Vsebina

Nazaj

Naprej

Očaki in preroki (Ellen G. White)

28. Malikovalstvo pod Sinajem (angleško)

Temeljno besedilo 2 Moj 32 do 34

Medtem ko Mojzesa ni bilo, so Izraelci preživljali čas čakanja in negotovosti. Ljudstvo je vedelo, da se je povzpel na goro z Jozuetom in stopil v oblak goste teme, ki so ga videli s planjave, da je počival na gorskem vrhu in so ga tu in tam razsvetlile strele božanske Navzočnosti. Željno so čakali na njegovo vrnitev. Ker so bili še iz Egipta vajeni snovne predstavitve božanstva, jim je bilo zdaj težko zaupati v nevidno bitje. Zato so se zanesli na Mojzesa kot podporo svoje vere. Zdaj pa jim je bil odvzet. Minevali so dnevi in tedni, on pa se še vedno ni vrnil. Četudi so videli oblak, jih je bilo mnogo v taboru prepričanih, da jih je njihov vodja zapustil ali pa da ga je požrl uničujoči ogenj.

Med čakanjem so imeli čas razmišljati o Božjem zakonu, ki so ga slišali, ter pripraviti svoje srce na nadaljnja razodetja, ki jim bodo dana. Nihče ni imel preveč časa za to delo; če pa bi iskali jasnejše razumevanje Božjih zahtev in ponižali svoje srce pred Bogom, bi bili zaščiteni pred skušnjavo. Toda tega niso počeli. Kmalu so postali lahkomiselni, brezbrižni in razuzdani. Taka je bila posebno mešana množica. Bili so nepotrpežljivi na poti v obljubljeno deželo - deželo, kjer tečeta mleko in med. Prijetna dežela pa jim je bila obljubljena samo pod pogojem poslušnosti, na to pa so pozabili. Bili so taki, ki so predlagali vrnitev v Egipt, večina ljudstva pa se je odločila, da ne bo več čakala Mojzesa, ne glede na to, ali bodo šli naprej v Kanaan ali nazaj v Egipt.

Z občutkom nemoči zaradi odsotnosti svojega voditelja so/315/ se vrnili k starim vraževernostim. "Mešana drhal" je bila prva, ki je popustila godrnjanju in nepotrpežljivosti, v njej so bili voditelji v odpadništvo, ki je temu sledilo. Med predmeti, ki so jih Egipčani imeli za prispodobe božanstva, je bil vol ali tele. Tisti, ki so tako obliko malikovanja opravljali v Egiptu, so predlagali, naj naredijo tele in ga častijo. Ljudstvo je želelo, da bi kaka podoba predstavljala Boga in šla pred njimi namesto Mojzesa. Bog ni pokazal nobene svoje podobe in je celo prepovedal kakršno koli snovno predstavitev v tak namen. Mogočni čudeži v Egiptu in ob Rdečem morju so bili namenjeni za utemeljitev vere vanj kot nevidnega, vsemogočnega Izraelovega Pomočnika, edinega resničnega Boga. Želja po kakšnem vidnem razodetju njegove navzočnosti je bila zagotovljena v oblakovem in ognjenem stebru, ki je vodil njihove čete, ter v razodetju njegove slave na gori Sinaj. Še ko je bil oblak njegove Navzočnosti pred njimi, so se povrnili v svojem srcu k egiptovskemu malikovanju in predstavili slavo nevidnega Boga s podobo vola.

V Mojzesovi odsotnosti je bil za sodno oblast določen Aron. Velika množica se je zbrala ob njegovem šotoru in zahtevala: "Vstani, naredi nam bogove, ki naj gredo pred nami; zakaj tistemu možu Mojzesu, ki nas je odpeljal iz Egiptovske dežele, ne vemo, kaj se mu je prigodilo." (2 Moj 32,1)^(č) Rekli so, da oblak, ki jih je doslej vodil, sedaj stalno počiva na gori, in da ne bo več usmerjal njihove poti. Namesto tega potrebujejo podobo. Če pa se odločijo vrniti v Egipt, kakor je bilo predlagano, si bodo pri Egipčanih pridobili naklonjenost, ker bodo pred sabo nesli podobo v priznanje, da je njihov bog.

Takšna kriza je zahtevala čvrstega in odločnega moža z neomajnim pogumom; takega, ki mu Božja čast pomeni več kakor priljubljena naklonjenost, osebna varnost ali celo samo življenje. Toda tedanji Izraelov vodja ni imel takega značaja. Aron je šibko ugovarjal ljudstvu. Njegova omahljivost in boječnost v kritičnem trenutku pa jih je naredila samo še odločnejše. Hrup je naraščal. Množico je zajela nerazumna in slepa blaznost. Bilo jih je nekaj, ki so ostali zvesti svoji zavezi z Bogom, toda večji del ljudstva se je pridružil odpadništvu. Maloštevilni, ki so si drznili ožigosati predlagano izdelavo podobe/316/ za malikovalstvo, so bili izpostavljeni. Z njimi se je kruto ravnalo, dokler niso v zmedi in vznemirjenju končno izgubili življenje.

