 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
1. Zakaj je bil greh dopuščen? (angleško)
"Bog je ljubezen." (1 Jan 4,16) Njegova narava, njegov zakon, je ljubezen. Vedno je bila in vedno bo. "Visoki in Vzvišeni, ki prebiva v večnosti," čigar "poti so večne", se ne spreminja. Pri njem "ni spremembe ali sence zaradi obrata svetil". (Iz 57,15; Hab 3,6; Jak 1,17)
Vsako razodetje ustvarjalne moči je izraz neskončne ljubezni. Božja vladavina vsebuje obilo blagoslovov za vsa ustvarjena bitja. Psalmist pravi:
"Velemožna je tvoja rama, krepka je tvoja roka, vzvišena tvoja desnica. Pravičnost in prava sodba sta podstava tvojemu prestolu, milost in resnica hodita pred tvojim obličjem. Blagor ljudstvu, ki pozna radostni glas trobente! Ti hodijo v svetlobi tvojega obličja, o Gospod! V tvojem imenu se radujejo ves dan in po tvoji pravičnosti se povišujejo. Zakaj dika njihove moči si ti, in po tvoji blagovoljnosti bo povišan naš rog. Gospod namreč je naš ščit in Izraelov Svetnik naš kralj." (Ps 89,13-18)
Zgodovina velikega boja med dobrim in hudim od časa, ko se je prvič začel v nebesih, do končnega uničenja upora in popolnega izkoreninjenja greha, je prav tako prikaz Božje nespremenljive ljubezni./33/
Vladar vesolja ni bil sam v svojem dobrotljivem delu. Imel je pomočnika - sodelavca, ki je lahko cenil njegove namene in se z njim veselil pri podeljevanju sreče ustvarjenim bitjem. "V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu." (Jan 1,1.2)
Kristus, Beseda, edinorojeni Bog, je bil eno z večnim Očetom - eno v naravi, v značaju, v namenu - edino bitje, ki je lahko prodrlo v vse Božje nasvete in namene. "Njegovo ime se bo imenovalo: Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru. Njegovi izviri so od starodavnosti, od dni večnosti." (Iz 9,6; Miha 5,1) In Božji Sin o sebi pravi: "Gospod me je imel v začetku svoje poti, pred vsemi svojimi deli, od nekdaj. Od vekomaj sem postavljena. ... Ko je stavil zemlji podlago: tedaj sem bila pri njem kot delovodja in njegovo veselje vsak dan, igrala sem se pred njim vsak čas." (Preg 8,22-30)
Oče je po Sinu ob stvarjenju naredil vsa nebeška bitja. "V njem je bilo ustvarjeno vse, v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, ali prestoli ali gospostva ali poglavarstva ali oblastva: vse je ustvarjeno po njem in zanj." (Kol 1,16) Angeli so Božji služabniki, odsevajo svetlobo, ki vedno izvira iz njegove navzočnosti in hitijo s hitrimi perutmi izvrševat njegovo voljo. Sin pa, od Boga pomaziljeni, "je odsvit slave in podoba njegovega bitja" ter "vzdržuje vse z besedo svoje moči", vlada nad vsemi. (Heb 1,3) "Prestol slave, vzvišen od začetka", je prostor njegovega svetišča, (Jer 17,12) "žezlo pravičnosti" je žezlo njegovega kraljestva. (Heb 1,8) "Slava in lepota sta pred njim, moč in veličastvo v njegovem svetišču." (Ps 96,6) Milost in resnica hodita pred njegovim obličjem. (Ps 89,14)
Zakon ljubezni je temelj Božje vladavine, sreča vseh razumskih bitij pa je odvisna od njihovega popolnega sozvočja z velikimi načeli pravičnosti. Bog želi od vseh svojih bitij službo ljubezni - službo, ki izvira iz spoštovanja njegovega značaja. Ni mu po volji prisiljena poslušnost; vsem zagotavlja svobodno voljo, da mu lahko podredijo prostovoljno službo./34/
Dokler so ustvarjena bitja priznavala vdanost ljubezni, je po vsem Božjem vesolju vladalo popolno sozvočje. Veselje nebeških vojsk je bilo izpolnjevati namen svojega Stvarnika. Veselo so odsevale njegovo slavo in mu izkazovale čast. In medtem ko je bila ljubezen do Boga najvišja, je bila ljubezen drug do drugega zanesljiva in nesebična. Ni bilo sledi o neslogi, ki bi omadeževala nebeško usklajenost. Toda v tem srečnem stanju je nastala sprememba. Našel se je nekdo, ki je popačil svobodo, ki jo je Bog zagotovil svojim bitjem. Greh se je pojavil pri njem, ki ga je poleg Kristusa Bog najbolj spoštoval in je imel najvišjo moč in slavo med prebivalci nebes.
