 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
2. Stvarjenje (angleško)
Temeljno besedilo 1 Moj 1 in 2
"Z Gospodovo besedo so ustvarjena nebesa in z dihom njegovih ust vsa nebeška vojska. Kajti On je rekel, in se je zgodilo, On je zapovedal, in stalo je trdno. Postavil je zemljo na njene podstave, da se ne gane na večne čase." (Ps 33,6.9; 104,5)
Ko je zemlja prišla iz rok svojega Stvarnika, je bila skrajno lepa. Njena površina je bila popestrena z gorami, hribovjem in planjavami, posuta s plemenitimi rekami in ljubkimi jezeri. Vendar hribi in gore niso bili strmi in ostri, polni strašnih strmin in groznih prepadov, kakršni so danes. Ostri, grobi robovi zemljinega skalnatega ogrodja so bili zakopani v rodovitno prst, ki je povsod obrodila bohotno zelenje. Ni bilo ostudnih močvirij ali jalovih puščav. Na vsakem koraku je oko pozdravilo milo grmičevje in nežno cvetje. Višine so bile okronane z drevesi, ki so bila veličastnejša od katerega koli, ki raste danes. Zrak, ki ni bil onesnažen s smrdljivimi nesnagami, je bil zdrav in čist. Celotna pokrajina je dajala videz lepote in je bila okrašena kakor tla najveličastnejše palače. Angelske čete so veselo opazovale prizor in se veselile v čudovitih Božjih delih.
Ko je bila v obstoj poklicana zemlja s svojimi številnimi živalmi in rastlinskim življenjem, je bil na oder delovanja postavljen človek kot krona Stvarnikovega dela, za kogar je bila postavljena lepa zemlja. Njemu je bilo dano gospostvo nad vsem, kar je doseglo njegovo oko. Kajti Bog je rekel: "Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi podoben, in gospodujejo naj morskim ribam in nebeškim pticam in živini in vesoljni zemlji. In ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo ju je ustvaril." (1 Moj 1,26.27) Tukaj je jasno podan izvir človeškega rodu. Božanski zapis je tako jasno naveden, da ni razloga za napačne/44/ sklepe. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi. Tukaj ni skrivnosti. Ni podlage za domnevo, da se je človek razvil s počasnimi razvojnimi stopnjami iz nižjih oblik živalskega ali rastlinskega življenja. Taki nauki znižujejo vzvišeno Stvarnikovo delo na raven človeških omejenih, pozemskih dojemanj. Ljudje si tako zelo prizadevajo izključiti Boga iz vesoljne nadoblasti, da znižujejo človeka in ga opeharijo za dostojanstvo njegovega izvora. On, ki je postavil zvezdne svetove na višine, je z občutljivo spretnostjo obarval cvetice na travniku. Napolnil je zemljo in nebesa s čudesi svoje moči, ko je prišel okronat svoje čudovito delo. Postavil je nekoga v sredo, da bi stal kot vladar čudovite zemlje. Ni mu spodletelo ustvariti bitja, da je bilo vredno roke, ki mu je dala življenje. Rodovnik našega rodu, kakor je dan po navdihu, sega nazaj do svojega izvora, vendar ne do verige razvijajočih se zametkov, mehkužcev in štirinožcev, temveč do vzvišenega Stvarnika. Čeprav je bil Adam oblikovan iz prahu, je bil Božji sin.
Kot Božji predstavnik je bil postavljen nad nižje vrste bitij. Te niso mogle razumeti ali priznati Božje vladavine, vendar so bile narejene tako, da so bile sposobne ljubiti človeka in mu služiti. Psalmist pravi: "Postavil si ga za vladarja delom svojih rok, vse si mu podložil pod noge: drobnico in goved, kolikor je je, in tudi poljske živali, ptice pod nebom in ribe v morju, kar koli se sprehaja po morskih stezah." (Ps 8,6-8)
Človek naj bi nosil Božjo podobo v zunanjem videzu in v značaju. Samo Kristus je "podoba njegovega (Očetovega) bitja"; človek pa je bil narejen podoben Bogu. (Heb 1,3) Njegova narava je bila v sozvočju z Božjo voljo. Njegov um je bil sposoben dojemati božanske stvari. Njegova čustva so bila čista; njegove strasti in poželenja je nadzoroval razum. Bil je svet in srečen, da je nosil Božjo podobo ter bil popolnoma poslušen njegovi volji.
