 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
26. Od Rdečega morja do Sinaj (angleško)
Temeljno besedilo 2 Moj 15,22 do 18
Izraelske množice so se od Rdečega morja odpravile na pot pod vodstvom oblakovega stebra. Prizori okoli njih so bili pusti - gole puščobne gore, neplodne planjave in morje, ki se je raztezalo v daljavi in katerega obala je bila posuta s trupli njihovih sovražnikov. Vendar so bili veseli. Zavedali so se prostosti, zato je bila utišana vsaka misel na nezadovoljstvo.
Tri dni, kolikor so potovali, niso našli vode. Zaloga, ki so jo vzeli s seboj, jim je pošla. Nič ni bilo, kar bi potešilo njihovo gorečo žejo, ko so se prebijali čez s soncem ožgano ravnino. Mojzes, ki je ta predel poznal, je vedel nekaj, česar drugi niso. Vedel je, da bodo v Mari, najbližjem počivališču, kjer je izvir, naleteli na neuporabno vodo. Z naraščajočo bojaznijo je opazoval vodeči oblakov steber. Z upadlim srcem je slišal veseli vzklik: "Voda, voda!" ki je odmeval v vrstah. Možje, žene in otroci so se z veselo naglico zbrali ob studencu, potem pa je iz čet izbruhnilo tesnobno vpitje; voda je bila grenka.
V svoji grozi in obupu so grajali Mojzesa, ker jih je tako vodil. Pozabili so, da je božanska navzočnost v tistem skrivnostnem oblakovem stebru vodila tako nje kakor njega. V žalosti in obupu je Mojzes storil, kar so oni pozabili narediti. Goreče je vpil k Bogu za pomoč. "In pokaže mu Gospod les, in ko ga je vrgel v vodo, je voda postala sladka." (2 Moj 15,25) Tukaj je bila Izraelu po Mojzesu dana obljuba: "Ako boš res poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in delal, kar je prav v njegovih očeh, in pazil na njegove zapovedi in čuval vse njegove postave, ne pošljem nadte nobene teh bolezni,/291/ ki sem jih poslal nad Egipt, zakaj jaz sem Gospod, tvoj zdravnik." (2 Moj 15,26)
Iz Mare je ljudstvo potovalo v Elim, kjer so našli "dvanajst studencev in sedemdeset palm". (2 Moj 15,27) Tukaj so ostali nekaj dni, preden so stopili v Sinsko puščavo. Mesec dni po odhodu iz Egipta so se prvič utaborili v puščavi. Njihova zaloga živil je začela pojemati. V puščavi je bilo le malo trave, in živina je začela hujšati. Kako naj priskrbijo hrano za tako obsežno množico? Dvom je napolnil srce in ponovno so godrnjali. Celo knezi in starešine so se pridružili obtožbam proti vodjem, ki jih je določil Bog: "O, da bi bili umrli po Gospodovi roki v Egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa in jedli kruh do sita! Kajti izpeljala sta nas v to puščavo, da vso tole množico pomorita z lakoto." (2 Moj 16,3)
Niso še trpeli lakote, njihove tekoče potrebe so bile zadovoljene, bali pa so se prihodnosti. Niso mogli razumeti, kako bi lahko ta velika množica obstala med potovanjem po puščavi. V svoji domišljiji so že videli svoje otroke, ki stradajo. Gospod je dovolil, da so jih doletele težave in jim je zmanjkalo živil, da bi se obrnili k njemu, ki je bil doslej njihov Rešitelj. Če bi ga v svojih potrebah klicali, bi jim zagotovil znake svoje ljubezni in skrbi. Obljubil je, da jih ne bo doletela nobena bolezen, če bodo poslušni njegovim zapovedim. Njihova grešna nevera je bila tista, ki je predvidevala, da bi oni in njihovi otroci lahko umrli od lakote.