Lucifer, "sin jutranje zarje", (Iz 14,12) je bil prvi zaslanjajoči kerub, svet in neomadeževan. Stal je v navzočnosti velikega Stvarnika in trajni žarki slave, ki so obdajali večnega Boga, so počivali na njem. "Tako pravi Gospod Jahve: Pečat dovršenosti si bil, poln modrosti in popoln v lepoti; bil si v Edenu, Božjem vrtu; vsakovrstno žlahtno kamenje je bilo tvoje pokrivalo. ... Bil si maziljenec, kerub, ki zaslanja; in jaz sem te postavil, da si bil na Božji sveti gori; sredi ognjenih kamnov si se sprehajal. Popoln si bil v svojih dejanjih od dne, ko si bil ustvarjen, dokler se ni našla nepravičnost na tebi." (Ezek 28,12-15)
Lucifer je po malem popuščal želji po samopoviševanju. Sveto pismo pravi: "Srce se ti je prevzelo zavoljo tvoje lepote, pokvaril si svojo modrost spričo svojega sijaja. Ti si pač govoril v svojem srcu: V nebesa se dvignem, nad zvezde mogočnega Boga povišam svoj prestol, ... enak bom Najvišjemu." (Ezek 28,17; Iz 14,13.14) Čeprav je vsa njegova slava izvirala od Boga, je ta mogočni angel začel nanjo gledati, da bi si jo prilastil. Ni bil zadovoljen s svojim položajem, čeprav je bil spoštovan bolj kakor kateri koli pripadnik nebeških vojsk; drznil si je hlepeti po spoštovanju, ki pripada samo Stvarniku. Namesto da bi si prizadeval povišati Boga v čustvih in vdanosti vseh ustvarjenih bitij, si je želel zagotoviti njihovo službo in zvestobo zase. In s pohlepom po slavi, s katero je neskončni Oče odel svojega Sina, si je ta knez angelov poželel moč, ki je bila prednostna pravica samo za Kristusa.
Tedaj je bilo prekinjeno popolno sozvočje nebes. Luciferjevo nagnjenje, da bi služil sebi namesto svojemu Stvarniku, je zbudilo zaskrbljenost pri tistih, ki so menili, da naj bi bila/35/ Božja slava najvišja. Na nebeškem zboru so angeli rotili Satana. Božji Sin mu je predočil Stvarnikovo velikost, dobroto in pravičnost ter sveto, nespremenljivo naravo njegovega zakona. Sam Bog je vzpostavil nebeški red, Lucifer pa bi z odstopom od njega osramotil svojega Stvarnika in uničil samega sebe. Opozorilo, ki je bilo dano v neskončni ljubezni in milosti, pa je le podžgalo uporniškega duha. Lucifer je dovolil, da je nad njim prevladala ljubosumnost na Kristusa, in postal je še bolj odločen.
Cilj kneza angelov je postal spodbiti nadvlado Božjega Sina ter napasti Stvarnikovo modrost in ljubezen. Temu je posvetil moči mojstrskega uma, ki je bil poleg Kristusovega prvi med Božjimi vojskami. Toda On, ki je želel, da bi vsa njegova bitja imela svobodno voljo, ni pustil nikogar nezavarovanega pred osupljivim izkrivljanjem dejstev, s katerimi je poskušal opravičiti upor. Pred začetkom velikega boja so morali vsi dobiti jasno predstavo, kaj želi tisti, čigar modrost in dobrota sta bili zanje vir veselja.
