 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
22. Mojzes (angleško)
Temeljno besedilo 2 Moj 1 do 4
Egipčani so v času lakote, da bi se oskrbeli s hrano, prodali kralju svojo živino in zemljo ter se končno obsodili na tlačanstvo. Jožef je modro poskrbel zanje, dovolil jim je postati kraljevi najemniki. Zadržali so kraljevo zemljo in plačali letni prispevek, ki je znašal petino vsega njihovega pridelka.
Jakobovim otrokom pa ni bilo potrebno sprejeti takih pogojev. Zaradi službe, ki jo je Jožef opravljal Egipčanom, jim ni bil zagotovljen samo del ozemlja kot dom, temveč so bili tudi oproščeni plačevanja davka in so se prosto oskrbovali s hrano, dokler je trajala lakota. Kralj je javno oznanil, da Egipt uživa v obilici zaradi milostnega posega Jožefovega Boga, medtem ko drugi narodi umirajo od lakote. Videl je tudi, da je Jožefovo upravljanje zelo obogatilo kraljestvo, zato je njegova hvaležnost obdajala Jakobovo družino s kraljevsko naklonjenostjo.
Ko pa je čas tekel dalje, je umrl veliki mož, kateremu je Egipt toliko dolgoval in po čigar delu so bila ljudstva blagoslovljena. "Nastopi pa v Egiptu nov kralj, ki ni poznal Jožefa." (2 Moj 1,8) Ni šlo toliko zato, da mu ni bila znana Jožefova služba narodu. Ampak je ni hotel priznati in si je na vso moč prizadeval, da bi čimprej utonila v pozabo. "Ta reče svojemu ljudstvu: Glejte, ljudstvo Izraelovih sinov je številnejše in mogočnejše od nas. Dajte, pametno ravnajmo proti njemu, da se ne razmnoži, in zgodilo bi se, ako nastane vojna, da se tudi ono pridruži našim sovražnikom in se bo vojskovalo zoper nas in odšlo iz dežele." (2 Moj 1,9.10)
Izraelci so se že zelo namnožili. Bili so "plodoviti, rodili so se obilo, razmnoževali so se in postali/241/ so zelo, zelo mogočni; in napolnila se je zemlja z njimi". (2 Moj 1,7) S pomočjo Jožefove redne skrbi in naklonjenosti kralja, ki je takrat vladal, so se hitro razširili po deželi. Ohranili pa so se ločene, nič skupnega niso imeli z Egipčani glede običajev ali vere. Njihovo naraščajoče število je zdaj prebudilo strah kralja in njegovega ljudstva, da bi se ob vojni pridružili egiptovskim sovražnikom. Vodstvo je prepovedalo Izraelcem oditi iz dežele. Mnogi so bili sposobni in razumni delavci in so veliko prispevali k narodni blaginji. Kralju so bili taki delavci potrebni za postavitev veličastnih dvorov in templjev. Zatorej jih je uvrstil med Egipčane, ki so sebe skupaj s posestvom prodali kraljestvu. Kmalu so bili nadnje postavljeni priganjači in njihovo suženjstvo je postalo popolno. "In neusmiljeno so Egipčani priganjali Izraelove sinove k delu; in grenili so jim življenje s trdim delom z ilovico in opeko in z vsakovrstnim opravilom na polju, z vsem njih delom, katero so jim nakladali neusmiljeno. A čim bolj so jih tlačili, tem bolj so se razmnoževali, tem bolj so se razširjali." (2 Moj 1,13.14.12)
Kralj in njegovi svetovalci so upali, da bodo podjarmili Izraelce s težaškim delom ter tako zmanjšali njihovo število in zlomili njihovega neodvisnega duha. Ker jim to ni uspelo, so se zatekli k še krutejšim ukrepom. Babicam so ukazali, naj ob rojstvu uničijo hebrejske dečke. Te zadeve je spodbudil Satan. Vedel je, da bo Osvoboditelj obujen izmed Izraelcev. Ko je kralja napeljal, da uniči njihove otroke, je upal, da bo uničil božanski načrt. Babice pa so se bale Boga in si niso drznile izvršiti krutega ukaza. Gospod je bil zadovoljen z njimi in jim je pomagal k uspehu. Kralj, ki je bil jezen zaradi neuspeha svojega načrta, je ukazal še bolj resno in obširno. Ves narod je bil poklican izslediti in pobiti nemočne žrtve. "In zapove faraon vsemu svojemu ljudstvu, rekoč: Vsakega sina, ki se jim narodi, vrzite v reko, a vsako hčer ohranite živo." (2 Moj 1,22)
Med popolno veljavo tega odloka se je rodil sin Amramu in Jokebedi, ki sta bila pobožna Izraelca iz Levijevega rodu. Otrok je bil "zalo dete". (Heb 11,23) Ker so bili starši prepričani, da se približuje čas Izraelove osvoboditve in da bo Bog obudil rešitelja svojemu ljudstvu, so se odločili, da svojega otroka/242/ ne bodo žrtvovali. Vera v Boga je okrepila njihovo srce, "in niso se bali kraljevega ukaza". (Heb 11,23)
