 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
19. Vrnitev v Kanaan (angleško)
Temeljno besedilo 1 Moj 34; 35; 37
Jakob je prestopil Jordan in prišel "v miru do mesta Sihema, ki je v Kanaanski deželi". (1 Moj 33,18) Tako je bila uslišana očakova molitev pri Betelu, da bi ga Bog ponovno pripeljal v miru v njegovo deželo. Nekaj časa je bival v Sihemski dolini. Tukaj je Abraham pred več kakor sto leti postavil svoj prvi tabor in oltar v obljubljeni deželi. Tukaj je Jakob "kupil kos polja, na katerem je razpel svoj šotor, od sinov Hamorja, Sihemovega očeta, za sto kesit. In tu je postavil oltar in ga je imenoval: Mogočni Bog je Izraelov Bog." (1 Moj 33,19.20) Kakor Abraham je tudi Jakob poleg šotora postavil oltar Gospodu ter zjutraj in zvečer klical družinske člane k daritvi. Tukaj je tudi izkopal vodnjak, h kateremu je sedemnajst stoletij pozneje prišel Jakobov Sin in Zveličar, ob njem počival v opoldanski vročini in povedal svojim začudenim poslušalcem o vodi, "ki teče v večno življenje". (Jan 4,14)
Bivanje Jakoba in njegovih sinov v Sihemu se je končalo z nasiljem in prelivanjem krvi. Edina hči v družini je bila osramočena in užaloščena, dva brata sta bila vpletena v umor, vse mesto je bilo uničeno in poklano v maščevanju zaradi nezakonitega dejanja enega prenagljenega mladeniča. Začetek, ki je vodil v tako strašne posledice, je bilo dejanje Jakobove hčere, ki je "šla gledat hčere tistega kraja" in se tako povezala z nevernimi. (1 Moj 34,1) Ta, ki išče zabavo med temi, ki se Boga ne bojijo, se podaja na Satanovo območje in privlači njegove skušnjave.
Zahrbtna krutost Simeona in Levija ni bila neizzvana, vendar sta s svojim ravnanjem proti Sihemcem povzročila žalosten greh. Pred Jakobom sta skrbno prikrila svoje/204/ namere in novice o njunem maščevanju so ga napolnile z grozo. Z bolečim srcem zaradi prevare in nasilja svojih sinov je rekel samo: "V nesrečo sta me spravila, ker sta storila, da smrdim pri prebivalcih tega kraja ... ko imam le malo ljudi; če se zbero zoper mene, me pobijejo, in pokončan bom jaz in moja hiša." (1 Moj 34,30) Žalost in stud zaradi krvavega dejanja pa sta prikazana v besedah, s katerimi se je skoraj petdeset let pozneje spomnil dejanja, ko je legel na smrtno posteljo v Egiptu: "Simeon in Levi sta brata: silovitosti orodje njiju meča. V njun skrivni posvet ne pridi moja duša, v njiju shod se ne druži moja slava. ... Prekleta njiju jeza, ker je bila silna, in njiju togota, ker je bila neusmiljena." (1 Moj 49,5-7)
Jakob je občutil vzrok za globoko ponižnost. V značaju njegovih sinov sta se razodela krutost in hinavstvo. V taboru so bili lažni bogovi in malikovalstvo je nekoliko dobilo oporo celo v njegovem domu. Ali naj bi Gospod z njimi ravnal, kakor si zaslužijo, ali naj bi jih prepustil maščevanju okoliških narodov?
