 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
23. Egiptovske šibe (angleško)
Temeljno besedilo 2 Moj 5 do 10
Aron se je po nasvetu angelov odpravil naproti svojemu bratu, od katerega je bil tako dolgo ločen. Srečala sta se v samotni puščavi blizu Horeba. Tukaj sta se pogovarjala; in Mojzes je povedal Aronu "vse Gospodove besede, s katerimi ga je poslal, in vsa znamenja, ki mu jih je ukazal". (2 Moj 4,28) Skupaj sta odpotovala v Egipt in po prihodu v Gosensko deželo zbrala izraelske starešine. Aron jim je ponovil vse Božje ravnanje z Mojzesom, in potem so bila ljudstvu pokazana tudi znamenja, ki mu jih je dal Bog. "In ljudstvo je verovalo. In ko so slišali, da je Gospod obiskal Izraelove sinove in da se je ozrl na njihovo bedo, so se priklonili in molili Gospoda." (2 Moj 4,31)
Mojzesu je bilo naročeno tudi, da odnese sporočilo kralju. Brata sta stopila na faraonov dvor kot poslanca Kralja kraljev in spregovorila v njegovem imenu: "Tako pravi Gospod, Izraelov Bog: Pusti moje ljudstvo, da mi obhajajo praznik v puščavi." (2 Moj 5,1)
Vladar je zahteval odgovor: "Kdo je Gospod, čigar glas naj poslušam, da izpustim Izraela? Ne poznam Gospoda, tudi Izraela ne bom izpustil." (2 Moj 5,2)
Njun odgovor se je glasil: "Bog Hebrejcev nam je prišel naproti. Pusti nas, prosimo, da gremo tri dni hoda v puščavo in darujemo Gospodu, svojemu Bogu, da nas ne kaznuje s kugo ali z mečem." (2 Moj 5,3)
Novice o njiju in o zanimanju, ki ga vzbujata med ljudstvom, so že dosegle kralja. Njegova jeza se je razvnela. Rekel je: "Zakaj hočeta, Mojzes in Aron, oprostiti ljudstvo njegovega dela? Pojdita le k svoji raboti." (2 Moj 5,4) Kraljestvo je že čutilo izgubo zaradi vmešavanja teh tujcev. Ob misli na to je dodal: "Glejta, preveč je že ljudstva/257/ v deželi, in vidva mu hočeta dati še počitek od njegove rabote!" (2 Moj 5,5)
V sužnosti so Izraelci nekoliko izgubili znanje o Božjem zakonu in niso izpolnjevali njegovih predpisov. Zelo veliko je bilo nespoštovanje sobote, izsiljevanje priganjačev pa je njeno praznovanje naredilo na videz nemogoče. Mojzes pa je pojasnil svojemu ljudstvu, da je poslušnost Bogu prvi pogoj za rešitev. Zatiralci pa so opazili trud, ki so ga vložili, da bi obnovili praznovanje sobote.(a)
Kralj se je zelo vznemiril, saj je pričakoval, da se nameravajo Izraelci upreti njegovi službi. Nezadovoljstvo je bilo nesmiselno, saj jim ni ostalo nič časa za nevarno kovanje načrtov. Takoj je sprejel ukrepe, da bi zategnil njihove spone in uničil njihovega svobodnega duha. Še isti dan je izdal ukaze, ki so naredili delo še bolj kruto in zatiralsko. Najbolj uporabljan gradbeni material te dežele so bile na soncu posušene opeke. Iz njih so bili narejeni zidovi najimenitnejših zgradb, ki so jih potem obdali s kamni. Izdelava opeke je zahtevala veliko množico sužnjev. Narezano slamo so mešali z glino, da jo je držala skupaj; zato so za delo potrebovali velike količine slame. Kralj pa je zdaj ukazal, naj sužnjev več ne oskrbujejo s slamo, temveč jo morajo delavci poiskati sami, hkrati pa ne sme upasti število izdelane opeke.
Ta zahteva je med Izraelci povsod po deželi povzročila veliko gorje. Egiptovski priganjači so določili hebrejske nadzornike za nadzorovanje dela, ti pa so bili odgovorni, da so pod njihovim nadzorom opravili delo. Ko je začela veljati kraljeva zahteva, so se po deželi razkropili ljudje, da bi zbirali strn namesto slame. Vendar je bilo nemogoče dosegati običajno količino dela. Zaradi tega neizpolnjevanja so bili hebrejski nadzorniki kruto pretepeni.