Materi je uspelo skrivati otroka tri mesece. Potem pa je, ko je ugotovila, da ga ne more več obvarovati, pripravila majhno košaro iz ločja, jo prevlekla z ilovico in smolo, da je bila zatesnjena proti vdiranju vode, vanjo položila dečka ter ga odnesla na breg reke med ločje. Ni si upala ostati, da bi ga čuvala, saj bi bila tako oba z otrokom usmrčena. Ostala pa je njegova sestra Mirjama, ki se je na videz brezbrižna pomudila in nestrpno čakala, da bi videla, kaj se bo zgodilo z njenim bratcem. Navzoči pa so bili še drugi opazovalci. Materine goreče molitve so izročile otroka Božji skrbi, in nevidni angeli so lebdeli nad njegovo zibajočo se posteljico. Angel je tja poslal faraonovo hčer. Njeno radovednost je pritegnila majhna košara, in ko je v njej zagledala ljubkega otročička, ji je bilo v trenutku vse jasno. Otrokove solze so v njej prebudile sočutje in sočustvovala je z neznano materjo, ki se je zatekla k temu, da bi ohranila življenje svojega dragocenega otroka. Odločila se je, da mora biti rešen; posvojila ga bo za svojega.
Mirjama je skrivaj opazovala vsak trenutek, ko pa je videla, da z otrokom ravnajo nežno, je stopila bliže in končno spregovorila: "Ali naj grem in ti pokličem ženo dojnico izmed Hebrejk, da ti odgoji to dete?" (2 Moj 2,7) Dobila je dovoljenje.
Sestra je pohitela k materi z veselo novico in se z njo nemudoma vrnila k faraonovi hčeri. Princesa je rekla: "Vzemi tega otročička in odgoji mi ga, in dam ti tvoje plačilo." (2 Moj 2,9)
Bog je uslišal materine molitve, njena vera pa je bila nagrajena. Z globoko hvaležnostjo se je lotila zdaj varne in srečne naloge. Zvesto je izkoristila priložnost in svojega otroka vzgojila za Boga. Bila je prepričana, da je bil ohranjen zaradi nekega velikega dela. Vedela je, da ga bo kmalu treba izročiti njegovi kraljevski materi, kjer ga bodo obdajali vplivi, ki ga bodo poskušali odpeljati stran od Boga. Vse to je pripomoglo, da ga je še bolj marljivo in skrbno poučila kakor druge svoje otroke. Prizadevala si je njegov um prežeti z Božjim strahom in ljubeznijo do resnice in pravičnosti ter goreče molila,/243/ da bi bil zaščiten pred vsakim kvarnim vplivom. Pokazala mu je neumnost in grešnost malikovalstva ter ga zgodaj naučila poklekniti in moliti živega Boga, ki ga edini lahko sliši in mu pomaga v vsaki težavi.
Fanta je obdržala, kolikor dolgo je mogla, vendar ga je bila dolžna izročiti, ko mu je bilo dvanajst let. Iz svoje skromne koče je bil odpeljan na kraljevski dvor k faraonovi hčeri, "in bil ji je za sina". (2 Moj 2,10) Celo tukaj ni pozabil vtisov, ki jih je prejel v otroštvu. Naukov, ki se jih je naučil ob materi, ni mogel pozabiti. Ščitili so ga pred ošabnostjo, nevero in pregreho, ki je cvetela med dvornim bliščem.
Kako daljnosežen je bil vpliv ene Hebrejke, ki je bila povrh vsega izgnanka in sužnja! Celotno prihodnje Mojzesovo življenje in veliko poslanstvo, ki ga je izpolnil kot Izraelov vodja, priča o pomembnosti dela krščanske matere. Nobeno delo se ne more izenačiti s tem. Mati v veliki meri drži v rokah usodo svojih otrok. Opraviti ima z razvijajočim se umom in značajem, učinek njenega dela pa ni samo začasen, temveč večen. Seje seme, ki bo pognalo in obrodilo sad ali za dobro ali za slabo. Ni ji treba poslikati modela z lepoto na platnu ali ga izklesati iz marmorja, marveč mora v človeško dušo vtisniti podobo božanskega. Odgovornost izoblikovanja značaja svojega otroka počiva na njej zlasti v zgodnjih letih. Vtisi, ki jih pridobijo razvijajoči se umi zdaj, bodo ostali z njimi vse življenje. Starši bi morali nadzorovati pouk in vzgojo svojih otrok, dokler so še zelo mladi, pa do konca, da bodo lahko kristjani. Zaupani so nam v vzgojo, ne zato da bi postali dediči prestola pozemskega kraljestva, temveč da bodo kot kralji pri Bogu vladali skozi neskončne veke.
