 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
4. Načrt odrešitve (angleško)
Človekov padec je vsa nebesa napolnil z žalostjo. Svet, ki ga je Bog naredil, je zadelo prekletstvo greha in naselila so ga bitja, obsojena na bedo in smrt. Videti je bilo, da ni rešitve za tiste, ki so prestopili zakon. Angeli so prenehali peti hvalnice. Nebeški dvori so se napolnili z žalovanjem zaradi uničenja, ki ga je povzročil greh.
Božjega Sina, nebeškega veličastnega Poveljnika, je prevzelo globoko usmiljenje do padlega rodu. Njegovo srce je ganilo neskončno sočutje, ko se je pred njim dvignilo gorje izgubljenega sveta. Božanska ljubezen pa je naredila načrt, po katerem bo človek lahko odrešen. Prekršeni Božji zakon je zahteval grešnikovo življenje. V vsem vesolju je bil samo eden, ki bi lahko v človekovo korist zadovoljil njegove zahteve. Ker je božanski zakon svet kakor sam Bog, je lahko samo nekdo enak z Bogom naredil spravo za njegovo prestopanje. Nihče poleg Kristusa ni mogel odrešiti padlega človeka od obsodbe zakona ter ga ponovno spraviti v sozvočje z Nebesi. Kristus bo nase vzel krivdo in sramoto greha - greha, ki je tako odvraten za svetega Boga, da je moral ločiti Očeta in Sina. Kristus bo segel do globin bede, da bo rešil uničeni rod.
Medtem ko je pred Očetom prosil v grešnikovo korist, so nebeške vojske čakale na izid z zanimanjem, ki se ne da izraziti z besedami. Dolgo je trajal skrivnostni posvet - "sklep miru" (Zah 6,13) - za padle človeške sinove. Načrt zveličanja je bil narejen pred stvaritvijo zemlje, kajti Kristus je "Jagnje, zaklano od ustanovitve sveta". (Raz 13,8) Pa vendar je bilo hudo, celo Kralju vesolja, ko je moral dati svojega Sina, da umre za padli rod. "Kajti Bog je tako ljubil svet, da je dal edinorojenega Sina, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč ima večno življenje." (Jan 3,16) O, skrivnost/63/ odrešitve! Božja ljubezen do sveta, kateri ga ni ljubil! Kdo more spoznati globine te ljubezni, ki presega spoznanje? Skozi veke se bodo nesmrtni umi z občudovanjem in začudenjem trudili dojeti skrivnost nedoumljive ljubezni.
Bog se je razodel v Kristusu "in svet spravil s seboj". (2 Kor 5,19) Človeka je greh tako izrodil, da sam ne more doseči skladnosti z njim, čigar narava sta čistost in dobrota. Kristus pa lahko potem, ko odreši človeka obsodbe zakona, podeli božansko moč, da se združi s človeškim trudom. Tako so lahko s spokorjenjem pred Bogom in z vero v Kristusa padli Adamovi otroci ponovno postali "Božji otroci". (1 Jan 3,2)
Edini načrt, po katerem je zagotovljeno človekovo zveličanje, je zajel vsa nebesa v neskončno daritev. Angeli se niso mogli veseliti, ko jim je Kristus predočil načrt odrešitve, ker so videli, da človekovo zveličanje zahteva od njihovega ljubljenega Poveljnika neizrekljivo bolečino. Žalostni in z začudenjem so poslušali njegove besede, ko jim je govoril, da se mora spustiti z nebeške čistosti in miru, njenega veselja, slave in nesmrtnega življenja ter priti v stik z bedo zemlje, zdržati žalost, sramoto in smrt. Stopil naj bi med grešnika in kazen za greh, in samo malo jih bo, ki ga bodo sprejeli kot Božjega Sina. Zapustil bo svoj visok položaj Veličastva nebes, se pojavil na zemlji in se ponižal v človeka ter po lastni izkušnji spoznal žalost in skušnjave, ki jih mora prenašati človek. Vse to je potrebno, da bo zmožen pomagati skušanim. (Heb 2,18) Ko bo opravil učiteljsko poslanstvo, bo izdan v roke zlobnežev in izpostavljen vsaki žaljivki in mučenju, s katerimi jih bo spodbudil Satan, naj jih uporabijo. Umreti bo moral najokrutnejše smrti, dvignjen bo med nebo in zemljo kakor kriv grešnik. Preživeti bo moral dolge ure tako strašnega smrtnega boja, da ga angeli ne bodo mogli pogledati, temveč si bodo zagrnili obraze pred tem prizorom. Zdržati bo moral duševno tesnobo, prikritje Očetovega obličja, medtem ko bo na njem počivala krivda prestopka - teža grehov vsega sveta.