Jakoba so strle težave, in tedaj mu je Gospod ukazal potovati južno od tod proti Betelu. Misel na ta kraj ni očaka spomnila samo na prikazen o angelih in na Božje obljube milosti, temveč tudi na prisego, ki jo je tam storil, da bo Gospod njegov Bog. Odločil se je, da se mora njegova družina očistiti madeža malikovalstva, preden se odpravijo na tisti sveti kraj. Zato je vsemu taboru ukazal: "Stran tuje bogove, ki so med vami, in očistite se ter preoblecite! In vstanimo in pojdimo gor v Betel, da napravim tam oltar mogočnemu Bogu, ki me je uslišal v dan moje stiske in mi je bil ob strani na poti, po kateri sem hodil." (1 Moj 35,2.3)
Jakob je ganjen ponovil zgodbo o svojem prvem obisku Betela, ko je zapustil očetov šotor kot osamljen popotnik, bežeč pred smrtjo, in kako se mu je prikazal Gospod v nočni prikazni. Ko je tako obnovil čudovito Božje ravnanje z njim, se je njegovo srce omehčalo, tudi njegovih otrok se je dotaknila pomirjujoča moč. Na najučinkovitejši način jih je pripravil, da se mu pridružijo v češčenju Boga, ko bodo prispeli v Betel. "Izroče torej Jakobu vse tuje bogove, ki/205/ so bili v njihovih rokah, in obodce, ki so bili v njihovih ušesih; in Jakob jih zakoplje pod hrastom, ki je blizu Sihema." (1 Moj 35,4)
Bog je povzročil, da je nad prebivalci tiste dežele počival strah, tako da niso poskušali maščevati pokola v Sihemu. Popotniki so nemoteno prispeli v Betel. Tukaj se je Gospod ponovno prikazal Jakobu in mu ponovil zavezno obljubo. "In Jakob postavi spomenik na mestu, kjer je govoril z njim, kamnit spomenik." (1 Moj 35,14)
V Betelu je Jakob žaloval, ker je izgubil nekoga, ki je bil dolgo časa spoštovan član očetove družine - Rebekino dojiljo Deboro, ki je spremljala svojo gospodarico iz Mezopotamije v Kanaan. Navzočnost te stare ženske je bila Jakobu zelo dragocena, ker ga je spominjala na njegovo otroštvo in mladost, še posebej pa na mater, ki ga je tako nežno in močno ljubila. Deboro so pokopali z izrazi tako velike žalosti, da so hrast, pod katerim je bil njen grob, imenovali "Hrast joka". Nikar ne spreglejmo, da sta se spomin na njeno življenje zveste službe in žalovanje nad to družinsko članico štela za dovolj vredna, da se ohranita v Božji besedi.
Iz Betela je bilo samo dva dni potovanja v Hebron, toda Rahelina smrt je Jakoba zelo razžalostila. Dvakrat po sedem let je služil zanjo in zaradi ljubezni se mu je vse to garanje zdelo lahkotno. Kako globoka in trajna je bila ta ljubezen, se je pokazalo, ko je bil dolgo zatem Jakob v Egiptu blizu smrti. Jožef je prišel obiskat svojega očeta, ostarelega očaka, ki je zroč nazaj v življenje, rekel: "Jaz pa, ko sem se vračal iz Padana, je umrla meni v žalost Rahela v Kanaanski deželi na poti, ko je bilo še malo hoda do Efrate, in pokopal sem jo na poti v Efrato, to je Betlehem." (1 Moj 48, 7) V družinski zgodovini svojega dolgega in težavnega življenja se je ponovno spomnil izgube zaradi Rahele.
Rahela je pred smrtjo rodila še drugega sina. Z zadnjimi zdihljaji je imenovala sina Benoni, "sin moje bolečine". Njegov oče pa ga je klical Benjamin, "sin desnice" ali "moja moč". (1 Moj 35,18) Rahela je bila pokopana, kjer je umrla, in tam so postavili spomenik, da je ohranjal njen spomin.
Na poti v Efrato je Jakobovo družino zaznamoval še en hudodelski madež, ki je prvorojencu Rubenu odvzel prednosti in časti prvorojenstva./206/
Končno je Jakob dočakal konec svojega potovanja. Prišel je "k Izaku, svojemu očetu, v Mamro pri Kirjat-arbi, to je Hebron, kjer je nekdaj Abraham tujčeval in potem Izak". (1 Moj 35,27) Tukaj je ostal, vse dokler mu oče ni umrl. Izaku, ki je bil bolan in slep, je bila prijazna pozornost tega dolgo odsotnega sina v tolažbo v letih samote in izgubi ljubljene osebe.