Bog je obljubil, da bo njihov Bog, da jih bo posvojil kot ljudstvo in jih bo vodil v večjo in boljšo deželo. Vendar so bili pripravljeni omagati ob vsaki oviri, ki se je pojavila na poti v deželo. Na čudovit način jih je izpeljal iz egiptovske sužnosti, da bi jih lahko povzdignil in oplemenitil ter naredil za hvalnico na zemlji. Potrebno pa je bilo, da se spopadejo s težavami in zdržijo bedo. Bog jih je vodil iz stanja bede in jih usposabljal, da bi zasedli časten prostor med narodi ter prejeli pomembno in sveto nalogo. Če bi imeli vero vanj glede na to, kaj vse je storil zanje,/292/ bi veselo prenašali neprijetnosti, težave in celo pravo trpljenje. Ampak niso bili pripravljeni zaupati Gospodu, brž ko niso bili priče nenehnim dokazom njegove moči. Pozabili so na svoje grenko služenje v Egiptu. Pozabili so na Božjo dobroto in moč, ki sta se razodeli njim v dobro, ko so bili rešeni sužnosti. Pozabili so, da je bilo njihovim otrokom prizaneseno, ko je uničujoči angel pobil vse egiptovske prvorojence. Pozabili so na veliko dejanje božanske moči pri Rdečem morju. Pozabili so, da so sami varno prešli po poti, ki se jim je odprla, medtem ko so vojsko njihovih sovražnikov, ki jim je poskušala slediti, premagale morske vode. Videli in čutili so samo navzoče sitnosti in tegobe. Namesto da bi rekli: "Gospod je storil velike stvari za nas; ko smo bili še sužnji, nas je storil v velik narod," so govorili o naporni poti in se spraševali, kdaj bo konec njihovega težkega romanja.
Zgodovina Izraelovega življenja v puščavi je bila zapisana za blaginjo Božjemu Izraelu ob koncu časa. Poročilo o Božjem ravnanju s tavajočimi v puščavi z vsemi potmi sem in tja, o njihovi izpostavljenosti lakoti, žeji in utrujenosti in o presenetljivem razodetju njegove moči za njihovo olajšanje je polno opozoril in navodil za njegovo ljudstvo vseh časov. Raznovrstne izkušnje Hebrejcev so bile šola priprave za njihov obljubljeni dom v Kanaanu. Bog želi, da njegovo ljudstvo sedanjega časa s ponižnim srcem in dovzetnim duhom pregleda preizkušnje, skozi katere je šel starodavni Izrael, da bi se poučili za svojo pripravo za nebeški Kanaan.
Mnogi se ozirajo po Izraelcih in se čudijo njihovi neveri in godrnjanju. Menijo, da sami ne bi bili tako nehvaležni. Ko pa je preizkušena njihova vera, celo z majhnimi preizkušnjami, ne pokažejo nič več vere ali potrpežljivosti, kakor jo je starodavni Izrael. Ko so stiskani, godrnjajo zaradi postopka, po katerem jih Bog očiščuje. Čeprav imajo mnogi zadovoljene svoje sedanje potrebe, niso pripravljeni zaupati Bogu v prihodnje in so v nenehnem strahu, da jih ne bi zadelo pomanjkanje in bi bili njihovi otroci prepuščeni trpljenju. Nekateri nenehno pričakujejo zlo ali napihujejo dejanske težave, tako da so njihove oči slepe za mnoge blagoslove, ki zahtevajo njihovo hvaležnost. Ovire, s katerimi se spopadajo,/293/ jih ločujejo od Boga, ker se zbujajo nemirni in nejevoljni, namesto da bi jih vodile po pomoč k njemu, ki je edini Izvir moči.
Ali je prav, da smo tako neverni? Zakaj bi bili nehvaležni in nezaupljivi? Jezus je naš prijatelj, vsa nebesa se zanimajo za našo blaginjo, naša zaskrbljenost in strah pa žalita Božjega Svetega Duha. Ne smemo popuščati skrbi, ki nas samo straši in obremenjuje, ne pomaga nam pa prenašati preizkušenj. Ne dajajmo prostora nezaupanju v Boga, zaradi katerega priprava za prihodnost postane glavna življenjska naloga, kakor da bi bila naša sreča sestavljena iz teh pozemskih stvari. Ni po Božji volji, da bi njegovo ljudstvo obremenjevale skrbi. Toda naš Gospod nam ne govori, da na naši poti ni nevarnosti. Ne namerava svojega ljudstva umakniti s sveta zla in greha, temveč nas usmerja k zanesljivemu zatočišču. Vabi utrujene in obremenjene: "Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim." (Mat 11,28) Odložite jarem zaskrbljenosti in posvetne skrbi, ki ste si ga naložili na pleča, in "vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotek in iz srca ponižen; in najdete pokoj svojim dušam". (Mat 11,29) V Bogu lahko najdemo pokoj in mir, če vržemo nanj vse svoje skrbi, saj On skrbi za nas. (Glej 1 Pet 5,7)
Apostol Pavel je rekel: "Glejte, bratje, da ne bo v kom izmed vas hudobnega srca nevere, ki odpade od živega Boga." (Heb 3,12) Z vsem tem v mislih, kar je Bog storil za nas, mora biti naša vera močna, dejavna in stanovitna. Namesto godrnjanja in pritoževanja naj naše srce govori: "Slavi, moja duša, Gospoda, in vse, kar je v meni, njegovo sveto ime! Slavi, moja duša, Gospoda in ne pozabi nobene njegovih dobrot." (Ps 103,1.2)
Bog ni bil brezbrižen do Izraelovih potreb. Njihovemu vodju je rekel: "Glej, dežil vam bom kruh z neba." (2 Moj 16,4) Dana so bila navodila, naj ljudje nabirajo dnevno zalogo, šesti dan pa dvojno količino, da bi lahko ohranjali sveto praznovanje sobote.
