Vsebina

Nazaj

Naprej

Očaki in preroki (Ellen G. White)

14. Uničenje Sodome (angleško)

Temeljno besedilo 1 Moj 19

Najlepše med mesti Jordanske doline je bilo Sodoma, ki je ležalo na planjavi in je bilo po rodovitnosti in lepoti "kakor Gospodov vrt". (1 Moj 13,10) Tukaj je uspevalo bujno tropsko rastlinstvo. Tukaj je bil dom palmovih dreves, oljk in trte, rože pa so širile svojo dišavo skozi vse leto. Polja so bila odeta v bogato žetev, okoliške hribe pa so napolnjevale črede ovac in govedi. Umetnost in trgovina sta prispevali k obogatitvi ponosnega nižinskega mesta. Zakladi Vzhoda so krasili njegove palače, puščavske karavane pa so mu prinašale zaloge dragocenih stvari, da bi preskrbele trgovsko središče. Z malo premišljevanja ali dela je bilo mogoče zadovoljiti vsako življenjsko potrebo, vse leto se je zdelo ena sama zabava.

Obilje, ki je vladalo vsepovsod, je povzročilo razkošje in ošabnost. Brezdelje in dobrine zakrnijo srce, ki ga nikoli niso težile potrebe ali žalost. Lagodnost in bogastvo sta pospešila ljubezen po uživanju in ljudje so se prepustili čutnim užitkom. Prerok pravi: "Glej, to je bila pregreha tvoje sestre Sodome: v prevzetnosti, v vsem obilju in brezskrbnem pokoju je živela s svojimi hčerami, roke pa ubogim in potrebnim ni pokrepčala; a prevzetovale so in počenjale gnusobe pred mojimi očmi. Zato sem jih odpravil, ko sem bil to videl." (Ezek 16,49.50) Med ljudmi ni stvari, ki bi si je bolj želeli kakor bogastvo in brezdelje. Pa vendar je to povzročilo grehe, ki so uničili nižinska mesta. Njihovo nevredno in prazno življenje jih je naredilo za plen Satanovim skušnjavam in so popačili Božjo podobo ter raje postali satanski kakor božanski. Brezdelje je največje prekletstvo, ki lahko zadene človeka, saj mu sledijo pregrešnost in hudodelstvo. Slabi um, kvari razumevanje in znižuje dušo. Satan preži v zasedi, pripravljen uničiti nezavarovane,/156/ katerih brezdelje mu daje priložnost, da se pritihotapi v privlačni preobleki. Nikoli ni uspešnejši kakor tedaj, kadar pride k ljudem, ko so brez dela.

V Sodomi je bilo veseljačenje in popivanje, zabava in pijančevanje. Najnizkotnejših in krutih strasti niso brzdali. Ljudje so odprto kljubovali Bogu in njegovemu zakonu ter se veselili v nasilnih delih. Čeprav so imeli pred sabo vzor predpotopnega sveta in so vedeli, kako se je pokazala Božja jeza, ko ga je uničil, so vseeno hodili po isti poti hudobnosti.

Ob času Lotove selitve v Sodomo pokvarjenost še ni postala splošna in Bog je v svoji milosti dovolil, da so med moralno pokvarjenostjo svetili žarki luči. Ko je Abraham osvobodil jetnike, ki so jih zajeli Elamci, so ljudje postali pozorni na pravo vero. Abraham je bil Sodomljanom znan in njegovo češčenje nevidnega Boga je postalo predmet posmehovanja med njimi. Toda njegova zmaga nad številčno močnejšimi silami in plemenit odnos do jetnikov in plena sta izzvala občudovanje in začudenje. Ko so hvalili njegovo spretnost in pogum, ni nihče mogel podvomiti, da ga je božanska moč naredila za zmagovalca. Njegov plemeniti in nesebični duh, ki je bil tako tuj sebičnim Sodomljanom, pa je bil še en dokaz premoči vere, ki jo je častil s svojim pogumom in zvestobo.

Melhizedek je z blagoslovitvijo Abrahama priznal Jahveja kot izvir njegove moči in zmage. "Blagoslovljen bodi Abraham od mogočnega Boga, Najvišjega, Stvarnika nebes in zemlje; in hvaljen bodi mogočni Bog, Najvišji, ki je izdal tvoje sovražnike v tvojo roko." (1 Moj 14,19.20) Bog je govoril tem ljudem po svoji previdnosti, toda tudi zadnji žarek luči so zavrgli kakor vse prej.

