 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
3. Skušnjava in padec (angleško)
Temeljno besedilo 1 Moj 3
Satan ni imel več svobode, da bi podpihoval upor v nebesih, njegovo sovraštvo do Boga pa je našlo novo razsežnost v kovanju pogube človeškemu rodu. V sreči in miru svetega para v Raju je videl vizijo blaženosti, ki jo je sam za vedno izgubil. Spodbujen z zavistjo se je odločil, da ju bo zapeljal v neposlušnost in nadnju privedel krivdo in kazen greha. Spremenil bo njuno ljubezen v nezaupanje in njune hvalnice v očitke proti njunemu Stvarniku. Tako bo ne le pahnil ti nedolžni bitji v isto bedo, v kateri je bil sam, temveč tudi onečastil Boga ter v nebesih povzročil žalost.
Naši prvi starši niso bili prepuščeni brez opozoril glede nevarnosti, ki jim je grozila. Nebeški poslanci so jim razodeli zgodovino Satanovega padca in njegovo zaroto za njihovo uničenje ter jim popolneje odkrili naravo božanske vladavine, ki jo je knez zla poskušal strmoglaviti. Satan in njegova vojska so padli zaradi neposlušnosti Božjim pravičnim zapovedim. Kako pomembno je torej, da Adam in Eva spoštujeta zakon, po katerem je edino mogoče ohraniti red in pravičnost.
Božji zakon je svet kakor sam Bog. Je razodetje njegove volje, prepis njegovega značaja, izraz božanske ljubezni in modrosti. Sozvočje stvarstva je odvisno od tega, da se vsa bitja, ves organski in neorganski svet, popolnoma podrejajo Stvarnikovemu zakonu. Bog je predpisal zakone za vladavino ne samo živim bitjem, temveč tudi vsem dogajanjem v naravi. Vse je pod določenimi zakoni, ki jih moramo upoštevati. Toda medtem ko vsemu v naravi vladajo naravni zakoni, je samo človek od vseh prebivalcev na zemlji podložen moralnemu zakonu. Bog je človeku, kroni svojega stvarjenja, dal moč razumeti njegove zahteve, dojeti pravičnost in dobrotljivost njegovega zakona in njegovih svetih trditev o njem; od človeka pa se zahteva neomahljiva poslušnost./52/
Tudi edenska prebivalca sta bila dana na preizkušnjo kakor angeli. Svoje srečno stanje bi lahko ohranila samo, če bosta zvesta Stvarnikovemu zakonu. Lahko sta poslušna in živita ali pa neposlušna in umreta. Bog ju je naredil za prejemnika bogatih blagoslovov, če pa ne bosta spoštovala njegove volje, jima ne bo prizanesel, kakor ni prizanesel niti padlim angelom. S prestopanjem bi zapravila njegove darove in si nakopala bedo in pogubo.
Angeli so ju posvarili, naj bosta na preži pred Satanovimi ukanami, kajti njegovi napori, da ju ujame, bodo neznosni. Dokler sta bila poslušna Bogu, jima zlobni ni mogel škodovati, ker bi jima bili na pomoč poslani vsi nebeški angeli, če bi bilo potrebno. Če bosta odločno odklonila njegovo prvo namigovanje, bosta varna kakor nebeški poslanci. Če pa bosta samo enkrat popustila skušnjavi, bo njuna narava postala tako pokvarjena, da ne bosta imela ne moči ne nagnjenja upreti se Satanu.
Drevo spoznanja je bilo preizkus njune poslušnosti in ljubezni do Boga. Gospodu se je zdelo prav, da jima postavi samo eno prepoved glede vsega, kar je na vrtu. Če pa bosta v tem neposlušna njegovi volji, si bosta nakopala krivdo prestopka. Satanu ni bilo dovoljeno zasledovati ju z nenehnimi skušnjavami, približati se jima je smel samo pri prepovedanem drevesu. Če ju bo mikalo preiskati njegove lastnosti, bosta izpostavljena Satanovim zvijačam. Opozorjena sta bila, naj skrbno upoštevata opozorilo, ki jima ga je poslal Bog, ter naj bosta zadovoljna z navodilom, ki se mu je zdelo primerno.
