 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
18. Nočni boj (angleško)
Temeljno besedilo 1 Moj 32 in 33
Čeprav je Jakob zapustil Padan-aram poslušen božanskemu ukazu, je bil kljub temu zaskrbljen, ko se je vrnil na pot, po kateri je pred dvajsetimi leti bežal kot ubežnik. Greh, da je prevaral svojega očeta, mu je bil vedno pred očmi. Vedel je, da je dolgoletno izgnanstvo neposredna posledica tega greha. O teh stvareh je razmišljal dan in noč, očitki obtožujoče vesti pa so storili, da je bilo njegovo potovanje zelo žalostno. Ko so se v daljavi pred njim prikazali hribi rodne dežele, je bilo očakovo srce globoko vznemirjeno. Vsa preteklost se mu je živo prikazala pred očmi. S spominom na greh se je pojavila tudi misel, da mu je Bog naklonjen ter mu je obljubil svojo pomoč in vodstvo.
Bolj ko se je približeval cilju svojega potovanja, bolj ga je skrbela misel na Ezava. Ko je Jakob ušel, se je imel Ezav za edinega dediča očetovega imetja. Novice o Jakobovi vrnitvi bodo prebudile strah, da je prišel zahtevat dediščino. Ezav bi lahko zdaj bratu prizadejal veliko škodo, če bi hotel. Lahko da bo nasilno razpoložen do njega ne samo zaradi želje po maščevanju, temveč da zaščiti neskaljeno bogastvo, katero je imel tako dolgo zase.
Gospod je Jakobu ponovno podal znak o božanski skrbi. Ko je potoval južno od gore Gilead, sta ga dve četi nebeških angelov obdajali spredaj in zadaj, z njim sta napredovali in ga ščitili. Jakob se je spomnil davno minule prikazni pri Betelu. Njegovo obteženo srce se je olajšalo ob dokazu, da ga pri vrnitvi ščitijo božanski poslanci, ki so mu vlili upanje in pogum ob begu iz Kanaana. Rekel je: "Tabor Božje vojske je to; zato je imenoval tisti kraj Mahanaim" - dvojni tabor. (1 Moj 32,2)
Jakob pa je vendar čutil, da mora storiti nekaj za svojo varnost. Zato je k bratu poslal poslance s spravnim/195/ pozdravom. Poučil jih je, s katerimi besedami naj pozdravijo Ezava. Pred rojstvom je bilo o dveh bratih napovedano, da bo starejši služil mlajšemu. Če pa bi spomin na to povzročal zagrenjenost, je Jakob naročil služabnikom, da jih pošilja k "mojemu gospodu Ezavu". Ko pa bodo pripeljani predenj, se morajo o svojem gospodarju izražati kot o "njegovem hlapcu Jakobu". Želel je odstraniti strah, da se vrača kot obubožan popotnik, ki želi očetovo dediščino. Zato je bil previden in izjavil v sporočilu: "Imam pa volov in oslov, čred, hlapcev in dekel, zato sem poslal poročat to svojemu gospodu, da najdem milost v tvojih očeh." (1 Moj 32,4.5)
Hlapci so se vrnili z novico, da se Ezav približuje s štiristo možmi in ni odgovoril na prijateljsko sporočilo. Zdelo se je gotovo, da se prihaja maščevat. Tabor je prežela groza: "In Jakob se silno zboji, in bil je zbegan." (1 Moj 32,7) Ni mogel nazaj, naprej pa se je bal. Njegovo spremstvo je bilo neoboroženo in nemočno, popolnoma nepripravljeno na sovražni spopad. Zatorej jih je razdelil v dve skupini, če bo ena napadena, bo imela druga priložnost ubežati. Iz svojih obsežnih čred je poslal Ezavu radodarno darilo s prijateljskim sporočilom. Storil je vse, kar je mogel, da bi se odkupil za napako, ki jo je storil bratu, in preprečil grozečo nevarnost. Potem pa je ponižno in v spokorjenju prosil za božansko zaščito. "Velel si mi: Vrni se v svojo deželo in k svoji sorodovini, in obsujem te z dobrim. Nevreden sem vseh milosti in vse zvestobe, ki si jo izkazal svojemu hlapcu; kajti samo s svojo palico sem prekoračil ta Jordan, sedaj pa sem gospodar dveh krdel. Otmi me, prosim, iz roke mojega brata, iz roke Ezava, zakaj bojim se ga, da ne pride in me pobije, matere z otroki." (1 Moj 32,9-11)
Tako so prispeli do reke Jabok. Ko se je znočilo, je Jakob poslal svojo družino po plitvini čez reko, sam pa je ostal zadaj. Odločil se je noč preživeti v molitvi, želel je biti sam z Bogom. Bog lahko omehča Ezavovo srce. V njem je bilo očakovo edino upanje.