Zdaj se je približevala zadnja noč Sodome. Oblaki kazni so že zatemnili obsojeno mesto. Vendar ljudje tega niso zaznali. Medtem ko sta se angela približevala v svojem poslanstvu uničenja, so ljudje sanjarili o blaginji in zadovoljstvu. Zadnji dan je bil kakor vsi drugi, ki so prišli in odšli. Večer je padel na prizor ljubkosti in varnosti. Pokrajina nepopisne lepote se je kopala v žarkih zahajajočega sonca. Večerni hlad je priklical mestne prebivalce/157/ in veseljačenja željne množice so hitele sem in tja, zaverovane v užitke.

V somraku sta se mestnim vratom približala dva tujca. Očitno sta bila popotnika, ki sta prišla prenočit. Nihče ni mogel v teh ponižnih romarjih prepoznati mogočnih glasnikov božanske sodbe in vesela, brezskrbna množica ni niti malo pomislila, da bo z ravnanjem s tema nebeškima poslancema to noč dosegla vrhunec krivde, ki je obsodila njihovo ponosno mesto. Bil pa je mož, ki je tema tujcema pokazal prijazno pozornost in ju povabil v svoj dom. Lot ni vedel za njun pravi značaj, ampak vljudnost in gostoljubnost sta mu bili v krvi. Bili sta del njegovih verskih naukov, ki se jih je naučil od Abrahamovega zgleda. Če ne bi gojil duha vljudnosti, bi bil prepuščen pogubi skupaj z drugimi Sodomljani. Mnoge družine, ki zapirajo vrata tujcem, tako zapro vrata Božjemu poslancu, ki bi jim prinesel blagoslov, upanje in mir.

Vsako življenjsko dejanje, naj bo še tako majhno, pričuje za dobro ali slabo. Zvestoba ali pa zanemarjanje v navidezno malih dolžnostih lahko odprejo vrata za najbogatejše življenjske blagoslove ali pa največjo nesrečo. Male stvari preizkusijo značaj. Bog z naklonjenostjo gleda na skromna vsakdanja dela nesebičnosti, ki so opravljena z veselim, voljnim srcem. Ne živimo zase, temveč za druge. In le s samozatajevanjem, z gojenjem ljubečega, na pomoč pripravljenega duha lahko svoje življenje naredimo za blagoslov. Majhne pozornosti, majhna, skromna ustrežljivost nas lahko zelo osreči, zanemarjanje teh pomembnih osnov pa povzroča človeško bedo.

Lot je videl sramotenje, ki sta mu bila izpostavljena tujca v Sodomi, zato je začutil kot svojo dolžnost, da ju obvaruje, ko bosta vstopila, tako da jima ponudi pogostitev v svoji hiši. Ko sta se tujca približala, je sedel ob mestnih vratih, opazoval ju je, potem pa vstal in jima šel naproti. Vljudno se je priklonil in rekel: "Glejta, moja gospoda, ustavita se, prosim, v hiši svojega hlapca, ter prenočita in umijta si noge." (1 Moj 19,2) Kaže, da sta odklonila njegovo gostoljubnost, rekoč: "Ne, ampak na ulicah bova prenočila." (1 Moj 19,2) Njun cilj tega odgovora je bil dvojen: preizkusiti Lotovo iskrenost in prav tako pokazati se, kakor da ne poznata značaja Sodomljanov, kakor da sta predvidevala, da je varno ostati ponoči na ulici. Po njunem odgovoru/158/ se je Lot še trdneje odločil, da ju ne bo prepustil na milost in nemilost tolpe. Vztrajal je pri svoji odločitvi, dokler se nista vdala in se mu pridružila v njegovi hiši.

Tujca je pripeljal v svoj dom po ovinkasti poti. Upal je namreč, da mu bo pred brezdelneži ob vratih uspelo prikriti to namero. Toda zaradi njunega obotavljanja in zamude ter njegovega vztrajnega prepričevanja so postali opazni. Še preden so se spravili počivat, se je pred hišo zbrala razuzdana množica. To je bila ogromna družba mladih in priletnih ljudi, ki so jih enako podžigale hudobne strasti. Tujca sta povpraševala o značaju mesta. Lot pa ju je posvaril, naj to noč ne stopita iz hiše. In prav tedaj so zaslišali tuljenje in posmehovanje drhali, ki je zahtevala, naj jim ju Lot izroči.