Da bi Satan svoje delo opravil neopazno, je za svojega posrednika uporabil kačo - krinko, ki je ustrezala njegovemu zapeljivemu namenu. Kača je bila ena najpametnejših in najlepših stvarstev na zemlji. Imela je krila in ko je letala po zraku, je dajala videz slepečega sijaja, ker je imela barvo in sijaj čistega zlata. Ko je tako počivala v košatih vejah prepovedanega drevesa in se gostila z okusnim sadjem, je bila predmet, ki je pritegnil pozornost in razveselil opazovalčevo oko. Tako je v vrtu miru prežal uničevalec in čakal na svoj plen.
Angeli so opozorili Evo, naj se ne oddaljuje od moža, ko opravlja vsakodnevna opravila v vrtu. Z njim bo v manjši nevarnosti pred skušnjavo, kakor če bo sama. Ampak zatopljena v svoje prijetno opravilo je podzavestno/53/ odtavala stran od njega. Ko se je zavedla, da je sama, je zaslutila nevarnost, vendar je strah odvrnila, ker je mislila, da ima dovolj modrosti in moči razpoznati zlo in se mu upreti. Ker ni imela v mislih angelskega opozorila, se je kmalu ustavila, strmeč deloma radovedno in deloma z občudovanjem v prepovedano drevo. Sadovi so bili zelo lepi in spraševala se je, zakaj jima jih je Bog prepovedal. Zdaj je imel skušnjavec priložnost. Kakor da bi vedel, kaj misli, jo je vprašal: "Ali vama je res rekel Bog, da ne jejta od vsakega drevesa s tega vrta?" (1 Moj 3,1) Eva se je prestrašila in presenečena je bila, ker se ji je zazdelo, da sliši odmev svojih misli. Kača pa je z milozvočnim glasom dalje prefinjeno hvalila Evino ljubkost. Njene besede so bile prijetne. Namesto da bi zbežala stran, se je obotavljala, ker ji je bilo zanimivo slišati kačo govoriti. Če bi jo ogovorila angelom podobna bitja, bi to zbudilo njene strahove; ni pa pričakovala, da bi očarljiva kača lahko bila posrednik padlega sovražnika.
Na skušnjavčevo zapeljivo vprašanje je odgovorila: "Od sadu drevja s tega vrta uživava; ali za sad tistega drevesa, ki je sredi vrta, je rekel Bog: Ne jejta od njega, tudi se ga ne dotaknita, da ne umreta. Kača pa reče ženi: Nikakor ne umrjeta. Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči, in bosta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo." (1 Moj 3,2-5)
Izjavil je, da bosta z uživanjem sadov s tega drevesa dosegla višjo raven obstoja in stopila v širše področje spoznanja. Sam je jedel od sadu, in zato je pridobil moč govora. Namigoval je, da jima je Gospod ljubosumno želel to odtegniti, da se ne bi izenačila z njim. Zaradi čudovitih lastnosti, ki podeljujejo modrost in moč, jima ga je prepovedal jesti ali pa se ga celo dotakniti. Skušnjavec je namigoval, da božansko opozorilo ne bo dejansko izpolnjeno, načrtovano je, da bi ju zastrašil. Le kako bi lahko umrla? Ali nista jedla z drevesa življenja? Bog jima želi preprečiti, da bi dosegla plemenitejši razvoj in našla večjo srečo.
Takšno je Satanovo delo od časov Adama do danes in opravlja ga z velikim uspehom. Ljudi napeljuje, da izgubijo zaupanje v Božjo ljubezen in dvomijo o njegovi modrosti. Nenehno si prizadeva/54/ zbuditi duha omalovažujoče radovednosti, nemirne vedoželjnosti, da bi prodrl v skrivnosti božanske modrosti in moči. Ko se množice trudijo, da bi odkrile, kaj jim je Bog odrekel, spregledajo resnice, ki jih je razodel in so pomembne za zveličanje. Satan skuša ljudi, da bi bili neposlušni, tako da jih zavaja k veri, da stopajo v čudovito področje spoznanja. Toda vse to je le prevara. Ponosni na svoje napredne zamisli so s teptanjem Božjih zahtev svoja stopala postavili na pot, ki vodi v bedo in smrt.
