Vsebina

Nazaj

Naprej

Očaki in preroki (Ellen G. White)

20. Jožef v Egiptu (angleško)

Temeljno besedilo 1 Moj 39 do 41

Jožef je s svojimi lastniki potoval v Egipt. Ko se je sprevod pomikal južno proti kanaanskim mejam, je deček v daljavi lahko razločil hribe, med katerimi so stali očetovi šotori. Bridko je jokal ob pomisli na ljubečega očeta, ki bo osamljen in žalosten. Spet je podoživel prizore v Dotanu. Videl je svoje jezne brate in čutil vase uprte njihove besne poglede. Boleče žaljivke, s katerimi so odgovarjali na njegove vzdihujoče prošnje, so mu odzvanjale v ušesih. Plašno je zrl v prihodnost. Kakšna sprememba v okoliščinah - iz nežnega cenjenega sina v preziranega in nebogljenega sužnja! Kakšna bo usoda tega samega dečka brez prijateljev v tuji deželi, kamor so ga vodili? Za trenutek se je Jožef prepustil neobvladani žalosti in grozi.

Ampak po Božji previdnosti mu je bila celo ta izkušnja v blagoslov. V nekaj urah je spoznal to, česar drugače v nekaj letih ne bi mogel. Njegov oče, ki je bil močan in nežen kakor njegova ljubezen, mu je s pristranskostjo in prizanesljivostjo škodoval. Ta nemodra naklonjenost je razjezila brate in jih izzvala h krutemu dejanju, zaradi česar se je moral ločiti od doma. Učinki so se pokazali tudi v njegovem značaju. Izzvane so bile napake, ki jih je bilo zdaj treba popraviti. Postajal je samozadovoljen in zahteven. Navajen je bil na nežnost očetove skrbi, zato se ni čutil pripravljen za spopad s težavami, ki so bile pred njim v življenju tujca, za katerega ne skrbijo, in sužnja.

Potem so se njegove misli usmerile k očetovemu Bogu. V otroštvu so ga učili, da ga ljubi in se ga boji. Pogosto je v očetovem šotoru poslušal zgodbo o prikazni, ki jo je Jakob videl, ko je zbežal z očetovega doma kot ubežnik in izgnanec. Povedano mu je bilo o Gospodovih obljubah Jakobu in kako so se izpolnile - kako so ga v uri potrebe prišli Božji angeli/213/ poučit, tolažit in zaščitit. Zvedel je o Božji ljubezni, s katero je ljudem priskrbel Odrešenika. Zdaj so vsi ti dragoceni nauki živo stali pred njim. Jožef je veroval, da bo Bog njegovih očetov njegov Bog. Potem se je kar tam popolnoma izročil Gospodu in molil, da bi bil Izraelov Čuvaj z njim v deželi njegovega izgnanstva.

Njegovo srce je bilo vznemirjeno, ko se je odločil, da se bo izkazal zvest Bogu - da bo v vseh okoliščinah ravnal kakor podložnik Kralja nebes. Gospodu bo služil z nerazdeljenim srcem. S preizkušnjami in s svojo usodo se bo srečeval pogumno in vsako dolžnost bo opravil zvesto. Izkušnja samo enega dne je bila prelomnica v Jožefovem življenju. Njegova strašna nesreča ga je spremenila iz razvajenega otroka v pazljivega, pogumnega in prisebnega moškega.

Ko so prispeli v Egipt, so Jožefa prodali Potifarju, poveljniku kraljeve straže. V njegovi službi je ostal deset let. Tu je bil izpostavljen skušnjavam, ki so bile vse prej kot navadne. Bil je sredi malikovalstva. Češčenje lažnih bogov je spremljal ves kraljevi blišč, ki so ga podpirali bogastvo in kultura najbolj izobraženih narodov, ki so takrat obstajali. Vendar je Jožef ohranil svojo preprostost in zvestobo Bogu. Povsod okrog njega si lahko videl in slišal pregreho, on pa je bil kakor ta, ki ni tega ne videl ne slišal. Njegovim mislim ni bilo dovoljeno ustavljati se na prepovedanih temah. Želja, da bi si pridobil naklonjenost Egipčanov, ga ni mogla navesti, da bi prikril svoja načela. Če bi poskušal to narediti, bi ga premagala skušnjava. On pa se ni sramoval vere svojih očetov in si ni prizadeval skriti dejstva, da je Jahvejev častilec.