Lot je vedel, da bodo zlahka vdrli v hišo, če bodo izzvani k nasilju. Zato je stopil ven in jih skušal prepričati. Rekel je: "Ne, prosim, bratje, ne delajte zlega!" (1 Moj 19,7) Izraz bratje je uporabil v smislu sosedje. Upal je namreč, da jih bo pomiril in da jih bo sram hudobnih naklepov. Toda te besede so bile kakor olje na ogenj. Njihov bes je postal kakor divjanje viharja. Norčevali so se iz Lota, da se ima za njihovega sodnika, ter mu zagrozili, da bodo z njim ravnali še huje, kakor pa so nameravali narediti z gostoma. Skočili so k njemu in bi ga raztrgali na kose, če ga ne bi rešila Božja angela. Nebeška poslanca sta iztegnila svoje roke "in potegneta Lota k sebi v hišo in zapreta vrata". (1 Moj 19,10) Dogodki, ki so sledili, so razodeli značaj gostov, ki ju je povabil. "A tiste može, ki so bili pri hišnih vratih, udarita s slepoto, od najmanjšega do največjega, tako da so onemogli in niso našli vrat." (1 Moj 19,11) Če jih ne bi zadela dvojna slepota, ne bi odstopili od srčne zakrknjenosti in Božji udarec ne bi povzročil strahu, da bi odstopili od svojega hudobnega dela. Zadnje noči niso označili nič večji grehi od mnogih prejšnjih; toda tako dolgo prezirana milost se je končno prenehala potegovati zanje. Sodomljani so prestopili meje božanske prizanesljivosti - nevidno mejo med Božjo potrpežljivostjo in jezo. Ogenj njegovega maščevanja je bil tik pred tem, da zagori v Sidimski dolini.

Angela sta Lotu razodela cilj svojega poslanstva: "Kajti pokončala bova ta kraj, zato ker je veliko njih vpitje pred Gospodovim obličjem, in poslal naju je Gospod ga/159/ pogubit." (1 Moj 19,13) Tujca, ki si ju je Lot prizadeval zaščititi, sta zdaj obljubila, da bosta zaščitila njega in rešila tudi njegovo družino, ki bo z njim zbežala iz hudobnega mesta. Drhal se je naveličala in odšla, Lot pa se je odpravil posvarit svoje otroke. Ponovil je besede angelov: "Vstanita, pojdita iz tega kraja, kajti Gospod pokonča mesto." (1 Moj 19,14) Vendar se jim je zdel, kakor da se mu meša. Smejali so se temu, kar so imeli za njegove vraževerne strahove. Na njegovi hčeri sta vplivala njuna moža. Dobro jima je bilo, kjer sta bili. Nista videli nevarnosti. Vse je bilo kakor po navadi. Imeli so veliko posesti in niso mogli verjeti, da bi utegnila biti čudovita Sodoma uničena.

Lot se je žalostno vrnil domov in povedal o svojem neuspehu. Angela sta ga rotila, naj vstane, vzame svojo ženo in dve hčeri, ki sta še živeli z njim, in zapusti mesto. Toda Lot se je obotavljal. Kljub šoku zaradi dnevnih prizorov zlobnosti ni imel pravega spoznanja o poniževalni in ostudni krivičnosti, ki so jo opravljali v tem pokvarjenem mestu. Ni spoznal strašne potrebe po Božji sodbi, ki bo ustavila greh. Nekateri njegovi otroci so se oklepali Sodome, žena pa ni hotela oditi brez njih. Misel, da bi odšel brez najdražjih na svetu, se mu je zdela nevzdržna. Bilo je težko zapustiti razkošni dom in vse bogastvo, ki ga je pridobil z življenjskim delom, ter postati reven popotnik. Omamljen od žalosti je zavlačeval in ni hotel oditi. Če ne bi bilo Božjih angelov, bi vsi umrli v pogubi Sodome. Nebeška poslanca sta prijela Lota, njegovo ženo in hčeri za roke ter jih vodila iz mesta.

Tam sta jih angela zapustila in se vrnila v Sodomo dokončat uničenje. Drugi - Ta, s komer se je pogajal Abraham - se je približal Lotu. V vseh nižinskih mestih ni bilo najti niti deset pravičnih, toda v odgovor na očakovo molitev je bil uničenju iztrgan edini človek, ki se je bal Boga. Silovito mu je bil dan ukaz. "Reši se zaradi svoje duše, ne oziraj se za seboj in ne ustavi se na vsej tej ravnini; otmi se na ono goro, da ne pogineš." (1 Moj 19,17) Zdaj bi bila obotavljanje in muja usodna. Ozreti se hrepeneče na ljubljeno mesto, obotavljati se za trenutek zaradi obžalovanja, da so zapustili tako lep dom, bi jih/160/ stalo življenja. Vihar božanske sodbe je čakal samo na to, da ti ubogi ubežniki zbežijo.