Mojzes je zagotovil zboru, da bodo njihove potrebe zadovoljene: "Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se nasitili kruha." (2 Moj 16,12) Dodal je: "Kaj sva pač midva? Ne zoper naju je mrmranje vaše, temveč zoper/294/ Gospoda." (2 Moj 16,8) Potem je naročil Aronu, naj jim reče: "Približajte se Gospodu, kajti slišal je vaše mrmranje." (2 Moj 16,9) Ko je Aron še govoril, "se obrnejo proti puščavi, in glej, Gospodova slava se je prikazala v oblaku". (2 Moj 16,10) Blišč, kakršnega niso videli še nikoli, je predstavljal božansko navzočnost. Po razodetju, ki je delovalo na njihova čutila, naj bi prejeli spoznanje o Bogu. Morali so se naučiti, da njihov vodja ni samo človek Mojzes, temveč Najvišji, čigar imena naj se bojijo in ubogajo njegov glas.
Ob sončnem zahodu so tabor preplavile jate prepelic. Dovolj jih je bilo za vse ljudi. Zjutraj pa je na zemeljskem površju ležalo "nekaj drobnega, luskinastega, drobnega kakor slana. Bilo je pa kakor belo koriandrovo seme." (2 Moj 16,14.31) Ljudje so ga imenovali mana. Mojzes je rekel: "To je tisti kruh, ki vam ga je dal Gospod za jed." (2 Moj 16,15) Ljudje so pobirali mano in spoznali, da je je dovolj za vse. Mleli "so jo v mlinčkih ali trli v možnarjih in kuhali v loncih in pripravljali iz nje kolače. In njegov okus je bil kakor medeni kolači." (4 Moj 11,8; 2 Moj 16,31) Ukazano jim je bilo, naj je vsak dan naberejo gomer za vsako osebo in je ne smejo pustiti do jutra. Nekateri so poskušali narediti zalogo za naslednji dan, ampak drugi dan ni bila več uporabna. Dnevno zalogo je bilo treba nabrati zjutraj, kolikor pa je je ostalo na zemlji, jo je stopilo sonce.
