 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
17. Jakobov beg in izgnastvo (angleško)
Temeljno besedilo 1 Moj 28 do 31
Jakobu je grozila smrt zaradi Ezavove jeze, zato je pobegnil iz hiše svojega očeta, s sabo pa odnesel njegov blagoslov. Izak mu je ponovil zavezno obljubo in ga prosil, da si kot njen dedič poišče ženo v družini svoje matere v Mezopotamiji. Jakob se je na samotno potovanje odpravil z obteženim srcem. Samo s palico v roki je moral prepotovati stotine kilometrov skozi pokrajino, ki so jo naseljevala divja, klateška plemena. V svojem kesanju in plahosti se je izogibal ljudi, da ga njegov jezni brat ne bi izsledil. Bal se je, da je za zmeraj izgubil blagoslov, ki mu ga je Bog načrtoval dati, Satan pa je bil takoj ob njem, da ga je skušal.
Na večer drugega dne je bil že daleč od očetovih šotorov. Občutil je, da je izgnanec. Zavedal se je, da so vse težave prišle nadenj zaradi lastnih napak. Tema obupa je pritiskala nanj in komaj si je upal moliti. Toda bil je tako zelo osamljen, da je čutil potrebo po Božji zaščiti, kakor je še nikoli ni. V joku in globoki ponižnosti je priznal svoj greh ter milo prosil za kak dokaz, da ni popolnoma pozabljen. Njegovo obremenjeno srce pa še vedno ni čutilo olajšanja. Izgubil je vse zaupanje vase in se bal, da ga je zavrgel Bog njegovih očetov.
Ampak Bog ni pozabil Jakoba. Njegova milost se je še vedno razprostirala nad njegovim tavajočim, nezaupljivim služabnikom. Gospod je sočutno razodel prav to, kar je Jakob potreboval - Zveličarja. Grešil je, vendar se je njegovo srce napolnilo hvaležnosti, ko je videl razodeto pot, po kateri bo lahko spet pridobil Božjo naklonjenost.
Izčrpan od poti je popotnik legel na tla in za vzglavnik uporabil kamen. Ko je zaspal, je v sanjah videl jasno in svetlečo lestev, katere začetek je bil na zemlji, konec pa je segal do neba. Po tej lestvi so se vzpenjali in sestopali angeli. Na vrhu je bil Gospod slave in iz/183/ nebes je bilo slišati njegov glas: "Jaz sem Gospod, Bog Abrahama, tvojega očeta, in Izakov Bog." (1 Moj 28,13) Zemlja, na kateri je ležal kot izgnanec in ubežnik, je bila obljubljena njemu in njegovim potomcem z zagotovilom: "In v tebi in v tvojem potomstvu bodo blagoslovljene vse rodovine zemlje." (1 Moj 28,14) Ta obljuba je bila dana Abrahamu in Izaku, zdaj pa je bila ponovljena Jakobu. Potem so mu bile posebej zaradi sedanje osamljenosti in žalosti izrečene tolažilne in spodbudne besede: "Glej pa, jaz sem s teboj in te ohranim, kamor koli pojdeš, in te pripeljem nazaj v to deželo; kajti ne zapustim te, dokler ne izpolnim, kar sem ti obljubil." (1 Moj 28,15)
Gospod je poznal hudobne vplive, ki bodo obdajali Jakoba, in nevarnosti, katerim bo izpostavljen. V milosti je pred spokorjenim ubežnikom razprostrl prihodnost, da bi lahko razumel božanski namen glede sebe in bil pripravljen za upiranje skušnjavam, ki ga bodo zagotovo doletele, ko bo sam med malikovalci in spletkarji. Vedno bo pred njim visoko merilo, katero mora doseči, in spoznanje, da bo po njem Bog izvrševal svoj namen, ga mora nenehno spodbujati k zvestobi.
