 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
27. Izrael sprejema zakon (angleško)
Temeljno besedilo 2 Moj 19 do 24
Kmalu po utaboritvi pod Sinajem je bil Mojzes poklican na goro, da bi se sešel z Bogom. Sam se je povzpel po strmi in grobi poti ter se približal oblaku, ki je označeval prostor Jahvejeve navzočnosti. Izrael bo zdaj vzet v tesnejši in posebni odnos z Najvišjim - da bo kot cerkev in kot ljudstvo postavljen pod Božjo vlado. Mojzesu dano sporočilo za ljudstvo je bilo:
"Sami ste videli, kaj sem storil Egiptu in kako sem vas nosil na orlovih perutih in vas privedel k sebi. In sedaj, če boste resno poslušali moj glas in držali mojo zavezo, boste moja dragotina pred vsemi narodi, kajti moja je vsa zemlja; in boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod." (2 Moj 19, 4-6)
Mojzes se je vrnil v tabor, zbral Izraelove starešine in jim ponovil božansko sporočilo. Njihov odgovor je bil: "Storiti hočemo vse, kar je govoril Gospod." (2 Moj 19,8) Tako so sklenili svečano zavezo z Bogom in se obvezali, da ga bodo sprejeli za svojega vladarja, po čemer so v posebnem smislu postali podložniki njegove oblasti.
Vodja se je ponovno odpravil na goro in Gospod mu je spregovoril: "Glej, jaz pridem k tebi v temnem oblaku, zato da bi čulo ljudstvo moj govor s teboj ter da bi ti tudi verovalo vekomaj." (2 Moj 19,9) Ko so jih na poti doletele težave, so godrnjali proti Mojzesu in Aronu ter ju obtožili, da sta Izraelove množice vodila iz Egipta, da bi jih uničila. Gospod pa je želel pred njimi počastiti Mojzesa, da bi mu zaupali v njegovih navodilih.
Bog je nameraval iz priložnosti, ko bo izgovoril svoj zakon, narediti prizor strašne imenitnosti skladno z njegovim vzvišenim značajem. Na ljudi naj bi se vtisnilo dejstvo, da se mora z največjim spoštovanjem ravnati z vsem, kar je povezano s službo Bogu./303/ Gospod je Mojzesu rekel: "Idi k ljudstvu in posveti jih danes in jutri, in naj operejo svoja oblačila, in naj bodo pripravljeni za tretji dan, zakaj tretjega dne pride Gospod pred očmi vsega ljudstva na goro Sinaj." (2 Moj 19,10.11) V teh vmesnih dneh so si morali vsi vzeti čas in se resno pripraviti, da se pokažejo pred Bogom. Njihova osebnost in obleka morata biti čisti. In ko bo Mojzes pokazal njihove grehe, se morajo ponižati, postiti in moliti, da bi bilo njihovo srce očiščeno krivde.
Priprave so potekale po ukazu. Mojzes je poslušen nadaljnjim nalogam zapovedal, naj postavijo okrog gore ograjo, da niti človek niti žival ne bi stopila na sveto področje. Če si je kdo drznil, da bi se je dotaknil, je bila kazen takojšnja smrt.