Aron se je bal za lastno varnost. Namesto da bi se plemenito postavil pokonci za Božjo čast, se je uklonil zahtevam množice. Najprej je ukazal, naj od vseh zberejo zlate obodce in jih prinesejo predenj. Upal je, da jim ponos ne bo dovolil take žrtve. Toda voljno so dali svoje okraske. Iz njih je naredil tele, posnetek egiptovskih bogov. Ljudstvo je razglasilo: "To je tvoj bog, o Izrael, ki te je pripeljal gor iz Egiptovske dežele." (2 Moj 32,4) Aron je ravnodušno dovolil to žaljenje Jahveja. Še več. Ko je videl, s kakšnim zadovoljstvom so sprejeli zlatega boga, je pred njim zgradil oltar in razglasil: "Jutri bodi praznik Gospodu!" (2 Moj 32,5) Oznanilo so pozdravili s trobentami od skupine do skupine povsod po taboru. "In zjutraj vstanejo zgodaj, in darovali so žgalne in prinesli mirovne daritve; in ljudstvo je sedlo jest in pit in vstalo igrat." (2 Moj 32,6) Z izgovorom, da imajo praznik za Gospoda, so se prepustili požrešnosti in samopašnemu veseljačenju.

Kako pogosto je v našem času ljubezen do užitka preoblečena v podobo pobožnosti! Vera, ki dovoljuje ljudem, da se predajajo sebičnim ali čutnim zadovoljstvom, medtem ko opravljajo obrede češčenja, je množicam danes prav tako v veselje, kakor je bila v Izraelovih dneh. In še imamo popustljive Arone, ki imajo visok položaj v cerkvi, vendar se uklanjajo željam neposvečenih ter jih tako spodbujajo v greh.

Odkar so Hebrejci sklenili svečano zavezo z Bogom, da bodo poslušali njegov glas, je minilo samo nekaj dni. Stali so in trepetali od strahu pred goro in poslušali Gospodove besede: "Ne imej drugih bogov poleg mene." (2 Moj 20,3) Božja slava je še naprej lebdela nad Sinajem vsem na očeh, toda oni so se odvrnili in prosili za druge bogove. "Naredili so tele pri Horebu in so se klanjali uliti podobi, in so zamenjali svojo čast s podobo vola, ki muli travo." (Ps 106,19.20) Kako bi lahko pokazali večjo nehvaležnost ali še bolj užalili njega, ki se jim je razodel kot nežni oče in vsemogočni kralj!

Mojzes je bil na gori opozorjen na odpadništvo v taboru/317/ in prejel je ukaz, naj se vrne brez odlašanja. Božje besede so se glasile: "Pojdi, stopi dol! Zakaj tvoje ljudstvo, ki si ga pripeljal iz Egiptovske dežele, se je skazilo. Hitro so zašli s poti, ki sem jim jo zaukazal; naredili so si ulito tele in se poklanjali pred njim." (2 Moj 32,7.8) Bog bi lahko ustavil razvoj na začetku, vendar je dovolil, da se je razvilo toliko, da bi lahko vse naučil nauk, ko bo kaznoval nezvestobo in odpadništvo.

Božja zaveza z njegovim ljudstvom je bila razveljavljena in Mojzesu je povedal: "Sedaj torej me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam; tebe pa storim v velik narod." (2 Moj 32,10) Izraelci, še posebno mešana drhal, bodo neprenehoma nagnjeni k uporu proti Bogu. Prav tako bodo godrnjali proti voditelju in ga žalili s svojo nevero in trmo. Voditi jih v obljubljeno deželo bo garaško in naporno delo. Njihovi grehi so že zapravili Božjo naklonjenost, in pravičnost je zahtevala njihovo uničenje. Gospod je torej predlagal, da bi jih uničil in Mojzesa storil v mogočen narod.

Bog je rekel: "Sedaj torej me pusti ... in jih pokončam." (2 Moj 32,10) Kdo bi se mogel potegovati za Izraela, če bi ga Bog nameraval uničiti? Kako malo ljudi ne bi prepustilo grešnikov njihovi usodi! Kako malo bi jih bilo, ki bi veselo zamenjali usodo garanja in bremena in žrtvovanja, ki bo poplačano z nehvaležnostjo in godrnjanjem, za lahkoten in časten položaj, ko je vendar sam Bog ponudil olajšanje.