Satan je svetemu paru predstavil, da bosta zmagovalca, če bosta prestopala Božji zakon. Ali ne slišimo tudi danes enakega razmišljanja? Mnogi govorijo o omejenosti tistih, ki so poslušni Božjim zapovedim, zase pa trdijo, da imajo obsežnejše zamisli in uživajo večjo svobodo. Kaj je to drugega kakor odmev glasu iz Edena: "Tisti dan, ko bosta jedla od njega" - prestopila božansko zapoved - "bosta kakor Bog." (1 Moj 3,5) Satan je trdil, da je prejel veliko blaginjo, ko je jedel prepovedani sad, ni pa dovolil videti, da je bil zaradi prestopanja vržen iz nebes. Čeprav je spoznal, da greh obrodi neskončno pogubo, je zamolčal svojo bedo, da bi v enak položaj potegnil še druge. Ravno tako tudi danes prestopnik poskuša prikriti svoj pravi značaj. Lahko trdi, da je svet, vendar zaradi svoje vzvišene izjave postane samo še nevarnejši zapeljivec. Je na Satanovi strani, tepta Božji zakon in druge zapeljuje, da delajo enako v svojo večno pogubo.
Eva je resnično verjela Satanovim besedam, vendar je njena vera ni rešila pred kaznijo za storjeni greh. Podvomila je o Božjih besedah, in to jo je vodilo v padec. Na sodbi ljudje ne bodo obsojeni, ker so vestno verjeli laži, temveč ker niso verjeli resnici in so zanemarili priložnost, da bi jo spoznali. Kljub Satanovemu izkrivljanju dejstev je vedno pogubno biti Bogu neposlušen. Naučiti se moramo spoznavati, kaj je resnica. Vsi nauki, ki so po Božji volji zapisani v njegovi besedi, so nam dani v opozorilo in pouk. Dani so, da nas obvarujejo pred prevaro. Če jih zanemarimo, bomo pogubili sami sebe. Lahko smo prepričani, da zagotovo prihaja od Satana vse, kar koli nasprotuje Božji besedi.
Kača je odtrgala sad s prepovedanega drevesa in ga položila v roko omahljivi Evi. Potem jo je spomnila/55/ na njene besede, da jima je Bog prepovedal dotakniti se ga, ker bosta umrla. Izjavila je, da se ji ne bo zgodilo nič hujšega, če ga bo pojedla, kakor ko se ga je dotaknila. Ker ni bilo strašnih posledic zaradi storjenega dejanja, se je Eva opogumila. Videla je: "Da je dobro tisto drevo za jed in da je veselje očem in da je zaželeti to drevo, ker dodeli spoznanje; vzela je torej od njegovega sadu ter jedla." (1 Moj 3,6) Bil je prijetnega okusa, in ko je jedla, je najbrž čutila poživljajočo moč ter si zamislila, da stopa v višjo raven obstoja. Brez strahu je trgala plodove in jedla. In zdaj, ko se je sama pregrešila, je postala Satanova pomočnica v kovanju pogube svojemu možu. V čudnem, nenaravnem vznemirjenju in s polnimi rokami prepovedanih sadežev ga je poiskala ter mu povedala vse, kar se je zgodilo.
Adamov obraz je pokrila žalost. Videti je bil osupel in vznemirjen. Na Evine besede je odvrnil, da mora to biti sovražnik, pred katerim sta bila posvarjena; in po božanski obsodbi bo morala umreti. V odgovor ga je silila, naj jé, in mu ponovila kačine besede, da zagotovo ne bosta umrla. Zdelo se ji je, da mora biti res, ker ni čutila Božjega nezadovoljstva, temveč je namesto tega čutila čudovit, razvedrilen vpliv, ki je vsako sposobnost prežemal z novim življenjem. Umišljala si je, da prav tak prežema nebeške poslance.