Zjutraj tretji dan, ko so bile oči vsega ljudstva obrnjene proti gori, je njen vrh pokrival temen oblak, ki je postajal vse bolj črn in gost. Spuščal se je dol, dokler ni bilo vse gorovje ogrnjeno v temo in strašno skrivnostnost. Potem je bilo slišati kakor glas trobente, ki je klicala ljudi, da bi se srečali z Bogom, Mojzes pa jih je vodil k vznožju gore. Iz goste teme so švigale žive strele, med bližnjimi višavami pa je odmevalo grmenje. "Vsa gora Sinaj pa se je kadila, zato ker je bil Gospod stopil nanjo v ognju, in njen dim se je valil kvišku kakor dim iz topilne peči; in vsa gora se je silno tresla." (2 Moj 19,18) V očeh zbrane množice je bila Gospodova slava kakor goreč ogenj na vrhu gore. "In glas trobente je bil čimdalje močnejši." (2 Moj 19,19) Dokazi Jahvejeve navzočnosti so bili tako strašni, da je Izraelove množice prevzel strah in so padli na obličje pred Gospoda. Celo Mojzes je vzkliknil: "V strahu sem in trepetu." (Heb 12,21)
Potem je gr menje ponehalo, trobent ni bilo več slišati, zemlja se je umirila. Nastalo je obdobje svečane tišine in zaslišali so Božji glas. Gospod je spregovoril iz goste teme, ki ga je obdajala. Stal je na gori sredi spremstva angelov in tako oznanil svoj zakon. Mojzes, ki je opisal prizor, je dejal: "Gospod je/304/ prišel s Sinaja, in vstal jim je s Seira; prikazal se je v svetlobi iznad Paranske gore in prišel od desettisočev svetih; v njegovi desnici je bila ognjena postava zanje. Res, on ljubi ljudstva! Vsi njihovi svetniki so v tvoji roki; sedli so pri tvojih nogah, vsak prejme od tvojih govorov." (5 Moj 33,2.3)
Jahve se ni razodel samo v strašni dostojanstvenosti sodnika in zakonodajalca, temveč tudi kot sočuten zaščitnik svojega ljudstva: "Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz Egiptovske dežele, iz hiše sužnosti." (2 Moj 20,2) On, ki so ga že poznali kot svojega Vodnika in Osvoboditelja ter jih je izpeljal iz Egipta, jim odprl pot skozi Rdeče morje ter premagal faraona in njegove čete, On, ki se je tako izkazal, da je nad vsemi egiptovskimi bogovi - je zdaj podal svoj zakon.
Zakon ni bil v tem času dan samo za blaginjo Hebrejcev. Bog jih je počastil, ko jih je naredil za čuvaje in izpolnjevalce zakona, toda čuvati so ga morali kot sveto upanje za ves svet. Predpisi desetih zapovedi so prilagojeni za vse človeštvo in so dani kot navodila za vlado vseh. Deset kratkih, razumljivih in oblastnih predpisov obsega človekove dolžnosti do Boga in do soljudi. Vseh deset temelji na velikem temeljnem načelu ljubezni. "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje moči in iz vse svoje pameti, svojega bližnjega pa kakor samega sebe." (Luk 10,27; glej tudi 5 Moj 6,4.5; 3 Moj 19,18) V desetih zapovedih sta ti načeli izpeljani do podrobnosti ter prilagojeni človeškim razmeram in možnostim.
"Ne imej drugih bogov zraven mene." (2 Moj 20,3)
Jahve, večni, samoobstoječi in neustvarjeni, Izvir in Vzdrževalec vsega, je edini upravičen do največjega spoštovanja in češčenja. Človeku je prepovedano dati kateri koli drug predmet na prvi prostor v njegovih čustvih ali službi. Če gojimo kar koli, kar teži k temu, da zmanjšuje našo ljubezen do Boga ali pa moti službo njemu, iz tega delamo boga.
"Ne delaj si rezanih podob, niti nikakršnih podob tega, kar je zgoraj na nebu, kar je spodaj na zemlji in kar je v vodah pod zemljo: ne moli jih in ne časti jih." (2 Moj 20,4.5)/305/
Druga zapoved prepoveduje češčenje pravega Boga s podobami ali slikami. Mnogi poganski narodi so trdili, da so njihove podobe samo kipi ali prispodobe, s katerimi častijo Božanstvo, ampak Bog je tako češčenje označil za greh. Poskus, da bi Večnega predstavili z otipljivimi predmeti, zmanjšuje človekovo dojemanje Boga. Um, ki bi se odvrnil od neskončne Jahvejeve popolnosti, bi pritegnilo stvarstvo, namesto da bi ga pritegnil Stvarnik. In ko bi bilo znižano njegovo dojemanje Boga, bi se znižal tudi sam.