Vsaka mati naj čuti, da so njeni trenutki neprecenljivi, njeno delo bo preizkušeno na svečan dan obračuna. Takrat se bo videlo, da je mnogo človeških spodrsljajev in hudodelstev nastalo zato, ker česa niso vedeli in so kaj zanemarili tisti, katerih dolžnost je bila voditi otroške noge na pravo pot. Takrat bo jasno, da so se mnogi, ki so blagoslavljali svet z lučjo nadarjenosti, resnice in svetosti, krščanski materi, ki je veliko molila, dolžni zahvaliti za načela, ki so bila izvir njihovega vpliva in uspeha./244/
Na faraonovem dvoru je bil Mojzes deležen najvišje meščanske in vojaške vzgoje. Vladar se je odločil, da bo svojega posvojenega vnuka naredil za prestolonaslednika, zato so mladeniča šolali za tako velik položaj. "In naučil se je Mojzes vse modrosti Egipčanov, in je bil mogočen v svojih besedah in dejanjih." (Dej 7,22) Zaradi svoje sposobnosti vojaškega voditelja je postal priljubljen v egipčanskih vojskah in na splošno so ga imeli za izredno osebnost. Satanov namen je bil poražen. Sam odlok, ki je hebrejske otroke obsodil na smrt, je Bog izrabil za izobraževanje in vzgojo bodočega voditelja svojega ljudstva.
Izraelove starešine so angeli poučili, da je čas njihove osvoboditve blizu, in da je Mojzes človek, ki ga bo Bog uporabil za dokončanje tega dela. Angeli so poučili tudi Mojzesa, da ga je Jahve izbral, da bi prelomil okove njegovega ljudstva. Mojzes je predvideval, da naj bi svobodo pridobili z vojaško silo. Pričakoval je, da bo povedel hebrejsko vojsko v boj proti egipčanski. S tem v mislih je čuval svoja čustva, da si ne bi v stiku z mačeho ali s faraonom zapravil možnost za izvršitev Božje volje.
Po egiptovskem zakonu so morali biti člani duhovniškega reda vsi, ki so zasedli faraonov prestol. Mojzes je moral biti kot njihov naslednik vpeljan v skrivnosti ljudske vere. Ta dolžnost je bila zaupana duhovnikom. Medtem ko je bil marljiv in neutruden učenec, ga ni bilo mogoče napeljati, da bi sodeloval v češčenju bogov. Grozili so mu z izgubo prestola in ga svarili, da se mu bo princesa odrekla, če bo vztrajal v vdanosti hebrejski veri. Toda Mojzes je bil neomajen v svoji odločitvi, da ne bo izkazoval spoštovanja nikomur drugemu razen edinemu Bogu, Stvarniku nebes in zemlje. Prepričeval je duhovnike in častilce ter jim kazal neumnost njihovega vraževernega češčenja brezčutnih stvari. Nihče ni mogel ovreči njegovih dokazov ali spremeniti njegovega namena. Nekaj časa so prenašali njegovo odločnost zaradi njegovega visokega položaja in naklonjenosti, ki sta mu jo izkazovala kralj in ljudstvo.