Kralj vesolja je pred sabo zbral nebeške vojske, da bi pred njimi podal resnično stanje svojega Sina ter prikazal odnos, ki ga je vzdrževal z vsemi ustvarjenimi bitji. Božji Sin je delil Očetov prestol in slava večne, samoobstojne edinosti je obdajala oba. Okoli prestola se je zbrala nešteta množica svetih angelov - "miriad miriade in tisoči tisočev" (Raz 5,11) - najbolj vzvišeni angeli kot služabniki in podložniki. Veselili so se v svetlobi, ki je padala nanje od navzočnosti njihovega Božanstva. Pred zbranimi nebeškimi prebivalci je Kralj oznanil, da nihče razen Kristusa, edinorojenega Boga, ne more popolnoma dojeti njegovih načrtov, in njemu je zaupano izvrševanje mogočnih nasvetov njegove volje. Božji Sin je izpolnil Očetovo voljo pri stvarjenju vse nebeške vojske; in njemu so bili kakor tudi Bogu dolžni izkazovati spoštovanje in zvestobo. Kristus bo še vedno uporabljal božansko moč v stvarjenju zemlje in njenih prebivalcev. Toda v vsem tem ne bo iskal moči ali poviševanja zase nasprotno z Božjim načrtom; temveč bo poviševal Očetovo slavo in izvršil njegove načrte blaginje in ljubezni.
Angeli so veselo priznali Kristusovo vrhovno oblast in se pripognili pred njim ter mu izkazovali ljubezen in češčenje. Tudi Lucifer se je pripognil z njimi, toda v njegovem srcu je divjal/36/ čuden, silovit boj. Resnica, pravičnost in zvestoba so se borile proti zavisti in ljubosumnosti. Za nekaj časa se je zdelo, kakor da ga je vpliv svetih angelov ponesel s seboj. Ko so ubrano odmevale hvalnice tisočih veselih glasov, je bil hudobni duh na videz premagan. Celotno telo je prežela neizrekljiva ljubezen, sodeloval je v sozvočju z brezgrešnimi častilci v ljubezni do Očeta in Sina. Toda ponovno ga je napolnila ošabnost lastne slave. Vrnila se je njegova želja po nadvladi in še enkrat je popustil zavisti do Kristusa. Visoke časti, ki so mu bile izkazovane, Lucifer ni cenil kot posebni Božji dar, in zatorej niso zbudile hvaležnosti do Stvarnika. Užival je v svoji bistrosti in poveličevanju ter hrepenel, da bi bil enak z Bogom. Nebeške vojske so ga ljubile in spoštovale, angeli so z veseljem izpolnjevali njegova povelja, saj je bil med vsemi najbolj obdarjen z modrostjo in slavo. Pa vendar je bil Božji Sin povišan nad njega kot eno z Očetom v moči in oblasti. Z Očetom se je posvetoval, medtem ko Lucifer ni mogel sodelovati v Božjih namerah. Ta mogočni angel se je spraševal: "Zakaj naj bi imel Kristus najvišjo oblast? Zakaj ga častijo bolj kakor mene?"