Jakob in Ezav sta se srečala ob očetovi smrtni postelji. Nekoč je starejši brat na ta dogodek gledal kot na priložnost za maščevanje, toda od takrat so se njegova čustva zelo spremenila. Jakob pa, ki je bil zelo zadovoljen z duhovnimi blagoslovi prvorojenstva, je prepustil starejšemu bratu dediščino očetovega imetja - edino dediščino, ki jo je Ezav želel in cenil. Nič več ju nista ločevala zavist ali sovraštvo, pa vendar sta odšla vsak na svojo stran. Ezav se je preselil na goro Seir. Bog, ki je obilen v blagoslavljanju, je Jakobu zagotovil posvetno bogastvo kot dodatek višji blaginji, za katero je prosil. Posesti dveh bratov "sta bili preobili, da bi mogla prebivati skupaj, in zemlja njunega tujčevanja jima je bila pretesna zavoljo njunih čred". (1 Moj 36,7) Njuna ločitev se je ujemala z božanskim namenom glede Jakoba. Ker sta se brata tako zelo razlikovala glede vere, je bilo zanju boljše, da bivata narazen.
Ezav in Jakob sta bila enako poučena v spoznanju Boga in oba sta lahko živela po njegovih zapovedih in prejemala njegovo naklonjenost, pa vendar tega nista izbrala oba. Brata sta hodila po različnih poteh in njune poti so se vedno bolj razhajale.
Bog ni opravil samovoljne izbire, po kateri bi bil Ezav prikrajšan za blagoslov zveličanja. Darovi njegove milosti po Kristusu so na voljo vsem. Ni izbire razen posameznikove odločitve, po kateri je pogubljen. Bog je po svoji besedi sporočil pogoje, po katerih bo vsak človek lahko izbran za večno življenje - poslušnost njegovim zapovedim po veri v Kristusa. Bog je izbral značaj v sozvočju s svojim zakonom in vsak, kdor bo dosegel merilo, kakršno je On postavil, bo lahko stopil v kraljestvo slave. Sam Kristus je rekel: "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; a kdor je neveren Sinu, ne bo videl življenja. Ne pride vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, v nebeško kraljestvo, ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih." (Jan 3,36; Mat 7,21) In v Razodetju izjavlja:/207/ "Blagor jim, ki pero svoja oblačila, da imajo oblast do drevesa življenja in da gredo skozi vrata v mesto." (Raz 22,14) Kar zadeva človekovo končno zveličanje, je to edino izvoljenje, ki je zapisano v Božji besedi.
Izvoljen je vsak čovek, ki dela za svoje zveličanje s strahom in trepetom. Izvoljen je ta, ki si bo nadel orožje in bojeval v dobrem boju vere. Izvoljen je ta, ki bo čul v molitvi, preiskoval Sveto pismo in bežal pred skušnjavo. Izvoljen bo ta, ki bo imel vztrajno vero in bo poslušen vsaki besedi, ki pride iz Božjih ust. Ukrepi odrešitve so na voljo vsem, sadove odrešitve pa bodo uživali samo tisti, ki so izpolnili pogoje.