V tej prikazni je bil Jakobu pokazan načrt odrešitve, ne sicer v celoti, temveč v takih delih, ki so bili zanj v tistem času pomembni. Skrivnostna lestev, ki jo je videl v sanjah, je bila ista, o kateri je Kristus spregovoril v svojem pogovoru z Natanaelom. Rekel je: "Videli boste nebesa odprta in Božje angele stopati gor in dol do Sina človekovega." (Jan 1,51) Do časa človekovega upora proti Božji vladavini je obstajalo prosto občestvo med Bogom in človekom. Adamov in Evin greh pa je ločil zemljo od nebes, tako da človek ne more govoriti s svojim Stvarnikom. Ampak svet vseeno ni bil prepuščen samotarskemu brezupu. Lestev predstavlja Jezusa, določenega posrednika za zvezo. Če ne bi z lastnimi zaslugami premostil prepada, ki ga je naredil greh, službujoči angeli ne bi mogli ohranjati občestva s padlim človekom. Kristus povezuje človeka v njegovi šibkosti in nebogljenosti z izvirom neskončne moči.
Vse to je bilo Jakobu razodeto v sanjah. Čeprav je njegov um doumel del razodetja, je njegove velike in skrivnostne resnice proučeval vse življenje, in te so se vse bolj razkrivale njegovemu razumevanju./184/
Jakob se je prebudil iz sna, ko je bila še tiha noč. Svetleče oblike njegove prikazni so izginile. Njegove oči so videle samo medle obrise samotnih hribov in nad njimi nebo polno svetlečih zvezd. Imel pa je svečan občutek, da je Bog z njim. Nevidna navzočnost je napolnila samotnost. Rekel je: "Resnično, Gospod je v tem kraju, in jaz nisem vedel! ... Ni nič drugega kakor Božja hiša, in tu so nebeška vrata!" (1 Moj 28,16.17)
"In Jakob vstane zgodaj tisto jutro ter vzame kamenje, ki si ga je položil za podglavje, in ga postavi v spomenik in izlije olja na njegov vrh." (1 Moj 28,18) V skladu z navado počastitve pomembnih dogodkov je Jakob postavil spomenik Božje milosti, da se bo vedno, ko bo šel tod mimo, lahko ustavil na tem svetem mestu in častil Gospoda. Kraj je imenoval Betel ali "Božja hiša". Z globoko hvaležnostjo je ponovil obljubo, da bo Božja navzočnost z njim, potem pa je svečano prisegel: "Ako bo Bog z menoj ter me ohrani na tej poti, po kateri sedaj potujem, in mi da kruha za jed in oblačila, da ga oblečem, in se vrnem srečno na dom svojega očeta: tedaj mi Gospod bodi Bog, in to kamenje, katero sem postavil v spomenik, bodi Božja hiša; in kar koli mi boš dal, od vsega ti dam desetino." (1 Moj 28, 20-22)
Jakob se ni želel pogajati z Bogom. Gospod mu je že obljubil blaginjo, zato je bila prisega izliv hvaležnosti polnega srca zaradi zagotovila Božje ljubezni in milosti. Jakob je čutil, da ima Bog nad njim pravico, ki jo mora priznati, in da so mu posebni znaki božanske naklonjenosti zagotovili zaprošeno vrnitev. Tako vsak blagoslov, ki nam je dan, zahteva odgovor Viru vseh naših milosti. Kristjan bi se moral pogosto spominjati preteklega življenja in hvaležno priklicati v spomin dragocene rešitve, ki jih je zanj storil Bog - podpiral ga je v težavah in mu kazal pot, ko se je vse zdelo temno in nevarno, ter ga osveževal, ko je omagoval. Vse to bi moral prepoznati kot dokaze budne čuječnosti nebeških angelov. Če ima v mislih te neštete blagoslove, bi moral pogosto ponižno in s hvaležnim srcem vprašati: "Kaj naj povrnem Gospodu za vse njegove dobrote meni?" (Ps 116,12)
Naš čas, naši talenti in naša lastnina bi morali biti sveto izročeni njemu, ki nam je zaupal te blagoslove. Kadar koli je za naše dobro storjena rešitev ali pa so nam zagotovljene nove in/187/ nepričakovane milosti, moramo priznati Božjo dobroto ne samo z izražanjem hvaležnosti z besedami, temveč kakor Jakob z darovi in daritvami za njegovo delo. Kakor nenehno prejemamo Božje blagoslove, tako moramo nenehno dajati.