Ko je človek prišel iz Stvarnikovih rok, je bil visoke postave in popolnoma sorazmeren. Njegov obraz je bil rdeč od zdravja in žarel od svetlobe življenja in veselja. Adam je bil mnogo višji kakor ljudje, ki danes prebivajo na zemlji. Eva je bila nekoliko manjše postave, pa vendar je bila njena postava veličastna in polna lepote. Brezgrešni par ni nosil umetnih oblačil. Odeta sta bila v oblačilo svetlobe in slave, kakršno imajo angeli. Dokler koli sta živela v poslušnosti Bogu, ju je obdajalo oblačilo svetlobe./45/
Potem ko je bil ustvarjen Adam, so bila predenj pripeljana vsa živa bitja, da bi jih poimenoval. Videl je, da ima vsak svojo družico, med njimi pa "se za Adama ni našla pomoč njegove vrste". (1 Moj 2,20) Med vsemi bitji, ki jih je Bog ustvaril na zemlji, ni bilo enakega človeku. In Bog je rekel: "Ni dobro biti človeku samemu; naredim mu pomoč njegove vrste." (1 Moj 2,18) Človek ni bil ustvarjen, da bi živel v samoti, bil naj bi družabno bitje. Prelepi prizori in razveseljivi posli Edena brez družbe ne bi nudili popolne sreče. Celo občestvo z angeli ne bi moglo zadovoljiti njegove želje po razumevanju in tovarištvu. Nikogar ni bilo z enako naravo, da bi ljubil in bil ljubljen.
Sam Bog je dal Adamu družico. Priskrbel mu je pomoč njegove vrste - pomočnika, ki mu ustreza - nekoga, ki je narejen za njegovega tovariša in bo eno z njim v ljubezni in razumevanju. Eva je bila ustvarjena iz rebra, ki je bilo vzeto iz Adama, kar kaže na to, da naj mu ne bi vladala kot glava, niti da bi bila teptana z nogami kot podrejena, temveč da bo ta, ki bo stala ob njegovi strani kot enaka z njim, ter jo bo ljubil in varoval. Del moža, kost njegove kosti in meso njegovega mesa, bila je njegov drugi jaz, ki je kazal na tesno občestvo in na čustveno navezanost, ki naj bi obstajalo v tem odnosu. "Kajti nihče ni nikoli sovražil svojega mesa, temveč hrani in goji ga. Zato zapusti mož svojega očeta in svojo mater in držal se bo svoje žene, in bosta v eno meso." (Ef 5,29; 1 Moj 2,24)
Bog je opravil prvo poroko. Tako ima ta ustanova za svojega začetnika Stvarnika vesolja. "Častit bodi zakon"; (Heb 13,4) to je bil eden prvih Božjih darov človeku in je eden od dveh ustanov, ki ju je Adam po padcu prinesel s seboj skozi rajska vrata. Ko se v tem odnosu pripoznavajo in poslušajo božanska načela, je zakon blagoslov; varuje čistost in srečo rodu, skrbi za človekove družbene potrebe, povzdiguje fizično, umsko in moralno naravo.
"Zasadi pa Gospod Bog vrt v Edenu proti jutru in postavi vanj človeka, ki ga je bil upodobil." (1 Moj 2,8) Kar koli je Bog naredil, je bilo popolnost lepote, in zdelo se je, da ne manjka nič, kar bi lahko osrečevalo sveti par./46/ Pa vendar je Stvarnik poskrbel za še en znak svoje ljubezni. Pripravil je vrt posebno za njun dom. V tem vrtu so rasla drevesa vseh vrst, mnoga od njih so bila polna slastnega in dišečega sadja. Rasle so ljubke trte, ki so poganjale pokončno in dajale privlačen videz, njihove veje pa so se upogibale pod težo vabljivega sadja, ki je bilo različno in bogato obarvano. Delo Adama in Eve je bilo veje trte upogniti tako, da dobijo obliko ute, da bi si tako naredila bivališče iz živih dreves, polnih listov in sadja. Tam je raslo obilo dišečega cvetja raznih barv. Sredi vrta je raslo drevo življenja, ki je s slavo prekašalo vsa druga drevesa. Njegovi sadeži so bili videti kakor zlata in srebrna jabolka in so imeli moč ohranjati življenje.
