Vsebina
Nazaj
Naprej

Očaki in preroki (Ellen G. White)

25. Izhod (angleško)

Temeljno besedilo 2 Moj 12,34 do 15

Z opasanimi ledji, s sandali na nogah in s palico v roki je stalo izraelsko ljudstvo tiho, spoštljivo in v pričakovanju. Čakali so kraljevski odlok, da lahko odidejo. Preden je napočilo jutro, so že potovali. V času trajanja šib, ko je razodevanje Božje moči zanetilo vero v srcu sužnjev in vneslo strah v njihove zatiralce, so se Izraelci postopoma zbrali v Gosenski deželi. Kljub nenadnosti njihovega naglega odhoda je bilo poskrbljeno za organizacijo in nadzor seleče se množice; razdeljeni so bili v skupine, katerim so bili določeni voditelji.

In odšlo jih je "okoli šeststo tisoč pešcev, mož brez otrok. Pa tudi dosti mešane drhali je šlo gor z njimi." (2 Moj 12,37.38) V tej množici niso bili samo taki, ki jih je spodbudila vera v Izraelovega Boga, temveč tudi veliko večja množica, ki je želela samo ubežati pred šibami, ali pa taki, ki so sledili premikajoči se množici samo zaradi vznemirljivosti in radovednosti. Ta skupina je bila Izraelu vedno prepreka in past.

Ljudje so s seboj vzeli tudi "črede in goveda, živine jako veliko". (2 Moj 12,38) To je bila lastnina Izraelcev, ki svojega imetja nikoli niso prodali kralju, kakor so to storili Egipčani. Jakob in njegovi sinovi so črede ovac in govedi pripeljali s seboj v Egipt, tam pa so se zelo razmnožile. Preden so zapustili Egipt, je ljudstvo po Mojzesovem ukazu zahtevalo odškodnino za neplačano delo. Egipčani jih tega niso prikrajšali, ker so si goreče želeli, da bi se jih znebili. Sužnji so odšli naloženi z dragotinami svojih zatiralcev.

Ta dan se je izpolnila zgodovina, ki je bila stoletja prej razodeta Abrahamu v preroški prikazni: "Vedi zagotovo, da bodo tvoji potomci tujci v deželi, ki ni njihova, in jih bodo zasužnjili in jih stiskali štiristo let. A tudi narod, ki mu bodo/281/ sužnjevali, bom jaz sodil, in potem izidejo z obilnim blagom." (1 Moj 15,13.14)(c) Štiristo let se je izpolnilo. "Zgodilo se je ravno tisti dan, da so odrinile vse Gospodove vojske iz Egipta." (2 Moj 12,41) Ko so Izraelci šli iz Egipta, so s seboj nosili dragoceno zapuščino - Jožefove kosti, ki so tako dolgo čakale na izpolnitev Božje obljube in so bile v temnih letih sužnosti pomnik o Izraelovi rešitvi.

Namesto da bi šli naravnost po poti v Kanaan, ki je vodila skozi Filistejsko deželo, jih je Gospod vodil južno, proti obalam Rdečega morja. "Rekel je namreč Bog: Morda bi bilo ljudstvu žal, ko bi videli vojno; in bi se povrnili v Egipt." (2 Moj 13,17) Če bi poskušali prečkati Filistejo, bi naleteli na odpor. Filistejci bi jih namreč imeli za sužnje, ki so pobegnili svojim gospodarjem, zato se ne bi obotavljali iti v boj z njimi. Izraelci so bili slabo pripravljeni na spopad s tem mogočnim in bojevitim ljudstvom. Le malo so poznali Boga in imeli vanj le malo vere, zato bi se ustrašili in postali malodušni. Bili so neoboroženi in nevajeni bojevanja, njihov duh je bil zadušen zaradi dolgotrajnega suženjstva, za nameček pa so imeli s seboj še ženske in otroke ter črede. S tem ko jih je Gospod vodil po poti do Rdečega morja, se je izkazal tako za Boga sočutja kakor sodbe.