Lot pa ga je zmeden in prestrašen prepričeval, da ne more storiti, kakor je zahtevano, da ga ne bi dohitelo zlo in bi umrl. Zaradi življenja v tistem hudobnem mestu sredi nevere je njegova vera postala slabotna. Nebeški knez mu je stal ob strani, pa vendar je prosil za svoje življenje, kakor da ga Bog, ki je razodel tako skrb in ljubezen zanj, ne bi še naprej varoval. Popolnoma bi se moral prepustiti božanskemu Poslancu, izročiti svojo voljo in življenje v Gospodove roke brez dvoma ali vprašanj. Toda kakor mnogi drugi si je prizadeval načrtovati sam: "Glej, prosim, to mesto! Blizu je, lahko tja zbežim, in prav majhno je: tja naj se, prosim, otmem (ni li prav majhno?), da živi moja duša." (1 Moj 19,20) Tukaj omenjeno mesto je bilo Bela, ki so ga potem preimenovali v Zoar. Bilo je le nekaj kilometrov oddaljeno od Sodome in prav tako pokvarjeno ter obsojeno na uničenje. Lot pa je prosil, da bi bilo temu mestu prizaneseno, roteč, da je to le majhna prošnja, in njegovi želji je bilo ustreženo. Gospod mu je zagotovil: "Glej, ozrl sem se milostno nate tudi v tej stvari, da ne razdenem mesta, za katero si govoril." (1 Moj 19,21) O, kako velika Božja milost do njegovih grešnih stvarjenj!

Spet je bil dan resen ukaz, naj pohiti, ker bo ognjena nevihta samo še malo preložena. Vendar si je ena od ubežnic drznila pogledati nazaj na obsojeno mesto in postala je spomenik Božje sodbe. Če se Lot ne bi obotavljal ubogati angelskega opozorila in bi vneto zbežal v gore brez pogajanja in pritožb, bi tudi njegova žena ubežala. Vpliv njegovega zgleda bi jo rešil greha, ki je zapečatil njeno usodo. Ampak njegovo obotavljanje in odlašanje sta povzročila, da je površno vzela božansko opozorilo. Medtem ko je bila s telesom na planjavi, se je njeno srce oklepalo Sodome, zato je umrla skupaj z njo. Uprla se je Bogu, ker so njegove sodbe zajemale njeno posest in otroke v pogubi. Čeprav je imela to prednost, da je bila poklicana iz hudobnega mesta, je čutila, da se z njo ravna brezobzirno, ker bo pogubljeno bogastvo, ki ga je toliko let zbirala. Namesto da bi hvaležno sprejela rešitev, se je domišljavo ozrla po življenju tistih, ki so zavrgli božansko opozorilo. Njen greh je pokazal, da ni/161/ vredna življenja, zaradi ohranitve katerega je čutila tako malo hvaležnosti.

Pazimo, da ne bomo zlahka jemali Božjih milostnih ukrepov za naše zveličanje. So kristjani, ki pravijo: "Ni mi mar, da bi bil rešen, če ne bodo z menoj rešeni tudi moj tovariš in otroci." Mislijo, da nebesa zanje ne bodo nebesa brez navzočnosti njihovih dragih. Ampak ali imajo ti, ki gojijo take občutke, pravo predstavo o svojem odnosu do Boga, glede na njegovo veliko dobroto in milost do njih? Ali so pozabili, da so zvezani z najmočnejšimi vezmi ljubezni in časti in zvestobe s službo svojega Stvarnika in Odrešenika? Milostna vabila so namenjena vsem. Ali se bomo tudi mi obrnili stran, ker naši prijatelji zavračajo Zveličarjevo prosečo ljubezen? Odrešitev ljudi je dragocena. Kristus je plačal neskončno ceno za naše zveličanje. Zato nihče, ki ceni vrednost te velike daritve ali pa vrednost človeka, ne bo preziral Božje ponujene milosti, ker to počnejo drugi. Dejstvo, da se drugi ne menijo za njegove pravične zahteve, bi nas moralo spodbuditi k večji marljivosti, da bi sami častili Boga in vodili vse, na katere lahko vplivamo, da sprejmejo njegovo ljubezen.