Toda Mojzes je uvidel, da je upanje tam, kjer se je zdelo, da sta samo malodušje in srd. Božje besede: "Sedaj me torej pusti," (2 Moj 32,10) je razumel, kakor da ne prepovedujejo, temveč spodbujajo posredovanje z namigom, da Izraela ne more rešiti nič drugega kakor Mojzesove molitve. Če bo kdo prosil zanj, bo Bog prizanesel svojemu ljudstvu. "Mojzes pa milo prosi Gospoda, svojega Boga, govoreč: Zakaj, o Gospod, se vnema tvoj srd zoper tvoje ljudstvo, ki si ga peljal iz Egiptovske dežele z veliko močjo in mogočno roko?" (2 Moj 32,11)

Bog je naznanil, da več ne priznava svojega ljudstva. O njih je Mojzesu govoril kot "tvoje ljudstvo, ki si ga pripeljal iz Egiptovske dežele". (2 Moj 32,7) Toda Mojzes je ponižno zanikal, da vodi Izraela. Oni niso njegovi, marveč Božji: "Tvoje ljudstvo, ki si ga peljal iz Egiptovske dežele z veliko močjo in mogočno/318/ roko." Rotil je: "Zakaj naj bi govorili Egipčani: Za nesrečo jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in zatre s površja zemlje." (2 Moj 32,12)

V teh nekaj mesecih, odkar je Izrael zapustil Egipt, se je poročilo o njihovi čudoviti rešitvi razširilo med vse okoliške narode. Pogane sta prevzela strah in strašna slutnja. Vsi so čakali, da bi videli, kaj bo Izraelov Bog storil za svoje ljudstvo. Če bi bili zdaj uničeni, bi slavili njihovi sovražniki, Bog pa bi bil onečaščen. Egipčani bi trdili, da so bile obtožbe resnične - namesto da bi peljal svoje ljudstvo v puščavo darovat, jih je žrtvoval. Ne bi pomislili na Izraelove grehe; uničenje ljudstva, ki mu je do tedaj tako vidno izkazoval čast, bi očrnilo njegovo ime. Kako velika odgovornost počiva na njih, ki jih je Bog visoko počastil, da bi njegovo ime naredili za hvalnico na zemlji! S kakšno skrbjo bi se morali varovati greha, da ne bi priklicali njegovih sodb in povzročili, da bi neverni sramotili njegovo ime!

Ko je Mojzes posredoval za Izraela, se je njegova plahost izgubila v globoki skrbi in ljubezni zanje, za katere je bil sredstvo v Božjih rokah za vse, kar je bilo narejeno. Gospod je poslušal njegove prošnje in uslišal njegovo nesebično molitev. Bog je preizkušal svojega služabnika, želel je videti, kolikšna je njegova zvestoba in ljubezen do grešnega, nehvaležnega ljudstva, Mojzes pa je plemenito zdržal preizkus. Njegovo potegovanje za Izraela ni izviralo iz sebičnih vzgibov. Blaginja Božjega izvoljenega ljudstva mu je bila ljubša kakor osebna čast, ljubša kakor prednost postati oče mogočnega naroda. Bogu so ugajale njegova zvestoba, srčna preprostost in poštenost, zato mu je kot zvestemu pastirju zaupal veliko nalogo - voditi Izraela v obljubljeno deželo.

Ko sta se Mojzes in Jozue vrnila z gore, Mojzes pa je nosil "plošči pričevanja", (2 Moj 32,15) sta slišala krike in vpitje vznemirjene množice, ki je očitno zelo razgrajala. Jozue, ki je bil vojak, je najprej pomislil na sovražnikov napad. Rekel je: "Bojno vpitje je v taboru." (2 Moj 32,17) Mojzes pa je pravilneje presodil pravo naravo razburjenosti. To ni bil zvok bojevanja, ampak veseljačenja. "To ni glas takih, ki ukajo zaradi zmage, ne glas takih, ki vpijejo v poboju; jaz slišim glas pevajočih." (2 Moj 32,18)/319/

Ko sta se približala izraelskemu taboru, sta videla, da ljudstvo vpije in pleše okoli svojega malika. To je bil prizor poganskega praznovanja, posnemanje malikovalskega proslavljanja Egipčanov. Kako zelo se je razlikovalo od svečanega in spoštljivega češčenja Boga! Mojzes je bil osupel. Pravkar je prišel iz navzočnosti Božje slave. Sicer je bil posvarjen o dogajanju, vendar ni pričakoval takega strašnega prikaza Izraelove izprijenosti. Bil je besen. Da bi pokazal svoj stud nad njihovim hudodelstvom, je odvrgel kamniti plošči, da sta se pred očmi vsega ljudstva zlomili. Tako je pokazal, da je Bog tako prelomil svojo zavezo z njimi, kakor so jo oni z njim.