"In odrinili so iz Sukota, in taborili so v Etamu, kraj puščave. In Gospod je šel pred njimi, podnevi v oblakovem stebru, da bi jih vodil po poti, ponoči pa v ognjenem stebru, da bi jim svetil: tako so mogli potovati podnevi in ponoči. Nikoli se ni umaknil oblakov steber podnevi, ne ognjeni steber ponoči izpred ljudstva." (2 Moj 13,20-22) Psalmist je napisal: "Razgrnil je oblak, da jih zaslanja, in ogenj, da razsvetljuje noč." (Ps 105,39; glej tudi 1 Kor 10,1.2) Prapor njihovega nevidnega Vodja je bil vedno z njimi. Čez dan je oblak vodil njihovo potovanje ali pa se kakor baldahin raztegnil čeznje. Služil je za zaščito pred žgočo vročino in s svojo hladnostjo in vlago dajal hvale vredno osvežitev v suhi, žejni puščavi. Ponoči se je spremenil v ognjeni steber, ki je razsvetljeval njihov tabor in jih nenehno prepričeval o božanski navzočnosti./282/

V enem najbolj čudovitih in tolažilnih odstavkov Izaijevih prerokb je zapisano poročilo o oblakovem in ognjenem stebru. Z njim je predstavljena Božja skrb za njegovo ljudstvo v velikem končnem boju s silami zla: "In Gospod ustvari nad vsakim prebivališčem Sionske gore in nad njenimi zbori oblak in dim podnevi in svit plamtečega ognja ponoči; zakaj nad vso slavo bo okrilje. In koča bo za senčnico proti vročini podnevi in za pribežališče in zavetje pred viharjem in pred dežjem." (Iz 4,5.6)

Potovali so čez puščobno, mrko prostranstvo. Že so se spraševali, kam vodi njihova pot. Utrudili so se od naporne poti in v nekaterih srcih se je pojavil strah pred egiptovskim preganjanjem. Oblak je šel naprej, oni pa so šli za njim. Nenadoma je Gospod ukazal Mojzesu, naj zavijejo na stran v skalnat branik in se utaborijo poleg morja. Razodeto mu je bilo, da jih bo faraon zasledoval, Bog pa se bo poveličal z njihovo rešitvijo.

Po Egiptu se je razširilo poročilo, da se Izraelovi otroci niso zadržali v puščavi, da bi tam opravili bogoslužje, temveč so nadaljevali pot proti Rdečemu morju. Faraonovi svetovalci so oznanili kralju, da so jim sužnji ušli in se ne bodo nikoli več vrnili. Ljudje so objokovali svojo norost, da so smrt prvorojencev pripisali Božji moči. Ko so si njihovi velikaši opomogli od strahu, so šibe pripisali naravnim vzrokom. Slišalo se je njihovo zagrenjeno vpitje: "Kaj smo to storili, da smo odpustili Izraelce iz svoje službe?" (2 Moj 14,5)

Faraon je zbral svojo vojsko "šeststo izbranih voz in vse egiptovske vozove", konjenike, poveljnike in vojake. (2 Moj 14,7) Sam kralj, ki so ga spremljali velikaši njegovega kraljestva, je vodil svojo bojevito četo. Da bi si pridobili naklonjenost bogov in si tako zagotovili uspeh v napadu, so se jim pridružili tudi duhovniki. Kralj se je namenil zastrašiti Izraelce z velikim razkazovanjem svoje moči. Egipčani so se bali, da bi jih njihova prisiljena podreditev Izraelovemu Bogu podvrgla zasmehovanju drugih narodov. Če pa bodo zdaj šli naprej z velikim razkazovanjem moči in pripeljali nazaj ujetnike, bodo odkupili svojo slavo in si spet pridobili sužnje.

Hebrejci so taborili poleg morja, katerega vode/283/ so predstavljale na videz neprehodno oviro pred njimi, na jugu pa so njihovo napredovanje ovirale skalnate gore. Nenadoma so v daljavi zagledali bliskajoče se orožje in premikajoče se vozove, ki so naznanjali prihod velike vojske. Ko so se približali, je bilo očitno, da jih zasledujejo egiptovske čete. Srca Izraelcev je napolnila groza. Nekateri so vpili h Gospodu, veliko več pa jih je pohitelo k Mojzesu s svojimi obtožbami: "Ni li bilo morda nobenih grobov v Egiptu, da si nas odpeljal, da umremo v puščavi? Zakaj si nam to storil, da si nas izvedel iz Egipta? Ali ni to beseda, ki smo ti jo govorili v Egiptu, rekoč: Pusti nas, naj služimo Egipčanom, zakaj bolje nam je služiti Egipčanom kakor umreti v puščavi." (2 Moj 14,11.12)