Angeli so se razprostrli pred nogami svojega Poveljnika ter se ponudili v daritev za človeka. Toda angelsko/64/ življenje ni moglo izplačati dolga; samo On, ki je ustvaril človeka, ga ima moč odrešiti. Pa vendar bodo angeli odigrali vlogo v načrtu zveličanja. Kristus naj bi bil "za malo časa ponižan pod angele, zaradi trpljenja smrti". (Heb 2,9) Ker bo nase vzel človeško naravo, njegova moč ne bo enaka njihovi, in oni naj bi mu služili v njegovem trpljenju in mu ga lajšali. Bili naj bi tudi službujoči duhovi, poslani v službo njim, ki bodo podedovali zveličanje. (Heb 1,14) Varovali naj bi varovance milosti pred močmi hudobnih angelov in pred temo, s katero jih bo nenehno obdajal Satan.
Ko bodo angeli priče smrtnemu boju in ponižanju svojega Gospoda, jih bo napolnila žalost in ogorčenost ter si bodo zaželeli, da bi ga osvobodili njegovih morilcev. Vendar se ne bodo smeli vmešavati, da bi preprečili kar koli, kar bodo videli. Del načrta zveličanja je bil, da Kristus trpi posmehovanje in sramotitev zlobnih ljudi. Z vsem tem se je strinjal, ko je postal človekov Odrešenik.
Kristus je angelom zagotovil, da bo s svojo smrtjo odkupil mnoge in uničil njega, ki je imel moč smrti. Obnovil bo kraljestvo, ki so ga ljudje izgubili s prestopanjem. Odrešeni ga bodo skupaj z njim podedovali in v njem bivali za večno. Greh in grešniki bodo izbrisani, nikoli več ne bodo motili nebeškega ali zemeljskega miru. Angelski vojski je velel, naj se drži načrta, ki ga je sprejel njegov Oče, in naj se veseli, da bo po njegovi smrti človek spravljen z Bogom.
Potem je nebesa napolnilo nepopisno veselje. Slava in blagoslovljenost odrešenega sveta sta presegla celo trpljenje in daritev Kneza življenja. Po nebeških dvorih so odmevali prvi zvoki pesmi, ki bo donela nad betlehemskimi griči: "Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji." (Luk 2,14) Zdaj so še z večjim veseljem kakor v zamaknjenosti nove stvaritve "pele vkup jutranje zvezde in vsi Božji sinovi radostno ukali". (Job 38,7)
Človek je dobil prvi namig o odrešitvi, ko je bila v vrtu izrečena kazen za Satana. Gospod je izjavil: "Sovraštvo postavljam med tebe in ženo, in med tvoje potomstvo in njeno potomstvo: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto." (1 Moj 3,15) Ta kazen, izrečena v/65/ navzočnosti naših prvih staršev, je bila zanje obljuba. Medtem ko je napovedala vojno med človekom in Satanom, je oznanila, da bo moč velikega sovražnika končno uničena. Adam in Eva sta stala pred pravičnim Sodnikom kakor zločinca in čakala na kazen, ki jo je terjal prestopek; toda preden sta slišala za garaško in žalostno življenje, ki bo njun delež, ali pa za odločitev, da se bosta vrnila v prah, sta poslušala besede, ki so jima vlile upanje. Čeprav bosta trpela zaradi moči svojega mogočnega sovražnika, sta se lahko veselila končne zmage.