Ezav je zaničeval blagoslove zaveze. Cenil je posvetno bolj kakor duhovne dobrote in dobil je, kar je želel. Po svoji lastni izbiri se je ločil od Božjega ljudstva. Jakob je izbral dediščino vere. Prizadeval si jo je pridobiti z zvijačo, zahrbtnostjo in lažjo, toda Bog je dovolil njegov greh, da bi se poboljšal. Vendar Jakob nikoli v vsej svoji grenki izkušnji poznejših let ni odstopil od svoje izbire ali jo opustil. Spoznal je, da se je bojeval proti Bogu, ko se je zatekel k človeški spretnosti in zvijačnosti. Od tiste noči boja poleg Jaboka je postal drug človek. Samozaupanje je bilo izkoreninjeno. Prejšnje zvijačnosti ni bilo več videti. Namesto zvijače in prevare sta njegovo življenje zaznamovali preprostost in resnica. Naučil se je nauka preprostega zanašanja na Vsemogočno Roko in sredi preizkušenj in trpljenja se je v ponižni pokornosti uklonil Božji volji. Nižje značajske prvine so bile uničene v ognjeni peči, pravo zlato je bilo prečiščeno, dokler se ni v Jakobu pokazala Abrahamova in Izakova neskaljena vera.
Jakobov greh in dogodki, ki jih je povzročil, so kazali vpliv za hudo - vpliv, ki je razodel grenke sadove v značaju in življenju njegovih sinov. Ko so ti sinovi dosegli zrelo dobo, so razvili resne napake. Posledice poligamije so se pokazale v družini. To strašno zlo teži k temu, da izsuši izvir ljubezni. Njegov vpliv oslabi najsvetejše vezi. Ljubosumnost posameznih mater je/208/ zagrenila družinski odnos. Otroci so zrasli v prepirljive in nepotrpežljive, očetovo življenje pa sta zatemnili zaskrbljenost in žalost.
Kljub temu pa je bil nekdo popolnoma drugačnega značaja - starejši Rahelin sin Jožef, čigar redka osebna lepota se je zdela kakor odsev notranje lepote uma in srca. Čist, marljiv in vesel je fant pričal o moralni iskrenosti in trdnosti. Bil je poslušen očetovim navodilom in je rad ubogal Boga. Kakovosti, ki so ga pozneje odlikovale v Egiptu - nežnost, zvestoba in resnicoljubnost - so se razodevale v njegovem vsakdanjem življenju. Ko je njegova mati umrla, so se njegova čustva še bolj oklenila očeta in Jakobovo srce se je navezalo na tega otroka, ki ga je dobil v starosti. "Izrael pa je bolj ljubil Jožefa, nego vse svoje sinove." (1 Moj 37,3)
Ampak prav ta privrženost je postala vzrok težav in žalosti. Jakob je nemodro razodeval svojo nagnjenost do Jožefa, kar je pri drugih sinovih zbudilo ljubosumnost. Ko je bil Jožef priča hudobnemu ravnanju svojih bratov, je bil zelo nesrečen. Nežno jim je očital, s čimer je le še povečal sovraštvo in zamero. Ni prenesel, ko je videl, da grešijo zoper Boga, zato je zadevo povedal očetu. Upal je namreč, da jih bo njegova oblast vodila k spremembi.
Jakob se je skrbno izogibal, da bi zbujal njihovo jezo z osornostjo in strogostjo. Globoko ganjen je izrazil zaskrbljenost za svoje otroke in jih rotil, naj imajo spoštovanje do njegovih sivih las in ne sramotijo njegovega imena, predvsem pa naj ne onečaščajo Boga s takim nespoštovanjem njegovih predpisov. Mladeniče je bilo sram, ker se je razvedelo za njihovo slabost, zato so pokazali, da so se spokorili. Vendar so samo skrili svoja resnična čustva, ki so zaradi tega razkrinkanja postala še bolj zagrenjena.