"Po veri se je Mojzes, ko je bil odrasel, branil imenovan biti sin faraonove hčere, ker je rajši hotel zlo trpeti z Božjim ljudstvom nego imeti začasen užitek od greha, in je imel Kristusovo sramoto za večje bogastvo/245/ nad egiptovske zaklade; kajti gledal je na povračilo." (Heb 11, 24-26) Mojzes je bil usposobljen prevzeti oblast med zemeljskimi velikaši, da bi svetil na dvorih najveličastnejšega kraljestva in vodil žezlo njegove moči. Umska velikost ga je odlikovala med velikaši vseh vekov. Kot zgodovinarju, pesniku, filozofu, poveljniku vojsk in zakonodajalcu mu ni bilo para. Pa vendar je imel v svetu, v katerem je živel, moralno moč, da se je odrekel laskajočim obetom bogastva, velikosti in slave, "ker je rajši hotel zlo trpeti z Božjim ljudstvom nego imeti začasen užitek od greha". (Heb 11,25)
Mojzes je bil poučen o končni nagradi, ki bo dana ponižnim in poslušnim Božjim služabnikom. V primerjavi z njo se mu je zdel posvetni dobiček povsem nepomemben. Veličastna faraonova palača in vladarjev prestol so bili Mojzesu izpostavljeni kot spodbuda. On pa je vedel, da so na odličnem dvoru grešni užitki, ki povzročijo, da človek pozabi Boga. Zrl je čez sijajno palačo, čez vladarjevo krono do visokih časti, ki bodo podeljene svetim Najvišjega v kraljestvu, ki ga ni omadeževal greh. Z vero je videl neuničljivo krono, ki jo bo Kralj nebes položil na zmagovalčevo čelo. Ta vera ga je vodila, da se je odvrnil od pozemskih imenitnosti in se pridružil ponižnemu, ubogemu in preziranemu ljudstvu, ki je raje izbralo poslušnost Bogu, kakor da bi služilo grehu.
Mojzes je ostal na dvoru do svojega štiridesetega leta. Pogosto je mislil na hlapčevsko stanje svojega ljudstva in obiskoval rojake v njihovi sužnosti ter jih spodbujal z zagotovilom, da jih bo Bog osvobodil. Pogosto ga je zabolelo, ko je videl nepravičnost in zatiranje, in je kar gorel ob misli, da bi se maščeval za krivičnost nad njimi. Ko je bil nekega dne daleč, je videl, da Egipčan tepe Izraelca. Planil je in ubil Egipčana. Razen Izraelca ni bilo druge priče dejanju, in Mojzes je nemudoma zagrebel truplo v pesek. Zdaj se je pokazal pripravljenega braniti stvar svojega ljudstva in upal je, da jih bo videl, kako bodo znova vzpostavili svobodo. "Menil je pa, da njegovi bratje umejo, da jim hoče Bog po njegovi roki dati odrešenje; toda oni tega niso razumeli." (Dej 7,25) Niso še bili pripravljeni na svobodo. Naslednji dan je Mojzes videl, da se prepirata dva Hebrejca,/246/ eden od njiju je bil očitno kriv. Mojzes je okaral krivca, ta pa se je takoj znesel nad grajavcem, da se nima pravice vmešavati, ter ga nizkotno obtožil hudodelstva. "Kdo te je postavil za kneza in sodnika nam?" je vprašal. "Misliš li me umoriti, kakor si umoril Egipčana?" (2 Moj 2,14)
Vsa stvar je bila hitro naznanjena Egipčanom in je zelo napihnjena kmalu dosegla faraonova ušesa. Kralju je bilo predstavljeno, da to dejanje veliko pomeni, da se je Mojzes odločil svoje ljudstvo popeljati proti Egipčanom, strmoglaviti vlado in zasesti prestol. Zatorej ne bo varnosti za kraljestvo, dokler živi. Vladar se je takoj odločil, da ga je treba ubiti. Ko se je Mojzes zavedel nevarnosti, je ušel v Arabijo.
Gospod je vodil njegovo pot in našel je dom pri Jetru, madianskem duhovniku in knezu, ki je prav tako častil Boga. Čez nekaj časa se je Mojzes poročil z eno od Jetrovih hčera. V službi svojega tasta, kjer je pasel njegove črede, je ostal štirideset let.
Mojzes je z ubojem Egipčana naredil enako napako, ki so jo tako pogosto naredili njegovi očetje - v svoje roke je vzel delo, za katero je Bog obljubil, da ga bo opravil. Ni bila Božja volja, da osvobodi svoje ljudstvo z vojno, kakor je menil Mojzes, temveč z lastno mogočno močjo, da bi bilo možno slavno moč pripisati samo njemu. Toda celo to prenagljeno dejanje je Bog uporabil, da je uresničil svoj namen. Mojzes še ni bil pripravljen za svoje veliko delo. Še se bo moral učiti enakega nauka vere, ki sta se ga morala naučiti Abraham in Jakob - ne zanašati se na človeško moč ali modrost, marveč na Božjo moč, da bo izpolnil svoje obljube. Obstajali so tudi drugi nauki, ki jih je sprejemal Mojzes sredi gorske samote. V šoli samoodpovedi in težkega dela se je moral naučiti potrpežljivosti in krotenja svojih strasti. Preden bo lahko modro vladal, se mora naučiti ubogati. Njegovo srce mora biti popolnoma v sozvočju z Bogom, preden bo lahko Izraela učil o spoznanju Božje volje. Z lastnimi izkušnjami se mora pripraviti izvrševati očetovsko skrb nad vsemi, ki bodo potrebovali njegovo pomoč.