Satan je slišal, da naj bi vladalo sovraštvo med njim in ženo ter med njegovim in njenim potomstvom, in tedaj mu je postalo jasno, da bo njegovo delo popačevanja človeške narave ovirano in da se bo človeku nekako mogoče upreti njegovi moči. Po popolnem razodetju načrta zveličanja so se Satan in njegovi angeli veselili, ker so povzročili človekov padec in tako potegnili Božjega Sina z njegovega vzvišenega položaja. Izjavil je, da so njegovi načrti na zemlji do zdaj uspešni in da bo Kristus premagan, ko bo nase vzel človeško naravo. Tako bo odrešitev padlega rodu preprečena.
Nebeški angeli so našim prvim staršem popolneje razodeli načrt, ki je bil izumljen za njuno zveličanje. Adam in njegova družica sta bila prepričana, da kljub njunemu velikemu grehu ne bosta prepuščena Satanovi oblasti. Božji Sin je ponudil svoje življenje v spravo za njun prestopek. Preizkusna doba jima je bila zagotovljena ter bosta lahko s spokorjenjem in vero v Kristusa ponovno postala Božja otroka.
Zahtevana daritev po njunem prestopku je Adamu in Evi razodela sveti značaj Božjega zakona. Krivdo greha in njegove strašne posledice sta videla tako, kakor jih nista še nikoli prej. V svojem kesanju in tesnobi sta prosila, naj kazen ne zadene njega, čigar ljubezen je vir vseh radosti; naj raje zadene njiju in njuno potomstvo.
Povedano jima je bilo, da je Jahvejev zakon temelj njegove vladavine kakor v nebesih tako tudi na zemlji, zato niti sámo angelsko življenje ne more biti sprejemljivo kot daritev za prestopek. Niti eden njegovih predpisov ne sme biti ukinjen ali spremenjen, da bi ustrezal človeku v njegovem padlem položaju; edino Božji Sin, ki je ustvaril človeka, lahko doseže spravo zanj. Kakor je Adamov/66/ prestopek povzročil bedo in smrt, tako bo Kristusova daritev prinesla življenje in nesmrtnost.
Ne samo človek, marveč tudi zemlja je z grehom prišla pod oblast zlobnega, zato bo po načrtu odrešitve obnovljena. Ob svoji stvaritvi je bil Adam postavljen za gospodarja nad zemljo. S popustitvijo skušnjavi pa je padel pod Satanovo oblast. "Kajti od kogar je kdo premagan, tistemu je postal suženj." (2 Pet 2,19) Ko je človek postal Satanov suženj, je oblast, ki jo je imel, prešla k njegovemu zmagovalcu. Tako je Satan postal "bog tega sveta". (2 Kor 4,4) Prevzel je oblast nad zemljo, ki je bila prvotno dana Adamu. Kristus pa bo s svojo daritvijo plačal kazen za greh. Tako ne bo le odrešil človeka, temveč tudi obnovil oblast, ki jo je zapravil. Vse, kar je izgubil prvi Adam, bo drugi obnovil. Prerok pravi: "In ti, stolp črede, hrib sionske hčere, do tebe dospe in k tebi pride prejšnje gospostvo." (Miha 4,8) Apostol Pavel pa kaže naprej na "odrešitev Božje lastnine". (Ef 1,14) Bog je ustvaril zemljo, da bi bila prebivališče svetih in srečnih bitij. Gospod "jo je utrdil, ni je ustvaril puste, ampak upodobil jo je v prebivanje". (Iz 45,18) Ta namen bo izpolnjen, ko bo z Božjo močjo prenovljena in osvobojena greha in žalosti ter postala večno prebivališče odrešenih. "Pravični podedujejo deželo in bivali bodo večno v njej. In nobenega prekletstva ne bo več. In Božji in Jagnjetov prestol bo v njem; in njegovi hlapci mu bodo služili." (Ps 37,29; Raz 22,3)
Adam je v svoji nedolžnosti užival odprto občestvo s svojim Stvarnikom, greh pa je ločil Boga in človeka. Samo Kristusova sprava lahko premosti prepad in omogoči zvezo blagoslova ali zveličanja iz nebes na zemljo. Človek je bil še vedno odrezan od neposrednega pristopa k svojemu Stvarniku, toda Bog bo z njim vzdrževal zvezo po Kristusu in angelih.