Jakob je rekel: "In kar koli mi boš dal, od vsega ti dam desetino." (1 Moj 28,22) Ali naj bomo manj naklonjeni podelitvi mi, ki uživamo popolno luč in prednosti evangelija, in zadovoljni, če dajemo Bogu manj, kakor so dajali tisti, ki so živeli prej? Ne. Ali naj naše dolžnosti ne rastejo sorazmerno z velikostjo blagoslovov, ki jih uživamo? Ampak kako malo jih cenimo! Kako jalovi so poskusi, da bi z matematičnimi pravili, časom, denarjem in ljubeznijo izmerili ljubezen, ki je neizmerljiva, in dar nepredstavljive vrednosti. Desetina za Kristusa! O boren obrok, sramotno povračilo za nekaj, kar je veliko stalo! Z golgotskega križa kliče Kristus po nepridržani posvečenosti. Vse, kar imamo in kar smo, moramo posvetiti Bogu.
Jakob je nadaljeval svojo pot v "deželo Jutrovcev" (1 Moj 29,1) z novo in trajno vero v božanske obljube ter prepričan o navzočnosti in zaščiti nebeških angelov. Kako drugačen je bil njegov prihod od Abrahamovega poslanca pred skoraj sto leti! Služabnik je prijezdil na kamelah s sprevodom spremljevalcev in z bogatimi darovi zlata in srebra. Rebekin sin pa je bil osamljen potnik bolečih nog, brez posesti razen palice. Kakor Abrahamov služabnik se je tudi Jakob ustavil ob studencu in tukaj je srečal Rahelo, Labanovo mlajšo hčer. Zdaj je stregel Jakob, ko je odvalil kamen z vodnjaka in napojil čredo. Ko je oznanil svojo rodovino, so ga povabili v Labanov dom. Čeprav je prišel brez deleža in spremstva, je nekaj tednov pokazalo vrednost njegove marljivosti in spretnosti, zato so ga prosili, naj ostane. Dogovorili so se, da bo sedem let služil za Rahelino roko.
V prejšnjih časih je moral ženin po običaju pred sklenitvijo zakona plačati tastu vsoto denarja ali pa enako vrednost v drugem blagu, kar je bilo odvisno od razmer. To je bilo jamstvo za zakonsko zvezo. Očetje so menili, da ni varno zaupati sreče hčera možu, ki ni poskrbel za vzdrževanje družine. Če niso imeli dovolj prihrankov ali moči, da bi vodili posel in pridobili živino ali zemljo, se je bilo bati, da/188/ se bo njihovo življenje izkazalo za ničvredno. Vendar je bilo poskrbljeno tudi za preizkus tistih, ki niso imeli s čim plačati za ženo. Dovoljeno jim je bilo delati za očeta hčere, ki so jo ljubili, čas dela pa je določala vrednost zahtevane dote. Če se je snubec izkazal zvest v delu in se tudi drugače izkazal za vrednega, je dobil hčer za ženo. Po navadi ji je bila dana ob ženitvi dota, ki jo je oče prejel. Pri Raheli in Leji je Laban sebično zadržal doto, ki bi jima jo moral dati. Na to sta mislili, ko sta tik pred odhodom iz Mezopotamije rekli: "Saj naju je prodal in tudi izkupiček za naju je požrl." (1 Moj 31,15)
Starodavni običaj je obrodil dobre sadove, čeprav so ga včasih zlorabili kakor Laban. S tem ko je bilo snubcu ponujeno služiti, da bi dobil nevesto, so preprečili prenagljeno poroko in pridobili priložnost preizkusiti globino njegovih čustev, pa tudi njegovo sposobnost za samostojno vzdrževanje družine. V našem času se mnogokrat izkaže slabo, ker se ravna drugače. Pogosto se dogaja, da imata osebi pred poroko premalo priložnosti, da bi spoznala navade in nagnjenja drug drugega. Zato sta si, kar se tiče vsakdanjega življenja, tujca, ko združita svoje koristi pred oltarjem. Mnogi prepozno spoznajo, da niso drug za drugega, in posledica zveze je nesreča, ki traja vse življenje. Žena in otroci pogosto trpijo zaradi brezbrižnosti in nesposobnosti ali pa zaradi moževih in očetovih slabih navad. Če se snubčev značaj preizkusi pred poroko v skladnosti s starodavnim običajem, se lahko prepreči veliko gorje.