Adam je razumel, da je njegova družica prestopila Božjo zapoved in ni upoštevala edine prepovedi, ki jima je bila dana za preizkus njune zvestobe in ljubezni. V njegovih mislih je divjal strašen boj. Obžaloval je, da je dovolil Evi odtavati stran od njega. Toda zdaj je bilo delo storjeno; moral se bo ločiti od nje, katere družba mu je bila v veselje. Kako naj to sprejme?
Adam je užival družbo Boga in svetih angelov. Gledal je Stvarnikovo slavo. Razumel je vzvišeni cilj, ki bi ga bil dosegel človeški rod, če bi ostal zvest Bogu. Zdaj pa je izgubil spred oči vse blagoslove, ker se je bal, da bo izgubil ta edini dar, ki v njegovih očeh presega vse druge. Ljubezen, hvaležnost in zvestoba Stvarniku - čez vse to je prevladala ljubezen do Eve. Bila je del njega, zato ni prenesel misli na ločitev. Ni doumel, da lahko ista neskončna Moč, ki je iz zemeljskega prahu ustvarila njega, živo, lepo bitje, ter mu v ljubezni dala družico, poskrbi za njeno zamenjavo. Odločil se je z njo deliti njeno usodo. Če mora umreti ona, bo umrl z njo. Vendar pa, je razmišljal,/56/ ali ne morejo biti kačine besede resnica? Eva je stala pred njim tako lepa in na videz tako nedolžna, kakor je bila pred tem dejanjem neposlušnosti. Izrazila mu je globljo ljubezen kakor prej. Na njej ni bilo opaziti nikakršnega znaka smrti, zato se je odločil kljubovati posledicam. Segel je po sadežu in ga hitro pojedel.
Po svojem prestopku si je Adam sprva umišljal, da stopa v stanje višjega obstoja. Toda kmalu ga je prestrašila misel, da se je pregrešil. Zrak, ki je imel do zdaj blago in stalno temperaturo, je začel hladiti padli par. Njuna dosedanja ljubezen in mir sta izginila, na njuno mesto pa so prišli občutek greha, groza pred prihodnostjo in golota duše. Oblačilo svetlobe, ki ju je obdajalo, je izginilo. Da bi ga nadomestila, sta si prizadevala poskrbeti pokrivalo, kajti brez njega nista mogla pred oči Bogu in svetim angelom.
Zdaj sta začela spoznavati pravi značaj svojega greha. Adam je očital svoji družici neumnost, da je odšla od njega in dovolila, da jo je kača zapeljala. Oba pa sta se tolažila, da jima bo ta, ki jima je dal toliko dokazov o svoji ljubezni, oprostil ta edini prestopek, ali pa da ne bosta tako strašno kaznovana, kakor sta se bala.
Satan je vriskal zaradi svojega uspeha. Ženo je zapeljal, da ni zaupala Božji ljubezni, marveč dvomila o njegovi modrosti in prestopila njegov zakon, po njej pa je povzročil Adamov padec.
Veliki Zakonodajalec pa se je pripravljal Adamu in Evi oznaniti posledice njunega prestopka. V vrtu se je razodela božanska navzočnost. V svoji nedolžnosti in svetosti sta zmeraj veselo pozdravila prihod svojega Stvarnika; zdaj pa sta v strahu iskala skrivališče v najbolj oddaljenem kotu vrta. "Pokliče pa Gospod Bog Adama in mu reče: Kje si? In odgovori: Tvoj glas sem slišal na vrtu, zbal sem se pa, zato ker sem nag, in skril sem se. Reče pa Bog: Kdo pa ti je povedal, da si nag? Ali si mar jedel od drevesa, za katero sem ti zapovedal, da ne jej od njega?" (1 Moj 3,9-11)
Adam ni mogel svojega greha niti zanikati niti opravičiti. Toda namesto da bi pokazal obžalovanje, si je prizadeval krivdo zvaliti na svojo ženo in tako na samega Boga: "Žena, ki si mi jo dal, da bodi z menoj, ona mi je dala od drevesa, in jedel sem." (1 Moj 3,12) Ta, ki se je iz ljubezni do Eve namenoma odločil izgubiti/57/ Božje odobravanje, svoj dom v raju in večno radostno življenje, si je zdaj po svojem padcu prizadeval zvaliti odgovornost za svoj prestopek na svojo družico in celo samega Stvarnika. Tako strašna je moč greha.