Ko so nabirali mano, so ugotovili, da nekateri naberejo več in nekateri manj od dogovorjene količine. Potem pa "so merili z gomerom: in kdor je mnogo nabral, mu ni ničesar preostalo, in kdor je malo nabral, mu ni ničesar manjkalo". (2 Moj 16,18) Razlago tega zapisa kakor tudi praktičen nauk iz njega nam daje apostol Pavel v svojem drugem pismu Korinčanom. Tam pravi: "Ne mislim namreč, da naj imajo drugi olajšavo, a vi stisko, temveč po načelu enakosti: vaša obilost v sedanjem času naj služi za njihovo pomanjkanje, da bi tudi onih obilost služila za vaše pomanjkanje, da bo enakost; kakor je pisano: Kdor je mnogo nabral, ni imel preobilo, in kdor je malo, ni mu manjkalo." (2 Kor 8,13-15)
Šesti dan je ljudstvo nabralo dva gomerja za vsako osebo. Poglavarji so hiteli Mojzesu povedat, kaj se godi. Njegov odgovor je bil: "To je, kar je govoril/295/ Gospod: Jutri bo praznik, svet počitek Gospodu; kar hočete peči, pecite, in kar hočete kuhati, kuhajte, in kar koli preostane, denite na stran, da se prihrani do jutra." (2 Moj 16,23) Tako so delali in ugotovili, da je ostala hrana nepokvarjena. "In Mojzes reče: Jejte to danes, kajti danes je praznik Gospodu, danes ne najdete nič tega na polju. Šest dni boste nabirali, a sedmi dan je počitek, tedaj ne bo tega." (2 Moj 16,25.26)
Bog zahteva, da se njegov sveti dan v današnjem času prav tako sveto posvečuje, kakor se je v času Izraela. Hebrejcem dano zapoved bi morali vsi kristjani imeti za Jahvejev ukaz njim samim. Dan pred soboto naj bo dan priprave, da bo vse pripravljeno za njene svete ure. Naš lasten posel nikakor ne bi smel posegati v sveti čas. Bog je ukazal, da je treba poskrbeti za bolne in trpeče. Zahtevano delo, da bi jim bilo udobno, je delo usmiljenja, ne pa kršitev sobote, izogibati pa se je treba vsakemu nepotrebnemu delu. Mnogi malomarno odlašajo do začetka sobote drobna opravila, ki bi lahko bila opravljena na dan priprave. Tega naj ne bo. Delo, ki smo ga zanemarjali do začetka sobote, naj ostane neopravljeno, dokler sobota ne mine. To naj si zapomnijo nepremišljeni, da bi postali bolj skrbni in bi svoje delo opravili v šestih delovnih dnevih.
Vsak teden v svojem dolgem potovanju po puščavi so bili Izraelci priče trojnemu čudežu, katerega namen je bil v njihov um vtisniti zavest o svetosti sobote: šesti dan je padla dvojna količina mane, nič je ni padlo sedmi dan, za soboto potrebni del je ostal sladek in čist, če pa so ga pustili čez noč kak drug dan, je postal neužiten.
V okoliščinah, ki so povezane z dajanjem mane, imamo prepričljiv dokaz, da sobota ni bila ustanovljena šele tedaj, ko je bil dan zakon na Sinaju, kakor trdijo mnogi. Še preden so Izraelci prispeli do Sinaja, so razumeli, da jim je izpolnjevanje sobote obveza. Ko so bili tako obvezani vsak petek nabrati dvojno količino mane kot pripravo za soboto, ko mana ni padala, je sveta narava dneva počitka nenehno delala vtis nanje. In ko je šlo nekaj ljudi/296/ v soboto nabirat mano, je Gospod vprašal: "Doklej se pa boste upirali, da spoštujete moje ukaze in moja povelja?" (2 Moj 16,28)
"In jedli so Izraelovi sinovi mano štirideset let, dokler niso prišli v naseljeno deželo; jedli so mano, dokler niso prišli do meje Kanaanske dežele." (2 Moj 16,35) Štirideset let jih je čudežna skrb spominjala na Božjo zanesljivo skrb in nežno ljubezen. Po psalmistovih besedah jim je Bog dajal "nebeško žito. Kruh močnih je jedel človek." (Ps 78,24.25) To pa pomeni, da so jim hrano priskrbeli angeli. Oskrbovani z nebeškim žitom so bili vsak dan poučeni, da so, ker imajo Božjo obljubo, tako varni, kakor da bi jih obdajala polja valujočega žita na rodovitnih kanaanskih ravninah.
Mana, ki je padala z neba za hrano Izraelu, je bila simbol njega, ki je prišel od Boga, da bi dal življenje svetu. Jezus je rekel: "Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli mano v puščavi in so pomrli. Ta je kruh, ki prihaja iz nebes, da ne umre, kdor je od njega. ... Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga jaz dam, je moje meso, ki ga dam za življenje sveta." (Jan 6,48-51) In med obljubami blagoslovov Božjemu ljudstvu v prihodnjem življenju je zapisano: "Njemu, kdor premaga, dam skrite mane." (Raz 2,17)
Ko so Izraelci zapustili Sinsko puščavo, so se utaborili v Rafidimu. Tukaj ni bilo vode, in ponovno so pokazali nezaupanje v Božjo previdnost. V svoji slepoti in drznosti so prišli ljudje k Mojzesu z zahtevo: "Dajta nam vode, da pijemo!" (2 Moj 17,2) Ampak on ni izgubil potrpežljivosti. Rekel je: "Kaj se pričkate z menoj? Zakaj izkušate Gospoda?" (2 Moj 17,2) Jezni so vpili: "Zakaj si nas izpeljal iz Egipta? Da z žejo umoriš mene, moje otroke in mojo živino?" (2 Moj 17,3) Ko so bili tako obilno preskrbljeni s hrano, so se s sramom spominjali svoje nevere in mrmranja ter obljubili, da bodo v prihodnje zaupali Gospodu. Toda kmalu so pozabili na svojo obljubo in padli na prvi preizkušnji svoje vere. Videti je bilo, da oblakov steber, ki jih je vodil, zagrinja strašno skrivnost. In Mojzes - kdo sploh je? so se spraševali, in kaj je cilj tega, da jih je izpeljal iz Egipta? Sumničavost in nezaupanje sta napolnila njihova srca. Drzno so ga obtožili, da jih je skupaj z otroki nameraval umoriti/297/ s pomanjkanjem in nadlogami, da bi samega sebe obogatil z njihovim imetjem. V vznemirjenosti zaradi besa in ogorčenosti je le malo manjkalo, da bi ga kamnali.