"Zakaj jaz sem Gospod, tvoj Bog, mogočni Bog, goreči." (2 Moj 20,5) Tesni in sveti odnos Boga z njegovim ljudstvom je predstavljen s prispodobo zakonske zveze. Malikovalstvo je duhovno prešuštvo, Božje nezadovoljstvo zaradi tega pa je ustrezno imenovano ljubosumnost.
"Obiskujem krivico očetov na sinovih do tretjega in četrtega pokolenja tistih, ki me sovražijo." (2 Moj 20,5) Neizogibno je, da otroci trpijo zaradi posledic napačnega ravnanja svojih staršev, toda ne bodo kaznovani za krivdo, ki so jo zagrešili starši, razen če sodelujejo v njihovih grehih. Ampak po navadi gredo otroci po stopinjah svojih staršev. Z dednostjo in zgledom postanejo sinovi sodeležniki grehov svojih staršev. Napačne težnje, pokvarjen tek in nizka morala kakor tudi telesne bolezni in izrojenost se prenesejo kot zapuščina z očeta na sina do tretjega in četrtega rodu. Ta strašna resnica bi morala imeti močan vpliv na ljudi, da bi jih odvrnila od grešnega življenja.
"In izkazujem milost tisočim onih, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi." (2 Moj 20,6) Druga zapoved s prepovedjo češčenja lažnih bogov zajame češčenje resničnega Boga. Zvestim v njegovi službi je obljubljena milost ne samo do tretjega in četrtega rodu, kakor grozi jeza tem, ki ga sovražijo, temveč tisočim rodovom.
"Ne imenuj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga, zakaj Gospod ne pusti brez kazni njega, ki bi imenoval njegovo ime po nemarnem." (2 Moj 20,7)
Ta zapoved nas ne svari samo pred lažno prisego in navadnim preklinjanjem, temveč nam tudi prepoveduje Božje ime uporabljati lahkotno ali malomarno, ne da bi se zavedali njegovega spoštljivega pomena. Sramotimo ga z nepremišljeno omembo Boga v navadnih pogovorih, s sklicevanjem nanj v nepomembnih stvareh ter s pogostim in/306/ lahkomiselnim ponavljanjem njegovega imena. "Sveto in strašno je njegovo ime." (Ps 111,9) Vsi bi morali razmišljati o njegovi veličastnosti, čistosti in svetosti, da bi občutek njegovega vzvišenega značaja naredil vtis na srce; njegovo sveto ime pa moramo izgovarjati spoštljivo in svečano.
"Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ. Šest dni boš delal in opravljal ves svoj posel, ali sedmi dan je čas počitka Gospodu, tvojemu Bogu: v njem ne opravljaj nobenega dela ne ti ne tvoj sin ne tvoja hči ne tvoj hlapec ne tvoja dekla ne tvoja živina, niti tujec, ki je v tvojih vratih. Zakaj v šestih dneh je ustvaril Gospod nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, in sedmi dan je počival: zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil." (2 Moj 20,8-11)
Sobota ni predstavljena kot nova naredba, marveč kot ustanovljena ob stvarjenju. Spominjati se je moramo in jo posvečevati kot spomenik Stvarnikovega dela. Z usmerjanjem na Boga kot na Stvarnika nebes in zemlje loči resničnega Boga od vseh lažnih bogov. Vsi, ki posvečujejo sedmi dan, s tem dejanjem potrjujejo, da so Jahvejevi častilci. Tako je sobota znamenje človekove vdanosti Bogu tako dolgo, dokler bo kdo na zemlji, ki mu bo služil. Četrta zapoved je edina od vseh desetih, v kateri se omenja ime in naslov Zakonodajalca. Je edina, ki kaže, po čigavi oblasti je bil dan zakon. Tako vsebuje Božji pečat, ki je pritrjen k njegovemu zakonu kot dokaz njegove verodostojnosti in obvezujoče sile.