Ti nadzorniki so menili, da prihaja to zatiranje od samih priganjačev, ne pa od kralja. Zato so s pritožbami odšli k njemu. Faraon se je njihovim pritožbam posmehoval: "Nič ne delate, nič ne delate! Zato govorite: Pojdimo darovat Gospodu." (2 Moj 5,17) Ukazal jim je, da se vrnejo na delo, in povedal, da se jim ne bo olajšalo njihovo breme. Ob vrnitvi so srečali Mojzesa in Arona in jima zavpili: "Gospod poglej na vaju in naj sodi, ker sta naš duh smrdljiv storila pred faraonom in pred njegovimi služabniki, da bi dala meč v njihove roke, da nas pomore." (2 Moj 5,21)/258/
Ko je Mojzes slišal te očitke, je bil zelo žalosten. Trpljenje ljudstva je še naraslo. V vsej deželi je bilo slišati obupen jok mladih in starih, vsi pa so se združili in ga obtožili za grozovito spremembo njihovega stanja. V svoji duševni zagrenjenosti je stopil pred Boga in vpil: "Gospod, zakaj ravnaš tako hudo s tem ljudstvom? Zakaj si me vendar poslal? Kajti odkar sem šel k faraonu, da bi govoril v tvojem imenu, ravna še huje s tem ljudstvom, in ti nisi nikakor rešil svojega ljudstva." (2 Moj 5,22.23) Odgovor se je glasil: "Sedaj boš videl, kaj storim faraonu: kajti z mogočno roko storim, da jih odpošlje, in z mogočno roko, da jih izžene iz svoje dežele." (2 Moj 6,1) Spet je bil usmerjen na zavezo, ki jo je Bog sklenil z očeti, in zagotovljeno mu je bilo, da bo izpolnjena.
V času suženjstva v Egiptu so bili med Izraelci taki, ki so ostali zvesti češčenju Jahveja. Te je globoko prizadelo, ko so videli svoje otroke, da so priča poganskim ogabnostim in se celo klanjajo lažnim bogovom. V svoji žalosti so vpili h Gospodu za rešitev iz egiptovskega jarma, da bi bili prosti pred kvarnim vplivom malikovalstva. Svoje vere niso skrivali, temveč so Egipčanom dali vedeti, da častijo Stvarnika nebes in zemlje, edinega resničnega in živega Boga. Naštevali so dokaze njegovega obstoja in moči od stvarjenja do Jakobovih dni. Tako so Egipčani imeli priložnost seznaniti se s hebrejsko vero, vendar so zavrnili pouk svojih sužnjev. Častilce Boga so celo poskušali zavesti z obljubami o nagradah, ko pa jim to ni uspelo, pa z grožnjami in krutostmi.
Izraelski starešine so si prizadevali podkrepiti ugašajočo vero svojih bratov tako, da so jim ponavljali obljube, dane njihovim očetom, in Jožefove preroške besede, ki jih je izgovoril pred smrtjo in so napovedale osvoboditev iz Egipta. Nekateri so prisluhnili in verovali. Drugi pa so glede na okoliščine, v katerih so bili, izgubili upanje. Ko so Egipčani zvedeli, kaj se govori med njihovimi sužnji, so se posmehovali njihovemu pričakovanju in posmehljivo zanikali moč njihovega Boga. Kazali so na njihovo stanje kot ljudstvo sužnjev in porogljivo govorili: "Če je vaš Bog pravičen in milostljiv ter ima moč nad egiptovskimi bogovi, zakaj ne osvobodi svojega ljudstva?" S tem so opozorili na lastno stanje. Častili so božanstva,/259/ za katera so Izraelci trdili, da so lažni bogovi, pa vendar so bili bogat in mogočen narod. Izjavili so, da so jih njihovi bogovi blagoslovili z blaginjo ter jim dali Izraelce za sužnje. Zato so se ponašali s svojo močjo, da lahko zatirajo in uničujejo Jahvejeve častilce. Sam faraon se je bahal, da jih hebrejski Bog ne more rešiti iz njegove roke.
Take besede so uničile upe mnogih Izraelcev. Zadeva se jim je zdela taka, kakor so jo predstavili Egipčani. Res je bilo, da so sužnji in da morajo prenesti vse, kar jim naložijo njihovi kruti priganjači. Njihove otroke so lovili in ubijali, in celo lastno življenje jim je bilo v breme. Kljub temu so slavili Boga nebes. Če je Jahve resnično nad vsemi bogovi, jih prav gotovo ne bo pustil takole sužnjevati malikovalcem. Tisti, ki so bili zvesti Bogu, so razumeli, da je zaradi Izraelovega odpada od Boga - zaradi nagnjenja k porokam s poganskimi ljudstvi, ki so vodile v malikovalstvo - Gospod dovolil, da so postali sužnji. Zaupno so svojim bratom zagotovili, da bo kmalu strl jarem njihovih zatiralcev.