Ko je bila žena vprašana: "Kaj si to storila?" je odgovorila: "Kača me je zapeljala, in jedla sem." (1 Moj 3,13) "Zakaj si ustvaril kačo? Zakaj si ji dovolil stopiti v Raj?" to so vprašanja, zajeta v njenem opravičilu za greh. Tako je kakor Adam odgovornost za njun padec pripisala Bogu. Duh samoopravičevanja izvira iz očeta laži, naši prvi starši so se mu vdali, kakor hitro so prišli pod Satanov vpliv, to pa kažejo vsi Adamovi sinovi in hčere. Namesto da bi ponižno priznala svoje grehe, sta se poskusila opravičiti tako, da sta obdolžila druge, okoliščine ali Boga. Tako so celo njegovi blagoslovi postali priložnost za godrnjanje proti njemu.
Gospod je potem izrekel kazen kači: "Ker si storila to, bodi prekleta pred vsemi živalmi in pred vsemi poljskimi zvermi; po svojem trebuhu hodi in prah jej vse dni svojega življenja." (1 Moj 3,14) Odkar je kača služila Satanu kot posrednik, je pod božansko obsodbo. Iz najlepšega in najbolj občudovanega bitja na površju je postala plazeča se in osovražena od vseh, da se je bojita in jo sovražita človek in zver. Naslednje kači izgovorjene besede se nanašajo naravnost na Satana in kažejo na njegov končni poraz in uničenje: "In sovraštvo postavljam med tebe in ženo, in med tvoje potomstvo in njeno potomstvo: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto." (1 Moj 3,15)
Evi je bilo povedano o žalosti in bolečini, ki bosta odslej njen delež. In Gospod je rekel: "In po tvojem možu bodi tvoje poželenje, in on ti gospoduj." (1 Moj 3,16) Ob stvarjenju jo je Bog naredil enako Adamu. Če bi ostala poslušna Bogu, v sozvočju z njegovim vzvišenim zakonom ljubezni, bi za vedno ostala v sozvočju drug z drugim. Greh pa je vnesel nesoglasje, njuna zveza pa se lahko ohrani in sozvočje obdrži samo tako, da se ena stran podredi drugi. Eva je prva grešila. V skušnjavo je padla zato, ker se je navkljub božanskemu navodilu oddaljila od svojega sopotnika. Zaradi njenega spodbujanja je grešil še Adam, zdaj pa je bila postavljena v pokornost svojemu možu. Če bi se padli rod držal načel,/58/ ki so zajeta v Božjem zakonu, bi se ta obsodba izkazala za njegov blagoslov, čeprav izhaja iz posledic greha. Toda zloraba nadvlade, ki je bila dana moškim, je prepogosto mnogim ženskam zagrenila in obremenila življenje.
Eva je bila ob moževi strani v svojem domu v Edenu popolnoma srečna, toda laskalo ji je upanje kakor nespokojnim sodobnim Evam, da bi segla proti več, kakor pa ji je določil Bog. Poskušala se je dvigniti nad svoj prvotni položaj, vendar je padla daleč podenj. Podobno bodo doživeli vsi, ki se upirajo vedro sprejeti svoje življenjske dolžnosti skladno z Božjim načrtom. Mnoge se trudijo doseči položaj, za katerega jih Bog ni usposobil, vendar puščajo prazne prostore, kjer bi lahko bile v blagoslov. V svojem hrepenenju po višjem položaju so mnoge žrtvovale resnično žensko dostojanstvo in plemenitost značaja ter pustile neopravljeno delo, ki so jim ga določila Nebesa.