Stvarjenje je bilo zdaj dokončano. "In tako so bila dodelana nebesa in zemlja in vsa njih vojska. Tedaj pogleda Bog vse, kar je bil storil, in glej, dobro je bilo jako." (1 Moj 2,1; 1,31) Eden je cvetel na zemlji. Adam in Eva sta imela prost dostop k drevesu življenja. Noben madež greha ali senca smrti ni omadeževala lepe stvaritve. "Ko so pele vkup jutranje zvezde in vsi Božji sinovi radostno ukali." (Job 38,7)
Veliki Jahve je položil temelje zemlje. Ves svet je oblekel v oblačilo lepote in ga napolnil s stvarmi, ki so uporabne za človeka. Ustvaril je vsa čudesa na kopnem in v morju. V šestih dneh je bilo dokončano veliko delo stvarjenja. In Bog je "počival sedmi dan od vsega svojega dela, ki ga je bil storil. In blagoslovil je Bog sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival od vsega svojega dela, ki ga je bil ustvaril in storil." (1 Moj 2,2.3) Bog se je zadovoljno ozrl na delo svojih rok. Vse je bilo popolno, vredno svojega božanskega Začetnika; in počival je, ampak ne zaradi utrujenosti, temveč ker je bil zelo zadovoljen s sadovi svoje modrosti in dobrote in razodetja svoje slave.
Potem ko je Bog sedmi dan počival, ga je posvetil ali dal na stran kot dan počitka. Človek naj bi se ravnal po Stvarnikovem zgledu in počival na ta sveti dan, da bi lahko, ko se bo ozrl na nebesa in zemljo, občudoval Božje veliko delo stvarjenja. In da bi se, ko bi ugledal dokaze Božje modrosti in dobrote, njegovo srce napolnilo z ljubeznijo in spoštovanjem do svojega Stvarnika./47/
V Edenu je Bog postavil spomenik svojemu delu stvarjenja, ko je blagoslovil sedmi dan. Sobota je bila izročena Adamu, očetu in predstavniku vse človeške družine. Njeno posvečevanje naj bi bilo dejanje hvaležnega priznanja od vseh, ki bodo bivali na zemlji, da je Bog njihov Stvarnik in pravičen Vladar, da so delo njegovih rok in podložniki njegove oblasti. Tako je bila ustanova v celoti spominska in dana vsemu človeštvu. V njej ni bilo nič, kar bi bilo senca ali česar ne bi smeli vsi uporabljati.
Bog je videl, da je sobota za človeka pomembna celo v Raju. V enem od sedmih dni je moral položiti na stran svoje koristi in opravila, da bi lahko popolneje razmišljal o Božjih delih, njegovi moči in dobroti. Potreboval je soboto, da bi ga bolj živo spominjala na Boga ter v njem zbudila hvaležnost, ker je vse, kar uživa in ima, prišlo iz radodarne Stvarnikove roke.
Bog je načrtoval, da bi sobota usmerjala ljudi k razmišljanju o njegovih delih stvarjenja. Narava govori njihovim čutom in trdi, da obstaja živi Bog, Stvarnik, vrhovni Vladar vsega. "Nebesa oznanjajo slavo mogočnega Boga in delo njegovih rok kaže nebesni oblok. Dan kliče dnevu vest o njem in noč poroča noči." (Ps 19,1.2) Lepota, ki odeva zemljo, je znak Božje ljubezni. Lahko jo ugledamo v večnem gorovju, v visokih drevesih, v razprtih cvetovih in občutljivih cveticah. Vse nam govori o Bogu. Sobota vedno kaže nanj, ki je vse ustvaril, bodri ljudi, naj odprejo veliko knjigo narave in tam zasledijo Stvarnikovo modrost, moč in ljubezen.
