 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
21. Jožef in njegovi bratje (angleško)
Temeljno besedilo 1 Moj 41,54-56; 42 do 50
Na samem začetku rodovitnih let se je začela priprava na prihajajočo lakoto. Pod Jožefovim vodstvom so postavili ogromna skladišča v vseh glavnih krajih po Egiptu in se pripravili, da bodo lahko shranili presežek pričakovane žetve. Enako so ravnali v vseh sedmih letih obilja, dokler ni bilo žita v skladišču več, kakor so pričakovali.
Po Jožefovi napovedi se je približevalo sedem let pomanjkanja. "In bila je lakota po vseh deželah, v vsej Egiptovski deželi pa je bilo kruha. In ko je vsa Egiptovska dežela trpela lakoto, je vpilo ljudstvo k faraonu zaradi kruha; faraon pa reče vsem Egipčanom: Pojdite k Jožefu, in kar vam veli, storite! In lakota je bila po vsem površju zemlje. In Jožef je odprl vsa skladišča in prodajal Egipčanom." (1 Moj 41,54-56)
Lakota se je razširila v Kanaansko deželo in v delu dežele, kjer je bival Jakob, so jo že zelo čutili. Ko so slišali o obilni zalogi, ki jo je shranil egiptovski kralj, se je deset Jakobovih sinov odpravilo na pot, da bi kupili žito. O prihodu so jih napotili h kraljevemu namestniku in skupaj z drugimi so se prišli predstavit deželnemu vladarju. In se "priklonijo ponižno do tal. Spoznal je torej Jožef svoje brate, a oni ga niso spoznali." (1 Moj 42,6.8) Njegovo hebrejsko ime mu je kralj spremenil in le malo sta si bila podobna glavni egiptovski minister in mladenič, ki so ga prodali Izmaelcem. Ko je Jožef videl brate, kako se priklanjajo, so mu prišle na misel sanje in pretekli prizori so oživeli pred njim. Njegovo ostro oko je s pregledom skupine opazilo, da med njimi ni Benjamina. Ali je tudi on postal/224/ žrtev izdajalske krutosti teh divjakov? Odločil se je zvedeti resnico. Strogo je rekel: "Ogleduhi ste, prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi." (1 Moj 42,9)
Odgovorili so: "Ne, moj gospod, tvoji hlapci so prišli kupit žita. Mi vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, nikdar niso bili ogleduhi tvoji hlapci." (1 Moj 42,10.11) Želel je zvedeti, ali so še vedno ošabni, kakor so bili, ko je bil še z njimi. Prav tako pa je hotel iz njih potegniti kakšen podatek o njihovem domu, čeprav je vedel, da je lahko njihova izjava lažna. Ponovil je obtožbo, in oni so odgovorili: "Dvanajst je bilo tvojih hlapcev; bratje smo, sinovi enega moža v Kanaanski deželi; najmlajši, glej, je sedaj pri našem očetu, enega pa ni več." (1 Moj 42,13)
Ker je kraljevi namestnik dvomil o resničnosti njihove zgodbe in je še vedno nanje gledal kot na vohune, je izjavil, da jih bo preizkusil. Zahteval je, da ostanejo v Egiptu, eden izmed njih pa naj gre in pripelje sem najmlajšega brata. Če tega ne bodo storili, bodo z njimi ravnali kakor z vohuni. S tem pa se Jakobovi sinovi niso mogli strinjati, saj bi zahtevani čas pri njihovih družinah povzročil gladovanje; in kdo bi šel sam na pot ter pustil druge brate v ječi? Kako naj pridejo v takih okoliščinah očetu pred oči? Videti je bilo, da bodo verjetno umorjeni ali pa bodo postali sužnji, in če pripeljejo Benjamina, bi morda samo delil njihovo usodo. Odločili so se, da raje ostanejo in skupaj trpijo, kakor pa da bi dodatno ožalostili očeta z izgubo svojega edinega ostalega sina. Torej so bili vrženi v ječo, in v njej so ostali tri dni.
V letih, ko je bil Jožef ločen od svojih bratov, pa so se ti Jakobovi sinovi značajsko spremenili. Prej so bili zavistni, vzkipljivi, varljivi, kruti in maščevalni, zdaj pa, ko jih je zadela nadloga, so se izkazali za nesebične, zveste drug drugemu, predane očetu in podložni njegovi oblasti, čeprav so bili že v zrelih letih.
Trije dnevi v egiptovski ječi so bili dnevi grenke žalosti, ko so se spomnili svojih preteklih grehov. Če ne bodo pripeljali Benjamina, je kazalo, da bo njihova krivda kot vohunov dokazana, in le malo upanja so imeli, da bi oče privolil ostati brez njega. Tretji dan je Jožef poklical brate predse. Ni si jih drznil imeti dlje zaprtih./225/ Najbrž oče in družine, ki so z njim, že zdaj trpijo lakoto. Rekel je: "To storite in si ohranite življenje - Boga se bojim jaz: če ste pošteni, naj ostane eden vaš brat zvezan na mestu vaše ječe; vi pa pojdite, odnesite žito, da ne stradajo vaše rodbine. Svojega najmlajšega brata pa pripeljite k meni, in resnične se izkažejo vaše besede in ne umrete." (1 Moj 42,18-20) Odločili so se sprejeti ta predlog, čeprav je bilo le malo upanja, da bi oče dovolil, da se Benjamin vrne z njimi. Jožef je govoril z njimi po prevajalcu, in ker so mislili, da jih namestnik ne razume, so v njegovi navzočnosti prosto razpravljali med seboj. Obtožili so se ravnanja z Jožefom: "Res, krivi smo zaradi svojega brata, ki smo videli bridkost njegove duše, ko nas je prosil usmiljenja, a nismo poslušali; zato nas je zadela ta stiska." (1 Moj 42,21) Ruben, ki je načrtoval Jožefa v Dotanu rešiti, je spregovoril: "Ali vam nisem prigovarjal, rekoč: Ne grešite zoper dečka? Pa me niste poslušali, zato se tudi sedaj, glejte, zahteva njegova kri." (1 Moj 42,22) Jožef, ki je to poslušal, ni mogel nadzorovati svojih čustev, in je odšel ven ter se zjokal. Ko se je vrnil, je ukazal, naj pred njim Simeona zvežejo in odpeljejo nazaj v ječo. Njega je izbral, ker je bil pobudnik in glavni izvršitelj krutega ravnanja z bratom.