"A Gospod je bil z Jožefom, in bil je mož, ki mu je šlo vse po sreči. ... In njegov gospodar je videl, da je Gospod z njim in da vse, kar on počenja, pospešuje Gospod v njegovi roki." (1 Moj 39,2.3) Potifarjevo zaupanje v Jožefa je vsak dan naraščalo in končno ga je povišal v svojega oskrbnika, ki je imel popoln nadzor nad vsem njegovim imetjem. "Zato je prepustil vse, kar je imel, Jožefovi roki, in ni se brigal za nobeno stvar pri njem razen za hrano, ki jo je sam užival." (1 Moj 39,6)

Vidna blaginja, ki je spremljala vse, kar je bilo položeno v Jožefovo oskrbo, ni bila sad neposrednega čudeža, ampak je marljivost, skrbnost in delavnost kronal božanski blagoslov. Jožef je svoj uspeh pripisal Božji naklonjenosti in celo njegov malikovalski gospodar je sprejel to kot skrivnost njegovega neprimerljivega/214/ uspeha. Seveda brez odločnih, dobro načrtovanih prizadevanj nikoli ne bi dosegel uspeha. Bog je bil poveličan z zvestobo svojega služabnika. Njegov namen je bil, da bi bil vernik v Boga zaradi svoje čistosti in poštenosti v očitnem nasprotju z malikovalci - da bi tako luč nebeške milosti lahko svetila sredi teme poganstva.

Jožefova nežnost in zvestoba sta osvojili srce poveljnika straže, ki ga je cenil kakor lastnega sina in ne kakor sužnja. Mladenič je prihajal v stik z možmi visokega položaja in znanja. Pridobil si je znanje o znanosti, jezikih in dogodkih - pouk, ki je bil potreben za prihodnost egiptovskega prvega ministra.

Jožefova vera in poštenost pa sta morali biti preizkušeni v ognju preizkušnje. Žena njegovega gospodarja si je prizadevala zapeljati mladeniča, da bi prestopil Božji zakon. Do zdaj je ostal neomadeževan pred mrgolečo pokvarjenostjo v poganski deželi, ampak kako se bo spopadel s to nenadno, močno in zapeljivo skušnjavo? Jožef je dobro vedel, kaj bo posledica odpora. Na eni strani so bili prikrivanje, naklonjenost, užitki in nagrade; na drugi pa sramota, ječa in mogoče smrt. Njegovo prihodnje življenje je bilo odvisno od trenutne odločitve. Ali bo zmagalo načelo? Ali bo Jožef še vedno zvest Bogu? Angeli so opazovali prizor z neizrazljivim strahom.

Jožefov odgovor odkriva moč verskega načela. Ni želel izdati zaupanja svojega pozemskega gospodarja in bo ne glede na posledice ostal zvest svojemu nebeškemu Gospodarju. Pod budnim očesom Boga in svetih angelov si mnogi prisvojijo prednosti, za katere pred soljudmi ne bodo krivi, toda Jožefova prva misel je bila o Bogu. Rekel je: "Kako bi torej jaz storil toliko zlo in grešil zoper Boga?" (1 Moj 39,9)

Če bi gojili stalni vtis, da Bog vidi in sliši vse, kar naredimo in rečemo, ter hrani zvest zapis o naših besedah in dejanjih in da bomo odgovarjali za vse, bi se bali grešiti. Mladi naj si zapomnijo, da so v Božji navzočnosti, kjer koli so. Noben del našega vedenja ne ostane neopažen. Pred Najvišjim ne moremo skriti svojih poti. Čeprav so človeški zakoni občasno strogi, se jih prestopa, ne da bi bilo to odkrito, in zato ostanejo prestopki nekaznovani. Z Božjim zakonom pa ni tako. Tudi najtemnejša polnočna tema ne more prekriti nekogaršnje krivde. Lahko se mu zdi, da je sam, vendar obstaja za/217/ vsako delo nevidna priča. Božanskemu nadzoru so odprti vsi srčni vzgibi. Vsako dejanje, vsaka beseda, vsaka misel je natančno zabeležena, kakor da bi bila na svetu samo ena oseba in bi bila pozornost nebes osredotočena nanjo.

Jožef je zaradi svoje poštenosti trpel, saj se je njegova zapeljivka maščevala tako, da ga je obtožila za gnusni zločin, zaradi česar so ga vrgli v ječo. Ko bi Potifar verjel ženinim obtožbam zoper Jožefa, bi mladi Hebrejec umrl, vendar sta bili skromnost in poštenost, ki sta bili v celoti značilni za njegov značaj, dokaz njegove nedolžnosti. Da pa bi bil rešen ugled gospodarjeve hiše, je bil prepuščen sramoti in jetništvu.