Bog je dal ljudem šest dni za delo in zahteva, da svoje delo opravijo v šestih delavnikih. V soboto so dovoljena samo dejanja usmiljenja in nujnosti; za bolne in trpeče je treba poskrbeti v vsakem času, nepotrebnemu delu pa se je treba strogo izogibati. "Če obrneš od sobote svojo nogo, da ne boš delal, kar te veseli, v moj sveti dan, in boš soboto imenoval naslado, sveti častitljiv Gospodov dan, in če ga boš častil, ne hodeč po svojih poteh, ne delajoč, kar te veseli." (Iz 58,13) Toda prepoved se tukaj ne konča. Prerok pravi: "In ne govoreč praznih besed." Tisti, ki v soboto razpravljajo o poslovnih stvareh ali zanje delajo načrte, veljajo pri Bogu kakor da dejansko izvršujejo posel. Da bi soboto zares posvečevali, ne smemo niti svojim mislim dovoliti, da se ustavljajo pri stvareh posvetnega značaja. Zapoved zajema vse znotraj našega doma. Sostanovalci v/307/ domu morajo v času svetih ur odložiti svoje posvetne posle. Vsi naj se združijo v češčenju Boga z voljno službo v njegovem svetem dnevu.
"Spoštuj svojega očeta in svojo mater, da se podaljšajo tvoji dnevi v deželi, katero ti da Gospod, tvoj Bog." (2 Moj 20,12)
Starši so upravičeni do stopnje ljubezni in spoštovanja, kakršna ne pripada nobeni drugi osebi. Sam Bog, ki je na starše položil odgovornost za duše, ki so jim zaupane v oskrbo, je ukazal, naj svojim otrokom v mlajših letih življenja stojijo na Božjem prostoru. Kdor zavrne zakonito oblast svojih staršev, zavrača Božjo oblast. Peta zapoved zahteva, da otroci svojim staršem ne nudijo samo spoštovanja, poslušnosti in pokornosti, temveč tudi ljubezen in nežnost, jim lajšajo skrbi, ščitijo njihov ugled ter jih na starost vzdržujejo in tolažijo. Zapoved prav tako predpisuje spoštovanje do duhovnikov in vladarjev in do vseh drugih, katerim je Bog zaupal oblast.
Apostol pravi, da je ta "prva zapoved z obljubo". (Ef 6,2) Za Izraelce, ki so pričakovali, da bodo kmalu stopili v Kanaan, je jamčila dolgo življenje v tej dobri deželi, če bodo poslušni; imela pa je tudi širši pomen. Zajemala je vsega Božjega Izraela in obljubljala večno življenje na zemlji, ko bo osvobojena prekletstva greha.
"Ne ubijaj." (2 Moj 20,13)
Vsa nepravična dejanja, ki težijo k skrajšanju dolgosti življenja; duh sovraštva in maščevalnosti ali pa popuščanje kateri koli strasti, ki nas napelje v krivična dejanja do drugih ali pa samo povzroči, da jim želimo slabo (kajti "vsak, kdor sovraži svojega brata, je ljudomorec" - 1 Jan 3, 15); sebično zanemarjanje skrbi za potrebne ali trpeče, vsako popuščanje samemu sebi ali nepotrebno prikrajšanje ali pretirano delo, ki slabi zdravje - vse to je manjše ali večje prestopanje šeste zapovedi.
"Ne prešuštvuj." (2 Moj 20,14)
Ta zapoved ne prepoveduje samo nečistih dejanj, temveč tudi pohotne misli ali želje ali pa katero koli navado, ki jih spodbujajo. Čistost se zahteva ne le v zunanjem življenju, temveč tudi v skrivnih nakanah in čustvih srca. Kristus, ki je učil o daljnosežni obveznosti Božjega zakona, je označil zlobno misel ali pogled za tako resen greh, kakor je nepostavno delo.
"Ne kradi." (2 Moj 20,15)/308/
V to prepoved spadajo javni in zasebni grehi. Osma zapoved obsoja krajo ljudi in trgovino s sužnji ter prepoveduje osvajalne vojne. Obsoja krajo in rop. Zahteva strogo poštenost tudi v najmanjših podrobnostih življenjskih zadev. Prepoveduje ukanjanje pri kupčijah in zahteva pravično plačilo dolgov ali plače. Pravi, da je vsak poskus okoriščanja z nevednostjo, šibkostjo ali nesrečo drugega v nebeških knjigah zapisan kot prevara.
"Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega." (2 Moj 20,16)
Tukaj so zajete lažne govorice glede česar koli in vsak poskus ali namen, da bi zavedel svojega bližnjega. Namen zavajanja je osnova laži. Laž je lahko z bežnim pogledom, gibom roke in izrazom obličja povedana enako učinkovito kakor z besedami. Vsako namerno pretiravanje, vsak namig ali šepet, s katerim želimo izzvati zmoten ali pretiravan vtis, celo izjava o dejstvih, ki je povedana zavajajoče, je laž. Ta predpis prepoveduje vsak trud, da bi prizadeli sosedov dober glas z napačnim predstavljanjem ali zlobnimi ugibanji, z opravljanjem ali s prenašanjem izmišljotin. Celo namerno zamolčanje resnice, zaradi česar bodo drugi prizadeti, je kršitev devete zapovedi.
"Ne poželi hiše svojega bližnjega, ne poželi žene svojega bližnjega, ne njegovega hlapca, ne njegove dekle, ne vola, ne osla, ne ničesar, kar je tvojega bližnjega." (2 Moj 20,17)
Deseta zapoved udari v samo korenino vsega greha, prepoveduje namreč sebično željo, iz katere požene grešno dejanje. Kdor se v poslušnosti Božjemu zakonu kroti pred popuščanjem grešni želji do tega, kar je last drugega, ne bo kriv slabega dejanja svojim sobitjem.
To so bili sveti predpisi desetih zapovedi, ki so bili izgovorjeni sredi groma in bliskanja ter s čudovitim prikazom moči in veličastnosti mogočnega Zakonodajalca. Bog je pri oznanitvi svojega zakona razodel svojo moč in slavo, da njegovo ljudstvo ne bi nikoli pozabilo tega prizora in bi ga vedno napolnjevalo globoko spoštovanje do Zakonodajalca, Stvarnika nebes in zemlje. Vsem ljudem je prav tako želel pokazati svetost, pomembnost in trajnost svojega zakona.
Izraelce je prevzela groza. Strašna moč Božjega govora se je zdela več, kakor pa lahko prenese njihovo trepetajoče srce. Ko jim je bil zakon prikazan kot Božje veliko merilo pravičnosti,/309/ so spoznali žaljiv značaj greha in svoje lastne krivde v očeh svetega Boga, kakor ga niso še nikoli prej. V strahu in spoštovanju so se odmaknili od gore. Množica je vpila k Mojzesu: "Govori ti z nami, in poslušali bomo; nikar pa naj ne govori z nami Bog, da ne umrjemo." (2 Moj 20,19) Vodja je odgovoril: "Ne bojte se, kajti zato, da bi vas izkusil, je prišel Bog, in zato, da bo njegov strah pred vašim obličjem, da ne grešite." (2 Moj 20,20) Ljudje so ostali odmaknjeni in z grozo opazovali prizor, ko se je Mojzes "približal temi, v kateri je bil Bog". (2 Moj 20,21)
Um ljudi, ki je bil zaslepljen in ponižan zaradi suženjstva in poganstva, ni bil pripravljen v celoti ceniti daljnosežnih načel Božjih desetih predpisov. Da bi dolžnosti desetih zapovedi popolneje razumeli in uveljavili, so bili dani dodatni predpisi, ki so ponazorili in uporabili načela desetih zapovedi. Ti zakoni so bili imenovani sodne pravice, ker so bili oblikovani v neskončni modrosti in nepristranskosti ter naj bi po njih sodili sodniki. Za razliko od desetih zapovedi so bili dani samo Mojzesu, ta pa jih je moral sporočiti ljudstvu.