Potem je Mojzes stopil v tabor, šel mimo množice veseljakov, pograbil malika in ga vrgel v ogenj. Potem ga je zdrobil v prah in ga raztresel v potok, ki je tekel z gore, ter ljudi primoral, da so iz njega pili. Tako je prikazal skrajno nevrednost boga, ki so ga častili.

Veliki vodja je poklical svojega krivega brata in ga strogo vprašal: "Kaj ti je storilo to ljudstvo, da si nadnje pripravil velik greh?" (2 Moj 32, 21) Aron si je prizadeval sebe zaščititi tako, da je poročal o zahtevi ljudi, da bi ga umorili, če jim ne bi ustregel. Rekel je: "Ne razvnema naj se jeza mojega gospoda! Saj poznaš ljudstvo, da je hudobno. Rekli so mi namreč: Naredi nam bogove, ki naj gredo pred nami, zakaj tistemu možu Mojzesu, ki nas je pripeljal iz Egiptovske dežele, ne vemo, kaj se mu je prigodilo. Jaz pa sem rekel: Kdo ima zlata? Odtrgali so si ga in mi dali, in vrgel sem ga v ogenj, in izšlo je to tele." (2 Moj 32,22-24) Mojzesa je hotel napeljati, da bi verjel, da se je zgodil čudež - da je bilo v ogenj vrženo zlato, po nadnaravni sili pa se je spremenilo v tele. Toda njegovi izgovori in sprevračanje dejstev mu niso pomagali. Z njim se je pravično ravnalo kot z glavnim krivcem.

Dejstvo, da je bil Aron blagoslovljen in čaščen veliko bolj kakor ljudstvo, je še povečalo njegov greh. Aron, ki je bil "Gospodov svetnik", (Ps 106,16) je naredil malika in oznanil praznik. On, ki je bil določen za Mojzesovega govornika in za kogar je sam Bog pričal, "da je on zelo zgovoren", (2 Moj 4,14) ni ustavil malikovalcev v njihovem predrznem namenu./320/ On, po katerem je Bog izvršil sodbe nad Egipčani in njihovimi bogovi, je hladnokrvno poslušal razglas pred stopljeno podobo: "To je tvoj bog, o Izrael, ki te je pripeljal gor iz Egiptovske dežele." (2 Moj 32,4) On, ki je bil z Mojzesom na gori in gledal Gospodovo slavo ter videl, da v razodetju te slave ni ničesar, iz česar bi se dalo narediti podobo - on je spremenil to slavo v prispodobo bika. On, komur je Bog zaupal vladanje ljudstvu ob Mojzesovi odsotnosti, je podpiral njihov upor. "Tudi nad Aronom se je srdil Gospod silno, hoteč vas pokončati." (5 Moj 9,20) Toda Aronu je bilo prizaneseno zaradi Mojzesovega gorečega posredovanja. S kesanjem za svoj velik greh in s ponižnostjo si je ponovno pridobil Božjo naklonjenost.

Če bi bil Aron imel pogum stati za pravičnost, ne glede na posledice, bi lahko preprečil odpad. Če bi neomajno ohranil svojo zvestobo Bogu, če bi ljudstvu omenil nevarnosti Sinaja in jih spomnil na svečano zavezo z Bogom, da bodo poslušni njegovemu zakonu, bi bilo zlo ustavljeno. Toda njegova popustljivost željam ljudstva in hladna samozavest, s katero je nameraval izpeljati svoj načrt, sta ljudstvo spodbudili k še globljemu grehu, kakor pa so ga imeli v mislih.

Mojzes se je ob vrnitvi v tabor srečal z uporniki. Tedaj se je njegovim strogim ukorom in ogorčenosti, ki jih je izrazil, ko je strl sveti plošči desetih zapovedi, uprlo ljudstvo z bratovim prijaznim govorom in uglajenim vedenjem, zato so potegnili z Aronom. Aron se je trudil opravičiti tako, da je za svojo šibkost obdolžil ljudstvo, ker se je moral podrediti njegovemu ukazu. Kljub temu pa so občudovali njegovo nežnost in potrpežljivost. Bog pa ne gleda, kakor gleda človek. Aronov popustljiv duh in njegova želja, da bi ustregel, sta oslepila njegove oči tako zelo, da je dopustil strašni zločin. Njegovo podpiranje greha v Izraelu je stalo življenja tisočev. Kako zelo drugače od njega je ravnal Mojzes, ki je med zvestim izvrševanjem Božje sodbe pokazal, da mu je Izraelov blagor ljubši od lastne blaginje ali časti ali življenja.

