
Ustanova sobote, ki izvira iz Raja, je stara kakor sam svet. Posvečevali so jo vsi očaki od stvaritve dalje. Med suženjstvom v Egiptu so priganjači prisilili Izraelce kršiti soboto, zato so zelo pozabili njeno svetost. Ko je bil na Sinaju oznanjen zakon, so bile prve besede četrte zapovedi: "Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ." (2 Moj 20,8) To kaže, da sobota ni bila dana takrat, temveč nas opozarja na njen izvir pri stvarjenju. Da bi Satan iz spomina ljudi izbrisal Boga, je želel podreti ta veliki spomenik. Če bi lahko ljudi napeljal, da pozabijo svojega Stvarnika, se ne bi upirali moči zla, in Satan bi si zagotovil plen./336/
Satanovo sovraštvo do Božjega zakona ga je spodbudilo, da se je boril proti vsakemu predpisu desetih zapovedi. Z velikim načelom ljubezni in zvestobe Bogu, Očetu vseh, je zelo povezano načelo otroške ljubezni in poslušnosti. Zaničevanje starševske oblasti bo kmalu povzročilo zaničevanje Božje oblasti. Zato se Satan trudi, da bi zmanjšal obveznost pete zapovedi. Med pogani se je načelo te zapovedi malo upoštevalo. Pri mnogih narodih so starše zapustili ali usmrtili takoj, ko zaradi starosti niso več mogli skrbeti zase. V družini so le malo cenili mater in ob smrti njenega moža so od nje zahtevali, da se podvrže oblasti najstarejšega sina. Mojzes je pridružil otroško poslušnost, toda ko so Izraelci odstopili od Gospoda, pete zapovedi skupaj z drugimi niso več spoštovali.
Satan "je bil ubijalec ljudi od začetka". (Jan 8,44) Brž ko je prejel moč nad človeškim rodom, jih ni samo podžigal k sovraštvu in ubijanju drug drugega, temveč da bi tudi še drzneje kljubovali Božji oblasti, je naredil kršitev šeste zapovedi za del njihove vere.
S popačenim dojemanjem božanskih lastnosti so bili poganski narodi zapeljani v verovanje, da so človeške žrtve potrebne za zagotovitev naklonjenosti njihovih božanstev. Pod številnimi oblikami malikovalstva so bile opravljene najgroznejše krutosti. Med njimi je bila navada, da so otroke pošiljali skozi ogenj pred maliki. Ko je kakšen prišel iz ognja nepoškodovan, so ljudje verjeli, da je bilo njihovo darovanje sprejeto. Ta pa, ki je tako prišel skozi ogenj, so ga spoštovali, kakor da uživa posebno naklonjenost pri bogovih in je poln ugodnosti. Še pozneje so ga vedno zelo cenili. Četudi je storil še tako ostuden zločin, ni bil nikoli kaznovan. Če pa je bil kdo ožgan, ko je šel skozi ogenj, je bila njegova usoda zapečatena. Verjeli so, da lahko pomirijo jezo bogov samo tako, da žrtev umorijo in jo darujejo kot daritev. V časih velikega odpadništva so prevladovale te gnusobe nekoliko celo med Izraelci.
Sedmo zapoved so prav tako kmalu kršili v imenu vere. Najbolj razuzdani in nagnusni obredi so postali del poganskega češčenja. Bogovi/337/ sami so bili predstavljeni kot nečisti in njihovi častilci so prepustili vajeti nizkotnim poželenjem. Nenaravne pregrehe so prevladale in verska slavja je označevala splošna in javna nečistost.
Že zelo zgodaj so se spustili v mnogoženstvo. To je bil eden grehov, ki je bil kriv za Božjo jezo nad predpotopnim svetom. Po potopu se je ponovno razraslo. Satan se je premišljeno trudil popačiti ustanovo zakonske zveze, da bi oslabil njene obveznosti in zmanjšal njeno svetost. To je bil najzanesljivejši način, da bi se popačila Božja podoba v človeku in odprla vrata bedi in pregrehi.
Od začetka velikega boja je bil Satanov namen, da bi napačno predstavil Božji značaj in zanetil upor proti njegovemu zakonu. Zdelo se je, da je njegovo delo doseglo uspeh. Množice so prisluhnile Satanovim prevaram in se uprle Bogu. Sredi delujočega zla pa so se Božji načrti zanesljivo približevali k svoji izpolnitvi; vsem ustvarjenim bitjem razodeva svojo pravičnost in dobrohotnost. Po Satanovih skušnjavah je ves človeški rod postal prestopnik Božjega zakona. Daritev Božjega Sina pa je odprla pot, po kateri se lahko vrne k Bogu. Kristusova milost jih bo usposobila, da bodo poslušni Očetovemu zakonu. Tako Bog v vseh vekih sredi odpadništva in upora zbira ljudi, ki so mu zvesti - ljudi, ki imajo njegovo "postavo v svojem srcu". (Iz 51,7)
Satan je s prevaro zapeljal angele. Tako nadaljuje svoje delo v vseh časih med ljudmi in ga bo nadaljeval do konca. Če bi se odkrito boril proti Bogu in njegovemu zakonu, bi se ga ljudje pazili. Ampak on se zakrinka in meša resnico z zmoto. Najnevarnejše laži so tiste, ki so pomešane z resnico. Tako so sprejete zmote, ki človeka zasužnjujejo in pogubijo. S temi sredstvi Satan zapeljuje svet. Prihaja pa dan, ko bo njegovega zmagoslavja za vedno konec.