Ko je Lucifer odšel iz neposredne Očetove navzočnosti, se je odpravil razširit duha nezadovoljstva med angele. Deloval je skrivnostno in za nekaj časa skrival svoj resnični namen pod krinko spoštovanja do Boga. Začel je podtikati dvome glede zakona, ki je vladal nebeškim bitjem. Namigoval je, da so zakoni potrebni prebivalcem svetov. Angeli pa so višji od njih, zato ne potrebujejo takih omejitev, ker jim je njihova modrost zadosten vodnik. Oni namreč niso bitja, ki bi lahko osramotila Boga. Vse njihove misli so svete. Zanje prav tako ni mogoče, da bi se motili, kakor se ne more niti sam Bog. Lucifer je povišanje Božjega Sina kot izenačenega z Očetom prikazal kot krivičnost do sebe. Zase je namreč trdil, da je prav tako upravičen do spoštovanja in časti. Če bi se ta knez angelov lahko dokopal do svojega resničnega, povišanega položaja, bi se dobro povečalo v vsej nebeški vojski, kajti njegov cilj je bil zagotoviti svobodo vsem. Zdaj pa se je približala koncu celo svoboda, ki so jo uživali doslej, ker jim je bil določen absolutni Vladar in morajo njegovi oblasti vsi izkazovati spoštovanje. Take so bile prefinjene goljufije, ki so se z Luciferjevimi zvijačami hitro širile po nebeških dvorih./37/
Nič se ni spremenilo v Kristusovem položaju oblasti. Luciferjeva zavist in njegovo napačno prikazovanje ter zahteve po izenačenju s Kristusom so povzročile, da je bilo potrebno podati izjavo o resničnem položaju Božjega Sina; ta pa je bil enak kakor v začetku. Mnogo angelov je bilo namreč zaslepljenih zaradi Luciferjevih goljufij.
Izkoristil je ljubeče in zvesto zaupanje svetih bitij, ki jih je imel pod svojim poveljstvom, ter tako zvito vtkal v njihov um svoje nezaupanje in nezadovoljstvo, da njegovega delovanja sploh ni bilo mogoče razločiti. Lucifer je Božje namene predstavil v napačni luči ter jih tako popačil in izkrivil, da je povzročil nesoglasje in nezadovoljstvo. Prekanjeno je navedel svoje poslušalce, da so izražali svoja čustva, potem pa je to izražanje ponovil, ko je ustrezalo njegovemu namenu, kot dokaz, da angeli niso popolnoma v sozvočju z Božjo vladavino. Medtem ko je zase trdil, da je popolnoma zvest Bogu, je prigovarjal, da so zaradi trdnosti božanske vladavine potrebne spremembe v redu in zakonu nebes. Ko je tako delal, da bi izzval nasprotovanje Božjemu zakonu in vcepil svoje nezadovoljstvo v um angelov pod svojim poveljstvom, si je navidezno prizadeval odstraniti nezadovoljstvo in spraviti prizadete angele z nebeškim redom. Na skrivaj je netil nesoglasje in upor, z dovršenimi zvijačami pa si je prizadeval, da je bilo to videti kakor načrt, s katerim bo povišana zvestoba ter ohranjeno sozvočje in mir.
Tako prižgan duh nezadovoljstva je opravil pogubno delo. Medtem ko ni bilo odprtega upora, pa je med angeli neopazno pognala razdelitev čustev. Bili so taki, ki so odobravajoče gledali na Luciferjeva namigovanja proti Božji vladavini. Do sedaj so bili v popolnem sozvočju z redom, ki ga je vzpostavil Bog, zdaj pa so bili nezadovoljni in nesrečni, ker niso mogli razumeti njegovih nedojemljivih nasvetov. Bili so nezadovoljni z njegovim načrtom češčenja Kristusa. To je bilo kakor nalašč za drugo Luciferjevo zahtevo, za izenačenje oblasti z Božjim Sinom. Toda angeli, ki so bili zvesti in pošteni, so ohranili modrost in pravičnost božanske odločitve ter si prizadevali uskladiti to moteno stanje z Božjo voljo. Kristus je bil Božji Sin; bil je eno z njim, še preden so bili v obstoj poklicani angeli. Zmeraj je bil ob Očetovi desnici. O njegovi nadvladi, ki je bila tako polna blagoslovov za vse, ki so se podvrgli njenemu prijaznemu nadzoru, torej ne/38/ gre dvomiti. Nebeško sozvočje ni bilo nikoli moteno, zakaj bi bilo potemtakem zdaj v nesoglasju? Zvesti angeli so videli samo strašne posledice tega odpadništva, zato so iskreno prosili prizadete angele, naj opustijo svoj namen ter se Bogu izkažejo zvesti z zvestobo njegovi vladavini.