Gospod je izjavil Adamu: "Ker si poslušal glas svoje žene in si jedel od drevesa, za katero sem ti zapovedal, rekoč: Ne jej od njega - prekleta bodi zemlja zaradi tebe: s trudom se živi od nje vse dni svojega življenja; trnje in osat naj ti poganja, ti pa jej poljsko zelenjavo. V potu svojega obraza uživaj kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si bil vzet iz nje; kajti prah si in v prah se povrneš." (1 Moj 3,17-19)
Božja volja ni bila, da bi brezgrešni par vedel kaj o zlu. Prostovoljno jima je dal dobro in zadržal zlo. Toda v nasprotju z njegovo zapovedjo sta jedla s prepovedanega drevesa, in če bosta še naprej jedla z njega, bosta imela spoznanje o zlu vse svoje žive dni. Od takrat naprej bo rod prizadet s Satanovimi skušnjavami. Namesto veselega dela, ki jima je bilo določeno, bo njuna usoda zaskrbljenost in garanje. Izpostavljena bosta razočaranju, žalosti in bolečini ter končno smrti.
Pod prekletstvom greha je vsa narava pričala človeku o značaju in posledicah upora proti Bogu. Ko je Bog upodobil človeka, ga je naredil za vladarja nad zemljo in vsemi živimi bitji. Dokler je Adam ostal zvest Nebesom, mu je bila podvržena vsa narava. Ko pa se je uprl božanskemu zakonu, so se nižja bitja uprla njegovemu vladanju. Tako je/59/ Gospod v svoji veliki milosti človeku prikazal svetost svojega zakona in mu po njegovi izkušnji dal spoznati nevarnost teptanja zakona, četudi v najmanjši obliki.
Življenje garanja, skrbi in trpljenja, ki je bilo odslej človekova usoda, je bilo dano iz ljubezni. Zaradi greha je bila potrebna disciplina, da bi ustavila popuščanje strasti in teku ter bi se razvile navade samonadzora. To je bil del velikega Božjega načrta za človekovo rešitev iz pogube in bede greha.
Opozorilo, ki je bilo dano našim prvim staršem: "Zakaj tisti dan, ko boš jedel od njega, zagotovo zapadeš smrti!" (1 Moj 2,17) ne pravi, da bosta umrla tisti dan, ko bosta jedla prepovedani sad. Tisti dan bo objavljena nepreklicna sodba. Nesmrtnost jima je bila obljubljena pod pogojem, da ostaneta poslušna, s prestopanjem sta izgubila večno življenje. Tisti dan sta bila obsojena na smrt.
Da bi človek živel večno, je moral stalno jesti z drevesa življenja. Če ne bi jedel z njega, bi njegova življenjska sila postopno pojemala, dokler ne bi življenje ugasnilo. Satanov načrt je bil, da Adam in Eva z neposlušnostjo izzoveta Božje nezadovoljstvo; in če jima spodleti dobiti odpuščanje, je upal, da bosta jedla od drevesa življenja ter tako za vedno ohranila obstoj greha in bede. Po človekovem padcu pa so bili sveti angeli takoj poslani stražit drevo življenja. Okoli teh angelov so žareli prameni svetlobe in dajali videz bleščečega meča. Nikomur iz Adamove družine ni bilo dovoljeno iti mimo ovire, da bi vzel sad, ki daje življenje; zato ni nesmrtnega grešnika.
Plimo gorja, ki je potekla zaradi prestopka naših prvih staršev, imajo mnogi za prestrašno kazen za tako majhen greh. Zato obtožujejo Božjo modrost in pravičnost v njegovem ravnanju s človekom. Če pa bi se poglobili v to vprašanje, bi spoznali svojo napako. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, prostega greha. Zemlja naj bi bila naseljena z bitji, ki bi bila samo malo nižja od angelov. Njihova poslušnost pa mora biti preizkušena. Bog namreč ne bo dovolil, da bi se svet napolnil s temi, ki ne spoštujejo njegovega zakona. Pa vendar v svoji veliki milosti Adamu ni določil neprizanesljivega preizkusa. In prav ta lahkost prepovedi je naredila greh neizmerno velik. Če Adam ni mogel zdržati najmanjšega preizkusa, ne bo sposoben/60/ opraviti večje preizkušnje, če bi mu bila zaupana višja odgovornost.
Ko bi bil pred Adama postavljen večji preizkus, potem bi tisti, katerih srce se nagiba k zlu, sami sebe opravičevali, rekoč: "To je neznatna stvar, in Bog ni tako natančen glede majhnih stvari." Potem bi neprestano prestopali stvari, na katere se gleda kot na majhne in ostajajo med ljudmi negrajane. Gospod pa nam je dal jasno vedeti, da greh katere koli stopnje zanj pomeni žalitev.