Sprva so ječarji z Jožefom ravnali izredno strogo. Psalmist pravi: "Njegove noge so vklenili v spone, železo ga je stiskalo do duše, do časa, ko se je uresničila njegova beseda: Gospodov govor ga je bil prečistil." (Ps 105,18.19) Jožefov pravi značaj pa je svetil celo v temi ječe. Odločno se je držal svoje vere in potrpežljivosti. Njegova leta zveste službe so bila poplačana najbolj kruto, pa se kljub temu ni prepustil čemernosti ali nezaupljivosti. Imel je mir, ki prihaja iz nedolžne vesti, zato je svoj primer zaupal Bogu. Ni razglabljal o lastnih napakah, temveč je pozabil svojo žalost tako, da je poskusil ublažiti žalost drugih. Celo v ječi je našel delo, ki ga je bilo treba opraviti. Bog ga je v šoli trpljenja pripravljal za večjo uporabnost, Jožef pa ni zavrnil potrebne vzgoje. Ko je bil v ječi priča posledicam zatiranja, tiranije in zločina, je spoznal nauke o pravičnosti, naklonjenosti in usmiljenju, ki so ga pripravili, da je svojo oblast uporabljal modro in sočutno.

Jožef je postopno pridobival zaupanje jetniškega čuvaja, da mu je končno zaupal pregled nad vsemi jetniki. Vloga, ki jo je odigral v ječi - neoporečno vsakdanje življenje in sočutje do teh v težavah in nesreči - mu je odprla pot za prihodnjo blaginjo in čast. Vsak žarek svetlobe, ki ga razlijemo na druge, se odbije na nas. Vsaka prijazna in sočutna beseda, ki jo spregovorimo žalujočemu, vsako dejanje, ki osvobodi zatirane, vsak dar potrebnim bo obrodil blagoslove dajalcu, če ga spodbuja pravi motiv./218/

Glavni kraljevi pek in točaj sta bila vržena v ječo zaradi žalitve in prišla sta v Jožefovo oskrbo. Ko sta bila neko jutro videti zelo žalostna, ju je Jožef prijazno vprašal po vzroku. Povedala sta mu, da je vsak od njiju sanjal izredne sanje, katerih pomen sta si zelo želela izvedeti. Jožef je rekel: "Ali ni razlaganje od Boga? Povejta mi, prosim." (1 Moj 40,8) Ko mu je vsak povedal svoje sanje, je Jožef spoznal, da so pomembne. V treh dneh bo točaj vrnjen na svoj položaj in bo faraonu podajal čašo kakor prej, pek pa bo po kraljevem ukazu usmrčen. V obeh primerih se je zgodilo, kakor je bilo povedano.

Kraljevi točaj je Jožefu izrazil najglobljo hvaležnost za razveseljivo razlago njegovih sanj in za prijazna dela, ki mu jih je storil. Pozneje mu je Jožef najbolj ganljivo povedal o tem, da je sam nepravično zaprt, in ga prosil, naj v povračilo njegov primer predstavi kralju. Rekel je: "Samo spomni se mene pri sebi, ko se ti bo dobro godilo, in izkaži mi, prosim, milost in me omeni pred faraonom, da bi me izpeljal iz te hiše; zakaj prav po tatinsko sem bil ukraden iz Hebrejske dežele, in tudi tukaj nisem storil ničesar, za kar naj sem bil dejan v to temnico." (1 Moj 40,14.15) Glavni točaj je videl, da so se sanje izpolnile do potankosti. Ampak ko si je ponovno pridobil kraljevo naklonjenost, je pozabil na svojega dobrotnika. Jožef je ostal v ječi še dve leti. Upanje, ki je bilo zaneteno v njegovem srcu, je postopno zamrlo in vsem drugim preizkušnjam je bil dodan grenak občutek nehvaležnosti.

Božanska roka pa se je odločila odpreti vrata ječe. Egiptovski kralj je neko noč sanjal dvoje sanj, ki so na videz kazale na isti dogodek in so napovedovale veliko katastrofo. Ni mogel določiti njihovega pomena, in so kar naprej obremenjevale njegov um. Magi in modreci njegovega kraljestva mu jih nikakor niso mogli razložiti. Kraljeva zaskrbljenost in žalost sta naraščali, po njegovem dvoru pa se je razširil strah. Splošna vznemirjenost je spomnila glavnega točaja na njegove sanje. Skupaj s tem se je spomnil Jožefa in vest ga je zapekla zaradi njegove pozabljivosti in nehvaležnosti. Takoj je kralja obvestil, kako je njegove in pekove sanje razložil hebrejski jetnik in da so se napovedi izpolnile./219/

Za faraona je bilo ponižujoče odvrniti se od magov in modrecev svojega kraljestva ter se posvetovati s tujcem in sužnjem, vendar je bil pripravljen sprejeti tudi najnižjega služabnika, da bi bil njegov obremenjen um olajšan. Nemudoma so poslali po Jožefa. Ta je slekel jetniško obleko in se obril, saj so njegovi lasje v času sramote in zapora zelo zrasli. Potem je bil pripeljan pred kralja.