Mojzes je v obupu zavpil h Gospodu: "Kaj naj storim s tem ljudstvom?" (2 Moj 17,4) Ukazano mu je bilo, naj vzame Izraelove starešine in palico, s katero je delal čudeže v Egiptu, ter stopi pred ljudi. In Gospod mu je rekel: "Glej, jaz bom stal pred teboj na Horebu tam na skali; ti pa udari skalo, in voda priteče iz nje, da bo ljudstvo pilo." (2 Moj 17,6) Mojzes je ubogal in vode so bruhnile v živem potoku, ki je obilno oskrbel tabor. Namesto da bi Gospod ukazal Mojzesu dvigniti palico in nad zlobno godrnjave vodje priklicati strašne šibe, kakršne so doletele Egipt, je v svoji veliki milosti palico uporabil za pripomoček, da je po njej izvršil rešitev.
"Razklal je skale v puščavi in jih je obilo napojil kakor iz globočin. Potoke je izpeljal iz skale in storil, da so vode tekle dol kakor reke." (Ps 78,15.16) Mojzes je udaril skalo, toda v oblakov steber zavit Božji Sin je stal poleg Mojzesa in dal, da je tekla voda, ki daje življenje. Gospodovo slavo je zagledal ves zbor, ki je stal ob strani, ne pa samo Mojzes in starešine. Če bi se oblak odstranil, bi vsi popadali mrtvi zaradi strašne svetlobe njega, ki je bival znotraj oblaka.
V svoji žeji je ljudstvo skušalo Boga, rekoč: "Ali je Gospod sredi nas, ali ga ni? - Če nas je Bog pripeljal sem, zakaj nam ne da vode kakor tudi kruha?" (2 Moj 17,7) Tako razodeta nevera je bila hudodelstvo, in Mojzes se je bal, da jih bo doletela Božja sodba. In tisti kraj je imenoval Masa, skušnjava, in Meriba, zdražba ali prepir, v spomin na njihov greh.
Potem jim je zagrozila nova nevarnost. Ker so godrnjali proti Gospodu, je dovolil, da so jih napadli sovražniki. Amaleki, nasilno in bojevito pleme, ki je naseljevalo tisto področje, so prišli nanje in udarili šibke in utrujene, ki so hodili zadaj. Mojzes je vedel, da večina ljudi ni pripravljena na boj. Zato je ukazal Jozuetu, naj zbere vojake iz posameznih rodov ter jih zjutraj povede proti sovražniku, medtem ko bo/298/ sam stal na bližnji vzpetini z Božjo palico v roki. Zatorej so naslednji dan Jozue in njegova družba napadli sovražnika, Mojzes, Aron in Hur pa so stali na griču in opazovali bitko. Z rokami, dvignjenimi proti nebu, in z Božjo palico v desnici je Mojzes molil za uspeh Izraelovih vojsk. Z razvojem bitke so zapazili, da tako dolgo, dokler so bile njegove roke iztegnjene navzgor, zmaguje Izrael, ko pa jih spusti, zmaguje sovražnik. Ko se je Mojzes utrudil, sta Aron in Hur podpirala njegove roke in tako sta jih držala vse do sončnega zahoda, ko je bil sovražnik pognan v beg.