Hebrejci so pričakovali, da bodo pridobili svobodo brez kakega posebnega preizkusa svoje vere ali pravega trpljenja ali garanja. Vendar še niso bili pripravljeni na osvoboditev. Imeli so malo vere v Boga in niso bili pripravljeni potrpežljivo zdržati svojih stisk, dokler se Bogu ne bo zdelo, da so pripravljeni, da bi delal zanje. Mnogi so bili pripravljeni raje ostati v suženjstvu, kakor pa se srečati s težavami, ki bodo spremljale odhod iz tuje dežele. Navade nekaterih so postale tako podobne egipčanskim, da bi raje bivali v Egiptu. Zato jih Gospod ni osvobodil o prvem razodetju svoje moči pred faraonom. Vodil je dogodke, da so popolneje razvili tiranskega duha egiptovskega kralja in se je tudi sam razodel ljudstvu. Ko bodo videli njegovo pravičnost, njegovo moč in ljubezen, bodo hoteli zapustiti Egipt in se izročiti njegovi službi. Mojzesova naloga bi bila mnogo lažja, če ne bi toliko Izraelcev postalo tako pokvarjenih, da niso hoteli zapustiti Egipta.
Gospod je ukazal Mojzesu, naj gre ponovno k ljudstvu in jim ponovi obljubo o osvoboditvi s svežim zagotovilom o božanski naklonjenosti. Šel je, kakor mu je bilo ukazano, vendar niso hoteli poslušati. Sveto pismo pravi: "A oni ga zaradi bridkosti duha in zaradi trde sužnosti niso poslušali." (2 Moj 6,9) Mojzes je ponovno prejel božansko sporočilo:/260/ "Pojdi noter, govori faraonu, egiptovskemu kralju, da odpusti Izraelove sinove iz svoje dežele." (2 Moj 6,11) V malodušju je odvrnil: "Glej, Izraelovi sinovi me niso poslušali, kako me bo pač poslušal faraon, ker sem okornega jezika?" (2 Moj 6,12) Rečeno mu je bilo, naj s seboj povede Arona in stopi pred faraona ter ponovno zahteva, "da bi Izraelovi sinovi šli iz Egiptovske dežele". (2 Moj 6,13)
Obveščen je bil, da vladar ne bo popustil, dokler Bog ne bo obiskal Egipta s sodbami ter izpeljal Izraela z vidnim razodetjem svoje moči. Mojzes bo pred vsako šibo opisal njeno naravo in učinek, da bi se kralj lahko rešil pred njo, če bi si tako izbral. Vsaki zavrnjeni kazni bo sledila še strožja, dokler se ne bo njegovo ošabno srce ponižalo ter bo priznal Stvarnika nebes in zemlje za resničnega in živega Boga. Gospod bo dal Egipčanom priložnost videti, kako ničeva je modrost njihovih mogočnih mož, kako jalova moč njihovih bogov, ko nasprotujejo Jahvejevim ukazom. Egiptovsko ljudstvo bo kaznoval zaradi njihovega malikovalstva in utišal bo njihovo bahanje o blagoslovih, ki naj bi jih prejeli od brezčutnih božanstev. Bog bo poveličal svoje ime, da bodo druga ljudstva lahko slišala o njegovi moči in trepetala ob njegovih mogočnih dejanjih. To pa bo vodilo ljudi, da bi se odvrnili od malikovalstva in ga neomadeževano častili.
Aron in Mojzes sta ponovno stopila v gosposke dvorane egiptovskega kralja. Tam sta, obdana z visokimi stebri in bleščečimi okraski, z dragocenimi slikami in izrezljanimi podobami poganskih bogov, pred vladarjem najmogočnejšega kraljestva, ki je takrat obstajalo, stala dva predstavnika zasužnjenega rodu, da bi ponovila Božji ukaz za Izraelovo osvoboditev. Kralj je zahteval čudež kot dokaz njunega božanskega pooblastila. Mojzesu in Aronu je bilo rečeno, kako naj ravna ob takem ukazu. Aron je vzel palico in jo vrgel pred faraona. Spremenila se je v kačo. Vladar je poslal po svoje "modrijane in čarodeje. ... Vsak je vrgel svojo palico na tla, in postale so velike kače; a Aronova palica je požrla njihove palice." (2 Moj 7, 11.12) Kralj je še odločneje kakor prej objavil, da so njegovi čarodeji po moči enaki Mojzesu in Aronu, Gospodova služabnika je imenoval za sleparja ter se počutil varen pri zavračanju njunih zahtev. Pa čeprav je preziral njuno sporočilo, mu je božanska moč preprečevala, da bi jima storil kaj žalega./263/
Čudeže, ki so bili pokazani pred faraonom, je naredila Božja roka, ne pa kakšen človeški vpliv ali moč, ki bi jo imela Mojzes in Aron. Tisti znaki in čudeži so bili namenjeni, da prepričajo faraona, da je veliki JAZ SEM poslal Mojzesa in da je kralj dolžan izpustiti Izraela, da bi lahko služili živemu Bogu. Čarodeji so prav tako pokazali čudeže in znamenja, toda tega niso naredili s svojo spretnostjo, temveč z močjo njihovega boga, Satana, ki jim je pomagal pri posnemanju Jahvejevega dela.