Božje ravnanje z uporom bo dokončno razkrinkalo delo, ki je bilo tako dolgo opravljano pod krinko. Posledice Satanovega vladanja in sadovi odrivanja božanskih odredb bodo dani na ogled vsem ustvarjenim bitjem. Božji zakon bo popolnoma opravičen. Tedaj se bo pokazalo, da so/338/ bila vsa Božja ravnanja narejena s spoštovanjem do večne blaginje za njegovo ljudstvo in za dobro vseh svetov, ki jih je ustvaril. Sam Satan bo v navzočnosti vesolja priznal zakonitost Božje vladavine in pravičnost njegove postave.
Ni daleč čas, ko bo Bog vstal in opravičil svojo poteptano oblast. "Zakaj, glej, Gospod prihaja iz svojega kraja kaznovat prebivalce zemlje za njihovo krivico. Kdo pa more prenesti dan njegovega prihoda in kdo obstoji, kadar se On prikaže?" (Iz 26,21; Mal 3,2) Izraelcem je bilo zaradi njihove grešnosti prepovedano približati se gori, ko naj bi se nanjo spustil Bog in oznanil svoj zakon. Če bi to storili, bi jih pogubila goreča slava njegove navzočnosti. Če so taki prikazi njegove moči označili prostor, ki je bil izbran za razglasitev Božjega zakona, kako strašno bo šele njegovo sodišče, ko bo prišel izvršit te svete odredbe. Kako bodo tisti, ki so teptali njegovo oblast, zdržali njegovo slavo na veliki dan končnega plačila? Sinajske grozote naj bi ljudstvu predstavile prizore sodbe. Zvok trobente je sklical Izraela k srečanju z Bogom. Glas Nadangela in Božja trobenta bosta z vse zemlje zbrala žive in mrtve pred njihovega Sodnika. Oče in Sin, ki so ju spremljale množice angelov, sta bila navzoča na gori. Na veliki sodni dan bo Kristus prišel "v slavi svojega Očeta s svojimi angeli". (Mat 16, 27) Potem bo sedel na prestol svoje slave in pred njim se bodo zbrali vsi narodi.
Ob razodetju božanske Navzočnosti na Sinaju je bila Gospodova slava v očeh Izraelcev kakor požirajoči ogenj. Ko pa bo prišel Kristus v slavi vseh svetih angelov, bo vsa zemlja blestela v strašanski svetlobi njegove navzočnosti. "Pride naš Bog in nikar ne bo molčal; požirajoč ogenj gre pred njim in okrog njega silen vihar. Nebesom kliče od zgoraj in zemlji, da sodi svoje ljudstvo." (Ps 50,3.4) Ognjen potok bo tekel izpred njega, zaradi česar se bodo prvine stopile z ognjeno vročino, prav tako bodo zgorela zemlja in dela, ki so na njej. "Kadar se razodene Gospod Jezus z neba z angeli svoje moči v/339/ plamenečem ognju, ... bo kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso pokorni evangeliju." (2 Tes 1,7.8)
Še nikoli po stvarjenju človeka ni bilo takega razodetja božanske moči kakor takrat, ko je bil oznanjen zakon s Sinaja. "Tresla se je zemlja, tudi nebesa so se rosila od Božje pričujočnosti, pa tisti Sinaj je trepetal od pričujočnosti Boga, Izraelovega Boga." (Ps 68,8) Sredi najstrahovitejših nemirov narave je bilo slišati Božji glas kakor zvok trobente iz oblaka. Gora se je tresla od temeljev do vrha, Izraelove množice so prebledele in trepetale od strahu ter padle z obrazi na zemljo. On, čigar glas je pretresel zemljo, je oznanil: "Še enkrat potresem ne samo zemljo, ampak tudi nebo." (Heb 12,26) Sveto pismo pravi: "Gospod bo rjovel z višave in iz prebivališča svoje svetosti; in gibljeta se nebo in zemlja." (Jer 25,30; Joel 3,16) Na ta veliki bližajoči se dan bo samo nebo izginilo kakor "knjiga, ko se zvije". (Raz 6,14) Vsaka gora in otok se bosta premaknila s svojega prostora. "Zemlja bo omahovala kakor pijanec, zibala se bo kakor viseča rogoznica; in hudo jo bo težila njena pregreha, in padla bo, da več ne vstane." (Iz 24, 20)
"Zatorej bodo omahovale vse roke, zaripljeno bo njihovo obličje in tajalo se bo vsako človeško srce; in zbegani bodo, krč in bolečine jih zagrabijo. In spokorim naseljeno zemljo za njih hudobnost," pravi Gospod, "In konec storim napuhu prevzetnih ter ponos silovitnikov ponižam." (Iz 13,7.8.11; glej Jer 30,6)