Človek bi opustil to dolgo časovno obdobje garanja in nejasnosti, saj bi ga imel za veliko izgubo časa. Toda Neskončna Modrost je poklicala njega, ki naj bi postal vodja njegovega ljudstva, da je porabil/247/ štirideset let v ponižnem delu pastirja. Navade varovanja, pozabljanja nase in nežne skrbi za čredo, ki jih bo tako razvijal, ga bodo pripravile, da bo postal sočuten in potrpežljiv Izraelov pastir. Nobena prednost, ki jo lahko nudi človeška vzgoja ali nega, ne more zamenjati te izkušnje.
Mojzes se je naučil mnogo tega, kar mu je bilo odveč. Vplivi, ki so ga obdajali v Egiptu - ljubezen njegove mačehe, visok položaj kot kraljevi vnuk, zapravljanje na vsakem koraku, uglajenost, pretkanost in skrivnostnost lažne vere, blišč malikovalskega češčenja, svečana imenitnost gradbeništva in kiparstva - vse to se je globoko vtisnilo v njegov razvijajoči se um in nekoliko oblikovalo njegove navade in značaj. Samo čas, sprememba okoliščin in občestvo z Bogom so lahko odstranili te vplive. Od Mojzesa je to zahtevalo boj kakor za življenje, da bi se odrekel zmoti in sprejel resnico, vendar ko so se boji zdeli pretežavni za človeško moč, je bil Bog njegov pomočnik.
V vseh, ki so bili izbrani dokončati delo za Boga, je videti človeško prvino. Pa vendar ne gre za ljudi ustaljenih navad in značaja, ki bi bili zadovoljni in ostali v tem stanju. Iskreno si želijo pridobiti modrost od Boga in se naučiti delati zanj. Apostol pravi: "Če pa ima kdo izmed vas premalo modrosti, naj je prosi Boga, ki vsem daje obilo in nikomur ne oponaša; in dala se mu bo." (Jak 1,5) Bog pa ne bo podelil ljudem božanske luči, če so zadovoljni s tem, da ostanejo v temi. Da bi bil človek deležen Božje pomoči, mora spoznati svojo šibkost in pomanjkljivost; svoj um mora usmeriti na veliko spremembo v sebi, spodbujen mora biti k iskreni in vztrajni molitvi in trudu. Napačne navade in običaje je treba zavreči. Samo z odločnim prizadevanjem je možno popraviti napake in se podrediti pravičnim načelom, da se lahko pridobi zmaga. Mnogi se nikoli ne povzpnejo do položaja, ki bi ga lahko zasedli, ker čakajo, da bo Bog naredil zanje to, za kar jim je dal moč, da lahko naredijo sami. Vsi, ki so sposobni za koristnost, morajo biti vzgajani z najstrožjo duševno in moralno disciplino, Bog pa jim bo pomagal z združitvijo božanske moči in človeškega truda.
Mojzes je bil zaprt med gorskimi braniki sam/248/ z Bogom. Veličastni templji v Egiptu s svojo vraževernostjo in krivo vero niso nič več vplivali na njegove misli. V svečani veličastnosti večnih gora je opazoval dostojanstvo Najvišjega in v nasprotju spoznal, kako nemočni in nepomembni so egiptovski bogovi. Povsod okrog njega je bilo zapisano Stvarnikovo ime. Zdelo se je, da Mojzes stoji v njegovi navzočnosti in ga zasenčuje njegova moč. Tukaj je odvrgel svojo ošabnost in samozadostnost. V neizprosni preprostosti svojega puščavskega življenja so izginile posledice egiptovske lagodnosti in razkošja. Mojzes je postal potrpežljiv, spoštljiv in ponižen, "zelo krotek, bolj kakor vsi ljudje, ki so bili na zemlji", (4 Moj 12,3) pa vendar močan v veri v mogočnega Jakobovega Boga.
Ko so minevala leta in je taval s svojimi čredami v osamljenih krajih ter razmišljal o razmerah svojega zatiranega ljudstva, je razglabljal o Božjem ravnanju z njegovimi očeti in obljubah, ki so bile dediščina izvoljenega ljudstva. Noč in dan so se dvigovale njegove molitve za Izraela. Nebeški angeli so okoli njega razlili svojo luč. Tukaj je pod navdihom Svetega Duha napisal prvo Mojzesovo knjigo. Dolga leta, ki jih je preživel sredi samotne puščave, so bila bogato blagoslovljena ne samo za Mojzesa in njegovo ljudstvo, temveč tudi za svet v vseh naslednjih vekih.