V resnici niso čarodeji dosegli, da so se njihove palice spremenile v kače, temveč so bili zmožni ustvariti ta pojav s čarodejstvom in pomočjo velikega zapeljivca. Satan ni zmožen spremeniti palic v žive kače. Čeprav ima knez zla vso modrost in moč padlega angela, nima moči ustvarjati ali dati življenje. To je prednost samega Boga. Toda Satan je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, priredil je ponaredek. V človeških očeh so se palice spremenile v kače. Tako so verjeli faraon in njegov dvor. V njihovem videzu ni bilo nič, zaradi česar bi se razlikovale od Mojzesove kače. Čeprav je Gospod povzročil, da je resnična kača požrla neprave kače, faraon tega ni imel za delo Božje moči, ampak za sad neke vrste boljše čarovnije od te, ki so jo izpeljali njegovi služabniki.
Faraon je hotel opravičiti svoje kljubovalno zavračanje božanskega ukaza, zato je iskal izgovor za neupoštevanje čudežev, ki jih je Bog naredil po Mojzesu. Satan mu je dal prav to, kar je iskal. Z delom, ki ga je opravil po čarodejih, je povzročil, da se je Egipčanom zdelo, kakor da sta Mojzes in Aron samo čarovnika in čarodeja ter da sporočilo, ki ga prinašata, ne zasluži spoštovanja, kakor da prihaja od višjega bitja. Tako je Satanov ponaredek dosegel namen, opogumljal je namreč Egipčane k upiranju in povzročil, da je faraon zakrknil srce pred prepričanjem. Satan je prav tako upal, da bo omajal Mojzesovo in Aronovo vero o božanskem viru njunega poslanstva, po čemer bi lahko prevladala njegova orodja. Ni mu bilo prav, da bi bili Izraelovi otroci osvobojeni suženjstva in služili živemu Bogu.
Knez zla je imel še globlji cilj z razodevanjem svojih čudežev po čarodejih. Dobro je vedel, da je Mojzes z uničenjem jarma Izraelovih otrok predstavljal Kristusa, ki je imel uničiti vladavino greha nad/264/ človeško družino. Vedel je, da bo Kristus, ko se bo pojavil, naredil mogočne čudeže kot dokaz svetu, da je poslan od Boga. Satan je trepetal pred njegovo močjo. Ko je poskušal ponarediti Božje delo, ki je bilo opravljeno po Mojzesu, je upal, da ne bo samo preprečil osvoboditve Izraela, temveč tudi razširil vpliv, ki bo skozi prihodnje veke spodkopaval vero v Kristusove čudeže. Satan se neprestano trudi ponarediti Kristusovo delo ter vzpostaviti svojo oblast. Ljudi napelje, da si lastijo Kristusove čudeže tako, da jim jih prikaže kot sad človeške spretnosti in moči. V mnogih srcih tako uniči vero v Kristusa kot Božjega Sina in jih napelje, da zavrnejo ljubeznive darove milosti po načrtu odrešitve.
Mojzesu in Aronu je bilo ukazano, naj gresta naslednje jutro na rečni breg, kamor je po navadi zahajal kralj. Nilova polnost je bila vir hrane in blaginje vsemu Egiptu. Zato so reko častili kot boga, vladar pa ji je vsak dan prihajal izkazovat svojo privrženost. Tukaj sta mu brata ponovno ponovila svoje sporočilo, potem pa sta iztegnila palico in udarila vodo. Sveta reka je postala krvava, ribe so pomrle in reka se je usmradila. Tudi voda v hišah in zaloga v zbiralnikih se je spremenila v kri. "A egiptovski pismouki so naredili enako s svojim čarovništvom. ... In obrnil se je faraon in odšel na svoj dom, in niti to mu ni seglo do srca." (2 Moj 7,22.23) Sedem dni se je šiba nadaljevala, toda ni imela učinka.
Ponovno sta iztegnila palico nad rekami, in iz njih so izšle žabe in se razširile po deželi. Posedle so hiše, si prilastile spalnice in celo pečice in nečke. Egipčani so imeli žabe za svete, zato jih niso hoteli uničevati; toda sluzave golazni niso mogli več prenašati. Mrgolele so celo v faraonovi palači. Kralj je postal nepotrpežljiv in ukazal, naj jih odstranijo. Čarodeji so na videz ustvarili žabe, niso jih pa mogli odstraniti. Ko je faraon to videl, se je nekoliko ponižal. Poslal je po Mojzesa in Arona in rekel: "Prosite Gospoda, da odpravi žabe od mene in mojega ljudstva, in odpustil bom ljudstvo, da daruje Gospodu." (2 Moj 8,8) Ko sta kralja spomnila na prejšnje bahanje, sta mu rekla, naj določi čas, ko naj molita za odstranitev šibe. Dogovoril se je za naslednji dan in skrivaj upal, da bodo v tem času žabe izginile same od sebe ter/265/ mu tako prihranile grenko ponižanje podreditve Izraelovemu Bogu. Šiba pa se je nadaljevala do dogovorjenega časa, ko so po vsem Egiptu žabe poginile, njihova razpadajoča telesa, ki so ostala, pa so onesnažila zrak.