Prvi od teh zakonov se je nanašal na sužnje. V starodavnosti so včasih sodniki hudodelce prodali v suženjstvo, v nekaterih primerih so dolžnike prodali njihovi upniki, revščina pa je pripeljala ljudi celo tako daleč, da so prodajali celo sebe ali svoje otroke. Hebrejca pa niso mogli prodati, da bi bil suženj za vse življenje. Njegovo obdobje službe je bilo omejeno na šest let, ko je nastopilo sedmo leto, so ga morali osvoboditi. Kraja ljudi, namerni umor in upor proti staršem so morali biti kaznovani s smrtjo. Dovoljeno je bilo imeti sužnje, ki niso bili izraelskega rodu, toda njihovo življenje in osebnost sta bila strogo zaščitena. Morilec sužnja je moral biti kaznovan; suženj, ki mu je gospodar zadal rano, čeprav je šlo samo za izgubo zoba, je bil upravičen do svobode.
Izraelci so bili še pred kratkim sužnji, in zdaj, ko naj bi sami imeli sužnje, so morali paziti, da ne bi bili kruti in prezahtevni, kar so izkusili sami pod egiptovskimi priganjači. Spomin na lastno grenko sužnost naj bi jim pomagal postaviti se v kožo sužnjev, biti z njimi prijazni in sočutni ter ravnati z drugimi, kakor bi želeli, da drugi ravnajo z njimi.
Posebej so bile zaščitene pravice vdov in sirot. Za njihovo stanje nebogljenosti je bila dodana nežna pozornost./310/ Gospod je izjavil: "Če jih kakor koli razžališ in bodo vpile k meni, gotovo uslišim njihovo vpitje; in razvname se moja jeza, in vas pomorim z mečem, da bodo vaše žene vdove in vaši otroci sirote." (2 Moj 22,23.24) Tujci, ki so se pridružili Izraelu, so morali biti zaščiteni pred krivico ali zatiranjem. "Tujcu ne delaj sile in ga ne tlači, kajti tujci ste bili v Egiptovski deželi." (2 Moj 22,21)
Prepovedano je bilo jemati obresti od ubogih. Od reveža v zastavilo vzeto oblačilo ali odeja sta morala biti vrnjena pred sončnim zahodom. Kdor je bil kriv tatvine, je moral povrniti dvojno. Sodniki in vladarji naj bi uživali spoštovanje in sodniki so bili posvarjeni, naj ne sprevračajo sodbe, ne podpirajo lažnive pravde ali prejmejo podkupnine. Prepovedana sta bila obrekovanje in opravljanje, prijaznost pa se je morala izkazovati tudi sovražnikom.
Ljudstvu je bil ponovno obujen spomin na sveto posvečevanje sobote. Določeni so bili letni prazniki, ko naj bi se vsi ljudje zbrali pred Gospodom, mu prinesli svoje daritve hvaležnosti in prve sadove njegove radodarnosti. Pojasnjen je bil cilj teh pravil: niso izvirala iz samovoljne nadoblasti, vsa so bila dana za Izraelovo blaginjo. Gospod je rekel: "In sveti možje mi bodite" (2 Moj 22,31) - vredni biti priznani od svetega Boga.
Mojzes je moral te zakone zapisati in jih skrbno varovati kot temelj narodnega zakona in so bili skupaj z desetimi predpisi, katere so pojasnjevali, pogoj za izpolnitev Božjih obljub Izraelu.
Tedaj so dobili sporočilo od Jahveja: "Glej, jaz pošiljam svojega angela pred teboj, da te varuje na poti in te pripelje v kraj, katerega sem pripravil. Pazi se njegovega obličja in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu, ker ne izpregleda vaših prestopkov, zakaj moje ime je v njem. Če pa boš pazljivo poslušal njegov glas in delal vse, kar govorim: bom sovražnik tvojim sovražnikom in nasprotnik tvojim nasprotnikom." (2 Moj 23,20-22) Med Izraelovim potovanjem je bil Kristus njihov Voditelj v oblakovem in ognjenem stebru. Medtem ko so simboli kazali na prihajajočega Zveličarja, je bil Zveličar tudi navzoč in je dajal Mojzesu ukaze za ljudstvo in bil pred njimi poslan kot edina pot blagoslova.