"In zgodi se v mnogih tistih dneh, da umre egiptovski kralj. In Izraelovi sinovi so zdihovali zaradi tlake in vpili so, in njih vpitje od tlačanstva je prišlo k Bogu. In uslišal je Bog njihovo stokanje, in spomnil se je Bog svoje zaveze z Abrahamom, z Izakom in z Jakobom. In Bog je pogledal na Izraelove sinove, in spoznal jih je Bog." (2 Moj 2,23-25) Prišel je čas Izraelove osvoboditve. Božji namen bo izpolnjen na način, da se bo na človeški napuh izlilo nezadovoljstvo. Osvoboditelj naj bi šel naprej kot ponižni pastir, samo s palico v roki, Bog pa bo naredil palico za simbol svoje moči. Ko je Mojzes nekega dne vodil svojo čredo blizu Horeba, Božje gore, je videl goreči grm. Veje, listje in deblo, vse je gorelo, pa ni zgorelo. Prišel je bliže, da bi si ogledal čudoviti prizor, ko je iz notranjosti gorečega grma zaslišal glas, ki ga je poklical po imenu. S trepetajočimi ustnami je odgovoril: "Tukaj sem." (2 Moj 3,4) Bil je posvarjen, naj se ne približuje nespoštljivo: "Sezuj obuvalo s svojih nog, kajti mesto, ki na njem stojiš, je sveta zemlja. ... Jaz sem Bog/251/ tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov." (2 Moj 3,5.6) To je bil On, ki se je kot Angel zaveze razodel očetom v preteklih letih. "In Mojzes si zastre obraz, kajti boji se ozreti v Boga." (2 Moj 3,6)
Ponižnost in spoštljivost bi morali označevati vse, ki pridejo v Božjo navzočnost. V Jezusovem imenu lahko pridemo pred Boga z zaupanjem, ne smemo pa se mu približati s predrzno domišljavostjo, kakor da bi bil eden izmed nas. Obstajajo taki, ki se obračajo na velikega in vsemogočnega ter svetega Boga, ki prebiva v nepristopni svetlobi, kakor da bi se obrnili na sebi enakega ali celo nižjega. So taki, ki se v njegovi hiši vedejo tako, kakor si nikoli ne bi drznili v dvorani posvetnega vladarja. V mislih morajo imeti, da so pred očmi njega, ki ga častijo serafimi in pred komer si angeli zastirajo svoj obraz. Boga je treba zelo spoštovati. Vsi, ki se resnično zavedajo njegove navzočnosti, se bodo ponižno priklonili pred njim in vzkliknili kakor Jakob, ko je ugledal Božjo prikazen: "Kako častitljiv je ta kraj! Ni nič drugega kakor Božja hiša, in tu so nebeška vrata!" (1 Moj 28,17)
Ko je Mojzes v spoštljivem strahu čakal pred Bogom, je slišal besede: "Videl sem, videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in njihovo vpitje pred njihovimi priganjači sem slišal, kajti jaz poznam njegove bolečine. In stopil sem dol, da ga otmem iz rok Egipčanov in odpeljem iz one dežele v dobro in prostrano deželo, v deželo, v kateri teče mleko in med. Sedaj torej pojdi, da te pošljem k faraonu, in popelji moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta." (2 Moj 3,7.8.10)
Mojzesa je ukaz presenetil in prestrašil, zato se je umaknil, rekoč: "Kdo sem jaz, da naj grem k faraonu ter popeljem Izraelove sinove iz Egipta?" (2 Moj 3,11) Odgovor se je glasil: "Jaz bom s teboj, in to ti bodi znamenje, da sem te jaz poslal: ko popelješ ljudstvo iz Egipta, boste služili Bogu na tejle gori." (2 Moj 3,12)
Mojzes je pomislil na težave, ki jih bo treba premagati, na nevednost, omejenost in nevero svojega ljudstva, na mnoge, ki so bili skoraj brez kakršnega koli spoznanja o Bogu. Rekel je: "Glej, ko pridem k Izraelovim sinovom in jim porečem:/252/ Bog vaših očetov me je poslal k vam, in mi oni reko: Katero je njegovo ime? Kaj naj jim povem?" (2 Moj 3,13) Odgovor je bil: "JAZ SEM, KI SEM. ... Tako boš rekel Izraelovim sinovom: JAZ SEM me je poslal k vam." (2 Moj 3,14)