Mojzes je bil zelo žalosten, ko je videl, kako malo vere v Boga kaže njegovo ljudstvo, kljub temu da so bili večkrat priče razodetjem njegove moči v njihovo dobro. Kako ga lahko obtožijo nevarnosti in težav tega položaja, ko pa je ubogal izrecni Božji ukaz? Res ni bilo možnosti, da bi se rešili, razen če bo sam Bog posredoval za njihovo rešitev. Mojzesa pa je v ta položaj pripeljala poslušnost božanskemu navodilu, zato se ni bal posledic. Njegov miren in prepričljiv odgovor ljudstvu je bil: "Ne bojte se, stojte trdno in glejte Gospodovo rešitev, ki jo za vas izvrši danes; zakaj Egipčanov, ki jih danes vidite, ne boste nikdar več videli na veke. Gospod se bo za vas bojeval, vi pa bodite mirni!" (2 Moj 14,13.14)

Izraelovih čet ni bilo lahko ohraniti mirnih pred Gospodom. Pomanjkanje vzgoje in samonadzora je povzročilo, da so postali nasilni in nerazumni. Pričakovali so, da bodo padli v roke svojih zatiralcev, zato je bilo njihovo tarnanje in žalovanje glasno in globoko. Čudovitemu oblakovemu stebru so sledili kot Božjemu znamenju, naj gredo naprej. Zdaj pa so se spraševali, ali ni morda naznanil velike nesreče, ko jih je takole vodil na napačno stran gora in neprehodno pot? Tako se je Božji angel prikazal njihovim zapeljanim umom kot glasnik pogube.

Ko so se jim zdaj približale egiptovske čete, ki so jih imele za lahek plen, se je oblakov steber veličastno dvignil v nebo, prešel preko Izraelcev in se spustil mednje in egiptovske vojske. Temni zid se je postavil/284/ med preganjane in preganjalce. Egipčani niso mogli več videti hebrejskega tabora in so se bili prisiljeni ustaviti. Ko pa je postala nočna tema še temnejša, je postal oblakov steber Hebrejcem velika luč, ki je ves tabor razsvetljevala z dnevno svetlobo.

V srce Izraelcev se je vrnilo upanje. Mojzes je povzdignil svoj glas h Gospodu, On pa mu je odvrnil: "Zakaj vpiješ k meni? Veli Izraelovim sinovom, naj gredo naprej! Ti pa povzdigni svojo palico in iztegni roko nad morje ter ga razdeli, in šli bodo Izraelovi sinovi sredi morja po suhem." (2 Moj 14,15.16)

Psalmist takole opeva Izraelov prehod čez morje: "Skozi morje je šla tvoja pot in tvoja steza skozi široke vode, kjer tvoji sledovi niso znani. Vodil si kakor čredo svoje ljudstvo po Mojzesu in Aronu." (Ps 77,19.20) Mojzes je iztegnil svojo palico, in vode so se razdelile. Izrael je šel po sredi morja po suhih tleh, vode pa so na vsaki strani stale kakor stene. Svetloba od Božjega ognjenega stebra je osvetljevala spenjene valove in pot, ki je bila izsekana kakor mogočen žleb skozi morje in se je izgubila v nejasnosti oddaljene obale.

"In Egipčani so gnali za njimi, in prišli so vsi faraonovi konji, njegovi vozovi in konjeniki v sredo morja. In zgodi se ob jutranji straži, da pogleda Gospod na vojsko Egipčanov iz ognjenega in oblakovega stebra in napravi zmešnjavo v vojski Egipčanov." (2 Moj 14,23.24) Skrivnostni oblak se je spremenil v ognjeni steber pred njihovimi začudenimi očmi. Grmelo je in se bliskalo. "Izlili so oblaki vode, glas so zagnali gornji oblaki, tudi tvoje pšice so švigale sem ter tja. Bobnel je tvoj grom v viharju, bliski so razsvetljevali vesoljni svet, potresla se je zemlja in trepetala." (Ps 77,17.18)

Egipčane sta zajeli zmeda in groza. Sredi razbesnelih prvin, v katerih so slišali glas jeznega Boga, so si prizadevali zbežati nazaj na obalo, ki so jo zapustili. Toda Mojzes je iztegnil svojo palico, in nakopičene vode so sikajoče, razbesnele in željne svojega plena pohitele skupaj ter pogoltnile egipčansko vojsko v svoje črne globine.