Očetovo nepremišljeno darilo Jožefu, dragocen plašč ali jopa, kakršno so po navadi nosile pomembne osebe, jim je bilo še en dokaz njegove pristranskosti. Zbudilo je sum, da namerava obiti starejše otroke in podeliti prvorojenstvo Rahelinemu sinu. Njihova zloba je še narasla, ko jim je deček nekega dne povedal svoje sanje. Rekel je: "Glejte, vezali smo snope na polju, in glejte, moj snop se je vzdignil in je stal, glejte pa, vaši snopi so hodili okoli in se priklanjali mojemu snopu." (1 Moj 37,7)/209/
V zavistni jezi so bratje vzkliknili: "Hočeš li kar kraljevati nam ali nam kar gospodovati?" (1 Moj 37,8)
Kmalu je imel še ene sanje, enako pomembne, ki jih je prav tako povedal: "Glejte pa, sonce in mesec in enajst zvezd se je klanjalo meni." (1 Moj 37,9) Te sanje je razodel tako brez obotavljanja kakor prve. Oče, ki je bil navzoč, je karajoče rekel: "Kake so te sanje, ki si jih imel? Pridemo li res jaz in tvoja mati in tvoji bratje, da se ti priklonimo do tal?" (1 Moj 37,10) Kljub navidezni strogosti svojih besed je Jakob verjel, da je Gospod Jožefu razkril prihodnost.
Ko je deček stal pred brati, je njegovo lepo obličje razsvetljeval Duh navdihnjenja, zato se niso mogli zadrževati, da ga ne bi občudovali. Toda niso hoteli zapustiti svojih hudobnih poti, temveč so sovražili čistost, ki je karala njihove grehe. Isti duh, ki je spodbujal Kajna, je podpihoval njihovo srce.
Bratje so se morali seliti iz kraja v kraj, da so svojim čredam zagotovili pašo, zato so bili občasno zdoma več mesecev skupaj. Po pravkar opisanih okoliščinah so se odpravili v kraj, ki ga je oče kupil pri Sihemu. Nekaj časa je minilo in nobenih novic ni bilo o njih. Zato se je oče pričel bati zanje zaradi njihove nekdanje krutosti do Sihemcev. Poslal je torej Jožefa, da jih poišče in mu prinese poročilo o njih. Če bi Jakob poznal resnična čustva svojih sinov do Jožefa, ga nikakor ne bi pustil samega k njim. Toda oni so svoja čustva previdno prikrivali.
Jožef je z veselim srcem odšel od očeta. Niti ostareli mož niti mladenič nista sanjala o tem, kaj vse se bo zgodilo, preden se bosta spet videla. Ko je po dolgem in samotnem potovanju Jožef prispel v Sihem, ni našel ne čred ne svojih bratov. Ko je poizvedoval o njih, so ga usmerili v Dotan. Prepotoval je že več kakor sedemdeset kilometrov, zdaj pa je bilo pred njim nadaljnjih petindvajset. Pohitel je naprej in pozabil na svojo utrujenost. Mislil je namreč na olajšanje strahu svojega očeta in na srečanje z brati, ki jih je kljub njihovi neprijaznosti še vedno ljubil.
Bratje so ga videli prihajati, pa vseeno nobena misel na dolgo potovanje, ki ga je opravil, da bi jih videl, ali na njegovo utrujenost in lakoto ter na njegovo pravico do njihove gostoljubnosti in bratsko ljubezen/210/ ni omehčala grenkobe njihovega sovraštva. Pogled na plašč, - znak očetove ljubezni, jih je napolnil z besom. Posmehujoč so zavpili: "Glejte, tisti gospod sanj prihaja." (1 Moj 37,19) Prevzela sta jih zavist in sla po maščevanju, ki so ju tako dolgo skrivaj gojili. Rekli so: "Dejte, umorimo ga in vrzimo ga v enega tistih vodnjakov, pa porečemo: Huda zver ga je požrla; in bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj." (1 Moj 37,20)
Če ne bi bilo Rubena, bi izvršili svoj namen. Zgrozil se je pred sodelovanjem v umoru svojega brata in predlagal, da ga vržejo v vodnjak živega ter pustijo tam umreti. Skrivaj ga je nameraval rešiti in vrniti k očetu. Ko je Ruben vse prepričal, da so se strinjali s tem načrtom, je zapustil družbo. Bal se je, da ne bo mogel nadzirati svojih čustev in da bodo razkrili njegove resnične namere.