Jakob je plačal za Rahelo sedem let zveste službe in leta, ko je služil, "so se mu zdela kakor nekaj dni, zato ker jo je ljubil". (1 Moj 29,20) Sebični in lakomni Laban pa je želel obdržati tako dobrega pomočnika, zato je s kruto prevaro zamenjal Lejo za Rahelo. Ker je sama Leja sodelovala v prevari, je Jakob ni mogel ljubiti. Njegov ogorčen očitek Labanu je naletel na ponudbo, naj dela še sedem let za Rahelo. Oče je vztrajal, da naj Leje ne odslovi, ker bi to osramotilo družino. Jakob je bil tako postavljen v boleč in preizkusen položaj. Končno se je odločil zadržati Lejo in se poročiti z Rahelo. Rahela je bila vedno najbolj ljubljena, toda njegova posebna nagnjenost do nje/189/ je vzbudila Lejino ljubosumje in zavist. Tekmovalnost med sestrama ženama je Jakobu grenilo življenje.
Jakob je ostal v Mezopotamiji dvajset let in služil Labanu, ki ni gledal na družinske vezi, temveč si je v zvezi z njimi prizadeval zagotoviti vse dobrote. Za svoji hčeri je zahteval štirinajst let garanja, in v tem času se je Jakobovo plačilo spremenilo desetkrat. Jakob pa je kljub temu ostal marljiv in zvest. Besede, ki jih je namenil Labanu v njunem zadnjem pogovoru, živo opisujejo neutrudno pazljivost, ki jo je posvetil zahtevnemu gospodarju. "Dvajset let je, odkar sem bil s teboj: tvoje ovce in koze niso bile jalove, in ovnov tvoje črede nisem jedel. Raztrganih živali nisem prinesel k tebi: sam sem škodo trpel, iz moje roke si to zahteval, ukradeno mi podnevi, ukradeno mi ponoči. Tako je bilo: podnevi me je morila vročina in mraz ponoči, spanje se je umikalo mojim očem." (1 Moj 31,38-40)
Pastir je moral čuvati črede noč in dan. Bile so v nevarnosti pred roparji in pred neštetimi, drznimi divjimi živalmi. Pogosto so v nezaščiteni čredi povzročile pravi pokol. Jakob je imel za skrb obsežne Labanove črede na voljo pomočnike, vendar je bil sam odgovoren za vse. V določenih letnih obdobjih je moral biti osebno s čredami, da jih je v sušnem obdobju obvaroval pred poginom zaradi žeje. V hladnejših mesecih pa jih je čuval pred zmrznitvijo v hladnih nočnih zmrzalih. Jakob je bil glavni pastir, služabniki, ki so mu služili, so bili nižji pastirji. Če je kakšna ovca manjkala, je izgubo utrpel glavni pastir. Ta je poklical služabnike, katerim je zaupal skrb za čredo. Zahteval je strogo poročilo, če čreda ni bila v dobrem stanju.
Pastirjevo marljivo in skrbno življenje ter njegovo nežno sočutje do nebogljenih bitij, ki so mu bila zaupana, so navdihnjeni pisci uporabili za ponazoritev nekaterih najdragocenejših evangeljskih resnic. Kristus je v povezavi s svojim ljudstvom primerjan s pastirjem. Po padcu je videl svoje ovce obsojene na pogubo na temnih poteh greha. Da bi rešil tavajoče, je pustil čast in slavo Očetove/190/ hiše. Pravi: "Izgubljene poiščem, razgnane pripeljem nazaj, ranjene obvežem in bolne pokrepčam. Rešim svoje ovce, da vam ne bodo več v plen. Tudi zveri zemlje jih ne bodo žrle." (Ezek 34, 16.22.28) Slišati je njegov glas, ki jih kliče v svojo čredo: "In koča bo za senčnico proti vročini podnevi in za pribežališče in zavetje pred viharjem in pred dežjem." (Iz 4,6) Njegova skrb za čredo je vztrajna. Krepča šibke, tolaži trpeče, zbira jagnjeta okoli sebe in jih nosi v svojem naročju. Zato ga njegove ovce ljubijo. "A za tujcem ne gredo, temveč beže od njega, ker ne poznajo glasu tujcev." (Jan 10,5)
Kristus pravi: "Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir, ki mu ovce niso lastne, vidi volka, da gre, in zapusti ovce in zbeži, in volk trga in razganja ovce, on pa beži, ker je najemnik, in ne mara za ovce. Jaz sem dobri pastir, in poznam svoje in moje poznajo mene." (Jan 10,11-14)
Kristus, glavni Pastir, je zaupal skrb za svojo čredo svojim služabnikom kot nižjim pastirjem. Nje prosi, naj bodo enako skrbni, kakor je bil On, in naj čutijo enako sveto odgovornost za nalogo, ki jim jo je zaupal. Resno jim je zapovedal, naj bodo zvesti, naj hranijo čredo, krepčajo šibke, poživljajo omagujoče in jih zaščitijo pred požrešnimi volkovi.