Gospod bi lahko storil, da bi se v trenutku spremenile v prah, toda tega ni storil, saj bi potem kralj in ljudstvo razglasili tudi to za sad čarovnije ali čaranja, kakor da je delo čarovnikov. Žabe so poginile in so jih zbrali na kupe. Tako so imeli kralj in Egipt dokaz, za katerega njihova ničeva filozofija ni mogla trditi, da je delo čarovnije, ampak je sodba Boga iz nebes.
"Ko pa je videl faraon, da je prišla olajšava, je zakrknil svoje srce." (2 Moj 8,15) Na Božji ukaz je Aron iztegnil svojo roko, in zemeljski prah se je spremenil v komarje po vsej Egiptovski deželi. Faraon je pozval čarodeje, naj storijo enako, vendar tega niso mogli narediti. Tako se je Božje delo izkazalo za vzvišeno nad Satanovim. Sami čarodeji so priznali: "Božji prst je to!" (2 Moj 8,19) Kralja pa to še vedno ni ganilo.
Vabilo in opozorilo sta bila neučinkovita, in prizadela jih je druga kazen. Čas njenega nastopa je bil napovedan, da nihče ne bi mogel reči, da je prišla iznenada. Muhe so napolnile hiše in rojile po tleh, da "so pokvarile deželo". (2 Moj 8,24) Te muhe so bile velike in strupene, njihov pik je bil izjemno boleč za človeka in žival. Kakor je bilo napovedano, muhe niso prizadele Gosenske dežele.
Zdaj je faraon ponudil Izraelcem dovoljenje, da darujejo v Egiptu, oni pa niso hoteli sprejeti takih pogojev. Mojzes je rekel: "Ni spodobno, da tako storimo: zakaj gnusobo Egipčanov bi darovali Gospodu, svojemu Bogu; če pa darujemo gnusobo Egipčanov pred njihovimi očmi, ali nas ne bodo kamnali?" (2 Moj 8,26) Živali, katere bi morali darovati Hebrejci, so bile Egipčanom svete, in te živali so uživale tak ugled, da je bilo njihovo klanje, celo po nesreči, hudodelstvo, ki so ga kaznovali s smrtjo. Hebrejcem bi bilo nemogoče opraviti bogoslužje v Egiptu, ne da bi užalili svojih gospodarjev. Mojzes je ponovno predlagal, da bi šli tri dni hoda v puščavo. Vladar se je strinjal in rotil Božja služabnika, naj prosita, da bo šiba umaknjena. Obljubila sta, da bosta to naredila, posvarila pa sta ga, naj ju/266/ ne prevara. Šiba je bila ustavljena, kraljevo srce pa je otrdelo zaradi vztrajnega upiranja in še naprej ni hotel popustiti.
Nastopil je še strašnejši udarec - kuga nad vso egiptovsko govedjo, ki se je pasla po pašnikih. Svete in delovne živali - krave, biki in ovce, konji in kamele in osli - so bile pokončane. Jasno pa je bilo izjavljeno, da bodo hebrejske živali izvzete. Faraon se je prepričal o resničnosti te Mojzesove izjave, ko je poslal sle na izraelske domove. "Niti ena glava ni poginila Izraelovim sinovom." (2 Moj 9,7) Kralj pa je bil še vedno trdovraten.
Mojzesu je bilo potem ukazano, naj vzame pepel iz peči in "naj ga iztrese proti nebu pred faraonovimi očmi". (2 Moj 9,8) To dejanje je bilo zelo pomembno. Štiristo let prej je Bog pokazal Abrahamu prihodnje zatiranje njegovega ljudstva s prispodobo kadeče se peči in goreče plamenice. Tedaj je izjavil, da bo s sodbo obiskal njihove zatiralce in izpeljal ujetnike z velikim imetjem. Izrael je v Egiptu dolgo propadal v peči trpljenja. To Mojzesovo dejanje jim je pomenilo zagotovilo, da je prišel čas njihove osvoboditve.
Ko je bil pepel posipan proti nebu, je drobne delce odpihalo čez vso Egiptovsko deželo, in kamor koli so padli, so povzročili "ugnidje, ki se je v osepnicah izrinilo po ljudeh in govedi". (2 Moj 9,10) Duhovniki in čarodeji so prej podpirali faraona v njegovi trdoglavosti, zdaj pa jih je doletela sodba, ki je prizadela tudi nje. Prizadela jih je ogabna in boleča bolezen, njihova bahaška moč pa jih je naredila neznatne, saj se niso bili več zmožni kosati z Izraelovim Bogom. Vse ljudstvo je bilo primorano videti neumnost zaupanja v čarodeje, ki niso bili sposobni zaščititi niti samih sebe.
