 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
24. Pasha (angleško)
Temeljno besedilo 2 Moj 11 do 12,32
Ko je bila egiptovskemu kralju prvič omenjena zahteva za izpustitev Izraela, je bilo hkrati dano opozorilo o najstrašnejši vseh šib. Mojzes je moral reči faraonu: "Tako pravi Gospod: Izrael je moj sin, moj prvenec. In velel sem ti, da odpustiš mojega sina, da mi služi; a ker si se branil ga pustiti, glej, umorim tvojega sina, tvojega prvenca." (2 Moj 4,22.23) Čeprav so Egipčani prezirali Izraelce, jih je Bog cenil, saj jih je namreč postavil, da bodo zaupniki njegovega zakona. V posebnih blagoslovih in prednostih, ki so jim bili podeljeni, so bili vzvišeni med narodi, kakor je prvorojenec med svojimi brati.
Sodba, na katero je bil Egipt najprej opozorjen, je bila izvršena zadnja. Bog je potrpežljiv in obilen v milosti. Nežno skrbi za bitja, ki so oblikovana po njegovi podobi. Če bi izguba žetve in živine pripeljala Egipt k spokorjenju, otroci ne bi bili udarjeni, toda ljudstvo je trmasto zavrnilo božanski ukaz in tik pred izvršitvijo je padel zadnji udarec.
Mojzesu je bilo z grožnjo smrti prepovedano pojaviti se pred faraonom, vendar je bilo še vedno treba odnesti zadnje Božje sporočilo upornemu vladarju in ponovno je stopil predenj s strašnim oznanilom: "Tako pravi Gospod: Opolnoči pojdem sredi Egipta; in umrjo vsi prvorojenci v Egiptovski deželi, od faraonovega prvenca, ki bi mu bilo sedeti na njegovem prestolu, do prvenca dekle pri ročnem mlinu in vsa prvenščina živali. In bo veliko vpitje po vsej Egiptovski deželi, kakršnega nikoli ni bilo in ga nikdar več ne bo. A pri vseh Izraelovih sinovih niti pes ne migne s svojim jezikom, ne proti ljudem, ne proti živini, zato da sprevidite, da/273/ Gospod dela razloček med Egipčani in Izraelom. In pridejo k meni dol vsi ti tvoji služabniki ter, priklanjajoč se mi, poreko: Izidi ti in vse ljudstvo, ki ti sledi; in potem izidem." (2 Moj 11,4-8)
Pred izvršitvijo te kazni je Gospod dal po Mojzesu ukaz Izraelovim otrokom glede njihovega odhoda iz Egipta, še posebej glede njihove ohranitve pred prihajajočo sodbo. Vsaka družina, samostojno ali skupaj z drugimi, je morala zaklati jagnje ali kozliča "brez madeža" in s šopkom izopa namazati njegovo kri na "oba podboja in naddurje pri hišah", (2 Moj 12,7) da angel uničevalec, ko bo ob polnoči šel mimo, ne bi stopil v to bivališče. Meso so morali pojesti pečeno z nekvašenim kruhom in grenkimi zelišči, ponoči, kakor je rekel Mojzes: "Ledja imejte opasana, svoje opanke na nogah in palico v roki; in jedli ga boste, kakor da proč hitite. Gospodova je pasha." (2 Moj 12,11)
Gospod je rekel: "Zakaj to noč pojdem skozi Egiptovsko deželo, in udarim vso prvenščino v Egiptovski deželi, od človeka do živali, in nad vsemi egiptovskimi bogovi napravim sodbo, jaz, Gospod. In ona kri vam bodi v znamenje na hišah, v katerih boste: in ko zagledam kri, pojdem mimo vas, in ne pride nad vas šiba, vam v pogubljenje, kadar udarim deželo Egipt." (2 Moj 12,12.13)
V spomin na to veliko rešitev bodo Izraelci v vseh prihodnjih rodovih vsako leto priredili slavje. "In ta dan vam bodi za spomin, in praznovali ga boste v praznik Gospodu; kot večno postavo v svojih prihodnjih rodovih ga praznujte." (2 Moj 12,14) Ko bodo v prihodnjih letih praznovali, naj tudi ponovijo otrokom zgodbo o tej veliki osvoboditvi, jih je rotil Mojzes: "Daritev pashe je to Gospodu, ki je šel mimo hiš Izraelovih sinov v Egiptu, ko je tepel Egipčane, in naše hiše je otel." (2 Moj 12,27)