Ko se je Mojzes spustil z gore, je šel in povedal "ljudstvu vse Gospodove besede in vse sodne pravice;/311/ in vse ljudstvo odgovori z enim glasom, rekoč: Storiti hočemo vse besede, ki jih je govoril Gospod." (2 Moj 24,3) To zaobljubo je Mojzes zapisal v knjigo skupaj z Gospodovimi besedami, ki so jih zavezovale k poslušnosti.
Potem je sledila potrditev zaveze. Ob vznožju gore so postavili oltar in poleg njega dvanajst stebrov "po številu dvanajstih Izraelovih rodov", (2 Moj 24,4) kot pričevanje njihovega sprejemanja zaveze. Mladeniči, ki so bili izbrani za to službo, so potem darovali daritve.
Ko so oltar poškropili s krvjo daritev, Mojzes "vzame knjigo zaveze in bere, da sliši ljudstvo". (2 Moj 24,7) Tako so slovesno ponovili zavezne pogoje in vsi so prosto izbrali, ali se jim bodo podredili ali ne. Že takoj so obljubili, da bodo poslušni Božjemu glasu; ampak od takrat so slišali še oznanitev njegovega zakona in podrobno razlago njegovih načel, da bi lahko vedeli, kaj vse zajema ta zaveza. Ljudstvo je ponovno enodušno odgovorilo: "Storiti hočemo vse, kar je govoril Gospod, in pokorni bomo. Ko je bil namreč Mojzes vsako zapoved po postavi oznanil vsemu ljudstvu, je vzel kri ... ter je pokropil knjigo samo in vse ljudstvo, govoreč: To je kri zaveze, ki vam jo je zapovedal Bog." (2 Moj 24,7; Heb 9,19.20)
Zdaj je bilo treba pripraviti vse potrebno za končno osnovanje izvoljenega ljudstva pod oblastjo Jahveja kot njihovega kralja. Mojzes je prejel ukaz: "Pridi gor h Gospodu, ti in Aron, Nadab in Abihu in sedemdeset izmed Izraelovih starešin, in molite oddaleč. In Mojzes sam naj pristopi h Gospodu." (2 Moj 24,1.2) Medtem ko je ljudstvo častilo ob vznožju, so bili ti izbrani možje poklicani na goro. Sedemdeset starešin naj bi pomagalo Mojzesu pri vladanju Izraelu in Bog je nanje položil svojega Duha ter jih počastil s svojo močjo in mogočnostjo. "In videli so Izraelovega Boga: in pod njegovimi nogami je bilo kakor tla iz safirovih plošč in kakor nebo, kadar je jasno." (2 Moj 24,10) Niso videli Božanstva, temveč so ugledali slavo njegove navzočnosti. Pred tem ne bi zdržali takega prizora, toda razodetje Božje moči jih je pripravilo k spokorjenju, premišljali so o njegovi slavi, brezmadežnosti in milosti, preden so pristopili bliže k njemu, ki je bil predmet njihovega premišljevanja./312/
Mojzes in "Jozue, njegov strežnik", (2 Moj 24,13) sta bila zdaj povabljena na srečanje z Bogom. In ker ju nekaj časa ne bo, je vodja določil Arona in Hura, naj delujeta namesto njega, njima pa bodo pomagali starešine. "In Mojzes stopi na goro, in oblak pokrije goro. In Gospodova slava je počivala na Sinajski gori." (2 Moj 24,15.16) Šest dni je oblak pokrival goro v znamenje Božje posebne navzočnosti. Vendar se ni razodel ali sporočil svoje volje. V tem času je Mojzes čakal, da bo poklican pred Najvišjega. Prejel je ukaz: "Stopi k meni na goro in bodi tukaj." (2 Moj 24,12) Čeprav sta bili preizkušani njegova potrpežljivost in poslušnost, se ni utrudil od čakanja ali pa zapustil svojega prostora. Čas čakanja je bil zanj čas priprave in globokega samopreiskovanja. Celo ta priljubljeni Božji služabnik ni mogel kar takoj pristopiti v Božjo navzočnost in zdržati razodevanja njegove slave. Šest dni je moral posvetiti izročitvi sebe Bogu s preiskovanjem srca, premišljevanjem in molitvijo, preden je bil pripravljen, da bi se naravnost pogovarjal s svojim Stvarnikom.