Preden je Jožef dovolil bratom oditi, je ukazal, naj jih oskrbijo z žitom ter skrivoma vsakemu vrnejo denar na vrh vreče. Prav tako so jih oskrbeli z živežem za živali na poti domov. Na poti je eden iz skupine razvezal svojo vrečo in presenečen v njej odkril srebro. Ko je to povedal drugim, so se zelo prestrašili in zbegali ter rekli drug drugemu: "Kaj nam je to storil Bog?" (1 Moj 42,28) Ali naj to vzamejo kot dober znak od Gospoda ali pa je to dovolil, da bi jih kaznoval za njihove grehe in jih pahnil še globlje v nesrečo? Priznali so, da je Bog videl njihove grehe in da jih zdaj kaznuje.
Jakob je vznemirjen čakal na vrnitev svojih sinov in ob njihovi vrnitvi se je ves tabor nestrpno zbral okoli njih, ko so očetu poročali, kaj se je zgodilo. Vsako srce sta napolnila preplah in zaskrbljenost. Vedenje egiptovskega namestnika je, kakor kaže, pomenilo zlobne namere. Njihovi strahovi so bili potrjeni, ko so v svojih razvezanih vrečah odkrili vsak svoj/226/ denar. Ostareli oče je v žalosti vzkliknil: "Pripravite me ob otroke! Jožefa ni več, in Simeona ni več, in Benjamina bi mi radi vzeli; zoper mene je vse to." (1 Moj 42,36) Ruben je odgovoril: "Ta dva moja sinova daj v smrt, ako ga ne pripeljem zopet k tebi. Daj ga meni v roko, in jaz ga pripeljem zopet k tebi." (1 Moj 42,37) Ta srčni govor ni olajšal Jakobovega uma. Njegov odgovor se je glasil: "Ne pojde dol moj sinček z vami; zakaj njegov brat je umrl, in ta je sam ostal, in če njega zadene nesreča na poti, na katero se pripravljate, spravite mojo sivo glavo z žalostjo v grob." (1 Moj 42,38)
Toda suša se je nadaljevala in sčasoma je pošla zaloga žita, ki so ga kupili v Egiptu. Jakobovi sinovi so dobro vedeli, da bi bila vrnitev v Egipt brez Benjamina zaman. Imeli so malo upanja, da se bo očetov sklep spremenil, zato so tiho čakali na iztek. Sence lakote so se vse bolj bližale. Starec je na zaskrbljenih obrazih vseh v taboru bral njihove potrebe, in končno rekel: "Pojdite zopet, kupite nam malo hrane." (1 Moj 43,2)
Juda je odgovoril: "Resno nam je zatrdil oni mož in rekel: Ne boste videli mojega obličja, ako ne bo vašega brata z vami. Če hočeš poslati našega brata z nami, pojdemo dol in ti kupimo žito. Ako pa ga nočeš poslati, ne pojdemo dol, zakaj oni mož nam je rekel: Ne boste videli mojega obličja, ako ne bo vašega brata z vami." (1 Moj 43,3-5) Ko je videl, da oče v svoji odločitvi omahuje, je dodal: "Pošlji dečka z menoj, in vstanimo ter odidimo, da si ohranimo življenje in ne umremo mi in ti in naši otročiči." (1 Moj 43,8) Ponudil se je za poroštvo za svojega brata in da bo za zmeraj nosil krivdo, če mu ne uspe vrniti Benjamina očetu.
Jakob ni več mogel zavlačevati odločitve in je sinovom ukazal, naj se pripravijo na pot. Velel jim je tudi, naj vladarju odnesejo darilo - stvari, ki jih ima lačna dežela na voljo: "Malo balzama in malo medu, dišav in mire, kločkov in mandljev" in dvojno vsoto denarja. (1 Moj 43,11) Rekel je: "Tudi svojega brata vzemite ter vstanite, vrnite se k onemu možu." (1 Moj 43,13) Ko so se sinovi pripravili za odhod na negotovo pot, je ostareli oče dvignil svoje roke proti nebu in molil: "Silni Bog, Vsemogočni vam daj usmiljenje pred tistim možem, da vam izpusti onega vašega brata in Benjamina. Jaz pa, če bom brez otrok, naj bom brez otrok." (1 Moj 43,14)
Spet so potovali v Egipt in se predstavili/227/ Jožefu. Ko je zagledal Benjamina, sina svoje matere, je bil globoko ganjen. Toda še vedno je skrival čustva in velel, naj jih odvedejo v njegovo hišo, da bi z njimi kosil. Ko so jih pripeljali v namestnikov dvorec, so se bratje prestrašili, da bodo poklicani na zagovor zaradi denarja, ki so ga našli v vrečah. Mislili so, da so jim ga namenoma položili vanje; tako bi namreč dobili priložnost, da bi jih zasužnjili. V svoji nesreči so se posvetovali z upravnikom Jožefove hiše in mu povedali okoliščine svojega obiska v Egiptu. Kot dokaz o nedolžnosti so ga obvestili, da so prinesli s seboj denar, ki so ga našli v vrečah, in tudi denar za nakup hrane ter dodali: "Ne vemo, kdo je položil naš denar v naše vreče." (1 Moj 43,22) Mož je odgovoril: "Mir vam, ne bojte se! Vaš Bog in Bog vašega očeta vam je dal zaklad v vaše vreče; vaš denar sem prejel." (1 Moj 43,23) Tedaj jim je odleglo. Ko pa se jim je pridružil Simeon, ki so ga spustili iz ječe, so čutili, da je Bog res milosten z njimi.