Poleg tega so bili prvorojenci od ljudi in živali Gospodovi in so jih morali odkupiti. Tako so priznavali, da so bili med morjenjem egiptovskih prvorojencev Izraelovi milostno ohranjeni zaradi spravne daritve, čeprav so bili izpostavljeni enaki usodi. Gospod je rekel: "Zakaj vse prvorojeno je moje; v dan, ko sem udaril vse prvorojeno/274/ v Egiptovski deželi, sem posvetil zase vse prvence v Izraelu, od človeka do živali, naj bodo moji." (4 Moj 3,13) Po vzpostavitvi svetiščne službe si je Gospod izbral Levijev rod za delo v svetišču namesto prvorojencev izmed ljudstva. Rekel je: "Zakaj dani so, meni so dani izmed Izraelovih sinov; namesto vsega, kar prodira maternico, namesto vsega prvorojenega Izraelovih sinov sem si jih vzel." (4 Moj 8,16) Od vseh ljudi pa se je še naprej zahtevalo, da v priznanje Božje milosti plačajo odkupnino za prvorojenega sina. (4 Moj 18,15.16)
Pasha je imela spominski in simbolični pomen. Ni kazala samo nazaj na rešitev iz Egipta, temveč tudi naprej na večjo rešitev, ki jo bo opravil Kristus, ko bo osvobodil svoje ljudstvo spon greha. Daritveno jagnje je predstavljalo "Božje Jagnje", v katerem je naše zveličavno upanje. Apostol je rekel: "Kajti tudi naše pashalno Jagnje je bilo darovano, Kristus." (1 Kor 5,7) Ni bilo dovolj zaklati pashalno jagnje; njegovo kri je bilo treba namazati na naddurje; tako je treba zasluge Kristusove krvi pripisati duši. Verjeti moramo, ne samo da je umrl za svet, temveč da je umrl za nas - posameznika. Prilastiti si moramo moč spravne daritve.
Izop, ki je bil uporabljen za mazanje krvi, je bil simbol očiščenja. Uporabljali so ga pri očiščevanju gobavcev in tistih, ki so se oskrunili z dotikom mrtvega. Njegov pomen je viden tudi v psalmistovi molitvi: "Očisti me z izopom, da bom čist, operi me, da bom bolj bel kakor sneg." (Ps 51,7)
Jagnje so morali pripraviti célo, zlomiti mu niso smeli niti ene kosti; tako kakor ni bila polomljena kost Božjemu Jagnjetu, ki je umrl za nas. (Jan 19,36) Tudi s tem je bila prikazana popolnost Kristusove daritve.
Meso so morali pojesti. Ni dovolj, da samo verujemo, da nam bo Kristus odpustil grehe. Z vero moramo od njega iz njegove besede nenehno prejemati duhovno moč in hrano. Kristus je rekel: "Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje." (Jan 6,53.54) Da bi pojasnil pomen tega, je dodal: "Besede, ki sem vam jih jaz govoril, so duh in so življenje." (Jan 6,63) Jezus/277/ je sprejel zakon svojega Očeta, v svojem življenju izvrševal njegova načela, razodeval njegovega duha in pokazal njegovo blagodejno moč v srcu. Janez pravi: "In Beseda je postala meso in je prebivala med nami (in videli smo njeno slavo, slavo kakor Edinorojenega od Očeta), polna milosti in resnice." (Jan 1,14) Kristusovi sledilci morajo biti sodeležniki njegove izkušnje. Prejeti morajo in osvojiti Božjo besedo tako zelo, da bo postala gibalna sila življenja in dejanja. Po Kristusovi moči se morajo spremeniti v podobnost njemu in odsevati božanske lastnosti. Jesti morajo meso in piti kri Božjega Sina ali pa v njih ni življenja. Kristusov duh in delo morata postati duh in delo njegovih učencev.