Da bi Kristus rešil svoje ovce, je dal življenje. Svojim pastirjem tako kaže ljubezen, ki je bila razodeta kot zgled. On, ki je "najemnik ... ki mu ovce niso lastne", se v resnici ne meni za čredo. Dela samo zaradi zaslužka in skrbi le zase. Razmišlja o lastnem dobičku, namesto da bi mislil na svojo nalogo. V času nevarnosti bo zbežal in zapustil čredo.
Apostol Peter opominja nižje pastirje: "Pasite Božjo čredo, ki je pri vas, nadzorujoč jo ne po sili, ampak prostovoljno, po Bogu; tudi ne za grd dobiček, ampak radovoljno, tudi ne kakor gospodovalci svoje posesti, temveč tako, da ste zgledi čredi." (1 Pet 5,2.3) Pavel pravi: "Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti/191/ Duh postavil za škofe, da pasete Božjo cerkev, ki si jo je pridobil z lastno krvjo. Jaz vem, da pridejo po mojem odhodu med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi." (Dej 20,28.29)
Vse, ki imajo zvestim pastirjem naloženo skrb in breme za nedobrodošlo nalogo, apostol kara: "Ne po sili, ampak prostovoljno, po Bogu; tudi ne za grd dobiček, ampak radovoljno." (1 Pet 5,2) Vse take nezveste pastirje bo glavni Pastir radovoljno razrešil. Kristusova cerkev je bila odkupljena z njegovo krvjo. Zato mora vsak pastir spoznati, da je za vsako ovco v njegovi oskrbi plačana neskončna daritev. Z vsako mora ravnati kakor z neprecenljivo vrednostjo in si mora neutrudno prizadevati, da bi jih ohranil zdrave in v dobrem stanju. Pastir, ki ga spodbuja Kristusov Duh, bo posnemal njegov nesebični zgled, nenehno bo delal za blaginjo svoje naloge, čreda pa bo uspevala v njegovi oskrbi.
Vsi bodo poklicani podati natančno poročilo o svoji službi. Gospodar bo vsakega pastirja vprašal: "Kje je tista čreda, ki ti je bila izročena, čreda tvoje slave?" (Jer 13,20) Kdor bo spoznan za zvestega, bo prejel bogato nagrado. Apostol pravi: "In ko se prikaže višji Pastir, prejmete nevenljivi venec slave." (1 Pet 5,4)
Jakob se je utrudil od služenja Labanu in mu predlagal, da se vrne v Kanaan. Tedaj je rekel svojemu tastu: "Odpusti me, da odidem v svoj kraj in v svojo deželo. Daj mi moji ženi in moje otroke, za katere sem ti služil, da odidem; ti namreč znaš mojo službo, s katero sem ti služil." (1 Moj 30, 25.26) Laban pa ga je rotil, naj ostane, rekoč: "Zaznal sem, da me je Gospod blagoslovil zaradi tebe." (1 Moj 30,27) Videl je, da njegovo imetje narašča v zetovi oskrbi.