Namestnik se je ponovno srečal z njimi. Tedaj so mu predstavili svoje darove in se mu ponižno "priklonili do tal". (1 Moj 43,26) Ponovno so mu na misel prišle njegove sanje, in ko je pozdravil svoje goste, jih je takoj vprašal: "Ali se dobro godi vašemu očetu, starčku, o katerem ste govorili? Ali še živi?" (1 Moj 43,27) Ko so se mu ponovno priklonili, je dobil odgovor: "Dobro se godi tvojemu hlapcu, našemu očetu, še živi." (1 Moj 43,28) Potem je spet pogledal Benjamina in rekel: "Tale je tisti vaš najmlajši brat, o katerem ste mi govorili? ... Bog ti bodi milosten, moj sin!" (1 Moj 43,29) Ker so ga premagala čustva nežnosti, ni mogel ničesar več reči. "In stopi v svojo stanico, ter je jokal v njej." (1 Moj 43,30)
Ko se je zbral, se je vrnil, in slavje se je začelo. Po zakonu kast je bilo Egipčanom prepovedano jesti skupaj z ljudmi druge narodnosti. Zato so imeli Jakobovi sinovi mizo zase, namestnik je zaradi svojega visokega čina jedel sam, Egipčani pa so prav tako imeli ločene mize. Ko so vsi sedli, so bili bratje presenečeni, ko so videli, da so razvrščeni natanko po letih. In Jožef je "jemaje jedi pred seboj, pošiljal k njim", (1 Moj 43,34) toda Benjaminov delež je bil petkrat tolikšen kakor drugih. S tem znakom naklonjenosti Benjaminu je preveril, ali so do najmlajšega brata prav tako zavistni in sovražni, kakor so bili do njega. Ker so bratje še vedno menili, da Jožef ne/228/ razume njihovega jezika, so se sproščeno pogovarjali drug z drugim. Tako je imel Jožef priložnost spoznati njihove resnične občutke. Še jih je hotel preizkušati, zato je pred njihovim odhodom naročil, naj srebrno čašo, iz katere sam pije, skrijejo v vrečo najmlajšega.
Veselo so se odpravili na pot domov. Simeon in Benjamin sta bila z njimi, živali so bile naložene z žitom in vsi so mislili, da so varno ušli nevarnosti, za katero se je zdelo, da jih obdaja. Dosegli pa so komaj rob mesta, ko jih je dohitel namestnikov strežaj in jih ostro vprašal: "Zakaj vračate hudo za dobro? Ali ni tisto, iz česar pije moj gospod in s česar pomočjo prerokuje? Hudo ste ravnali, ko ste to storili." (1 Moj 44,4.5) Ta kupa je imela moč odkriti strupeno snov, če je bila v pijači. V tistih časih so take kupe izredno cenili kot zaščito pred umorom z zastrupitvijo.
Popotniki so odgovorili na strežajeve obtožbe: "Zakaj govori naš gospod take besede? Tega ne, da bi tvoji hlapci storili tako stvar! Glej, denar, ki smo ga našli zvrha v svojih vrečah, smo prinesli zopet k tebi iz Kanaanske dežele; kako bi bili torej ukradli iz hiše tvojega gospoda srebro ali zlato? Pri katerem izmed tvojih hlapcev se najde, on naj umre, in tudi mi naj bomo hlapci našemu gospodu." (1 Moj 44,7-9)
Strežaj je rekel: "Bodi torej po vaši besedi: pri katerem se najde, on mi bo hlapec, vi pa bodite nedolžni." (1 Moj 44,10)
Preiskava se je nemudoma začela. "Hitro so torej deli vsak svojo vrečo na tla," (1 Moj 44,11) strežaj pa je vsako preiskal. Začel je pri Rubenovi in nadaljeval po vrsti do najmlajšega. V Benjaminovi so odkrili kupo.
Bratje so raztrgali svoja oblačila v znak največje žalosti in se počasi vrnili v mesto. Po njihovi lastni obljubi je bil Benjamin obsojen na življenje sužnja. Sledili so strežaju na dvor in tam našli namestnika ter popadali pred njegovim obličjem. Vprašal jih je: "Kakšna je to pregreha, ki ste jo storili? Niste li vedeli, da mož, kakršen sem jaz, more prerokovati?" (1 Moj 44,15) Jožef se je namenil iz njih izmamiti priznanje greha. Nikoli si ni pripisoval božanske moči, zdaj pa jih je hotel navesti, da bi verjeli, da lahko bere skrivnosti njihovega življenja.