Mojzesu je bilo zapovedano, naj najprej zbere Izraelove starešine, najplemenitejše in najpravičnejše med njimi, ki so dolgo žalovali zaradi svoje sužnosti, ter jim oznani sporočilo od Boga z obljubo o rešitvi. Potem je moral iti s starešinami pred kralja in mu reči:
"Gospod, Bog Hebrejcev, nam je prišel naproti. In sedaj dovoli, da gremo tri dni hoda v puščavo in darujemo Gospodu, svojemu Bogu." (2 Moj 3,18)
Mojzes je bil vnaprej opozorjen, da se bo faraon uprl pozivu, naj pusti Izraela oditi. Pogum Božjega služabnika pa ni smel upasti, ker naj bi Gospod iz tega naredil priložnost za razodetje svoje moči pred Egipčani in svojim ljudstvom. "In iztegnem svojo roko in udarim Egipt z vsemi svojimi čudovitimi deli, katera bom storil sredi njega; in potem vas izpusti." (2 Moj 3,20)
Dan je bil tudi ukaz glede priprave na potovanje. Gospod je izjavil: "In zgodi se, ko izidete, ne pojdete prazni: marveč vsaka žena bo izprosila od svoje sosede in domačinke srebrnih in zlatih dragotin ter oblačil." (2 Moj 3,21.22) Egipčani so se nepravično obogatili z delom Izraelcev. Ko se bodo kasneje odpravili na potovanje v svoj novi dom, je bilo prav, da zahtevajo nagrado za leta svojega garanja. Prosili naj bi za vredne in lahko prenosljive stvari, Bog pa bo poskrbel, da si bodo pridobili naklonjenost Egipčanov. Mogočni čudeži, ki se imajo zgoditi za njihovo rešitev, bodo prestrašili zatiralce, da bodo ustregli zahtevam sužnjev.
Mojzes je pred sabo videl težave, ki so se zdele nepremostljive. Kakšen dokaz naj da svojemu ljudstvu, da ga je v resnici poslal Bog? Rekel je: "Glej, pa oni mi ne bodo verovali in ne bodo poslušali mojega glasu, ampak porečejo: Ni se ti prikazal Gospod." (2 Moj 4,1) Dan mu je bil dokaz, ki je ugajal njegovim čutom. Rečeno mu je bilo, naj vrže na tla svojo palico. Naredil je to "in postala je kača, in Mojzes zbeži pred njo". (2 Moj 4,3) Bilo mu je ukazano, naj jo zgrabi, in v njegovi roki se je spremenila v palico./253/ Nadalje je slišal, naj vtakne roko v nedrje. Ubogal je, in "ko jo iztegne, glej, njegova roka je gobava in bela kakor sneg". (2 Moj 4,6) Ko jo je po naročilu ponovno vtaknil v nedrje, je ob izvleki ugotovil, da je ponovno čista kakor druga. S temi znamenji je Gospod Mojzesu zagotovil, da bo njegovo ljudstvo s faraonom vred prepričano, da se je med njimi razodel nekdo Mogočnejši od egiptovskega kralja.
Božjega služabnika pa je še vedno mučila misel na čudno in čudovito delo, ki ga je čakalo. V svoji žalosti in strahu se je zdaj izgovarjal, da ni govornik: "Prosim, Gospod, jaz nisem zgovoren mož, niti nisem bil kdaj poprej, niti odkar si spregovoril s svojim hlapcem; kajti imam okorna usta in težek jezik." (2 Moj 4,10) Tako dolgo je bil stran od Egipčanov, da ni več tako dobro obvladal njihovega jezika kakor tedaj, ko je bil še med njimi.
Gospod mu je rekel: "Kdo je naredil usta človeku? In kdo stori koga nemega ali gluhega ali videčega ali slepega? Ali ne jaz, Gospod?" (2 Moj 4,11) K temu je bilo dodano še drugo zagotovilo: "In sedaj pojdi, in jaz bom pri tvojih ustih in te naučim, kaj naj govoriš." (2 Moj 4,12.) Mojzes pa je še naprej vztrajal, naj izbere primernejšo osebo. Ti izgovori so najprej prihajali iz ponižnosti in skromnosti. Ko pa je Gospod obljubil, da bo odstranil vse težave in mu dal končni uspeh, je nadaljnje umikanje in pritoževanje zaradi nesposobnosti kazalo nezaupanje v Boga. Vsebovalo je strah, da ga Bog ne more usposobiti za veliko delo, h kateremu ga je poklical, ali pa da je naredil napako, ko je izbral njega.