Evi se je zdela malenkost biti neposlušna Bogu z okušanjem sadu prepovedanega drevesa in tudi svojega moža zapeljati, da je grešil. Ampak njun greh je odprl vrata, ki so pomenila jez zoper gorje na svetu. Kdo se v trenutku skušnjave zaveda strašnih posledic, ki bodo sad enega napačnega koraka?
Marsikdo, ki uči, da Božji zakon ni obvezen za človeka, pravi, da se ni mogoče ravnati po njegovih predpisih. Vendar ko bi bilo to res, zakaj je potem Adam moral trpeti kazen za svoj prestopek? Greh naših prvih staršev je na svet prinesel krivdo in žalost, in če ne bi bilo Božje dobrote in milosti, bi pahnil rod v brezupnost. Nihče naj se ne slepi. "Plačilo za greh je smrt." (Rim 6,23) Božji zakon ne more biti danes prestopan nič manj nekaznovano kakor takrat, ko je bila izrečena kazen nad očetom človeštva.
Po svojem grehu Adam in Eva nista več mogla prebivati v Edenu. Iskreno sta prosila, da bi lahko ostala v domu svoje nedolžnosti in veselja. Priznala sta, da sta zapravila vse pravice do tega srečnega doma, za prihodnje pa sta se zaobljubila, da bosta Bogu strogo poslušna. Povedano pa jima je bilo, da je njuna narava zaradi greha pokvarjena. Zmanjšala sta moč za upiranje zlu in odprla pot Satanu, da ima do njiju večji dostop. V svoji nedolžnosti sta popustila skušnjavi. Zdaj pa sta v stanju zavestne krivde imela manj moči, da bi obdržala svojo poštenost.
Ponižno in z neizrekljivo žalostjo sta se poslovila od svojega čudovitega doma ter odšla živet v svet, na katerem je počivalo prekletstvo greha. Ozračje, ki je bilo nekoč tako blago in se v njem ni spreminjala temperatura, je bilo zdaj podvrženo izrazitim spremembam. Gospod jima je milostno priskrbel oblačilo iz kože kot zaščito pred skrajno vročino in mrazom./61/
Ko sta bila Adam in njegova družica priči odmiranju rož in odpadanju listja, prvim znakom razpada, sta žalovala bolj, kakor ljudje danes žalujejo nad svojimi mrtvimi. Smrt krhkih, občutljivih cvetic je bila res vzrok žalovanja. Ko pa so čudovita drevesa odvrgla listje, je prizor živo zarisal v misli kruto dejstvo, da je smrt usoda vsakega živega bitja.
Rajski vrt je ostal na zemlji še dolgo po tistem, ko je bil človek izgnan iz njegovih prijetnih poti. Padlemu rodu je bilo dolgo dovoljeno strmeti v dom nedolžnosti, njihov vstop so varovali samo angeli stražarji. Ob Rajskih vratih, ki so jih stražili kerubi, se je razodevala božanska slava. Semkaj je prihajal Adam s svojimi sinovi častit Boga. Tukaj so obnovili svoje obljube, da bodo poslušni tistemu zakonu, katerega prestopek jih je pregnal iz Edena. Ko je plima krivičnosti zajela svet in je zlobnost ljudi določila njihovo uničenje s potopom, je Eden umaknila z zemlje ista roka, ki ga je zasadila. Ob končni obnovitvi, ko bosta "novo nebo in nova zemlja", (Raz 21,1) pa bo obnovljen bolj veličastno kakor v začetku.
Potem bodo ti, ki so držali Božje zapovedi, živeli v nesmrtni moči poleg drevesa življenja. Skozi neskončna stoletja bodo prebivalci brezgrešnih svetov v tem vrtu naslade opazovali vzorce popolnega dela Božjega stvarjenja, nedotaknjene s prekletstvom greha - vzorce tega, kar bi postala zemlja, če bi človek le izpolnil Stvarnikov veličastni načrt./62/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!