"Tedaj reče faraon Jožefu. Imel sem sanje, a ni nikogar, da bi jih razložil. Slišal sem pa o tebi praviti: ko čuješ sanje, jih lahko razložiš. Odgovori pa Jožef faraonu in reče: To ni moja reč. Bog bo odgovoril, kar je v srečo faraonu." (1 Moj 41,15.16) Jožefov odgovor kralju kaže njegovo ponižnost in vero v Boga. Skromno je odklonil čast, da ima sam najvišjo modrost. "To ni moja reč." Samo Bog lahko razlaga take skrivnosti.

Faraon je potem pripovedoval sanje: "Stal sem na bregu Nila. In glej, iz reke stopa sedem krav, debelih in lepih, in pasle so se po travi. Nato, glej, pride sedem drugih krav za njimi, suhih in zelo grdih in mršavih; nisem videl po grdosti njim podobnih v vsej Egiptovski deželi. In požrle so te mršave in grde krave prejšnjih sedem debelih krav, in dasi so jim prišle v trebuh, ni bilo tega zaznati, ampak bile so videti grde kakor poprej. In prebudil sem se. Še sem videl v svojih sanjah in glej, sedem klasov je zraslo na enem steblu, polnih in lepih. Glej pa, sedem klasov drobnih in suhih, ki jih je vzhodni veter osmodil, je pognalo za njimi. Tisti drobni klasi pa so pogoltnili sedem lepih klasov. In to sem povedal pismoukom, a nobenega ni bilo, ki bi mi razložil." (1 Moj 41,17-24)

Jožef je odvrnil: "Faraonove sanje so ene. Kar hoče storiti Bog, je razodel faraonu." (1 Moj 41,25) Nastopilo bo sedem let obilice. Polja in vrtovi bodo obrodili obilneje kakor prej. Temu obdobju pa bo sledilo sedem let lakote. "In nič se ne bo vedelo v deželi za obilost zavoljo lakote, ki pride potem, zato ker bo silno huda." (1 Moj 41,31) Ponovitev sanj je dokazovala, da so zanesljive in da se bodo kmalu izpolnile. Nadaljeval je: "Zdaj naj torej faraon poskrbi za razumnega in modrega moža in naj ga postavi čez Egiptovsko deželo. To naj stori faraon in naj postavi oblastnike tej deželi, da pobere petino/220/ pridelkov Egiptovske dežele v sedmih letih obilosti. Oni naj zbero vse žito dobrih let, ki pridejo, in zneso naj žito faraonu pod roko, v živež po mestih, in ga shranijo. In ta živež bodi v zalogo deželi za tistih sedem let lakote." (1 Moj 41,33-36)

Razlaga je bila tako razumna in skladna in način podajanja tako zdrav in spreten, da ni bilo mogoče dvomiti o njeni pravilnosti. Toda komu naj se zaupa izvršitev načrta? Od modrosti te izbire je odvisna ohranitev naroda. Kralja so mučile težave. Nekaj časa je razmišljal o imenovanju. Po glavnem točaju je vladar spoznal Jožefovo modrost in razsodnost pri gospodarjenju v ječi. Bilo je očitno, da vsebuje upravno sposobnost višje kakovosti. Točaj, ki ga je dajalo samoočitanje, se je poskušal odkupiti za prejšnjo nehvaležnost. Zato je hvalil dobrotnika. Nadaljnja kraljeva poizvedovanja so dokazala, da so točajeva poročila pravilna. V vsem kraljestvu je bil Jožef edini obdarjen z modrostjo, da bi opozoril na nevarnost, ki je grozila kraljestvu, in na potrebne priprave, da se pripravijo nanjo. Kralj je bil prepričan, da je Jožef najbolj usposobljen za izvršitev načrtov, ki jih je predlagal. Bilo je očitno, da je bila z njim božanska moč in da med kraljevimi državnimi uslužbenci ni bilo nikogar, ki bi bil tako zelo sposoben opraviti z narodnimi zadevami v tej težavi. Dejstvo, da je bil Hebrejec in suženj, ni bilo pomembno, ko pa so bili na drugi strani tehtnice njegova modrost in zdravo razsojanje. Kralj je vprašal svoje svetovalce: "Najdemo li mar temu enakega moža, ki je v njem Božji Duh?" (1 Moj 41,38)