Od vseh grehov, ki jih bo Bog kaznoval, ni noben v njegovih očeh ogabnejši od tega, ki druge spodbuja h grehu. Bog/323/ želi, da njegovi služabniki dokažejo svojo zvestobo s tem, da bodo odločno obsodili prestopek, ne glede na to, kako boleče je lahko dejanje. Kateri so počaščeni z božanskim pooblastilom, ne smejo biti šibki in upogljivi prilizovalci. Ne smejo se poganjati k samopoviševanju ali se izmikati neljubim dolžnostim. Božje delo morajo opraviti z neomajno vdanostjo.

Čeprav je Bog uslišal Mojzesovo molitev in prizanesel Izraelu uničenje, je moralo biti njihovo odpadništvo očitno kaznovano. Če ne bi bili hitro uničeni razuzdanost in nepokorščina, v katero je Aron dovolil, da so zabredli, bi nemir spremenili v hudobnost in ljudstvo zapletli v nepopravljivo pogubo. Zlo mora biti odstranjeno s strašno strogostjo. Stoječ ob vratih tabora, je Mojzes vpil ljudstvu: "Sem k meni, kdor je Gospodu na strani." (2 Moj 32,26) Kdor ni sodeloval v odpadništvu, je moral stopiti na Mojzesovo desno stran, kdor pa je bil kriv in se je spokoril, na levo. Ukaz so ubogali. Ugotovili so, da Levijev rod ni sodeloval v malikovalskem češčenju. Bilo pa je iz drugih rodov veliko število takih, ki so grešili, zdaj pa so se spokorili. Velika skupina, v glavnem mešana množica, ki je tudi zahtevala, da bi napravili tele, pa je trmasto vztrajala v svojem uporu. V imenu Gospoda, Izraelovega Boga, je Mojzes zdaj zapovedal, naj si tisti na njegovi desni strani, ki se niso omadeževali z malikovanjem, opašejo meče in pomorijo vse, ki vztrajajo v uporu. "In padlo jih je tisti dan izmed ljudstva blizu tri tisoč mož." (2 Moj 32,28) Vodje v hudobnosti so bili pokončani, ne glede na položaj, rod ali prijateljstvo, kdor pa se je spokoril in se ponižal, mu je bilo prizaneseno.

Izvrševalci te strašne obsodbe so ravnali po božanski oblasti, opravili so kazen Kralja nebes. Ljudje morajo paziti, da ne bi v svoji človeški zaslepljenosti sodili in obsodili soljudi, ko pa jim Bog zapove, naj izvršijo kazen nad krivičnostjo, ga morajo ubogati. Tisti, ki so opravili to boleče dejanje, so s tem pokazali svoj stud do upora in malikovanja ter se še bolj posvetili službi resničnemu Bogu. Gospod je počastil njihovo zvestobo tako, da je posebej odlikoval Levijev rod.

Izraelci so bili krivi verolomnosti, in sicer proti Kralju, ki jih je zalagal z dobrinami in čigar oblast so se prostovoljno zavezali ubogati. Da bi zadržali božansko/324/ vladavino, je morala izdajalce doleteti pravica. Celo tukaj se je pokazalo Božje usmiljenje. Medtem ko je ohranil svoj zakon, je zagotovil svobodo izbire in možnost spokoritve za vse. Uničeni so bili samo tisti, ki so vztrajali v uporu.

Ta greh je bilo potrebno kaznovati kot pričevanje okoliškim narodom o Božjem nezadovoljstvu do malikovalstva. Z izvršitvijo pravičnosti nad krivdo je Mojzes kot Božje orodje moral zapustiti poročilo o resnem in javnem protestu proti njihovemu hudodelstvu. Ko bodo Izraelci odslej obsojali malikovalstvo okoliških ljudstev, jih bo sovražnik zasipaval z obtožbami, da je ljudstvo, ki je trdilo, da je Jahve njihov Bog, naredilo tele in ga častilo na Horebu. Čeprav bo Izrael prisiljen priznati to nečastno resnico, bo lahko pokazal na strašno usodo prestopnikov kot dokaz, da njihov greh ni bil odobren ali opravičen.

Tudi ljubezen je enako kakor pravičnost zahtevala obsodbo za ta greh. Bog je zaščitnik prav tako kakor vladar svojega ljudstva. Pogublja odločne upornike, da ne bi v pogubo vodili še drugih. Ko je Bog prizanesel Kajnovemu življenju, je vesolju pokazal, kaj bo posledica nekaznovanega greha. Vpliv, ki ga je imel na potomce s svojim življenjem in naukom, je povzročil pokvarjenost, ki je zahtevala uničenje vsega sveta s potopom. Zgodovina predpotopnih prebivalcev priča, da za grešnika dolgo življenje ni blagoslov; veliko Božje potrpljenje ni zatrlo njihove hudobnosti. Kolikor dlje so ljudje živeli, toliko bolj pokvarjeni so postajali.