Ko se je Mojzes vrnil iz božanske Navzočnosti na gori, kjer je prejel plošči pričevanja, krivi Izrael ni mogel zdržati svetlobe, ki je krasila njegovo obličje. Koliko manj bodo prestopniki mogli gledati v Božjega Sina, ko se bo pojavil v slavi svojega Očeta, obdan z vsemi nebeškimi četami, da bi opravil sodbo nad tistimi, ki so prestopali njegov zakon in zavračali njegovo spravo. Tisti, ki niso upoštevali Božjega zakona in so teptali Kristusovo kri, "kralji zemlje in velikaši in vojaški poveljniki in bogatini in mogočniki" se bodo skrili "v jame in skalne razpokline v gorah", in/340/ govorili bodo goram in skalam: "Padite na nas in skrijte nas pred obličjem njega, ki sedi na prestolu, in pred Jagnjetovo jezo, kajti prišel je veliki dan njiju jeze, in kdo more stati? Tisti dan vrže človek krtom in netopirjem svoje srebrne in zlate malike, ... da bi zlezel v votline pečin in v skalne razpoke izpred Gospodove groze in izpred slave njegovega veličastva, ko se dvigne, da ostraši zemljo." (Raz 6,15-17; Iz 2,20.21)
Takrat bo vidno, da je Satan s svojim uporom zoper Boga uničil samega sebe in vse, ki so si izbrali, da bodo njegovi podložniki. Prikazal je, kakor da bo prestopek obrodil veliko blaginjo, izkazalo pa se bo, da je smrt plačilo za greh. "Kajti glej, prihaja dan, ki gori kakor peč, in vsi prevzetniki in vsi, ki delajo brezbožno, bodo strnišče; in dan, ki prihaja, jih sežge, pravi Gospod nad vojskami, da jim ne pusti ne korenine ne mladike." (Mal 4,1) Satan, korenina vsega zla, in vsi, ki delajo zlo, kot njegove veje, bodo dokončno posekani. Greh bo pokončan z vsem gorjem in bedo, ki sta bila njegova posledica. Psalmist pravi: "Pokaral si narode, pogubil krivičnika, njihovo ime si izbrisal na večne čase. Sovražnikov je konec, razdejani so na veke." (Ps 9,5.6)
Sredi viharja božanske sodbe pa Božji otroci ne bodo imeli vzroka za strah. "A Gospod je pribežališče svojemu ljudstvu in trdnjava Izraelovim sinom." (Joel 3,16) Dan, ki bo prestopnikom Božjega zakona prinesel grozo in uničenje, bo napolnil poslušne z "veseljem, ki bo neizrečno in polno slave". (1 Pet 1,8) Gospod je rekel: "Zberite mi moje svetnike, ki so storili zavezo z menoj pri daritvi! In nebesa oznanjajo njegovo pravičnost, kajti Bog je sodnik." (Ps 50,5.6)
"Tedaj se obrnete in boste videli razloček med pravičnim in brezbožnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi. Poslušajte me vi, ki poznate pravičnost, ljudstvo, ki ima mojo postavo v svojem srcu. Glej, iz tvoje roke jemljem omotno čašo, ... ne boš je več pila. Jaz, jaz sam sem vaš tolažitelj. Kajti gore se bodo pač umaknile in hribi se ganili, a moja milost se ne umakne od tebe/341/ in zaveza mojega miru se ne gane, govori Gospod, tvoj milostnik." (Mal 3,18; Iz 51,7.22.12; 54,10)
Veliki odrešitveni načrt se bo končal v popolni vrnitvi sveta v Božjo naklonjenost. Vse, kar je bilo po grehu izgubljeno, bo obnovljeno. Ne samo človek, temveč tudi zemlja je odrešena, da bo večno prebivališče poslušnim. Šest tisoč let se je Satan bojeval, da bi zadržal zemljo v svoji oblasti. Zdaj pa je izpolnjen Božji prvotni načrt za stvarjenje. "Svetniki Najvišjega prejmejo kraljestvo in obdrže kraljestvo na vekomaj, da, do vekov večnosti." (Dan 7,18)
"Od sončnega vzhoda do zahoda naj se hvali Gospodovo ime! Tisti dan bo en Gospod in eno njegovo ime in Gospod bo kralj nad vso zemljo." (Ps 113,3; Zah 14,9) Sveto pismo pravi: "Na vekomaj, o Gospod, je utrjena tvoja beseda v nebesih. Zanesljive so vse njegove zapovedi, utrjene za vedno in na veke." (Ps 119,89; 111,7.8) Svete uredbe, ki jih je Satan sovražil in si jih prizadeval uničiti, bodo spoštovali povsod po brezgrešnem vesolju. "Kakor namreč zemlja rodi svoje rastline in kakor vrt poganja svojo setev, tako stori Gospod Jahve, da bo rasla pravičnost in hvala pred vsemi narodi." (Iz 61,11)/342/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!