Jakob je odvrnil: "Zakaj kar si malega imel pred mojim prihodom, to se je pomnožilo." (1 Moj 30,30) Sčasoma pa je postal Laban zavisten, ker je imel Jakob večjo blaginjo. "Tako je ta mož silno obogatel, in imel je veliko drobnice in dekel in hlapcev in velblodov in oslov." (1 Moj 30,43) Labanovi sinovi so bili kakor oče zavistni in Jakobu je prišlo na ušesa njihovo zlobno govorjenje. "Vzel je Jakob, kar koli je imel naš oče, in iz imetja našega očeta si je pridobil vso tisto slavo. Videl je/192/ tudi Jakob Labanovo obličje, in glej, ni bilo do njega kakor prej." (1 Moj 31,1.2)
Jakob bi že prej zapustil svojega zvitega sorodnika, če se ne bi bal srečanja z Ezavom. Zdaj se mu je zdelo, da je v nevarnosti tudi pred Labanovimi sinovi, ki so imeli njegovo lastnino za svojo in bi si jo lahko prigrabili nasilno. Bil je zelo zaskrbljen in žalosten ter ni vedel, kam naj se obrne. Toda z mislijo na obljubo iz Betela je zadevo prinesel pred Boga in od njega prosil za navodilo. V sanjah mu je bila uslišana molitev: "Vrni se v deželo svojih očetov in k svoji rodovini, in bom s teboj." (1 Moj 31,3)
Ko Labana ni bilo doma, se je ponudila priložnost za odhod. Hitro so zbrali črede ovac in govedi in jih poslali naprej, Jakob pa je z ženama, otroki in služabniki prečkal Evfrat ter hitel proti Gileadu na kanaanskih mejah. Po treh dneh je Laban zvedel za njihov odhod in se odpravil za njimi. Dohitel jih je sedmi dan svojega potovanja. Bil je rdeč od jeze in jih silil, da se vrnejo. Brez dvoma bi jih lahko prisilil, saj je imel veliko močnejše spremstvo. Ubežniki so bili zares v veliki nevarnosti.
Laban ni izpeljal svojega sovražnega načrta samo zato, ker je sam Bog ukrepal in zaščitil svojega služabnika. Laban je rekel: "Bilo bi v moči moje roke hudo vam storiti, ali Bog vašega očeta me je ogovoril sinoči takole: Varuj se, da ne govoriš z Jakobom bodi dobro bodi hudo." (1 Moj 31,29) To pomeni, da ga ni smel ne siliti ne prositi z laskajočim pregovarjanjem, da se vrne.
Laban je zadržal doto svojih hčera in je z Jakobom vedno ravnal zvijačno in strogo. Zdaj pa ga je z značilnim hlinjenjem okaral zaradi skrivnega odhoda, zaradi česar ni imel priložnosti prirediti poslovilnega slavja, niti se posloviti od svojih hčera in njunih otrok.
V odgovoru je Jakob jasno predočil Labanovo sebično in lakomno ravnanje in se sklical nanj kot na pričo svoje zvestobe in iskrenosti. Jakob je rekel: "Ako bi mi ne bil Bog mojega očeta, Bog Abrahamov in Izakov Strah, na strani, ti bi me bil sedaj odpustil praznega. Bog se je ozrl na moje ponižanje in trud mojih rok, in te je posvaril nocoj." (1 Moj 31,42)
Laban ni mogel zanikati navedenih dejstev, zato je/193/ predlagal skleniti zavezo miru. Jakob je privolil v predlog, in postavila sta kup kamenja v znak dogovora. Laban je temu stebru dal ime "Micpa", straža, rekoč: "Straži naj Gospod med menoj in teboj, ko ne bova drug drugega videla." (1 Moj 31,49)
"Še reče Laban Jakobu: Glej ta kup in glej ta spomenik, ki sem ga postavil med menoj in teboj: ta kup bodi priča in ta spomenik bodi priča, da ne pojdem jaz čez ta kup do tebe in da tudi ti ne pojdeš čez ta kup in ta spomenik do mene na hudo. Abrahamov Bog in Nahorjev Bog, Bog njiju očeta, naj sodi med nama! In Jakob priseže pri Strahu svojega očeta Izaka." (1 Moj 31,51-53) Priredili so slavje, da bi potrdili dogovor. Noč so preživeli v prijateljskem druženju, ob zori pa so se Laban in njegovo spremstvo odpravili. Po tej ločitvi so prenehale vse vezi med Abrahamovimi otroki in Mezopotamci./194/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!