Bilo je v samotnem gorskem predelu, shajališču divjih zveri in skrivališču roparjev in morilcev. Osamljen in nezaščiten Jakob je bil žalosten sklonjen nad zemljo. Bila je polnoč. Vsi, ki so mu bili v življenju ljubi, so bili daleč,/196/ izpostavljeni nevarnosti in smrti. Najgrenkejša pa je bila misel, da je njegov greh spravil v nevarnost tudi nedolžne. Z iskrenimi vzkliki in solzami je molil pred Bogom. Nenadoma se je nanj spustila močna roka. Pomislil je, da ga hoče sovražnik umoriti, zato se je prizadeval osvoboditi prijema svojega napadalca. V temi sta se dva borila za prevlado. Niti beseda ni bila izgovorjena, Jakob se je z vso močjo trudil in ni niti za trenutek popustil. Ko se je tako boril za življenje, je nanj pritiskal občutek njegove krivde. Pred njim so se pojavili njegovi grehi, da bi ga ločili od Boga. Toda v svoji skrajni sili se je spomnil Božjih obljub in z vsem srcem ga je rotil za milost. Boj se je nadaljeval skoraj do svita, ko je tujec položil svoj prst na Jakobovo stegno. V hipu je bil pohabljen. Očak je sedaj razpoznal značaj svojega nasprotnika. Vedel je, da se je spopadal z nebeškim poslancem, zato tudi s skoraj nadnaravno močjo ni mogel zmagati. To je bil Kristus, "Angel zaveze", (Mal 3,1) ki se je osebno razodel Jakobu. Očak je bil zdaj nemočen in je trpel predirno bolečino, vendar ni popustil svojega prijema. Ves skesan in potrt se je oprijel Angela: "Jokal je in ga milo prosil," rotil za blagoslov. (Oz 12,5) Moral je dobiti zagotovilo, da mu je greh odpuščen. Telesna bolečina ni zadoščala, da bi ločila njegov um od tega cilja. Njegova odločnost se je še okrepila, njegova vera je postala še bolj goreča in stanovitna do samega konca. Angel se je poskušal osvoboditi, prosil je: "Pusti me, kajti zarja že vzhaja." Jakob pa je odgovoril: "Ne pustim te, razen če me blagosloviš." (1 Moj 32,26) Če bi bila to bahaška, domišljava predrznost, bi bil Jakob v trenutku uničen. Vendar je šlo za gotovost tega, ki priznava svojo nevrednost, pa vseeno zaupa zvestobi Boga, ki drži zavezo.
Jakob se je "boril z angelom in premagal". (Oz 12,5) Po ponižnosti, spokorjenju in samoizročitvi je ta grešni in napak poln smrtnik premagal Veličastvo nebes. Hitro se je tresoče oprijel Božjih obljub in srce Neskončne ljubezni ni moglo zavrniti grešnikove prošnje.
Napaka, ki je vodila Jakoba v greh, da si je pridobil prvorojenstvo s prevaro, je bila zdaj jasno pred njim. Ni zaupal Božjim obljubam, temveč je sam poskušal/197/ izpeljati to, kar bi Bog dovršil ob svojem času in na svoj način. Za dokaz, da mu je odpuščeno, je bilo njegovo ime spremenjeno iz tistega, ki ga je spominjalo na greh, v takšno, ki je spominjalo na njegovo zmago. Angel je rekel: "Ne Jakob (goljuf) se bo imenovalo tvoje ime, ampak Izrael: zakaj boril si se z Bogom in z ljudmi, in si zmagal." (1 Moj 32,28)
Jakob je prejel blagoslov, po katerem je tako hrepenel. Njegov greh spodrivača in zapeljivca je bil odpuščen. Kriza v njegovem življenju je minila. Dvom, zmedenost in očitanje so mu grenili obstoj, zdaj pa se je vse spremenilo. Nastopil je sladek mir sprave z Bogom. Jakob se ni več bal srečanja z bratom. Bog, kateri mu je odpustil greh, lahko gane Ezavovo srce, da bo sprejel njegovo ponižanje in spokorjenje.
Med Jakobovim bojem z Angelom je bil drug nebeški poslanec poslan k Ezavu. V sanjah je Ezav uzrl svojega brata, ki je bil dvajset let izgnan iz očetove hiše, bil je priča njegovi žalosti, ko je zvedel za materino smrt, videl ga je obdanega z Božjimi četami. Te sanje so spodbudile Ezava, da je vojakom ukazal, naj ne ranijo Jakoba, ker je z njim Bog njegovega očeta.