Ko je napočilo jutro, so Izraelove množice videle, kar je ostalo od mogočnega sovražnika - v oklepe odeta telesa, ki jih je vrglo/287/ na obalo. Ena noč je iz najstrašnejše nevarnosti prinesla popolno rešitev. Ta velika, nemočna truma boja nevajenih sužnjev, žensk, otrok in živine, z morjem pred sabo in mogočnimi egipčanskimi vojskami za sabo - je doživela, da se je pred njimi odprla pot skozi vode in požrla sovražnike v trenutku, ko so pričakovali zmago. Sam Jahve jih je rešil in k njemu so se v hvaležnosti in veri obrnila srca vseh. Svoja čustva so izrazili v hvalnici. Božji Duh je počival na Mojzesu in skupaj z ljudstvom je pel zmagoslavno pesem hvaležnosti, prvo in eno najbolj vzvišenih, ki so nam znane.

"Pel bom Gospodu, ker se je slavno poveličal: konja in njegovega jezdeca je pahnil v morje. Moja moč in moja pesem je Gospod, On mi je postal rešitev. Ta je moj mogočni Bog, slavil ga bom, Bog mojega očeta, poveličeval ga bom. Gospod je pravi vojščak, Gospod je njegovo ime. Faraonove vozove in njegovo vojsko je pahnil v morje, in njegovi najizvrstnejši vojvode so se pogreznili v Rdeče morje. Valovje jih je zagrnilo, pogreznili so se v globočine kakor kamen.

Tvoja desnica, Gospod, se je poveličala v moči, tvoja desnica, Gospod, je strla sovražnika. ...

Kdo je tebi enak med bogovi, Gospod? Kdo je kakor ti, poveličan v svetosti, poln vzvišene slave, čudeže delajoč? ... Ti si peljal v svojem usmiljenju ljudstvo, ki si ga bil odkupil; peljal si jih v svoji moči k prebivališču svoje svetosti. Začuvši to, so vztrepetali narodi. ... Naj jih obidejo strahovi in prešine groza, zaradi mogočnosti tvoje roke naj otrpnejo kakor kamen, dokler ne prejde mimo tvoje ljudstvo, Gospod, dokler ne prejde mimo ljudstvo, ki si ga sebi pridobil. Vpeljal jih boš in jih zasadil na gori svoje dediščine, na mesto, ki si ga pripravil, Gospod, za svoje prebivanje, v svetišče, Gospod, ki so ga utrdile tvoje roke." (2 Moj 15,1-17)

Kakor glas iz velikih globin se je slišalo petje obsežnih Izraelovih čet, ki so odpevale veličasten pripev. Izraelove žene, ki jih je vodila Mojzesova sestra Mirjama, so/288/ igrale na bobne in plesale. Daleč čez puščavo in morje je odmevalo veselo prepevanje in gore so odbijale odmev besed njihove hvalnice: "Pojte Gospodu, ker se je slavno poveličal." (2 Moj 15,21)

Ta pesem in velika rešitev, na katero spominja, sta dali vtis, da ne bosta nikoli zbrisani iz spomina hebrejskega ljudstva. Skozi stoletja je odmevala, ko so jo prepevali preroki in Izraelovi pevci, ki so tako pričali, da je Jahve moč in rešitev tem, ki zaupajo vanj. Pesem ne pripada samo judovskemu ljudstvu. Vnaprej kaže na uničenje vseh sovražnikov pravičnosti in na končno zmago Izraelovega Boga. Prerok s Patmosa je videl v belo oblečeno množico, ki je zmagala in stala na steklenem morju, namešanim z ognjem, in imela Božje citre v rokah. "In pojo pesem Mojzesa, Božjega hlapca, in Jagnjetovo pesem." (Raz 15,3)