Bog je v veliki milosti in v skladnosti s svojim božanskim značajem dolgo prenašal Luciferja. Duh nezadovoljstva in nenaklonjenosti je bil v nebesih do sedaj neznan. Bil je nova prvina, tako tuja, skrivnostna in nerazložljiva. Tudi sam Lucifer v začetku ni poznal prave narave svojih čustev. Nekaj časa se je bal izraziti stvaritve in zamisli svojega uma, pa vendar jih ni opustil. Ni videl, kam to vodi. Da bi ga neskončna ljubezen in modrost prepričala o njegovih napakah, je naredila toliko truda, kolikor si ga lahko izmisli. Bilo mu je dokazano, da ni vzroka za njegovo nezadovoljstvo. Dano mu je bilo videti, kaj bi bile posledice vztrajanja v uporu. Lucifer je bil prepričan, da je v zmoti. Videl je, da je "Gospod pravičen na vseh svojih poteh in milostiv v vseh svojih delih", (Ps 145,17) da so božanski zakoni pravični ter da naj bi jih kot take priznal pred vsemi nebesi. Če bi to naredil, bi lahko rešil sebe in mnoge angele. Ni še namreč popolnoma odvrgel svoje vdanosti Bogu. Čeprav je zapustil svoj položaj zaslanjajočega keruba, bi bil lahko ponovno postavljen v svojo službo, če bi se bil pripravljen vrniti k Bogu, priznati Stvarnikovo modrost in biti zadovoljen, da lahko zapolnjuje prostor, ki mu je bil dodeljen v velikem Božjem načrtu. Toda prišel je čas končne odločitve: ali se bo popolnoma podredil božanski nadvladi ali pa se odprto uprl. Skoraj bi se že odločil, da bi se vrnil, pa mu ošabnost ni dovolila. Zanj, ki je bil tako zelo spoštovan, bi bila prevelika žrtev priznati, da se je motil, da so bile njegove predstave napačne, in se podrediti oblasti, za katero se je trudil dokazati, da je nepravična.
Sočuten Stvarnik se je s koprnečim usmiljenjem do Luciferja in njegovih sledilcev trudil potegniti jih iz brezna pogube, v katero bodo vsak čas padli. Toda njegovo milost so si napačno razlagali. Lucifer je kazal na Božje potrpljenje kot na dokaz svoje nadmočnosti, kot na znamenje, da je Kralj vesolja pripravljen sprejeti njegove pogoje. Izjavil je, da bodo angeli, če bodo trdno držali z njim, lahko pridobili vse,/39/ kar želijo. Vztrajno je branil svojo pot ter se popolnoma spustil v veliki boj proti svojemu Stvarniku. Tako je Lucifer, "nosilec luči", deležnik Božje slave, spremljevalec njegovega prestola, s prestopkom postal Satan, nasprotnik Boga in svetih bitij ter uničevalec tistih, katere so mu nebesa zaupala v vodstvo in varstvo.
Ko je s prezirom zavračal dokaze in mile prošnje zvestih angelov, jih je razglasil za prevarane sužnje. Kristusu izkazano prednost je označil kot nepravično dejanje do sebe in vse nebeške vojske ter naznanil, da se več ne bo pokoraval temu kratenju svojih in njihovih pravic. Nikoli ne bo več priznal Kristusove nadvlade. Odločil se je zahtevati čast, ki bi mu morala biti izkazana, in prevzeti oblast nad vsemi, ki bi postali njegovi sledilci. Tem, ki bi se pridružili njegovim četam, je obljubil novo in boljšo vladavino, v kateri bodo vsi uživali svobodo. Veliko angelov je naznanilo svoj namen, da ga bodo sprejeli kot svojega vodja. Ljubeznivost, s katero so sprejeli njegov napredek, mu je prijala, in upal je, da bo na svojo stran pridobil vse angele ter postal enak z Bogom in mu bodo poslušne vse nebeške vojske.