Naši prvi starši niso bili postavljeni zunaj možnosti kršitve, čeprav sta bila ustvarjena nedolžna in sveta. Bog ju je naredil kot svobodna moralna pomočnika, ki sta sposobna ceniti modrost in dobroto njegovega značaja in pravičnost njegovih zahtev ter imata polno svobodo, da se podredita ali pa odklonita poslušnost. Uživala naj bi občestvo z Bogom in svetimi angeli, toda preden bosta izročena večni zaščiti, mora biti preizkušena njuna zvestoba. Na samem začetku človekovega obstoja je bila postavljena preizkušnja za željo po samopopustljivosti, usodno poželenje, ki je bila vzrok tudi Satanovega padca. Drevo spoznanja, ki je stalo blizu drevesa življenja na sredi vrta, je/48/ bilo določeno za preizkus poslušnosti, vere in ljubezni naših prvih staršev. Medtem ko jima je bilo dovoljeno prosto jesti z vsakega drevesa, jima je bilo s tega prepovedano poskusiti sadež, kazen pa je bila smrt. Prav tako sta morala biti izpostavljena Satanovemu skušanju, ampak če bi zdržala preizkušnjo, bi bila končno postavljena nad njegovo moč, da bi uživala neprestano naklonjenost pri Bogu.
Bog je človeka postavil pod zakon kot nujen pogoj njegovega obstoja. Bil je podložen božanski vladavini in ni vlade brez zakona. Bog bi lahko ustvaril človeka brez možnosti, da bi prestopil njegov zakon. Lahko bi zadržal Adamovo roko, da se ne bi dotaknil prepovedanega sadu, toda v tem primeru bi bil človek le robot, ne pa svoboden moralen zastopnik. Brez proste izbire njegova poslušnost ne bi bila prostovoljna, temveč prisiljena. Značaj se ne bi mogel razvijati. Taka pot pa bi bila nasprotna Božjemu načrtu v ravnanju s prebivalci drugih svetov. Bila bi nevredna človeka kot razumnega bitja in bi podpirala Satanovo obtožbo o Božjem samovoljnem vladanju.
Bog je naredil človeka poštenega, dal mu je plemenite značajske poteze brez nagnjenosti k hudemu. Obdaril ga je z visokimi razumskimi močmi ter mu predstavil najmočnejše možne povode, da bi mu ostal zvest. Popolna in nenehna poslušnost je bila pogoj večne sreče. S tem pogojem je imel pristop k drevesu življenja.
Dom naših prvih staršev naj bi bil vzorec za druge domove, ko bi se otroci razselili po zemlji. Ta dom, ki ga je olepšala roka samega Boga, ni bil kakšna prekrasna palača. Ljudje se v svoji ošabnosti veselijo v veličastnih in dragih zgradbah ter se poveličujejo z deli svojih rok. Ampak Bog je Adama postavil na vrt. To je bilo njegovo bivališče. Modro nebo je bilo njegov strop, zemlja s svojimi čudovitimi cveticami in preprogo živega zelenja je bila njegov pod, listnate veje ljubkih dreves pa so bile njegov baldahin. Stene tega doma so bile okrašene z najveličastnejšimi okraski - ročnim delom velikega mojstrskega Umetnika. Vse, kar se je dogajalo v okolici svetega para, vsebuje nauk za vse čase, da je resnično srečo možno najti v občestvu z Bogom po njegovih ustvarjenih delih, ne pa v vdajanju ošabnosti in razkošju. Če bi ljudje manj pozornosti posvečali umetnim izdelkom in bi bolj gojili večjo preprostost, bi se približali odgovoru/49/ na vprašanje o Božjem namenu njihovega stvarjenja. Ošabnost in častihlepnost se nikoli ne moreta zadovoljiti, tisti pa, ki so resnično modri, bodo našli trajno in povzdigujoče zadovoljstvo v izvirih zadovoljstva, ki jih je Bog položil na doseg vsem.