Jožef je prišel in ni nič slutil o nevarnosti. Bil je vesel, da je dosegel cilj svojega iskanja. Namesto vesele dobrodošlice so ga prestrašili jezni in maščevalni pogledi, s katerimi se je srečal. Zgrabili so ga in mu slekli plašč. Roganje in grožnje so razodeli, da ga nameravajo usmrtiti. Njegovih prošenj niso upoštevali. Popolnoma je bil v oblasti tistih ponorelih mož. Grobo so ga zvlekli h globokemu vodnjaku, ga vrgli vanj in poskrbeli, da ne bi mogel uiti. Pustili so ga tam, da bi umrl od lakote, potem pa so sedli, "da použijejo kruh". (1 Moj 37,25)
Toda nekateri so bili nezadovoljni zaradi popustljivosti. Niso čutili zadovoljstva, ker so odstopili od svojega maščevanja. Kmalu so videli prihajati družbo popotnikov. To je bil sprevod Izmaelcev izza Jordana. Potovali so v Egipt z začimbami in drugim trgovskim blagom. Juda je zdaj predlagal, da bi brata prodali tem poganskim trgovcem, namesto da bi ga pustili umreti. Tako bi ga zagotovo spravili s poti in ostali čisti njegove krvi. Poudarjal je: "Zakaj naš brat je, naše meso." (1 Moj 37,27) Vsi so se strinjali s tem predlogom in Jožefa hitro potegnili iz vodnjaka.
Ko je zagledal trgovce, ga je prešinila strašna resnica. Postati suženj je bila usoda groznejša od smrti. V smrtnem strahu se je zaman obrnil na vsakega od bratov. Nekatere je ganilo sočutje, vendar so bili tiho zaradi strahu pred posmehom. Vsi so vedeli, da so šli predaleč, da bi se umaknili. Če bi Jožefu prizanesli, bi nedvomno o tem poročal očetu./211/ Ta pa jim ne bi spregledal njihove krutosti do svojega najljubšega sina. Zaprli so svoje srce pred njegovimi prošnjami in ga izročili v roke poganskih trgovcev. Sprevod je nadaljeval pot in kmalu ga ni bilo več videti.
Ruben se je vrnil k vodnjaku, ampak Jožefa ni bilo tam. V strahu in očitanju si je raztrgal oblačila, poiskal svoje brate in vzkliknil: "Dečka ni tu, jaz pa kam naj se obrnem?" (1 Moj 37,30) Ko je Ruben zvedel za Jožefovo usodo in da ga ni mogoče rešiti, je bil prisiljen, da se je pridružil drugim, ko so poskušali prikriti svojo krivdo. Zaklali so kozliča in v njegovo kri natopili Jožefovo suknjo ter jo odnesli k očetu. Rekli so mu, da so jo našli na polju in da se bojijo, da je bratova. Dejali so: "Poglej vendar, ali je to suknja tvojega sina ali ne?" (1 Moj 37,32) S strahom so čakali na ta prizor, niso pa bili pripravljeni na srce trgajočo žalost, skrajno bridkost, ki so ji bili priča. Jakob je rekel: "Suknja je mojega sina; huda zver ga je požrla; raztrgan, da, raztrgan je Jožef." (1 Moj 37,33) Zaman so si ga sinovi in hčere prizadevali potolažiti. Jakob je raztrgal svoja oblačila ter si ogrnil ledja z žimovino, "in žaloval je po svojem sinu mnogo dni". (1 Moj 37,34) Videti je bilo, da čas ni prinesel olajšanja njegovemu žalovanju. Obupno je jokal: "Kajti dol pojdem žalosten k svojemu sinu v grob." (1 Moj 37,35) Mladi možje so zgroženi zaradi svojega dejanja v strahu pred očetovimi očitki še vedno prikrivali v svojem srcu spoznanje o svoji krivdi, ki se je sedaj celo njim zdela zelo velika./212/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!