Zvesti angeli pa so njega in njegove privržence še vedno rotili, naj se pokorijo Bogu. Predočili so jim neizogibne posledice, če bodo to zavrnili. On, ki jih je ustvaril, bi lahko ovrgel njihovo moč ter kaznoval njihovo uporno drznost. Noben angel se ne more uspešno upreti Božjemu zakonu, ki je svet kakor On sam. Opozarjali so vse, naj zatisnejo ušesa pred Luciferjevim zavajajočim govorjenjem. Luciferja in njegove sledilce so rotili, naj nemudoma stopijo pred Boga ter priznajo napako, da so podvomili o njegovi modrosti in oblasti.
Mnogi so bili pripravljeni poslušati ta nasvet, se spokoriti zaradi svojega nezadovoljstva in prositi, da bi bili ponovno sprejeti v zavetje Očeta in njegovega Sina. Lucifer pa je imel pripravljeno še eno zvijačo. Mogočni upornik je zdaj izjavil, da so angeli, ki so se združili z njim, odšli predaleč, da bi se lahko vrnili. Sam je seznanjen z božanskim zakonom in ve, da jim Bog ne bo odpustil. Dodal je še, da bodo vsi, ki se pokorijo oblasti nebes, ostali brez slave, njihov položaj pa jim bo odvzet. Sam je bil odločen, da ne bo nikoli več priznal/40/ Kristusove oblasti. Trdil je, da je edina pot, ki jim je ostala, zahtevati svojo svobodo ter si s silo pridobiti pravice, ki jim niso bile dane prostovoljno.
Kar se tiče Satana, je bilo res, da je sam odšel predaleč, da bi se vrnil. Ni pa bilo tako s tistimi, ki so bili zaslepljeni z njegovimi prevarami. Njim so nasveti in prošnje zvestih angelov odprli vrata upanja. Če bi upoštevali svarilo, bi se lahko rešili iz Satanove pasti. Ampak dovolili so, da so ošabnost, ljubezen do voditelja in želja po neomejeni svobodi prevzele vodstvo, prošnje božanske ljubezni in milost pa so dokončno zavrgli.
Bog je Satanu dovolil nadaljevati delo, dokler se ni duh nezadovoljstva razvil v odkrit upor. Njegovi načrti so se morali popolnoma razviti, da bi lahko vsi videli njihovo pravo naravo in težnjo. Lucifer je bil kot maziljen kerub zelo čaščen, nebeška bitja so ga zelo ljubila, njegov vpliv nanje pa je bil izredno močan. Božja vladavina ni zajemala le prebivalcev nebes, temveč vse svetove, ki jih je ustvaril. Lucifer je sklepal, da bo lahko zapeljal tudi druge svetove, če mu bo uspelo pri nebeških angelih. Zvito je predstavil svojo plat vprašanja, skupaj z izkrivljanjem dejstev in sleparstvom, da bi zavaroval svoje cilje. Njegova moč zapeljevanja je bila velika. Pokrit s plaščem laži si je pridobil prednost. Vsa njegova dejanja so bila tako odeta v skrivnost, da je bilo celo angelom težko razpoznati pravo naravo njegovega dela. Dokler se ni popolnoma razvilo, se ni moglo pokazati hudobno, kakršno je bilo; njegovo nezadovoljstvo ni bilo videti uporno. Celo zvesti angeli niso mogli v celoti razpoznati njegovega značaja ali videti, kam vodi njegovo delo.