Tako je bilo tudi z odpadništvom na Sinaju. Če prestopnikov ne bi hitro doletela kazen, bi se ponovno pokazali isti sadovi. Zemlja bi postala pokvarjena kakor v Noetovih dnevih. Če bi bilo tem prestopnikom prizaneseno, bi sledilo večje zlo od tistega, ki je bilo posledica ohranitve Kajnovega življenja. Božje usmiljenje je bilo, da je trpljenje tisočev preprečilo obiskanje sodbe nad milijoni. Da bi rešil mnoge, je moral kaznovati nekatere. Še več, ko je ljudstvo zavrglo svojo zvestobo Bogu, so zapravili božansko zaščito in brez obrambe je bil ves narod izpostavljen moči njihovih sovražnikov. Če zlo ne bi bilo nemudoma odstranjeno, bi hitro postali plen številnega in mogočnega sovražnika. Za Izraelovo/325/ blaginjo in za nauk vsem prihodnjim rodovom je bilo potrebno zločin takoj kaznovati. Onemogočiti grešnikom delati zlo je pomenilo milost tudi njim samim. Če bi jim prizanesli, bi se isti duh, ki jih je napeljal v upor proti Bogu, pokazal v sovraštvu in medsebojnih bojih, tako da bi sčasoma uničili drug drugega. Zaradi ljubezni do sveta, ljubezni do Izraela in celo do prestopnikov je bilo hudodelstvo kaznovano z naglo in strašno neprizanesljivostjo.

Ko so ljudje videli obsežnost svoje krivde, je ves tabor prevzela groza. Bali so se, da bo vsak prestopnik pogubljen. Ker mu je bilo žal za gorje, je Mojzes obljubil, da bo še enkrat prosil Boga zanje.

Rekel je: "Pregrešili ste se z velikim grehom; sedaj hočem iti gor h Gospodu, morda dosežem pomirjenje za vaš greh." (2 Moj 32,30) Šel je in v priznanju pred Bogom dejal: "Ah, pregrešilo se je to ljudstvo z velikim grehom, ko si je naredilo boga iz zlata. In sedaj, o da bi odpustil njihov greh! Če pa ne, izbriši me, prosim, iz svoje knjige, ki si jo pisal!" Odgovor se je glasil: "Kdor koli je grešil zoper mene, njega izbrišem iz svoje knjige. In sedaj pojdi, vodi ljudstvo tja, kamor sem ti povedal. Glej, moj angel pojde pred teboj; ali v dan svojega obiskovanja bom na njih kaznoval njihov greh." (2 Moj 32,31-34)

V Mojzesovi molitvi so naše misli usmerjene k nebeškim zapisom, v katerih je vpisano ime vsakega človeka in njegova dela - dobra ali slaba - so zvesto zabeležena. Knjiga življenja vsebuje imena vseh, ki so sploh kdaj stopili v Božjo službo. Če je kdo od teh odšel od Boga in zaradi trmaste vztrajnosti v grehu končno postal neobčutljiv za vpliv njegovega Svetega Duha, bo njegovo ime na sodbi izbrisano iz knjige življenja, sam pa bo izročen uničenju. Mojzes je spoznal, kako grozna bo grešnikova usoda, vendar je želel, da se njegovo ime izbriše iz knjige skupaj z njihovimi, če bo Gospod zavrgel izraelsko ljudstvo. Ne bi mogel gledati, kako se Božja kazen izliva na te, ki so bili tako milostno rešeni. Mojzesovo posredovanje v korist Izraela ponazarja Kristusovo posredovanje za grešnike. Toda Gospod ni dovolil Mojzesu nositi prestopnikove krivde, kakor jo je Kristus. Rekel je: "Kdor koli/326/ je grešil zoper mene, njega izbrišem iz svoje knjige." (2 Moj 32,33)

Ljudstvo je v globoki žalosti pokopalo svoje mrtve. Tri tisoč jih je padlo po meču, kmalu potem je v taboru izbruhnila kuga. Potem so prejeli sporočilo, da jih božanska navzočnost ne bo več spremljala na njihovem potovanju. Jahve je oznanil: "Jaz ne pojdem med vami, ker si trdovratno ljudstvo, da te ne pokončam kje na poti." (2 Moj 33,3) Dan je bil ukaz: "In sedaj odloži svoje lepotičje, da bom vedel, kaj naj ti storim." (2 Moj 33,5) Po vsem taboru je bilo žalovanje. V obžalovanju in ponižnosti "so sneli Izraelovi sinovi lepotičje s sebe pri Horebski gori". (2 Moj 33,6)