Juda je odgovoril: "Kaj bi rekli svojemu gospodu? Kaj/229/ bi pravili? Ali kako bi se opravičili? Bog sam je našel krivico tvojih hlapcev. Glej, mi smo hlapci svojemu gospodu, mi in on, v čigar roki se je našla tista kupa." (1 Moj 44,16)
Odgovor se je glasil: "Ne tako, da bi jaz to storil! Mož, v čigar roki se je našla kupa, on mi bodi hlapec, vi pa pojdite v miru k svojemu očetu." (1 Moj 44,17)
V svoji globoki žalosti se je Juda približal namestniku in vzkliknil: "Prosim, moj gospod, govori naj tvoj hlapec besedo v prijazen posluh svojega gospoda, in ne razsrdi se zoper svojega hlapca; ti namreč si prav kakor faraon." (1 Moj 44,18) Zgovorno je opisal očetovo žalost ob izgubi Jožefa in njegovo nasprotovanje, da bi šel Benjamin z njimi v Egipt, saj je bil on edini ostali sin matere Rahele, ki jo je Jakob tako vdano ljubil. Rekel je: "Zdaj torej, kadar pridem k tvojemu hlapcu, svojemu očetu, in tega dečka ne bo z nami, ko je očetova duša zvezana z njegovo dušo, se zgodi, da umre, ko bo videl, da ni tu dečka: tako bodo tvoji hlapci sivo glavo tvojega hlapca, našega očeta, z žalostjo spravili v grob. Tvoj hlapec je namreč postal porok za dečka pred svojim očetom, ker je rekel: Ako ti ga ne pripeljem, naj bom kriv zoper svojega očeta vse žive dni. Zdaj torej naj ostane, prosim, tvoj hlapec namesto dečka kot suženj svojemu gospodu, deček pa naj gre gor s svojimi brati. Kajti kako naj grem gor k svojemu očetu, ko ne bo dečka z menoj? Ne, naj ne vidim bridkosti, ki bo zgrabila mojega očeta!" (1 Moj 44,30-34)
Jožef je bil zadovoljen. V svojih bratih je videl sadove resnične spokorjenosti. Ko je slišal Judovo plemenito ponudbo, je ukazal, naj se umaknejo vsi razen teh mož. Potem je, na glas jokajoč, zavpil: "Jaz sem Jožef! Ali še živi moj oče?" (1 Moj 45,3)
Bratje so negibno obstali, nemi od strahu in začudenja. Egiptovski vladar, njihov brat Jožef, ki so mu zavidali in bi ga umorili, vendar so ga končno prodali za sužnja! Doživeli so vse njihovo okrutno ravnanje z njim. Spomnili so se, kako so prezirali njegove sanje in kako so se trudili, da bi preprečili njihovo izpolnitev. Pa vendar so odigrali svojo vlogo v izpolnitvi teh sanj. Zdaj, ko so bili popolnoma v njegovi oblasti, se bo nedvomno maščeval za vse hudo, ki ga je pretrpel.
Videl je njihovo zmedo in prijazno rekel: "Pristopite sem k meni!" Ko so se približali, je nadaljeval: "Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali v Egipt. Ali sedaj se ne/230/ žalite in ne jezite se sami nad seboj, da ste me prodali sem: zakaj Bog me je poslal pred vami, da ohrani življenje." (1 Moj 45,4.5) Ker je čutil, da so že dovolj pretrpeli zaradi svoje krutosti z njim, se je plemenito potrudil odstraniti njihove strahove in zmanjšati grenkobo njihove samograje.
Nadaljeval je: "Že je namreč dve leti lakota v deželi; še je pa pet let, v katerih ne bo oratve, ne žetve. Toda Bog me je poslal pred vami, da vam zavaruje ostanek na zemlji in vas ohrani v življenju za veliko rešitev. Tako torej, nikakor me niste vi poslali sem, temveč Bog, ki me je postavil za očeta faraonu in za gospodarja vsej njegovi hiši ter za oblastnika vsej Egiptovski deželi. Hitite in pojdite gor k mojemu očetu ter mu recite: Tako pravi tvoj sin Jožef: Postavil me je Bog za gospoda vsemu Egiptu; pridi dol k meni, ne odlašaj! In boš prebival v Gosenski deželi, in blizu mi boš ti in tvoji sinovi in sinovi tvojih sinov in tvoje črede in tvoja goveda in vse, kar imaš. In živil te bom tam, ker bo še pet let lakota, da ne obubožaš ti in tvoja rodbina in vse, kar imaš. Glejte pa, vaše oči in oči mojega brata Benjamina vidijo, da so moja usta, ki z vami govore. Nato se oklene vratu svojega brata Benjamina in se zjoka, tudi Benjamin je jokal ob njegovem vratu. In poljubi vse svoje brate in joka ob njihovem vratu. Šele potem spregovore njegovi bratje z njim." (1 Moj 45,6-12.14.15) Ponižno so priznali svoj greh in ga prosili za odpuščanje. Dolgo so trpeli v tesnobi in se kesali, zdaj pa so se veselili, da je še vedno živ.
Novice o tem, kar se je zgodilo, so se hitro razširile do kralja. Ta je želel izkazati Jožefu hvaležnost, zato je potrdil namestnikovo povabilo njegovi družini, rekoč. "Kar je najboljšega v vsej Egiptovski deželi, vaše je." (1 Moj 45,20) Bratje so bili odposlani z obilno zalogo in z vsem potrebnim za selitev njihovih družin in spremstva v Egipt. Benjamina je Jožef obdaroval z dragocenejšimi darovi kakor druge brate. Ker pa se je bal, da se bodo na poti domov prepirali, jim je naročil: "Ne prepirajte se po poti!" (1 Moj 45,24)
Jakobovi sinovi so se vrnili k očetu z veselimi novicami: "Jožef še živi in je oblastnik čez vso Egiptovsko deželo." (1 Moj 45,26) Sprva je bil ostareli mož zadržan, ni mogel/231/ verjeti, kar je slišal. Ko pa je videl dolg sprevod kočij in otovorjenih živali in da je Benjamin z njimi, je bil prepričan. Izredno vesel je vzkliknil: "Dovolj mi je! Še živi Jožef, moj sin; pojdem in videl ga bom, preden umrem." (1 Moj 45,28)
Desetim bratom je ostalo še eno dejanje ponižnosti. Očetu so zdaj priznali prevaro in krutost, ki je dolga leta grenila njegovo in njihovo življenje. Jakob od njih ni pričakoval tako poniževalnega greha, vendar je videl, da je vse premagalo dobro, zato jim je odpustil in blagoslovil svoje v greh padle otroke.