Faraonovo srce pa je še močneje zakrknilo. Zdaj mu je Gospod poslal sporočilo, rekoč: "To pot pošljem vse svoje šibe nad tvoje srce in nad tvoje služabnike in nad tvoje ljudstvo, zato da spoznaš, da nikogar ni meni enakega na vsej zemlji. Ali zaradi tega sem te ohranil, da ti pokažem svojo moč." (2 Moj 9,14.16) Ne da bi ga Bog poklical v obstoj v ta namen, temveč je njegova previdnost vodila dogodke tako, da je prišel na prestol prav v času, ki je bil določen za Izraelovo osvoboditev. Kljub temu da je ta naduti tiran s svojimi/267/ hudodelstvi zapravil Božjo milost, mu je bilo življenje ohranjeno, po njegovi trdoglavosti pa je Gospod lahko razodel svoje čudeže v Egiptovski deželi. Božja previdnost ureja dogodke. Na prestol bi lahko postavil milostnejšega kralja, ki si ne bi drznil nasprotovati mogočnim razodetjem božanske moči. Toda v tem primeru Gospodov namen ne bi bil dosežen. Njegovemu ljudstvu je bilo dovoljeno izkusiti ostro egipčansko krutost, da bi jim bilo jasno glede ponižujočega vpliva malikovalstva. Gospod je v ravnanju s faraonom razodel svoje sovraštvo do malikovalstva in odločnost, da kaznuje krutost in zatiranje.
Bog je glede faraona rekel: "Jaz pa otrdim njegovo srce, da ne bo hotel odpustiti ljudstva." (2 Moj 4,21) Nobena nadnaravna moč ni vplivala na zakrknjenje kraljevega srca. Bog je dal faraonu najočitnejši dokaz o božanski moči, vladar pa je trmasto zavračal luč. Vsako razodetje neskončne moči, ki ga je zavrnil, ga je še odločneje pehalo v upor. Seme upora, ki ga je posejal, ko je zavrnil prvi čudež, je obrodilo žetev. Ko je nadaljeval hojo po svoji poti in se pomikal od ene stopnje trme do druge, je njegovo srce še bolj zakrknilo, dokler ni bil prisiljen pogledati na hladne, mrtve obraze prvorojencev.
Bog govori ljudem po svojih služabnikih, daje opomine in svarila ter graja greh. Vsakemu da priložnost popraviti svoje napake, preden se ustalijo v značaju. Če pa se kdo noče poboljšati, se božanska moč ne vmešava, da bi delala proti poganjanju k njegovim dejanjem. Takšnemu se zdi vedno laže ponavljati isto stvar. Zapira srce pred vplivom Svetega Duha. Nadaljnje zavračanje luči ga spravi v položaj, kjer še toliko močnejši vplivi ne bodo učinkoviti, da bi naredili trajen vtis.
Ta, ki se je enkrat vdal skušnjavi, se bo drugič vdal brez obotavljanja. Vsako ponavljanje greha zmanjšuje moč odpora, zaslepljuje njegove oči in duši prepričanje. Vsako seme popuščanja, ki je bilo posejano, bo obrodilo sad. Bog ne dela čudežev, da bi preprečil žetev. "Kajti kar človek seje, to bo tudi žel." (Gal 6,7) Ta, ki razodeva neverno predrznost, neobčutljivo brezbrižnost do božanske resnice, žanje/268/ to, kar je sam posejal. Tako prihajajo množice z mirno ravnodušnostjo poslušat resnice, ki so nekoč vznemirile njihovo dušo. Posejali so zanemarjanje in odpor do resnice, in taka je tudi žetev, ki jo žanjejo.
Tisti, ki mirijo slabo vest z mislijo, da lahko spremenijo smer zla, kadar hočejo, da se lahko šalijo z vabili milosti, ki bo nanje ponovno in ponovno vplivala, hodijo po tej poti v svojo nevarnost. Mislijo, da bodo lahko v trenutku skrajne sile, ko jih obdaja nevarnost, menjali voditelje, potem ko so se popolnoma podvrgli vplivu velikega upornika. Vendar tega ni lahko storiti. Izkušnja, vzgoja, način življenja grešnega popuščanja so tako temeljito izoblikovali značaj, da ne morejo prejeti Jezusove podobe. Če njihove poti ne bi osvetljevala svetloba, bi bilo drugače. Milost bi lahko posredovala in jim dala priložnost sprejeti njene predloge, toda potem ko so dolgo zavračali luč in jo prezirali, bo končno umaknjena.