Prebivalcema Raja je bila zaupana skrb za vrt, da ga obdelujeta in varujeta. (1 Moj 2,15) Njuna zaposlitev ni bila utrujajoča, temveč prijetna in poživljajoča. Bog je določil delo človeku v blagoslov, da zaposli njegov um, krepi telo in razvija sposobnosti. V miselni in telesni dejavnosti je Adam odkril najvišje zadovoljstvo svojega svetega obstoja. In ko je bil zaradi posledic svoje neposlušnosti izgnan iz svojega lepega doma in prisiljen boriti se z neizprosno zemljo, da bi dobil vsakdanji kruh, je bilo prav to delo zaščita pred skušnjavo in vir sreče, čeprav se je zelo razlikovalo od prijetnega dela v vrtu. Tisti, ki imajo delo za prekletstvo in ga izvršujejo s trudom in bolečino, gojijo zmoto. Bogati pogosto prezirajo delavski razred, vendar se to nikakor ne ujema z Božjim načrtom, zaradi katerega je ustvaril človeka. Kaj je lastnina celo najbogatejših v primerjavi z dediščino, ki je bila dana imenitnemu Adamu? Pa vendar Adam ni bil nedelaven. Naš Stvarnik, ki ve, kaj človeku prinaša srečo, je Adamu določil delo. Resnično življenjsko srečo najdejo samo delavni ljudje. Angeli so marljivi delavci, so Božji služabniki v prid človeškim otrokom. Stvarnik ni naredil prostora za lenobo.
Dokler sta Adam in njegova družica ostala zvesta Bogu, sta vladala nad zemljo. Dan jima je bil neomejen nadzor nad vsako živo stvarjo. Lev in jagnje sta se miroljubno sprehajala okoli njiju ali pa skupaj ležala ob njunih nogah. Vesele ptičice so ju obletavale brez strahu, in ko so odmevale njihove vesele melodije v hvalo Stvarniku, sta se v izražanju hvale Očetu in Sinu pridružila tudi Adam in Eva.
Sveti par nista bila samo otroka v Božji očetovski oskrbi, temveč učenca, ki sta prejemala navodila od nadvse modrega Stvarnika. Obiskovali so ju angeli in uživala sta občestvo s svojim Stvarnikom, ne da bi bila med njimi kaka tenčica. Bila sta polna moči, ki jima jo je dajalo drevo življenja, njune umske moči pa so bile samo malo šibkejše od angelskih. Skrivnosti vidnega vesolja, "čudovita dela tistega, ki je/50/ popoln v znanju", (Job 37,16) so jima nudile neusahljivi vir navodil in navdušenja. Zakoni in delovanje narave, ki zaposlujejo človekovo proučevanje že šest tisoč let, so bili na voljo njunemu umu, ker je tako hotel neskončni Tvorec in Vzdrževalec vsega. Imela sta zvezo z listom in rožo in drevesom ter od vsega zbirala skrivnosti življenja. Z vsakim živim bitjem, od mogočnega leviatana, ki se je igral v vodi, do mušice, ki je preletavala v sončnih žarkih, je bil Adam domač. Vsakega je poimenoval in bil je seznanjen z naravo in navadami vseh. Božja slava v nebesih, nešteti svetovi v svojem urejenem gibanju, premikanje oblakov, skrivnosti svetlobe in zvoka, dneva in noči - vse to je bilo na voljo proučevanju našim prvim staršem. Na vsakem listu v gozdu ali kamnu v gorah, v vsaki sijoči zvezdi, na zemlji in v zraku in na nebu, je bilo zapisano Božje ime. Red in skladnost stvarjenja sta jima govorila o neskončni modrosti in moči. Vedno sta odkrivala kaj privlačnega, kar je napolnilo njuno srce z globljo ljubeznijo in priklicalo nove izraze hvaležnosti.
Dokler sta ostala zvesta božanskemu zakonu, je njuna sposobnost spoznavanja, uživanja in ljubezni nenehno naraščala. Nenehno sta pridobivala nove zaklade spoznanja, odkrivala osvežilne izvire sreče in dosegala vse jasnejše predstave o neizmerljivi, zanesljivi Božji ljubezni./51/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!