Tako so bili Adamu razodeti pomembni dogodki v zgodovini človeštva od časa, ko je bila v Edenu izrečena božanska kazen, do potopa in naprej do prvega prihoda Božjega Sina. Pokazano mu je bilo, da Kristusova daritev zadostuje za rešitev vsega sveta. Vendar bodo mnogi raje izbrali življenje greha kakor pa spokorjenje in poslušnost./67/ Zločin bo postopoma naraščal skozi rodove in prekletstvo greha bo vedno z večjo težo pritiskalo na človeški rod, na zveri in na zemljo. Človekovi dnevi se bodo skrajšali zaradi njegovega napačnega načina življenja. Zniževala se bo telesna postava in zdržljivost ter moralna in razumska moč, dokler ne bo svet napolnjen z bedo vsake vrste. Zaradi popuščanja teku in strastem bo človek postal nesposoben ceniti vzvišene resnice načrta odrešitve. Pa vendar bo Kristus ostal zvest načrtu, zaradi katerega je zapustil nebesa, nadaljeval svoje delo za ljudi, ter jih še dalje vabil, da skrijejo svoje šibkosti in pomanjkljivosti v njem. Oskrboval bo potrebe vseh, ki bodo v veri pristopili k njemu. Vedno jih bo nekaj, ki bodo ohranili Božje spoznanje in ostali neomadeževani sredi prevladujoče krivičnosti.
Bog je predpisal žgalne daritve, da bi bile človeku večen spomenik in spokorniško priznanje njegovega greha ter izražanje vere v obljubljenega Odrešenika. Na padli rod naj bi vtisnile svečano resnico, da je greh povzročil smrt. Za Adama je bilo darovanje prve daritve zelo boleče dejanje. Njegova roka je morala vzeti življenje, ki ga je lahko dal samo Bog. Bilo je prvič, da je bil priča smrti, in vedel je, da ne bi bilo smrti ne živali ne človeka, če bi ostal poslušen Bogu. Ko je zaklal nedolžno žrtev, je vztrepetal ob misli, da se mora zaradi njegovega greha preliti kri brezmadežnega Božjega Jagnjeta. Ta prizor je storil, da je globlje in jasneje razumel pomen o velikosti svojega prestopka, ki ga ne more umiti nič, razen smrt Božjega ljubljenega Sina. Čudil se je neskončni dobroti, ki bo dala tako odkupnino, da reši grešnika. Zvezda upanja je razsvetlila temo in strašno prihodnost ter ga osvobodila skrajnega obupa.
Vendar je imel načrt odrešitve še globlji in obsežnejši namen kakor pa zveličanje človeka. Kristus ni prišel na zemljo samo zato. Ni prišel zgolj zato, da bi prebivalci tega malega planeta ravnali z Božjim zakonom, kakor si zasluži; temveč zato, da bi Božji značaj opravičil pred vesoljem. Teh sadov velike daritve - njenega vpliva tako na bitja drugih svetov kakor tudi na človeka - se je Zveličar veselil, ko je tik pred križanjem rekel: "Zdaj je sodba tega sveta; zdaj bo vojvoda tega sveta vržen ven. In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k/68/ sebi." (Jan 12,31.32) Kristusova smrt za človekovo zveličanje ne bo samo nebesa približala človeku, temveč bo pred vsem vesoljem opravičila Boga in njegovega Sina ter njuno ravnanje s Satanovim uporom. Utrdila bo večni Božji zakon in razodela naravo in posledice greha.