Mojzes je bil zdaj opozorjen na Arona, starejšega brata, ki je bil popolnoma sposoben govoriti egiptovski jezik, ker ga je uporabljal vsak dan. Bog mu je povedal, da mu prihaja Aron naproti. Naslednje Gospodove besede so bile brezpogojni ukaz:
"Ti pa govori k njemu in položi moje besede v njegova usta, in jaz bom pri tvojih ustih in pri njegovih ustih, in učil vaju bom, kaj naj storita. On naj govori ljudstvu namesto tebe; in zgodi se, da bo on tebi za usta in ti boš njemu kakor Bog. In v svojo roko vzemi to palico, ki boš z njo storil ona znamenja." (2 Moj 4,15-17) Nič več se ni mogel upirati, ker so bili odstranjeni vsi razlogi za izgovore./254/
Mojzes je dobil božanski ukaz, ko je bil brez zaupanja vase, nezgovoren in boječ. Premagal ga je občutek lastne nesposobnosti, da bi bil Božja usta Izraelu. Ko pa je enkrat sprejel delo, ga je opravljal z vsem srcem in popolnoma zaupal v Gospoda. Velikost njegovega poslanstva je zahtevala njegove najboljše umske moči. Bog je blagoslovil njegovo pripravljenost poslušati, in Mojzes je postal zgovoren, poln upanja, zbran in dobro usposobljen za največje delo, ki je bilo kdaj dano človeku. To je primer, kaj naredi Bog, da okrepi značaj tistih, ki mu popolnoma zaupajo in se neomejeno podredijo njegovim ukazom.
Če človek sprejme odgovornosti, ki mu jih naloži Bog, bo pridobil moč in zmogljivost ter jih bo izvrševal pravilno z vsem srcem. Naj bo človekov položaj še tako skromen ali njegova sposobnost še tako omejena, bo ob zaupanju v božansko moč pridobil resnično velikost in bo želel svoje delo opraviti zvesto. Če bi se Mojzes zanesel na lastno moč in modrost ter nestrpno sprejel veliko nalogo, bi pokazal popolno nesposobnost za tako delo. Dejstvo, da človek občuti svojo šibkost, vsaj nekoliko dokazuje, da se zaveda velikosti dela, ki mu je zaupano, in takemu bo Bog Svetovalec in njegova moč.
Mojzes se je vrnil k svojemu tastu in izrazil svojo željo, da bi obiskal rojake v Egiptu. Dobil je Jetrovo privoljenje in blagoslov: "Pojdi v miru!" (2 Moj 4,18) Mojzes se je odpravil na pot z ženo in otroki. Ni si drznil oznaniti namena svojega poslanstva, drugače jim mogoče ne bi bilo dovoljeno, da bi se mu pridružili. Preden so dospeli v Egipt, pa je sam pomislil, da bi bilo varneje zanje, če jih pošlje nazaj domov v Madian.
Strah pred faraonom in Egipčani, katerih jezo je zanetil proti sebi pred štiridesetimi leti, Mojzesu še vedno ni dopuščal, da bi se vrnil v Egipt. Ko pa se je odločil ubogati božanski ukaz, mu je Gospod razodel, da so njegovi sovražniki mrtvi.
Na poti iz Madiana je Mojzesa doletelo vznemirljivo in strašno Gospodovo nezadovoljstvo. Na grozen način se mu je prikazal angel, kakor da ga bo takoj uničil. Nobeno pojasnilo mu ni bilo dano, vendar se je Mojzes spomnil, da ni upošteval ene od Božjih zahtev. Vdal se je/255/ prepričevanju svoje žene in ni opravil obreda obreze na najmlajšem sinu. Ni izpolnil pogoja, po katerem bodo njegovi otroci upravičeni do blagoslovov Božje zaveze z Izraelom. Pri ljudstvu bi se utegnila zmanjšati moč božanskih navodil, če bi jih zanemarjal njihov izbrani voditelj. Zifora je obred opravila sama, ker se je zbala, da bo njen mož usmrčen. Potem je angel dovolil Mojzesu nadaljevati potovanje. V svojem poslanstvu pred faraonom bo Mojzes izpostavljen veliki nevarnosti. Njegovo življenje bo ohranjeno samo z zaščito svetih angelov. Ampak dokler zanemarja znane dolžnosti, ne bo zaščiten, ker ga Božji angeli ne bodo zavarovali.
V času stiske tik pred Kristusovim prihodom bodo pravični ohranjeni s posegom nebeških angelov. Toda za prestopnika Božjega zakona ne bo varnosti. Angeli ne morejo zaščititi takih, ki prezirajo eno samo božansko navodilo./256/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!