Dve skupini sta se nazadnje približali druga drugi, puščavski poveljnik je vodil svoje vojščake, Jakob pa je bil s svojima ženama in otroki, skupaj s pastirji in deklami, ki so jim sledile dolge vrste čred ovac in govedi. Opirajoč se na palico, je šel očak naprej, da bi se srečal s skupino vojakov. Bil je bled in nemočen zaradi nedavnega boja. Hodil je počasi in šepal pri vsakem koraku. Toda njegovo obličje sta razsvetljevala veselje in mir.
Ob pogledu na šepavega trpina mu "Ezav priteče naproti, ga objame, se mu oklene vratu in ga poljubi; in oba jočeta". (1 Moj 33,4) Celo srce grobih Ezavovih vojakov je bilo ganjeno ob pogledu na ta prizor. Kljub temu da jim je povedal o svojih sanjah, niso mogli verjeti spremembi, ki je prišla nad njihovega poveljnika. Čeprav so videli očakovo slabost, niso mislili, da je ta šibkost njegova moč.
V noči tesnobe poleg Jaboka, ko se je zdelo, da je pred njim uničenje, je bil Jakob poučen o tem, kako ničeva je/198/ človeška pomoč, kako neosnovano je vse zaupanje v človeško moč. Spoznal je, da mora vsa moč priti od njega, zoper kogar je tako žalostno grešil. Nemočen in nevreden se je potegoval za Božjo obljubo o milosti do spokorjenega grešnika. Ta obljuba je bila njegovo zagotovilo, da mu bo Bog odpustil in ga sprejel. Prej bosta prešla nebo in zemlja kakor pa njegova beseda; to ga je držalo pokonci v tistem strašnem boju.
Jakobova izkušnja v noči bojevanja in tesnobe predstavlja preizkušnjo, skozi katero mora iti Božje ljudstvo pred drugim Kristusovim prihodom. Prerok Jeremija je rekel, ko je v sveti prikazni gledal v današnji čas: "Glas trepeta čujemo, strah je in nič miru. ... In vseh obličja so obledela. Gorje! Ker velik je ta dan, da mu ni enakega: to je čas Jakobove stiske, vendar bo rešen iz nje." (Jer 30,5-7)
Ko bo Kristus opravil svoje delo posrednika v človekovo korist, se bo začel čas stiske. Potem bo odločeno o vsakem človeku in ne bo več spravne krvi, ki bi očistila od greha. Ko bo Jezus zapustil svoj položaj kot človekovega posrednika pred Bogom, bo svečano oznanjeno: "Kdor dela krivico, naj jo dela še, in kdor je nesnažen, bodi še nesnažen; in kdor je pravičen, delaj še bolj pravico, in sveti naj se še bolj posvečuje." (Raz 22,11) Potem bo z zemlje umaknjen Božji Duh, ki zadržuje zlo. Kakor je Jakobu s smrtjo grozil njegov jezni brat, tako bo Božje ljudstvo v nevarnosti pred hudobnimi, ki jih bodo želeli uničiti. In kakor se je očak vso noč bojeval za rešitev iz Ezavove roke, tako bodo pravični vpili k Bogu dan in noč za rešitev pred sovražniki, kateri jih bodo obdajali.
Satan je pred Božjimi angeli obtožil Jakoba in se skliceval na pravico, da ga lahko uniči zaradi njegovega greha. Ezava je spodbudil, da je korakal proti Jakobu, in v dolgi noči očakovega bojevanja si je Satan prizadeval, da bi mu vsilil občutek njegove krivde, da bi mu vzel pogum in uničil njegovo zaupanje v Boga. Ko se je Jakob v svoji stiski trdno oprijel Angela in ga s solzami prosil, je nebeški Poslanec preizkusil njegovo vero tako, da ga je spomnil na njegov greh in mu poskusil pobegniti. Ampak Jakob se ni dal odgnati. Vedel je, da je Bog milostljiv, zato se je oklenil njegove milosti. Pokazal je/201/ na svoje spokorjenje za greh in prosil za rešitev. Ko se je spominjal svojega življenja, ga je skoraj prevzel obup, toda trdno se je držal Angela in z gorečimi, odločnimi kriki ponavljal svojo gorečo prošnjo, dokler ni zmagal.