Imenovanje so izglasovali in sporočili Jožefu nepričakovano oznanilo: "Ker ti je Bog razodel vse to, nihče ni razumen in moder kakor ti. Ti boš čez mojo hišo in po tvojem povelju se bo ravnalo moje ljudstvo, samo za ta prestol bom višji od tebe." (1 Moj 41,39.40) Kralj je nadaljeval s podelitvijo oblasti. "In faraon sname pečatni prstan s svoje roke ter ga natakne na Jožefovo roko in veli mu obleči oblačila iz tenčice in zlato verižico mu dene okoli vratu. In ukaže, naj ga peljejo na njegovem drugem vozu, in klicali so pred njim: Priklonite se!" (1 Moj 41,42.43)/221/

"Postavil ga je za gospoda svoji družini in za poglavarja vsej svoji posesti, da bi zvezaval njegove kneze po svoji volji in učil modrosti njegove starešine." (Ps 105,21.22) Iz ječe je bil Jožef povišan v vladarja čez vso Egiptovsko deželo. To je bil časten položaj, toda poln težav in nevarnosti. Človek ne more stati na visokem položaju brez nevarnosti. Kakor vihar ne poškoduje najnižjih cvetic v dolini, medtem ko izkorenini visoka drevesa na gorskih vrhovih, tako lahko skušnjave, ki spremljajo posvetni uspeh in čast, potegnejo v jamo tiste, ki so ohranili poštenost v skromnem življenju. Jožefov značaj pa je zdržal preizkušnje enako v nadlogi kakor v blaginji. Enako zvestobo je izkazoval Bogu, ko je stal na faraonovem dvoru in ko je bil v ječi. Še vedno je bil tujec v poganski deželi, ločen od svojih sorodnikov, ki so častili Boga. Popolnoma pa je verjel, da njegove korake usmerja božanska roka, in v nenehnem zanašanju na Boga je zvesto opravljal dolžnosti svojega položaja. Po Jožefu se je pozornost kralja in pomembnih Egipčanov usmerila na resničnega Boga, in čeprav so se držali malikovalstva, so se naučili spoštovati načela, ki sta jih razodela življenje in značaj Jahvejevega častilca.

Kako je Jožefu uspelo biti tako trden v značaju, pošten in moder? V mlajših letih je raje upošteval dolžnost kakor nagnjenje. Mladeničeva poštenost, preprosto zaupanje in plemenita narava so obrodili sad v dejanjih, ko je postal mož. Čisto in preprosto življenje sta prispevala k živahnemu razvoju telesnih in umskih moči. Občestvo z Bogom po njegovih delih in razmišljanje o vzvišenih resnicah, ki so bile zaupane dedičem vere, so povzdignili in oplemenitili njegovo duhovno naravo, razširili in okrepili um, kakor ga ne bi moglo nobeno drugo proučevanje. Zvesta pozornost vsem dolžnostim od najnižjih do najvišjih ravni je vzgojila moč za najvišjo službo. Kdor živi v skladnosti s Stvarnikovo voljo, si zagotovi pravilen in plemenit razvoj značaja. "Glej, Gospodov strah je modrost, in ogibati se hudega je razumnost." (Job 28,28)

Le malo jih je, ki spoznajo vpliv malih življenjskih stvari na razvoj značaja. Prav nič ni res majhno, s čimer imamo opraviti. Različne okoliščine, s katerimi imamo dan za dnem opraviti,/222/ so določene, da preizkusijo našo zvestobo in nas usposobijo za večje naloge. Z vdanostjo načelu v izvrševanju vsakdanjega življenja se um privadi držati zahtev dolžnosti nad zadovoljstvom in nagnjenji. Tako vzgojen um ne omahuje med pravilnim in nepravilnim, kakor trepeče trs v vetru, temveč je predan dolžnosti, ker se je vzgojil, da se bo ravnal po zvestobi in resnici. Z zvestobo v najmanjših stvareh pridobijo moč, da bodo zvesti v večjih.

Pošten značaj je vrednejši kakor ofirsko zlato. Brez tega se ne more nihče dvigniti do visokega položaja. Vendar se značaj ne podeduje. Ne more se ga kupiti. Moralna izvrstnost in dobre duševne kakovosti niso sad naključja. Najdragocenejši darovi nimajo vrednosti, če niso izkoriščeni. Izoblikovanje plemenitega značaja je življenjsko delo in mora biti sad marljivega in vztrajnega truda. Bog daje priložnosti, uspeh pa je odvisen od tega, kako jih bomo izkoristili./223/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!