Sedmi dan, ki je bil sobota, je bil Mojzes poklican stopiti v oblak. Gosti oblak se je odprl pred očmi vsega Izraela in Gospodova slava se je pokazala kakor požirajoč ogenj. "In Mojzes je šel v sredo oblaka in stopil na goro; in bil je Mojzes na gori štirideset dni in štirideset noči." (2 Moj 24,18) Štirideset dni bivanja na gori ne zajema šestih dni priprave. V teh šestih dneh je bil Mojzes z Jozuetom in skupaj sta jedla mano in pila iz potoka, ki je tekel z gore. Jozue ni stopil z Mojzesom v oblak. Ostal je zunaj in dalje jedel in pil ter čakal na Mojzesovo vrnitev; Mojzes pa se je vseh štirideset dni postil.
Mojzes je med bivanjem na gori prejel navodila za gradnjo svetišča, v katerem se bo posebno razodela božanska navzočnost. "In narede naj mi svetišče, da bom prebival med njimi," (2 Moj 25,8) se je glasil Božji ukaz. Že tretjič pa je bilo omenjeno posvečevanje sobote. Gospod je izjavil: "Znamenje je to med menoj in Izraelovimi sinovi na veke, ... da veste, da sem jaz Gospod, ki vas posvečujem. Imejte torej v čislih dan počitka, ker je svet za vas; kdor koli ga oskruni, mora umreti; kajti kdor koli bi delal kako delo v njem, ta duša bo iztrebljena izmed svojega ljudstva." (2 Moj 31,17.13.14)/313/ Dana so bila navodila za nemudno postavitev svetišča za bogoslužje, in zdaj bi ljudje lahko sklepali, da bodo opravičeni, če bodo gradili na sobotni dan. Saj naj bi stavbo postavili v slavo Bogu, poleg tega pa so tudi tako zelo potrebovali prostor za bogoslužja. Da bi jih zaščitil pred to zmoto, jim je dal opozorila. Celo svetost in nujnost tega posebnega dela za Boga jih ne smeta zapeljati, da bi prekršili njegov sveti dan počitka.
Od tedaj naj bi bilo ljudstvo počaščeno z nenehno navzočnostjo njihovega Kralja. "In prebival bom sredi Izraelovih sinov in jim bom Bog ... in šotor bo posvečen po moji slavi," (2 Moj 29,45.43) se je glasilo Mojzesu dano zagotovilo. Kot simbol Božje oblasti in upodobitev njegove volje je bil Mojzesu dan izvod desetih zapovedi. Ta je bil s prstom samega Boga vtisnjen na dve kamniti plošči, (5 Moj 9,10; 2 Moj 32,15.16) da bi bili sveto spravljeni v svetišču. To bo namreč vidno središče narodovega bogoslužja, ko bo narejeno.
Izraelci so bili iz rodu sužnjev povzdignjeni nad vse narode, da bodo poseben zaklad Kralja kraljev. Bog jih je ločil od sveta, da bi jim zaupal sveto odgovornost. Postavil jih je za zaupnike svojega zakona in po njih je nameraval ohraniti spoznanje o sebi. Tako bo nebeška luč svetila svetu, ki je odet v temo, in slišati bo glas, ki vabi vsa ljudstva, naj se obrnejo od malikovalstva, da bi služili živemu Bogu. Če bi Izraelci ostali zvesti svoji odgovornosti, bi postali velika svetovna sila. Bog bi bil njihova zaščita in bi jih povzdignil nad vse druge narode. Njegova luč in resnica bi bili razodeti po njih in stali bi v njegovi modri in sveti upravi kot zgled nadvlade njegovega češčenja nad vsako obliko malikovanja./314/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!