Oče, sinovi, njihove družine, črede ovac in govedi ter številni spremljevalci so se kmalu odpravili v Egipt. Pot so premagovali s srčnim zadovoljstvom. Po prihodu v Bersebo je očak daroval daritve hvaležnosti in prosil Gospoda, naj jim zagotovi, da pojde z njimi. V nočni prikazni je slišal božansko besedo: "Ne boj se iti dol v Egipt, zakaj ondi te storim v velik narod. Jaz pojdem s teboj dol v Egipt, jaz te gotovo tudi nazaj pripeljem gor." (1 Moj 46,3.4)
Zagotovilo: "Ne boj se iti dol v Egipt, zakaj ondi te storim v velik narod," je bilo pomembno. Abrahamu je bila dana obljuba o potomcih, ki bodo nešteti kakor zvezde, število izvoljenega ljudstva pa je vseeno naraščalo tako počasi. Kanaanska dežela ni mogla nuditi polj za razvoj takega ljudstva, kakršno je bilo napovedano. Zasedala so ga mogočna poganska plemena, ki bodo pregnana šele "v četrtem rodu". (1 Moj 15,16) Če bi Izraelovi potomci tukaj postali številno ljudstvo, bi morali ali izgnati prebivalce ali pa se razkropiti mednje. Slednjega po božanskem navodilu niso smeli narediti. Če bi se pomešali s Kanaanci, bi bili v nevarnosti, da jih zapelje malikovalstvo. Egipt je ponujal razmere, potrebne za izpolnitev božanskega namena. Tam jih je čakal del ozemlja, ki je bil dobro namakan in rodoviten ter je ponujal vse ugodnosti za njihov hitri prirastek. Nenaklonjenost, s katero se bodo morali spopasti v Egiptu zaradi svojega poklica, "zakaj gnus je Egipčanom vsak pastir drobnice", pa jim bo v pomoč, da se ne bodo pomešali in bodo ostali ločeno ljudstvo. (1 Moj 46,34) To jim bo pomagalo, da ne bodo sodelovali v egiptovskem malikovalstvu./232/
Po prihodu v Egipt je skupina nadaljevala pot naravnost v Gosensko deželo. Tja je prišel Jožef v svoji državniški kočiji, ki jo je spremljalo razkošno spremstvo. Blišč njegovega spremstva in dostojanstvo njegovega položaja sta bila pozabljena. Njegove misli je napolnila samo ena misel, eno samo hrepenenje je preželo njegovo srce. Ko je videl prihajajoče popotnike, ni več mogel nadzirati ljubezni, katere koprnenje je bilo toliko let zatirano. Skočil je iz kočije in pohitel naprej svojemu očetu izrazit dobrodošlico. "In se oklene njegovega vratu, in je dolgo jokal ob njegovem vratu. In Izrael reče Jožefu: Rad umrem sedaj, ko sem videl tvoje obličje, da še živiš." (1 Moj 46,29.30)
Jožef je vzel pet bratov, da jih predstavi faraonu in prejme od njega zagotovilo o zemlji, ki bo v prihodnje njihov dom. Hvaležnost do prvega namestnika je vodila vladarja, da bi jih počastil z imenovanjem v državno službo. Jožef pa, pravi Jahvejev častilec, je želel svoje brate obvarovati pred skušnjavami, ki bi jim bili izpostavljeni na poganskem dvoru. Zato jim je svetoval, naj kralju iskreno povedo svoj poklic, ko jih bo povprašal o njem. Jakobovi sinovi so ubogali ta nasvet in skrbno tudi navedli, da so prišli bivat v deželo, ne da bi postali njeni stalni prebivalci, temveč da si pridržijo pravico oditi, kadar koli si bodo želeli. Kralj jim je dodelil dom in ponudil "najboljši kraj te dežele", Gosensko deželo. (1 Moj 47,6)
Kmalu po prihodu je Jožef kralju predstavil tudi svojega očeta. Očak je bil tujec na kraljevskih dvorih, vendar se je sredi dostojanstvenih prizorov narave pogovarjal z mogočnejšim Vladarjem in je zdaj v navzočnosti nadvlade dvignil svoje roke in blagoslovil faraona.
Ko je Jakob prvič pozdravil Jožefa, je spregovoril, kakor da je po srečnem koncu svoje dolgotrajne žalosti in tesnobe zdaj pripravljen umreti. Zagotovljeno mu je bilo še sedemnajst let v mirnem zavetju Gosenske dežele. Ta leta so bila srečno nasprotje tistim pred njimi. V svojih sinovih je videl dokaze resničnega spokorjenja. Svojo družino je videl obdano z vsemi razmerami, ki so potrebne za razvoj velikega naroda. Njegova vera se je oprijela gotove obljube o njihovi prihodnji ustanovitvi v Kanaanu. Sam je bil obdan z vsemi dokazi ljubezni in naklonjenosti, ki mu jih je lahko dal glavni egiptovski namestnik. Srečen v družbi svojega dolgo izgubljenega sina je počasi in mirno tonil v grob./233/
Ko je začutil bližajočo se smrt, je poslal po Jožefa. Še vedno se je trdno oklepal Božje obljube o posesti v Kanaanu, zato je rekel: "Nikar me ne pokoplji v Egiptu. Kadar bom ležal s svojimi očeti, nesi me nazaj iz Egipta in me pokoplji v njihovem grobišču." (1 Moj 47,29.30) Jožef je obljubil, da bo tako storil, vendar Jakob ni bil zadovoljen; zahteval je svečano prisego, da ga bodo položili poleg njegovih očetov v Makpelski jami.