Taka bo izkušnja Božjega ljudstva v končni bitki s hudobnimi močmi. Bog bo preizkusil njihovo vero, njihovo stanovitnost in zaupanje v njegovo moč, da jih lahko reši. Satan si jih bo prizadeval prestrašiti z mislijo, da so njihovi primeri brezupni, da so njihovi grehi preveliki, da bi jim bilo odpuščeno. Imeli bodo globok občutek o pomanjkljivosti in če bodo v spomin priklicali svoje preteklo življenje, bo njihovo upanje tonilo. Ko pa se bodo spomnili velike Božje milosti in svojega iskrenega spokorjenja, se bodo sklicevali na njegove obljube, ki so bile dane po Kristusu za nemočne, spokorjene grešnike. Njihova vera ne bo omahnila, ker ne bo takojšnjega odgovora na molitve. Trdno se bodo oprijeli Božje moči, kakor se je Jakob oprijel Angela, in spregovorili bodo: "Ne pustim te, razen če me blagosloviš." (1 Moj 32,26)
Če se Jakob ne bi prej spokoril za greh, da je s prevaro dobil prvorojenstvo, mu Bog ne bi mogel uslišati molitev in milostno ohraniti življenja. Tako bo v času stiske. Božje ljudstvo bo premagano, če se mu bodo prikazovali grehi, ki se zanje ni spokorilo, in ga bosta mučila strah in tesnoba. Obup jim bo uničil vero in ne bodo imeli zaupanja sklicevati se na Boga za rešitev. Dokler pa bodo imeli globok občutek o svoji nevrednosti, ne bo nobenih skritih napak, ki bi lahko bile razodete. Njihove grehe je zbrisala spravna Kristusova kri, zato se jih ne bodo mogli spomniti.
Satan mnoge navaja k verovanju, da bo Bog spregledal njihovo nezvestobo v manjših življenjskih zadevah; toda Gospod je s svojim ravnanjem z Jakobom pokazal, da ne more dovoliti ali dopuščati zla. Satan bo premagal vse, ki se prizadevajo opravičevati ali skriti svoje grehe in dovolijo, da ostanejo zapisani v nebeških knjigah nepriznani in neodpuščeni. Kolikor višji je njihov poklic in bolj častitljiv njihov položaj, toliko bolj boleče bo njihovo dejanje v Božjih očeh in bolj prepričljivo bo nasprotnikovo zmagoslavje.
Pa vendar je Jakobova zgodovina zagotovilo, da Bog ne bo zavrgel tistih, ki so padli v greh in se resnično spokorjeni povrnili/202/ k njemu. Jakob je s samoizročitvijo in zaupno vero pridobil to, česar mu ni uspelo dobiti z bojem z lastno močjo. Bog je tako naučil svojega služabnika, da mu samo božanska moč in milost lahko dasta blagoslov, za katerega prosi. Tako bo s tistimi, ki bodo živeli v zadnjem času. Ko jih bodo obdajale nevarnosti in jih bo pritiskal obup, se morajo v celoti zanesti na spravne zasluge. Ničesar ne moremo storiti sami. V vsej svoji nebogljeni nevrednosti moramo zaupati v zasluge križanega in vstalega Zveličarja. Nihče ne bo pogubljen, če bo ravnal tako. Pred očmi Neskončnega je dolg, črn spisek naših prestopkov. Seznam je popoln, nobena naša žaljivka ni pozabljena. Toda On, ki je prisluhnil klicem starodavnih služabnikov, bo uslišal molitev vere in odpustil naše prestopke. Obljubil je in izpolnil bo svojo besedo.
Jakob je zmagal, ker je bil stanoviten in odločen. Njegova izkušnja priča o moči vztrajne molitve. Zdaj se moramo naučiti tega nauka vztrajne molitve in nepopustljive vere. Največje zmage Kristusove cerkve ali posameznega kristjana niso te, ki so pridobljene s talenti ali vzgojo, bogastvom ali naklonjenostjo ljudi. To so zmage, ki so pridobljene v izbi z Bogom, ko se goreča, odločna vera oprime mogočne roke moči.
Ti, ki niso pripravljeni zapustiti vsak greh in iskreno prositi za Božji blagoslov, ga ne bodo dobili. Vsem pa, ki se bodo trdno oprijeli Božjih obljub, kakor se je Jakob, in bodo prav tako goreči in vztrajni kakor on, bo uspelo in bodo dosegli svoj cilj. "Ali ne bo tudi Bog izvršil pravice svojim izvoljencem, ki vpijejo k njemu dan in noč, čeprav jim odlaša? Pravim vam, da jim stori pravico v kratkem." (Luk 18,7.8)/203/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!