Jagnje je bilo treba zaužiti z grenkimi zelišči, kar je kazalo na grenkobo sužnosti v Egiptu. Ko se torej hranimo pri Kristusu, to delajmo s skrušenim srcem zaradi svojih grehov. Prav tako pomembna je bila uporaba nekvašenega kruha. V pashalni postavi je bilo strogo ukazano in Judje so v svojem običaju to upoštevali, da naj ne bo najti kvasa v njihovih hišah, medtem ko traja praznovanje. Prav tako morajo kvas greha odstraniti vsi, ki želijo prejeti življenje in hrano od Kristusa. Tako piše Pavel korintski cerkvi: "Postrgajte torej stari kvas, da boste novo testo, kakor ste opresni. Kajti tudi naše pashalno Jagnje je bilo darovano, Kristus: zato praznujmo ne v starem kvasu, tudi ne v kvasu hudobnosti in malopridnosti, temveč v presnini čistote in resnice." (1 Kor 5,7.8)
Pred osvoboditvijo so morali sužnji pokazati svojo vero v veliko rešitev, ki se ima zgoditi. Na svoje hiše so morali namazati krvno znamenje, s svojimi družinami so se morali ločiti od Egipčanov in se zbrati znotraj lastnega bivališča. Če Izraelci ne bi upoštevali katerega koli ukaza, ki jim je bil dan, če ne bi ločili svojih otrok od Egipčanov, če bi jagnje samo zaklali, pa ne bi namazali podbojev s krvjo, ali pa če bi kdo šel iz hiše, ne bi bili varni. Lahko bi iskreno verovali, da so naredili vse potrebno, toda njihova iskrenost jih ne bi rešila. Vsi, ki ne bi izpolnili Gospodovih ukazov, bi izgubili svojega prvorojenca po uničevalčevi roki./278/
S poslušnostjo so ljudje dokazovali svojo vero. Tako morajo spoznati vsi, ki upajo na rešitev po zaslugah Kristusove krvi, da imajo tudi sami opraviti pri zagotovitvi svojega zveličanja. Samo Kristus nas lahko reši pred kaznijo za prestopek, mi pa se moramo obrniti od greha k poslušnosti. Človek je lahko zveličan z vero, ne z deli, vendar pa mora svojo vero pokazati z deli. Bog je dal svojega Sina, da je umrl kot sprava za greh, razodel je luč resnice in pot življenja, dal je pripomočke, predpise in prednosti. Zdaj pa mora človek sodelovati s temi zveličavnimi pomočniki; ceniti mora in uporabiti pomoč, ki jo je priskrbel Bog - verjeti in biti poslušen vsem božanskim zahtevam.
Ko je Mojzes ponovil Izraelu Božje ukrepe za njihovo rešitev, "se je ljudstvo priklonilo in molilo Boga". (2 Moj 12,27) Veselo upanje o svobodi, strašno spoznanje neizbežne sodbe, ki je visela nad njihovimi zatiralci, skrb in priprave za njihov hitri odhod - vse je bilo sprejeto s hvaležnostjo njihovemu milostnemu Rešitelju. Mnogo Egipčanov je pripoznalo Boga Hebrejcev kot edinega resničnega Boga, in ti so zdaj prosili, da bi jim bilo dovoljeno zateči se v domove Izraelcev, ko bo šel angel uničevalec skozi deželo. Bili so veselo sprejeti in obljubili so, da bodo odslej služili Jakobovemu Bogu in bodo z njegovim ljudstvom izšli iz Egipta.
Izraelci so se ravnali po ukazih, ki jih je dal Bog. Hitro in na skrivaj so se pripravili na odhod. Zbrali so svoje družine, zaklali pashalno jagnje, spekli meso na ognju ter pripravili nekvašen kruh in grenka zelišča. Očetje in duhovniki v družini so poškropili podboje in se pridružili družinam v hiši. V naglici in tišini so jedli pashalno jagnje. V strahu je ljudstvo molilo in bedelo, srce najstarejšega rojenega, od močnega možaka do otročička, je trepetalo od neskončne groze. Očetje in matere so vzeli v naročje svojega ljubljenega prvorojenca, ko so pomislili na grozen udarec, ki bo zadan to noč. Toda angel pokončevalec ni obiskal nobenega izraelskega doma. Znamenje krvi - znak Zveličarjeve zaščite - je bilo na njihovih vratih, in pokončevalec ni vstopil.
Opolnoči je "nastalo veliko vpitje po Egiptu, kajti ni bilo/279/ hiše, v kateri ne bi bilo mrtveca". (2 Moj 12,30) Vsi prvorojenci v deželi, "od faraonovega prvenca, ki bi bil sedel na njegovem prestolu, do jetnikovega prvenca, ki je bil v ječi, tudi vso prvenščino živali", (2 Moj 12,29) je udaril pokončevalec. Po vsem širnem egiptovskem kraljestvu je bil ponižan ponos vsakega doma. Jok in stok žalovalcev sta napolnila ozračje. Kralj in dvorjani so z zagrnjenimi obrazi in trepetajočimi udi osuplo stali ob prevladujoči grozi. Faraon se je spomnil, kako je nekoč vzkliknil: "Kdo je Gospod, čigar glas naj poslušam, da izpustim Izraela? Ne poznam Gospoda, tudi Izraela ne bom pustil." (2 Moj 5,2) Zdaj se je njegov predrzni ponos ponižal do prahu. "In pokliče Mojzesa in Arona ponoči in veli: Vstanite in odidite izmed mojega ljudstva, vidva in Izraelovi sinovi, in pojdite, služite Gospodu, kakor sta govorila. Tudi svoje črede in svoja goveda vzemite s seboj, kakor sta govorila, in pojdite; in me tudi blagoslovite!" (2 Moj 12,31.32) Tudi kraljevi svetovalci in ljudstvo so rotili Izraelce, naj odidejo "iz dežele; kajti govorili so: Vsi poginemo!" (2 Moj 12, 33)/280/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!