Po božanskem navodilu so šotor, ki je služil kot začasen prostor za bogoslužja, prestavili "daleč od taborišča". (2 Moj 33,7) To je bil še en dokaz, da je Bog umaknil svojo navzočnost. Razodeval se bo Mojzesu in ne takemu ljudstvu. Čutili so ostro grajo in množici, ki jo je pekla vest, se je to zdelo kot napoved še večje katastrofe. Ali ni Gospod odstranil Mojzesa iz tabora, da bi jih lahko uničil? Vendar niso bili puščeni brez upanja. Šotor je bil postavljen zunaj tabora, toda Mojzes ga je imenoval šotor shoda. Kdor koli se je resnično spokoril in si je želel vrniti h Gospodu, je smel oditi tja priznat svoje grehe in prosit za njegovo usmiljenje. Ko so se ljudje vrnili v svoje šotore, je Mojzes stopil v svetišče. Ljudstvo je z mučnim zanimanjem čakalo na kakšen znak, da je bilo sprejeto njegovo posredovanje zanje. Če se bo Bog spustil k srečanju z njim, so lahko upali, da ne bodo dokončno pogubljeni. Ko se je spustil oblakov steber in stal pred vhodom v svetišče, je ljudstvo zajokalo od veselja in "vstajalo in se poklanjalo, vsak ob vhodu svojega šotora". (2 Moj 33,10)

Mojzes je dobro poznal pokvarjenost in zaslepljenost teh, ki so mu bili zaupani v oskrbo. Poznal je težave, s katerimi se mora bojevati. Toda spoznal je, da mora imeti pomoč od Boga, če želi obvladati ljudstvo. Prosil je za jasnejše razodetje Božje volje in za zagotovilo njegove navzočnosti: "Glej, ti mi velevaš: Vodi to ljudstvo gor, a nisi mi ga dal spoznati, koga pošlješ z menoj, čeprav si/327/ rekel: Poznam te po imenu, in našel si milost v mojih očeh. Zdaj torej, če sem našel milost v tvojih očeh, mi pokaži svojo pot, da te spoznam in vem, čemu najdem milost v tvojih očeh; in glej, ta narod je tvoje ljudstvo." (2 Moj 33,12.13)

Odgovor se je glasil: "Moje obličje te bo spremljalo, in dam ti pokoj." (2 Moj 33,14) Mojzes pa še ni bil zadovoljen. Njegovo dušo je pritiskal občutek strašnih posledic, če bo Bog prepustil Izraela trdovratnosti in zakrknjenosti. Ni prenesel misli, da bi bile njegove koristi drugačne od koristi njegovih rojakov. Zato je molil, da bi bila ljudstvu povrnjena Božja naklonjenost in da bi znak njegove navzočnosti še naprej vodil njihova potovanja: "Ako nas ne bo spremljalo tvoje obličje, ne pelji nas iz tega kraja. In po čem naj bo vendar očitno, da sem našel milost v tvojih očeh, jaz in tvoje ljudstvo? Ne li po tem, da hodiš z nami in smo odlikovani, jaz in tvoje ljudstvo, izmed vseh ljudstev, kar jih je na površju zemlje?" (2 Moj 33,15.16)

In Gospod je odvrnil: "Tudi to reč, ki si jo govoril, hočem storiti, kajti našel si milost v mojih očeh in poznam te po imenu." (2 Moj 33,17) Prerok pa še vedno ni nehal prositi. Vsaka molitev je bila uslišana, vendar je hrepenel po večjih dokazih Božje naklonjenosti. Zdaj je prosil nekaj, česar še noben človek ni prosil: "Pokaži mi, prosim, svojo slavo!" (2 Moj 33,18)

Bog ni okaral njegove prošnje kot predrznost, temveč je milostno spregovoril: "Storim, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota." (2 Moj 33, 19) Nihče ni mogel gledati v tem smrtnem stanju nezastrte Božje slave in ostati živ, Mojzesu pa je bilo zagotovljeno, da bo ugledal toliko božanske slave, kolikor je lahko prenese. Spet je bil poklican na gorski vrh, potem pa je roka, ki je naredila svet, roka, ki "premakne gore, in nihče ne zapazi", (Job 9,5) vzela to bitje iz prahu, tega mogočnega človeka vere, in ga postavila v skalno razpoko, medtem ko je šla pred njim Božja slava in vsa njegova dobrota.