Še ena pomembna zadeva je vredna pozornosti. Jožefova sinova sta morala biti uradno priznana za izraelska otroka. Ko je Jožef prišel na zadnji pogovor z očetom, je s seboj pripeljal Efraima in Manaseja. Ta mladeniča sta bila po svoji materi povezana z najvišjim redom egiptovskega duhovništva in položaj njunega očeta jima je odprl poti do bogastva in ugleda, če bi izbrala, da se povežeta z Egipčani. Jožefova želja pa je bila, da bi se pridružila njegovemu ljudstvu. Razodel je svojo vero v zavezno obljubo in se v korist svojih sinov odpovedal vsem častem, ki jih je ponujal egiptovski dvor, za prostor med preziranimi pastirskimi plemeni, katerim so bile zaupane Božje prerokbe.
Jakob je rekel: "In sedaj tvoja dva sinova, ki sta se ti rodila v Egiptovski deželi, preden sem prišel k tebi v Egipt, bosta moja; Efraim in Manase bodita moja kakor Ruben in Simeon." (1 Moj 48,5) Posvojena sta bila za njegova in tako sta lahko postala načelnika dveh ločenih plemen. Tako je ena od prvorojenskih prednosti, ki jo je zapravil Ruben, padla na Jožefa - to je, dvojni delež v Izraelu.
Jakobove oči so bile od starosti meglene, zato se ni zavedal navzočnosti mladeničev. Ko pa je zagledal njuna obrisa, je rekel: "Kdo sta ta dva?" Ko mu je bilo povedano, je dodal: "Privedi ju, prosim, k meni, da ju blagoslovim." (1 Moj 48,8.9) Ko sta se približala, ju je očak objel in poljubil. Svečano je nanju položil roki za blagoslov. Potem je molil: "Bog, pred čigar obličjem sta vedno hodila moja očeta Abraham in Izak, Bog, ki mi je bil pastir, odkar živim do tega dne; Angel, ki me je rešil iz vsakega zla, blagoslovi ta mladeniča." (1 Moj 48,15.16) To ni bil duh neodvisnosti, niti zanašanje na človeško moč ali zvijača. Bog je bil njegov zaščitnik in podpora. Ni bilo slišati nobene pritožbe o preteklih dneh. Preizkušenj in tegob ni več imel za stvari, ki so bile/234/ proti njemu. Spominjal se je le Božje milosti in ljubeče prijaznosti, ki sta bili z njim ves čas romanja.
Jakob je po končanem blagoslavljanju dal svojemu sinu zagotovilo - za prihodnje rodove, ki bodo dolga leta v sužnosti in trpljenju, mu je pustil pričevanje o svoji veri: "Glej, skoraj umrem, a Bog bo z vami in vas pripelje nazaj v deželo vaših očetov." (1 Moj 48,21)
Na koncu so se ob umirajočem očetu zbrali vsi Jakobovi sinovi. In Jakob je zaklical svojim sinovom in rekel: "Zberite se in čujte, Jakobovi sinovi, poslušajte, pravim, Izraela, svojega očeta, da vam oznanim, kar se vam bo zgodilo v poznejših dnevih." (1 Moj 49,2.1) Pogosto in nemirno je razmišljal o njihovi prihodnosti. Prizadeval si je naslikati zgodovino različnih rodov. Zdaj pa, ko so otroci čakali na prejetje zadnjega blagoslova, je nad njim počival Duh navdihnjenja in v preroški prikazni mu je bila razodeta prihodnost njegovih potomcev. Drugo za drugim so bila omenjena imena njegovih sinov, opisan je bil značaj vsakega, natanko je bila napovedana prihodnja zgodovina vsakega plemena.
"Ruben, ti si moj prvenec, moja moč in začetek moje mogočnosti, prednji v visokosti in prednji v krepkosti!"(1 Moj 49,3)
Tako je oče opisal, kakšen bo položaj Rubena kot prvorojenca. Njegov ostuden greh v Edarju ga je naredil za nevrednega, da bi prejel blagoslov prvorojenstva. Jakob je nadaljeval: "Vzkipel si kakor voda, ne boš imel prednosti." (1 Moj 49,4)
Duhovništvo je bilo dodeljeno Leviju, kraljestvo in mesijanska obljuba Judu, dvojni delež dediščine pa Jožefu. Rubenov rod se ni nikoli dvignil do kakega ugleda v Izraelu, ni bil tako številen kakor Juda, Jožef ali Dan, in bil je med prvimi, ki so bili odpeljani v ujetništvo.
Naslednja po letih za Rubenom sta bila Simeon in Levi. Združila sta se v svoji krutosti proti Sihemcem. Prav tako sta bila najbolj kriva za prodajo Jožefa. O njiju je bilo izjavljeno: "Razdelim ju v Jakobu in ju razkropim v Izraelu." (1 Moj 49,7)
Pri štetju Izraela tik pred vstopom v/235/ Kanaan je bil Simeonov rod najmanjši. Mojzes v svojem zadnjem blagoslovu ni omenil Simeona. Ob nastanitvi v Kanaanu je imel ta rod le majhen delež Judovega žreba in te družine so, ko so pozneje postale mogočne, ustanovile kolonije in se nastanile na ozemlju zunaj meja Svete dežele. Levi prav tako ni prejel dediščine razen oseminštiridesetih mest, razporejenih v različnih delih dežele. Ta rod je ostal zvest Jahveju, ko so drugi rodovi odpadli. Tako si je zagotovil določitev za sveto svetiščno službo, s čimer je bilo prekletstvo spremenjeno v blagoslov.