Ko sta Aron in Hur podpirala Mojzesove roke, sta ljudstvu kazala njihovo dolžnost, da ga podpirajo v njegovem napornem delu, ko je prejemal besede od Boga in jih prenašal njim. Tudi Mojzesova drža je bila pomembna. Kazala je, da Bog drži njihovo usodo v svojih rokah, in dokler mu zaupajo, se bojuje zanje ter premaguje sovražnika. Ko pa se ne zanašajo več nanj in zaupajo v lastno moč, bodo celo šibkejši kakor tisti, ki nimajo spoznanja o Bogu, sovražniki pa jih bodo premagali.
Kakor so Hebrejci zmagovali, ko je Mojzes z rokami segal proti nebu in posredoval zanje, tako Božji Izrael zmaguje, ko se po veri zanese na moč svojega mogočnega Pomočnika. Pa vendar mora biti božanska moč združena s človeškim trudom. Mojzes ni verjel, da bi Bog premagal sovražnika, če bi Izrael ostal nedejaven. Medtem ko se je veliki voditelj zavzemal pred Gospodom, so se Jozue in njegovi pogumni sledilci na vso moč trudili odbiti Izraelove in Božje sovražnike.
Po porazu Amalekovcev je Bog ukazal Mojzesu: "Zapiši to v knjigo za spomin in ponavljaj vpričo Jozueta, da bom dočista izbrisal spomin Amalekov izpod neba." (2 Moj 17,14) Tik pred smrtjo je veliki vodja izročil svojemu ljudstvu svečano nalogo: "Spominjaj se, kaj ti je storil Amalek na poti, ko ste šli iz Egipta: kako te je napadel ob poti in pobil tvoj zadnji voj, vse slabotne, ki so zaostali, ko ste bili trudni in onemogli, in ni se bal Boga. ... Tedaj izbriši spomin Amaleka izpod/299/ neba. Ne pozabi tega!" (5 Moj 25,17-19) Glede tega zlobnega ljudstva je Gospod izjavil: "Gospodova vojska bo zoper Amaleka od roda do roda." (2 Moj 17,16)
Amalekovci so poznali Božji značaj ali njegovo nadoblast, toda namesto da bi se ga bali, so se upirali njegovi moči. Čudežem, ki jih je storil Mojzes pred Egipčani, so se Amalekovci posmehovali in se rogali strahu okoliških ljudstev. Svojim bogovom so zaprisegli, da bodo Hebrejce pobili in ne bo ušel niti eden. Bahali so se, da se jim Izraelov Bog ne bo mogel upreti. Izraelci jim niso niti grozili niti jih ranili. Njihov napad ni bil z ničimer izzvan. Božje ljudstvo so želeli uničiti, da bi razodeli svoje sovraštvo in kljubovanje Bogu. Amalekovci so bili dolgo obupni grešniki in njihova hudodelstva so vpila k Bogu po maščevanju. Vendar jih je njegova milost še vedno klicala k spokorjenju. Ko pa so Amalekovci napadli utrujene in nebogljene Izraelove vrste, so zapečatili usodo svojega naroda. Božja skrb še posebej bedi nad najšibkejšim izmed njegovih otrok. Nobeno kruto dejanje ali zatiranje ne uide nebeškim očem. Nad vsemi, ki ga ljubijo in se ga boje, se njegova roka razteza kakor ščit. Ljudje naj bodo previdni, da ne udarijo teh rok, ker drži meč pravice.
Nedaleč stran od sedanjega Izraelovega tabora je imel dom Mojzesov tast Jetro. Ta je slišal za osvoboditev Hebrejcev. Zdaj se jih je odpravil obiskat in Mojzesu vrnit njegovo ženo in dva sina. Sli so velikega vodja obvestili, da se jim približujejo, in on se jim je vesel odpravil naproti. Ko so se pozdravili, jih je odpeljal do svojega šotora. Svojo družino je poslal nazaj, ko je odhajal v nevarnosti izpeljave Izraela iz Egipta. Zdaj je lahko ponovno užival v podpori in tolažbi njihove družbe. Jetru je poročal o čudovitem Božjem ravnanju z Izraelom, in očak se je veselil in poveličeval Gospoda. Pridružil se je Mojzesu in starešinam pri darovanju in priredil svečano slavje v spomin na Božjo milost.