Naslednja šiba, ki je grozila faraonu, je bila šiba toče, pred njo pa je bilo podano svarilo: "Zdaj pa pošlji in spravi v zavetje svojo živino in kar koli imaš na polju; zakaj vsak človek in vsaka žival, ki bo na polju in se ne shrani v hiši, pogine, ko se usuje toča." (2 Moj 9,19) V Egiptu sta bila dež in toča neobičajna in še nikoli niso doživeli take nevihte, kakršna je bila zdaj napovedana. Poročilo se je hitro razširilo in vsi, ki so verovali Gospodovi besedi, so zbrali svoje govedo, preziralci opozorila pa so ga pustili na pašnikih. Tako se je sredi sodbe razodela Božja milost, ljudje so bili preizkušeni in pokazalo se je, koliko jih je razodevanje njegove moči pripeljalo do tega, da se bojijo Boga.
Nevihta je prišla, kakor je bilo napovedano. Med grmenjem in točo je ogenj "švigal na zemljo, in Gospod je dežil točo na Egiptovsko deželo. In padala je toča in ogenj je neprestano švigal med točo, zelo hudo, kakršne ni bilo v vsej Egiptovski deželi. ... Kar koli je bilo na polju, od človeka do živine, in vso zelenjavo na polju je potolkla toča in polomila sleherno drevo na polju." (2 Moj 9,23-25) Poguba in opustošenje sta zaznamovala pot uničujočega angela. Samo Gosenski deželi je bilo prizaneseno. Egipčanom je bilo prikazano, da je zemlja pod nadzorom živega Boga, da prvine ubogajo njegov glas in je edina varnost v poslušnosti njemu./269/
Ves Egipt je trepetal pred strašnim izlitjem božanske sodbe. Faraon je hitro poslal po brata in vpil: "Pregrešil sem se tokrat. Gospod je pravičen, jaz pa in moje ljudstvo smo krivičniki. Prosite Gospoda, in dovolj bodi Božjega groma in toče, in izpustim vas, in ne ostanete več tukaj." (2 Moj 9,27.28) Odgovor se je glasil: "Ko pridem iz mesta, razprostrem svoje roke proti Gospodu: grmenje poneha in toče ne bo več, zato da spoznaš, da je zemlja Gospodova. Vem pa, da se ti in tvoji služabniki še ne bojite Gospoda Boga." (2 Moj 9,29.30)
Mojzes je vedel, da spor še ni končan. Faraonovo priznanje in obljube niso bile sad kakšne korenite spremembe v njegovem umu ali srcu, temveč so izvirale iz njegovega strahu in tesnobe. Mojzes pa je obljubil, da bo ugodil njegovi zahtevi, saj mu ne bo dal priložnosti za nadaljnjo trmo. Prerok je odšel in ga ni skrbelo vihranje nevihte. Faraon in njegove čete so bili priče Jahvejevi moči, da ohrani svojega poslanca. Ko je prišel iz mesta, Mojzes "razprostre roke proti Gospodu, in nehalo je grmeti, tudi dež ni več lil na zemljo". (2 Moj 9,33) Toda kralj si še ni dokončno opomogel od strahu, njegovo srce pa se je že vrnilo k svoji pokvarjenosti.
Gospod je rekel Mojzesu: "Idi k faraonu; kajti zakrknil sem njegovo srce in srce njegovih hlapcev zato, da bi napravil ta svoja znamenja med njimi, in zato, da bi ti pripovedoval ušesom svojih sinov in sinov svojih otrok, kar sem izvršil v Egiptu, in o mojih znamenjih, ki sem jih naredil med njimi, da boste spoznali, da sem jaz Gospod." (2 Moj 10,1.2) Gospod je razodeval svojo moč, da bi utrdil Izraelovo vero vanj kot edinega resničnega in živega Boga. Dal je nezmotljiv dokaz o razliki, ki jo je naredil med njimi in Egipčani. Hotel je, da vsa ljudstva vedo, da so Hebrejci, ki jih prezirajo in zatirajo, pod zaščito nebeškega Boga.
Mojzes je opozoril vladarja, da bo zaradi njegovega nadaljevanja svojeglavosti poslana šiba kobilic, ki bodo pokrile površje zemlje in požrle vsako zeleno bilko, ki je še ostala, napolnile bodo hiše in tudi sam dvor. Toliko bo te nadloge, je dodal, "kolikor jih niso videli tvoji očetje in dedje, odkar so na zemlji do današnjega dne". (2 Moj 10,6)/270/
Faraonovi svetovalci so bili osupli. Ljudstvo je utrpelo veliko izgubo s poginom govedi. Toča je ubila mnogo ljudi. Gozdovi so bili potolčeni in pridelek uničen. Hitro so izgubljali vse, kar so pridobili z delom Hebrejcev. Vsej deželi je grozila lakota. Knezi in dvorjani so pritiskali na kralja in jezno zahtevali: "Doklej nam bo ta mož za zanko? Odpusti tiste ljudi, da služijo Gospodu, svojemu Bogu! Ali mar še ne veš, da je Egipt pri koncu?" (2 Moj 10,7)
Spet so poklicali Mojzesa in Arona, in vladar jima je rekel: "Pojdite, služite Gospodu, svojemu Bogu! Kateri pa so tisti, ki naj gredo?" (2 Moj 10,8)
Odgovor se je glasil: "S svojo mladino in s svojimi starci pojdemo; s svojimi sinovi in hčerami, s svojo drobnico in govedjo odidemo; ker imamo Gospodov praznik." (2 Moj 10,9)
Kralj se je razbesnel. Zavpil je: "Bodi tako Gospod z vami, kakor jaz odpuščam vas in vaše otročiče! Glejte, da imate v mislih kaj hudega! Ne tako! Pojdite le vi možje, in služite Gospodu; zakaj to je, kar ste želeli. In izgnali so ju izpred faraonovega obličja." (2 Moj 10,10.11) Faraon si je prizadeval Izraelce uničiti z napornim delom, zdaj pa se je pretvarjal, kakor da ga zanima njihov blagor in kakor da ga skrbijo njihovi otročiči. Njegov pravi cilj je bil obdržati ženske in otroke za jamstvo, da se bodo možje vrnili.