Najvišji blagoslovi prvorojenstva so bili preneseni na Juda. Pomen imena - označuje namreč hvalo - razodeva preroška zgodovina tega rodu: "Juda, tebe, da, tebe bodo slavili tvoji bratje; tvoja roka bo tvojim sovražnikom na tilniku, priklanjali se ti bodo sinovi tvojega očeta. Levov mladič je Juda; od plena, moj sin, si prišel kvišku. Počivajoč leži kakor lev in kakor levinja, kdo se ga drzne zbuditi? Ne vzame se žezlo od Juda, niti vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride Šilo, in njemu bo pokorščina narodov." (1 Moj 49,8-10)
Lev, kralj gozda, je ustrezen simbol tega rodu, iz katerega je prišel David in Davidov Sin, Šilo, pravi Lev Judovega rodu, kateremu se bodo poklonile vse moči in vsi narodi mu bodo izkazovali spoštovanje.
Večini svojih otrok je Jakob napovedal dobro prihodnost. Nazadnje je omenil Jožefovo ime in očetovo srce je prekipevalo, ko je priklical blagoslov na "glavi Jožefovi in na temenu Odličnega med svojimi brati". (1 Moj 49,26)
"Sin rodovitnega drevesa je Jožef, sin rodovitnega drevesa ob studencu, njegove mladike se vzpenjajo čez zidovje. Hudo so ga užalili in nanj streljali in ga preganjali lokostrelci: vendar nepremičen ostane njegov lok in gibčni lahti njegovih rok, po rokah Mogočnega Jakobovega. Odtod je pastir, kamen Izraelov:/236/ od mogočnega Boga tvojega očeta, ki ti bo pomagal, in od Vsemogočnega, ki te bo blagoslovil z blagoslovi nebes od zgoraj, z blagoslovi globine od spodaj, z blagoslovi prsi in maternice. Blagoslovi tvojega očeta presegajo blagoslove mojih prednikov do meje večnih hribov; bivajo naj na Jožefovi glavi in na temenu Odličnega med svojimi brati." (1 Moj 49,22-26)
Jakob je bil vedno goreče ljubezniv mož. Njegova ljubezen do sinov je bila močna in nežna in njegovo zadnje pričevanje ni bilo izrekanje pristranskosti ali zamere. Vsem je odpustil in ljubil jih je do zadnjega. Njegova očetovska nežnost je našla izraze samo v spodbudnih besedah in v upanju, toda nad njim je počivala Božja moč, in pod vplivom Navdihnjenja je bil prisiljen izreči resnico, naj je bila še tako boleča.
Po izrečenem zadnjem blagoslovu je Jakob ponovil naročilo glede pokopa: "Ko bom zbran k svojemu ljudstvu, me pokopljite pri mojih očetih, ... v jamo, ki je na njivi Makpeli. ... Tam so pokopali Abrahama in Saro, njegovo ženo, tam so pokopali Izaka in Rebeko, njegovo ženo, in tam sem pokopal Lejo." (1 Moj 49,29-31) Tako je zadnje dejanje v njegovem življenju razodelo vero v Božjo obljubo.
Jakobova zadnja leta so prinesla večer spokojnosti in miru po težavnem in utrujajočem dnevu. Oblaki so naredili temo nad njegovo potjo, vendar je njegovo sonce zašlo čisto in svetloba nebes je razsvetljevala njegove zadnje ure. Sveto pismo pravi: "In zgodi se, da bo ob času večera svetloba. Opazuj poštenega in glej pravičnega: res, bodočnost ima mož miru." (Zah 14,7; Ps 37,37)
Jakob je grešil in globoko obžaloval. Mnoga leta garanja, skrbi in žalosti je okusil od dneva, ko je zaradi svojega velikega greha moral zbežati iz očetovih šotorov. Brezdomni ubežnik, ločen od svoje matere, ki je nikoli več ni videl, je sedem let delal za svojo ljubljeno, na koncu pa je bil ponižujoče ogoljufan. Dvajset let je garal v službi pohlepnega in skopega sorodnika. Videl je, kako njegovo bogastvo narašča in kako rastejo sinovi okoli njega, vendar je našel le malo veselja v nezadovoljnem in razdeljenem domu. Ožaloščen zaradi hčerine osramotitve, maščevanja njenih bratov,/237/ zaradi Raheline smrti in nenaravnega Rubenovega zločina, Judovega greha krute prevare in zlobe do Jožefa - kako dolg in temen je seznam hudobnih del, na voljo očem! Spet in spet je videl med sinovi ponavljajoče se grehe, ki jih je bil tudi sam kriv. Toda ne glede na to, kako grenka je bila vzgoja, je dokončala svoje delo. Očiščen pa tudi žalosten je obrodil "miru poln sad pravičnosti". (Heb 12,11)
Navdihnjenje je zvesto zapisalo spodrsljaje dobrih ljudi, tistih, ki jih označuje Božja naklonjenost. Zares so njihovi spodrsljaji opisani natančneje kakor njihove čednosti. Temu so se čudili mnogi, neverniki pa so dobili priložnost, da so se posmehovali Svetemu pismu. Ampak eden najmočnejših dokazov o resničnosti Svetega pisma je, da dejstva niso polepšana, niti niso prikriti grehi glavnih oseb. Človeški um je tako podložen predsodkom, da človeška zgodovina ne more biti popolnoma nepristranska. Če bi Sveto pismo napisale nenavdihnjene osebe, bi brez dvoma predstavljalo značaj svojih čaščenih ljudi v bolj laskajoči luči. Ker pa je takšno, kakršno je, imamo pravilen zapis njihovih izkušenj.