Ko je bil Jetro nekaj časa v taboru, je kmalu spoznal, kako težko breme je počivalo na Mojzesu. Zadržati red in disciplino med tako obsežno in neizobraženo ter nevzgojeno množico je bila resnično težka naloga. Mojzes je bil njihov priznani/300/ vodja in sodnik. Predenj so prinašali ne samo splošne zadeve in dolžnosti ljudi, temveč tudi spore, ki so nastajali med njimi. To je dovolil, ker je imel tako priložnost poučiti jih, kakor je rekel: "In jim naznanjam Božja pravila in njegove postave." (2 Moj 18,16) Jetro pa je temu ugovarjal, rekoč: "Pretežavno je to delo zate; sam ga ne moreš vršiti. Preveč se utrudiš." (2 Moj 18,18) Potem mu je svetoval, naj določi prave osebe za načelnike čez tisoč in načelnike čez sto in načelnike čez petdeset in čez deset. Ozrl naj bi se "po vrlih možeh, bogaboječih, ki so vdani resnici, sovražni krivičnemu dobičku". (2 Moj 18,21) Ti naj bi razsojali manj pomembne stvari, težje in pomembnejše pa naj bi še vedno prinašali pred Mojzesa. On naj bo ljudstvu, kakor je rekel Jetro: "Bodi zastopnik ljudstva pred Bogom in donašaj njihove zadeve pred Boga; in razjasnjuj jim pravila in postave in oznanjaj jim pot, po kateri naj hodijo, in delo, ki naj ga opravljajo." (2 Moj 18,19.20) Mojzes je sprejel ta nasvet, ki mu ni le olajšal dela, temveč je med ljudmi vpeljal popolnejši red.
Gospod je zelo cenil Mojzesa in po njegovi roki izvrševal čudeže, vendar pa dejstvo, da je bil izbran za poučevanje drugih, ni pomenilo, da sam ni potreben navodil. Izbrani izraelski voditelj je veselo prisluhnil predlogom pobožnega madianskega duhovnika in sprejel njegov načrt kot moder ukrep.
Iz Rafidima je ljudstvo nadaljevalo svoje potovanje in šlo za oblakovim stebrom. Njihova pot je vodila čez puste ravnine, strme vzpetine in čez skalnate soteske. Mnogokrat so med prečkanjem peščenih predelov pred seboj zagledali robate gore kakor velike branike, ki so se nakopičili prav na njihovo pot in na videz preprečevali napredovanje. Ko pa so se približali, se jim je tu in tam pokazal prehod v gorski steni, za njo pa je bilo videti ravnino. Pravkar so prečkali enega globokih, peščenih prehodov. To je bil veličasten in imeniten prizor. Med skalnatimi previsi, ki so se na eni strani dvigovali nekaj sto metrov v višino, so se pomikali Izraelci s svojimi čredami kakor živo valovanje, kolikor daleč je seglo oko. Zdaj je pred njimi v svečani veličastnosti dvignila svoje mogočno pročelje gora Sinaj. Oblakov steber je počival na njenem vrhu, ljudje pa so postavili svoje šotore na planjavi podnjo. Tukaj je bil njihov dom skoraj leto dni. Ponoči/301/ jim je ognjeni steber zagotavljal božansko zaščito, in medtem ko so mirno spali, je na tabor tiho rosil nebeški kruh.
Jutranja zarja je pozlatila temne gorske vrhove in zlati sončni žarki so prodrli v globoke soteske. Utrujenim popotnikom so se zdeli kakor žarki milosti z Božjega prestola. Na vsakem koraku so te širne, grobe višine v svoji samotni veličini pričale o trajnosti in veličastnosti. Tukaj sta svečanost in spoštovanje naredila vtis na um. Človek je občutil svojo šibkost v navzočnosti njega, ki je "s tehtnico pretehtal gore in hribe na njenih torilih". (Iz 40,12) Tukaj je Izrael prejel najčudovitejše razodetje, ki ga je Bog kdaj dal ljudem. Tukaj je Gospod zbral svoje ljudstvo, da bi jim vtisnil svetost njegovih zahtev, tako da je s svojim glasom oznanil svoj sveti zakon. V njihovem življenju je moralo priti do velikih in korenitih sprememb, saj so poniževalni vplivi sužnjevanja in dolgotrajne povezave z malikovalstvom na njihovem značaju in navadah pustili svoje znamenje. Bog je deloval, da bi jih povzdignil na višjo moralno raven tako, da jim bo dal spoznanje o sebi./302/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!