Že od začetka se je bil veliki boj proti Božjemu zakonu. Satan je želel dokazati, da je Bog nepravičen, njegov zakon pa je pomanjkljiv, in zato ga je za blaginjo vesolja potrebno spremeniti. Z napadom na zakon je nameraval strmoglaviti oblast samega Zakonodajalca. V tem spopadu naj bi se dokazalo, ali so božanski predpisi pomanjkljivi in se morajo spremeniti ali pa so popolni in nespremenljivi.
Satan se je po izgonu iz nebes odločil, da bo zemljo spremenil v svoje kraljestvo. Ko je skušal in premagal Adama in Evo, je mislil, da je pridobil oblast nad tem svetom. Kajti rekel je: "Izbrala sta me za vladarja." Trdil je, da je nemogoče, da bi bilo grešniku zagotovljeno odpuščanje, zatorej so pripadniki padlega rodu njegovi zakoniti podložniki, svet pa je bil njegov. Ampak Bog je dal svojega ljubega Sina, enakega sebi, da nosi kazen za prestopek in tako priskrbi pot, po kateri bodo lahko obnovljeni po njegovi podobi ter vrnjeni v dom v Edenu. Kristus je prevzel odrešenje človeka in reševanje sveta iz Satanovega prijema. Veliki boj, ki se je začel v nebesih, bo odločen na svetu samem, prav na tem polju, za katero Satan trdi, da je njegovo.
Vse vesolje se je čudilo, da se bo Kristus ponižal, da bi rešil padlega človeka. Skrivnost, ki so jo brezgrešna bitja drugih svetov želela razumeti, je bila, da bo On, ki sega od zvezde do zvezde, od sveta do sveta, in vodi vse po svoji previdnosti ter skrbi za potrebe vsake vrste bitij v svojem obsežnem stvarjenju, odložil svojo slavo in nase vzel človeško naravo. Ko je Kristus prišel na naš svet v človeški podobi, so mu želeli slediti vsi, kamor koli je potoval, korak za korakom po s krvjo omadeževani poti od jasli do Golgote. Nebesa so zapisala žalitve in posmehovanje, ki jih je bil deležen. Vedela so, da jih je naščuval Satan. Zapisala so delovanje nasprotnikov, kako je Satan neprestano pritiskal s temo, žalostjo in trpljenjem na človeški rod ter kako je Kristus deloval proti temu. Opazovali so bitko med svetlobo in temo, ko je naraščala. In ko je Kristus/69/ v svojem zadnjem smrtnem boju vzkliknil: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30) je po vsakem svetu in po samem vesolju odmeval vzklik zmage. Veliki spor, ki je tako dolgo napredoval, je bil zdaj odločen. Kristus je bil zmagovalec. Njegova smrt je odgovorila na vprašanje, ali imata Oče in Sin dovolj ljubezni, da bi se za človeka odrekla sebi in se darovala. Satan je razodel svoj pravi značaj lažnivca in morilca. Če bi mu bilo dovoljeno nadzorovati nebeška bitja, bi očitno pokazal istega duha, s katerim je vladal človeškim otrokom, ki jih je imel pod svojo oblastjo. Zvesto vesolje se je enoglasno združilo v hvaljenju božanske vladavine.
Ko bi bilo zakon možno spremeniti, bi bil človek lahko rešen, ne da bi se Kristus daroval. Dejstvo pa, da je Kristus moral dati svoje življenje za padli rod, dokazuje, da Bog ne bo razrešil grešnika obveznosti do zakona. Dokazano je, da je kazen za greh smrt. Ko je Kristus umrl, je bilo Satanovo uničenje zagotovljeno. Ko pa bi bil zakon na križu razveljavljen, kakor trdijo mnogi, bi bila smrtni boj in smrt Božjega ljubljenega Sina storjena samo zato, da bi Satanu ponudila to, kar je hotel. Potem bi slavil knez zla, ker bi bile njegove obtožbe proti božanski vladavini podkrepljene. Samo dejstvo, da je Kristus nosil kazen za človekov prestopek, je mogočen dokaz vsem ustvarjenim bitjem, da je zakon nespremenljiv, da je Bog pravičen, milosten in nesebičen, v upravi njegove vladavine pa sta združeni neskončna pravičnost in milost./70/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!