"Ne nam, Gospod, ne nam, temveč svojemu imenu daj čast, zaradi svoje milosti, zaradi svoje resnice!" (Ps 115,1) Takšen duh je prežemal Izraelovo pesem rešitve in to je duh, ki naj bi prebival v srcu vseh, ki ljubijo Boga in se ga bojijo. Ko je Bog osvobodil našo dušo sužnjevanja grehu, je za nas izvršil rešitev, ki je večja kakor rešitev Hebrejcev ob Rdečem morju. Kakor so naredile hebrejske čete, bi morali Gospoda slaviti s srcem in dušo in glasom za njegova čudovita dela človeškim otrokom. Tisti, ki bivajo v Božji veliki milosti in ne pozabljajo njegovih najmanjših darov, si bodo opasali veselje in v svojem srcu peli Gospodu. Vsakodnevni blagoslovi, ki jih prejemamo iz Božje roke, in predvsem Jezusova smrt, ki nam je omogočila srečo in nebesa, naj bo snov nenehne hvaležnosti. Kakšno sočutje, kakšno neprimerljivo ljubezen nam je pokazal Bog, nam izgubljenim grešnikom, ko nas je povezal s sabo, da smo mu poseben zaklad! Kako se je naš Odrešenik žrtvoval, da se lahko imenujemo Božji otroci. Slavimo Boga za blagoslovljeno upanje, ki nam je ponujeno v velikem načrtu odrešenja, slavimo ga za nebeško dediščino in za njegove bogate obljube: slavimo ga, ker Jezus živi, da se poteguje za nas.

Stvarnik pravi: "Kdor daruje hvalo, me prav časti." (Ps 50,23) Vsi nebeški prebivalci so se združili v češčenju Boga. Naučimo se zdaj pesmi angelov, da jo bomo peli, ko se bomo pridružili njihovim sijočim vrstam. Recimo skupaj s psalmistom: "Hvalil/289/ bom Gospoda v svojem življenju, psalme prepeval svojemu Bogu, dokler bom živ. Slave naj te ljudstva, o Bog, slave te naj vsa ljudstva." (Ps 146,2; 67,5)

Bog je v svoji previdnosti Hebrejce pripeljal v varnost gora pred morje, da bi lahko razodel svojo moč v njihovi rešitvi in popolnoma ponižal ošabnost njihovih zatiralcev. Lahko bi jih rešil kako drugače, toda ta način je izbral, da bi preizkusil njihovo vero in okrepil njihovo zaupanje vanj. Ljudje so bili utrujeni in prestrašeni. Vendar če bi se umaknili, ko jim je Mojzes ukazal, naj gredo naprej, Bog nikoli ne bi odprl poti pred njimi. "Po veri so Izraelci prešli Rdeče morje kakor po suhem." (Heb 11, 29) Ko so korakali v vodo, so pokazali, da verujejo Božji besedi, ki jo je govoril Mojzes. Naredili so vse, kar je bilo v njihovi moči, potem pa je Izraelov Mogočni razdelil morje, da je naredil pot njihovim nogam.

Velik nauk, ki se ga tukaj lahko naučimo, velja za vse čase. Krščansko življenje pogosto obdajajo nevarnosti in se zdi težko opraviti dolžnost. Domišljijske slike pretijo s pogubo spredaj in s sponami ali smrtjo zadaj. Pa vendar Božji glas jasno pravi: "Pojdite naprej." Ubogajmo ta ukaz, čeprav naše oči ne morejo predreti teme in čeprav čutimo okoli svojih nog hladne valove. Ovire, ki preprečujejo naš napredek, ne bodo nikoli izginile pred negotovim in dvomečim duhom. Tisti, ki odlašajo poslušnost, dokler ne izgine vsaka senca negotovosti in dokler ne izgine tveganje, da bi nam spodletelo ali da bi bili poraženi, sploh ne bodo nikoli ubogali. Nevera šepeta: "Počakajva, dokler ne bodo prepreke odstranjene in bova jasno videla pot." Vera pa pogumno priganja naprej, vse upa, vse veruje.

Oblak, ki je bil Egipčanom temna stena, je bil Hebrejcem morje svetlobe, ki je razsvetljevala ves tabor in razlivala sijaj na pot prednje. Tako ravnanja Previdnosti neverujočemu prinesejo temo in obup, zaupajoči duši pa so polna svetlobe in miru. Steza, po kateri vodi Bog, morda pelje skozi puščavo ali morje, vendar je to kljub temu varna pot./290/


Vsebina
Nazaj
Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!