Mojzes je iztegnil palico čez deželo, zapihal je vzhodni veter in prinesel kobilice. "Nikdar prej ni bilo takšnih kobilic, tudi pozneje ne bo takih." (2 Moj 10,14) Napolnile so nebo, dokler ni bila dežela temna. Požrle so vse zelenje, ki je še ostalo. Faraon je v naglici poslal po preroka in rekel: "Grešil sem zoper Gospoda, vašega Boga, in zoper vas. Sedaj pa, odpusti, prosim, moj greh, samo še zdaj, in prosita Gospoda, vašega Boga, da odvrne od mene vsaj to smrt." (2 Moj 10,16.17) Naredila sta tako, in zapihal je močan zahodnik in odnesel kobilice proti Rdečemu morju. Kralj pa je še vztrajal v svoji trmasti odločitvi.
Egipčani so obupavali. Nadloge, ki so jih že prizadele, so se zdele nezdržne, in bali so se prihodnosti. Ljudstvo je častilo faraona kot predstavnika svojega boga, toda mnogi/271/ so se zdaj prepričali, da se upira njemu, ki je naredil vse naravne sile za služabnike svoje volje. Hebrejski sužnji, katerim je bil tako čudežno naklonjen, so začeli zaupati v rešitev. Njihovi priganjači si jih niso več drznili zatirati kakor prej. Povsod po Egiptu se je razširil tihi strah, da bi se zasužnjeni rod povzdignil in maščeval. Povsod so ljudje pritajeno spraševali: Kaj bo naslednje gorje?
Nenadoma je deželo prekrila tema, tako črna in gosta, da se je zdelo, "da jo bodo kar tipali". (2 Moj 10,21) Ne samo da ljudje niso imeli svetlobe, temveč je bilo ozračje tako zelo soparno, da je bilo oteženo dihanje. "Niso videli drug drugega, nihče tudi ni vstal s svojega mesta v teh treh dnevih; a vsi Izraelovi sinovi so imeli svetlo v svojih prebivališčih." (2 Moj 10,23) Egipčani so častili sonce in mesec; s to skrivnostno temo je ljudi in njihove bogove enako prizadela sila, ki se je zavzela za stvar sužnjev.(b) Ne glede na to, kako strašna je bila ta sodba, dokazuje Božje sočutje in njegovo nepripravljenost za uničevanje. Na ta način je ljudem dal čas za premislek in spokorjenje, preden je nanje poslal zadnjo in najstrašnejšo šibo.
Strah je iz faraona nazadnje izcedil dovoljenje. Ob koncu tretjega dne teme je poklical Mojzesa in dovolil odhod njegovega ljudstva, črede pa naj bi pustili. Nepopustljivi Hebrejec je odgovoril: "Tu ne sme ostati niti en parkelj; ... kajti mi ne vemo, s čim naj služimo Gospodu, dokler ne pridemo tjakaj." (2 Moj 10,26) Kralj ni več mogel nadzorovati svoje jeze. Zavpil je: "Pojdi izpred mene! Varuj se, da ne vidiš več mojega obličja, zakaj v dan, kadar bi zagledal moje obličje, umreš." (2 Moj 10,28)
Mojzes je odgovoril: "Prav si povedal: nikoli več ne bom videl tvojega obličja." (2 Moj 10,29)
"Mojzes je bil zelo imeniten mož v Egiptovski deželi, v očeh faraonovih služabnikov in v očeh ljudstva." (2 Moj 11,3) Egipčani so ga spoštovali. Kralj se mu ni upal škodovati, saj je ljudstvo nanj gledalo kot na tega, ki ima edini moč odstraniti šibe. Želeli so, da bi bilo Izraelcem dovoljeno oditi iz Egipta. Samo kralj in duhovniki so do konca nasprotovali Mojzesovim zahtevam./272/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!