Ljudje, ki so Bogu všeč in katerim je zaupal velike odgovornosti, so včasih podlegli v skušnjavah in storili greh, prav tako kakor se tudi mi v današnjih časih trudimo, omahujemo in občasno zaidemo v zmoto. Njihovo življenje z vsemi napakami in neumnostmi je razodeto nam za spodbudo in opozorilo. Če bi bili predstavljeni, kakor da so brez napak, bi mi z grešno naravo lahko obupali ob naših napakah in spodrsljajih. Ko pa vidimo, da so se drugi borili z malodušnostjo, kakršna je naša, da so podlegali skušnjavam kakor mi, pa vendar spet vstali in premagali po Božji milosti, smo opogumljeni v našem prizadevanju za pravičnost. Kakor so si opomogli oni, čeprav so bili kdaj poraženi, in jih je Bog blagoslovil, tako smo tudi mi lahko zmagovalci v Jezusovi moči. Po drugi strani pa nam lahko zapis o njihovem življenju služi kot opozorilo. Kaže, da Bog nikakor ne bo očistil krivih. Greh vidi v svojih najbolj ljubljenih in z njim obračuna v njih celo bolj strogo kakor pri teh, ki imajo manj luči in odgovornosti./238/
Po Jakobovem pogrebu je srce Jožefovih bratov ponovno napolnil strah. Čeprav je bil prijazen z njimi, so zaradi zavesti o svoji krivdi postali nezaupljivi in sumničavi. Lahko da je samo preložil svoje maščevanje zaradi svojega očeta, zdaj pa jih bo kaznoval za njihovo hudodelstvo. Niso si drznili prikazati pred njim osebno, temveč so poslali sporočilo: "Tvoj oče je zapovedal pred smrtjo, veleč: Tako recite Jožefu: Ah, odpusti, prosim, prestopek svojih bratov in njih greh, da so ti hudo storili. Odpusti torej zdaj, prosimo, prestopek hlapcem Boga svojega očeta." (1 Moj 50, 16.17) To sporočilo je pripravilo Jožefa v jok, to pa je spodbudilo brate, da so prišli in padli predenj z besedami: "Glej, tvoji smo hlapci!" (1 Moj 50,18) Jožefova ljubezen do bratov je bila globoka in nesebična. Zato ga je bolela misel, da se ga bojijo, ker bi lahko gojil duha maščevanja do njih. Rekel je: "Ne bojte se; kajti, sem li jaz na Božjem mestu? Vi ste res hudo nameravali zoper mene, a Bog je obrnil v dobro, da je storil, kakor je danes, in ohranil v življenju mnogo ljudstva. Sedaj torej se ne bojte: jaz bom živil vas in vaše otroke." (1 Moj 50,19-21)
Jožefovo življenje ponazarja Kristusovo življenje. Zavist je ganila Jožefove brate, da so ga prodali za sužnja. Upali so, da mu bodo tako preprečili postati večji, kakor so bili sami. Ko je bil odpeljan v Egipt, so si laskali, da jih ne bo več nadlegoval s svojimi sanjami, ker so odstranili vse možnosti za njihovo izpolnitev. Vendar je njihovo ravnanje ovrgel Bog, da se je zgodilo prav tisto, kar so nameravali zadržati. Tako so tudi judovski duhovniki in starešine zavidali Kristusu. Bali so se, da bo pritegnil pozornost ljudi od njih. Usmrtili so ga, da bi mu preprečili postati kralj. S tem pa so pripomogli, da se je zgodilo prav to.
Jožef je po svoji sužnosti v Egiptu postal rešitelj za očetovo družino, čeprav to dejanje ni zmanjšalo krivde njegovih bratov. Tako je sovražnikovo križanje Kristusa naredilo za Odrešenika človeštva, Zveličarja padlega rodu in Vladarja nad vsem svetom; hudodelstvo njegovih morilcev pa je bilo prav tako ostudno, kakor če Božja previdna roka ne bi nadzorovala dogodkov za njegovo slavo in blaginjo človeštva.
Kakor so bratje prodali Jožefa poganom, tako/239/ je Kristusa prodal njegovim najhujšim sovražnikom eden njegovih učencev. Jožef je bil lažno obtožen in vržen v ječo zaradi svoje kreposti; tako je bil Kristus preziran in zavržen, ker je njegovo pravično in nesebično življenje grajalo greh; in čeprav ni bil kriv ničesar, je bil obsojen zaradi pričevanja lažnivih prič. Jožefova potrpežljivost in krotkost v nepravičnosti in zatiranju, njegova pripravljenost odpuščanja in plemenita dobrohotnost do svojih nečloveških bratov predstavljajo Zveličarjevo potrpežljivo prenašanje zlobe in zlorabe hudobnih ljudi ter njegovo odpuščanje ne samo njegovim morilcem, temveč vsem, ki so prišli k njemu, mu priznali svoje grehe in ga prosili za odpuščanje.
Jožef je preživel očeta za štiriinpetdeset let. Živel je tako dolgo, da "je videl Efraimove otroke do tretjega rodu, tudi sinovi Mahirja, Manasejevega sina, so se rodili Jožefu na kolenih". (1 Moj 50,23) Bil je priča množenju svojega ljudstva in njegovi blaginji. Skozi vsa leta je ostala neomajna njegova vera v Božjo premestitev Izraela v obljubljeno deželo.
Ko je videl, da se mu približuje konec, je okoli sebe zbral vse svoje sorodnike. V deželi faraonov je bil zelo spoštovan, vendar je bil Egipt zanj le kraj izgnanstva. Njegovo zadnje dejanje označuje, da je bila ta usoda določena Izraelu. Njegove zadnje besede so bile: "Bog pa vas gotovo obišče in da, da pojdete gor iz te dežele v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu." (1 Moj 50,24) Izraelovi otroci so mu morali svečano obljubiti, da bodo odnesli njegove kosti s sabo v Kanaansko deželo. "Nato umre Jožef, star sto in deset let; in ko so ga pomazilili z dišavami, je bil položen v rakev v Egiptu." (1 Moj 50,26) Skozi garaška desetletja, ki so sledila, je rakev, pomnik na zadnje Jožefove besede, pričala Izraelu, da so v Egiptu samo popotniki, ter jim velevala upati na obljubljeno deželo, kajti osvoboditev bo zagotovo prišla./240/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!