Lucifer je sprva svoje skušnjave vodil tako, da je celo sam ostal nepristranski. Angele, ki jih ni mogel popolnoma pridobiti na svojo stran, je obtožil brezbrižnosti do koristi nebeških bitij. Za delo, ki ga je opravljal, je obdolžil zveste angele. Njegova taktika je bila s finimi dokazi napraviti zmedo glede Božjih namenov. Vse, kar je bilo preprosto, je ovil v skrivnost ter s spretnim sprevračanjem vrgel dvom na najjasnejše Jahvejeve izjave. Njegov visok položaj, ki je bil tako tesno povezan z božansko vladavino, pa je še okrepil njegove predstavitve./41/
Bog je lahko uporabil le sredstva, ki so v skladnosti z resnico in pravičnostjo. Satan pa je lahko uporabil to, česar Bog ni mogel - dobrikanje in sleparstvo. Trudil se je na laž postaviti Božjo besedo, njegov načrt vladanja pa je predstavil v napačni luči. Trdil je namreč, da Bog ni bil pravičen, ko je angelom vsilil zakone, in mu je šlo zgolj za samopoviševanje, ko je od svojih bitij zahteval podrejanje in poslušnost. Zatorej je bilo potrebno prebivalcem nebes in vseh svetov prikazati, da je Božja vladavina pravična, njegov zakon pa popoln. Satan se je potrudil, da je bilo videti, kakor da želi vesolju dobro. Pravi nasilnežev značaj in njegov resnični cilj morajo razumeti vsi. Moral je imeti čas, da bi razodel sebe in svoja zlobna dela.
Satan je za neenotnost, ki jo je v nebesih povzročilo njegovo delovanje, obtožil Božjo vladavino. Izjavil je, da je vse zlo posledica božanske uprave. Trdil je, da je njegov cilj izboljšati Jahvejeve zakone. Zato mu je Bog dovolil predstaviti naravo svojih trditev, da bi prikazal izvedbo nameravanih sprememb v božanskem zakonu. Obsoditi ga je moralo lastno delo. Satan je že od samega začetka trdil, da se ne upira. Vse vesolje mora videti zapeljivca brez krinke.
Neskončna Modrost ni uničila Satana niti tedaj, ko je bil vržen iz nebes. Ker je Bogu sprejemljiva samo služba iz ljubezni, mora vdanost njegovih stvarstev počivati na prepričanju o njegovi pravičnosti in dobroti. Prebivalci nebes in vseh svetov niso bili pripravljeni dojeti narave ali posledic greha, zato ne bi mogli videti Božje pravičnosti v Satanovem uničenju. Če bi bil takoj uničen, bi nekateri služili Bogu iz strahu, ne pa iz ljubezni. Zapeljivčev vpliv ne bi bil popolnoma uničen, niti ne bi bil popolnoma izbrisan duh uporništva. Zaradi blaginje celotnega vesolja skozi neskončna stoletja je moral popolneje razviti svoja načela, da bi obtožbe proti božanski vladavini vsa ustvarjena bitja videla v pravi luči ter da bi bili Božja pravičnost in milost in nespremenljivost njegovega zakona za vedno rešeni dvomov.
Satanov upor naj bi bil nauk celotnemu vesolju skozi vse prihodnje veke - neprestano pričevanje o naravi greha in njegovih/42/ strašnih posledicah. Uresničenje Satanove vladavine ter njegovi vplivi na ljudi in angele bodo pokazali, kaj je sad zapostavljanja božanske oblasti. To bo pričalo, da je z obstojem Božje vlade povezana blaginja vseh bitij, ki jih je ustvaril. Tako naj bi bila zgodovina tega strašnega poskusa upora nenehna zaščita vsem svetim bitjem. Preprečevala naj bi jim, da bi jih zapeljala narava prestopkov. Obvarovala naj bi jih pred grešenjem in trpljenjem zaradi kazni.
On, ki vlada v nebesih, je edini, ki vidi konec že od začetka. Je ta, pred komer so enako razprostrte skrivnosti preteklosti in prihodnosti. Za gorjem, temo in pogubo, ki jih je povzročil greh, gleda izvršitev svojih namenov ljubezni in blagoslova. "Oblaki in tema ga obdajajo, pravičnost in sodba sta podstava njegovemu prestolu." (Ps 97,2) To bodo nekega dne razumeli prebivalci nebes, bodisi zvesti bodisi nezvesti. "On je Skala, njegovo delo je popolno, ker so vse njegove poti pravica; mogočen Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem, pravičen in resničen je." (5 Moj 32,4)/43/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!