Ta izkušnja - predvsem obljuba, da bo božanska Navzočnost z njim - je bila Mojzesu zagotovilo o uspehu v delu, ki ga je čakalo. Imel jo je za neskončno vrednejšo od vsega spoznanja v Egiptu ali vsega, kar je dosegel kot državnik ali vojskovodja. Nobena pozemska moč ali sposobnost ali spoznanje ne more nadomestiti Božje navzočnosti./328/

Za prestopnike je strašno pasti v roke živega Boga, Mojzes pa je stal sam v navzočnosti Večnega, in se ni bal, saj je bila njegova duša uglašena z voljo njegovega Stvarnika. Psalmist je rekel: "Ako bi se bil namenil v hudobnost v svojem srcu, Gospod ne bi bil slišal." (Ps 66,18) Toda "Gospodova skrivnost je očitna njim, ki se ga boje, in svojo zavezo jim razodeva". (Ps 25,14)

Samo Božanstvo je oznanilo: "Gospod, Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega." (2 Moj 34,6.7)

"In Mojzes se hitro pripogne k zemlji in moli." (2 Moj 34,8) Spet je prosil, da bi Bog odpustil krivdo svojega ljudstva in jih vzel za svojo dediščino. Njegova molitev je bila uslišana. Gospod je milostno obljubil, da bo obnovil naklonjenost do Izraela in v njihovo dobro naredil čudeže, kakršnih še ni storil "na vsej zemlji in med vsemi narodi". (2 Moj 34,10)

Mojzes je ostal na gori štirideset dni in noči. Med tem časom je bil čudežno oskrbljen. Nobenemu človeku ni bilo dovoljeno iti z njim, niti se niso smeli v njegovi odsotnosti približati gori. Na Božji ukaz je pripravil dve kamniti plošči in ju odnesel s sabo na vrh. Gospod je ponovno napisal "na plošči besede zaveze, desetero besed". (2 Moj 34,28)^(d)

V tem dolgem obdobju, ki ga je Mojzes preživel v občestvu z Bogom, je njegov obraz odseval slavo božanske navzočnosti. Ne da bi vedel, je njegov obraz odseval bleščečo svetlobo, ko se je spustil z gore. Taka svetloba je razsvetljevala Štefanov obraz, ko je bil pripeljan pred sodnike: "In ostro ga pogledajo vsi, ki sede v Velikem zboru, in vidijo njegovo obličje kakor obličje angela." (Dej 6,15) Kakor vsi drugi se je tudi Aron odmaknil od Mojzesa, in "bali so se k njemu približati". (2 Moj 34,30) Ko je videl njihovo zmedo in strah, ni pa poznal vzroka, jim je rekel, naj pridejo bliže. Pred njimi je potrdil jamstvo Božje sprave in jim zagotovil pridobljeno naklonjenost. V njegovem glasu ni bilo ničesar razen ljubezni in prošnje, in končno se mu je eden upal približati. Preveč prestrašen, da bi govoril, je tiho pokazal na Mojzesov obraz in potem proti/329/ nebu. Veliki vodja je razumel njegov pomen. Zaradi zavesti o krivdi so se še čutili pod božanskim nezadovoljstvom, zato niso mogli zdržati nebeške svetlobe, ki bi jih razveselila, če bi bili poslušni Bogu. Kdor je kriv, ima tudi vzrok za strah. Človek, ki je prost greha, se ne bo želel skriti pred nebeško svetlobo.

Mojzes jim je imel veliko sporočiti. Iz sočutja do njihovega strahu si je zagrnil obraz. Tako je delal vedno, ko se je s srečanja z Bogom vrnil v tabor.

S to svetlobo je Bog nameraval Izraelu vtisniti sveti in vzvišeni značaj svojega zakona in slave evangelija, ki jo je razodel Kristus. Ko je bil Mojzes na gori, mu je Bog pokazal ne samo plošči zakona, temveč tudi načrt zveličanja. Videl je, da je Kristusova daritev predstavljena z vsemi prispodobami in simboli judovske dobe. Nebeška luč ni izvirala z Golgote nič manj kakor slava Božjega zakona, ki je odsevala svetlobo z Mojzesovega obraza. Božanski žarki so predstavljali slavo uredbe, katere je bil Mojzes vidni posrednik, predstavnik edinega resničnega Posrednika.

Odsev slave z Mojzesovega obličja ponazarja blagoslove, ki jih bodo po Kristusovem posredovanju prejeli zapovedi izpolnjujoči ljudje. To priča, da se bomo bolj približali božanski podobi in bomo bolj pripravljeni postati deležniki božanske narave, čim tesnejše bo naše občestvo z Bogom in čim jasnejše bomo poznali njegove zahteve.

Mojzes je bil prispodoba Kristusa. Kakor si je Izraelov posrednik zagrnil obličje, ker ljudje niso mogli zdržati pogleda na njegovo slavo, tako je Kristus, božanski posrednik, zagrnil svojo božanskost s človeško naravo, ko je prišel na zemljo. Če bi prišel odet z nebeško slavo, ne bi našel pristopa k ljudem v njihovem grešnem stanju. Ne bi zdržali slave njegove navzočnosti. Zatorej se je ponižal in bil storjen "v podobnosti grešnega mesa", da je lahko dosegel padli rod in ga dvignil. (Rim 8,3)/330/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!