"Sonce je vzhajalo nad zemljo, ko je Lot prihajal v Zoar." (1 Moj 19, 23) Jasni jutranji žarki so bili videti, kakor da prinašajo nižinskim mestom samo blaginjo in mir. Na ulicah se je začenjal življenjski vrvež. Ljudje so odhajali po številnih opravkih ali pa na vsakodnevne užitke. Lotova zeta sta se posmehovala strahovom in opozorilom slaboumnega starca. Nenadoma in nepričakovano pa, kakor strela z jasnega, se je pojavil vihar. Gospod je z nebes dežil žveplo in ogenj na mesta in rodovitno nižino, na palače in svetišča, na dragocena prebivališča, vrtove in vinograde in na veselo, zabave iščočo trumo, ki je prejšnjo noč žalila nebeška poslanca. Vsi so bili uničeni. Dim požara se je dvigal kakor dim velike peči. Lepa Sidimska dolina pa je bila opustošena, prostor, ki ne bo nikoli več pozidan ali poseljen - priča vsem rodovom o gotovosti Božje sodbe nad prestopkom.

Plameni, ki so použili nižinska mesta, mečejo svojo svarilno svetlobo celo na naš čas. Poučeni smo o strašnem in resnem nauku, da dokler je Božja milost s prestopnikom, obstaja meja, ki je človek ne sme prestopiti v/162/ grehu. Ko doseže to skrajnost, so milostne ponudbe umaknjene, začne pa se opravljati sodba.

Odrešenik sveta pravi, da obstajajo večji grehi od teh, zaradi katerih sta bili uničeni Sodoma in Gomora. Ti, ki slišijo evangeljsko vabilo, ko vabi grešnike k spokorjenju, in se zanj ne zmenijo, so pred Bogom bolj krivi kakor prebivalci Sidimske doline. Še večji greh pa je greh tistih, ki trdijo, da poznajo Boga in spolnjujejo njegove zapovedi, pa vendar odbijajo Kristusa v svojem značaju in vsakodnevnem življenju. V luči Zveličarjevega svarila usoda Sodome resno opozarja ne samo te, ki so krivi greha, temveč vse, ki se igrajo z lučjo in prednostmi, katere so poslala Nebesa.

Resnična Priča je sporočila cerkvi v Efezu: "Toda imam zoper tebe, da si opustil svojo prvo ljubezen. Spominjaj se torej, odkod si padel, in spokori se in delaj prva dela; ako pa ne, ti pridem in premaknem tvoj svečnik z njegovega mesta, če se ne spokoriš." (Raz 2,4.5) Zveličar opreza za odgovori na svoje ponudbe ljubezni in odpuščanja z nežnejšim sočutjem od tistega, ki gane srce pozemskega roditelja, da odpusti svojeglavemu, trpečemu sinu. Za izgubljencem vpije: "Vrnite se k meni in obrnem se k vam." (Mal 3,7) Toda če tisti v zmoti vztrajno zavrača glas, ki ga kliče z usmiljeno in nežno ljubeznijo, bo nazadnje puščen v temi. Srce, ki je dolgo zavračalo Božje usmiljenje, zakrkne v grehu in ni več dovzetno za vpliv Božje milosti. Strašna bo usoda takega človeka, o katerem bo posredujoči Zveličar nazadnje rekel: "Združil se je z maliki, pusti ga." (Oz 4,17) Na dan sodbe bo lažje nižinskim mestom kakor pa tistim, ki so poznali Kristusovo ljubezen, pa so se vseeno obrnili stran in izbrali užitke grešnega sveta.

Vi, ki prezirate milostne ponudbe, pomislite na dolg seznam številk, ki se zbirajo proti vam v nebeških knjigah. Obstaja namreč zapis o brezbožnosti ljudstev, družin in posameznikov. Bog lahko dolgo prenaša, vendar se zapiski kopičijo. Vabila k spokorjenju in ponudbe odpuščanja so lahko dani, vendar bo prišel čas, ko bo poročilo polno in bo odločeno o človeku ter bo njegova usoda zapečatena po lastni izbiri. Takrat bo dano znamenje, da se izvrši sodba./165/

Danes razmere v verskem svetu povzročajo preplah. Z Božjo milostjo se igra. Množice razveljavljajo Jahvejev zakon, "učeč nauke, človeške zapovedi". (Mat 15,9) V mnogih cerkvah naše dežele prevladuje nevera, ne nevera v širšem smislu - odkrito zanikanje Svetega pisma - temveč nevera, odeta v krščanska oblačila, ki pravzaprav spodkopava vero v Sveto pismo kot Božje razodetje. Goreča izročitev in življenjska pobožnost sta se umaknili praznemu formalizmu. Sad tega je prevladovanje odpadništva in čutnosti. Kristus je izjavil: "Enako tudi, kakor je bilo v Lotovih dnevih, ... ravno tako bo tisti dan, ko se razodene Sin človekov." (Luk 17,28.30) Dnevno poročilo tekočih dogodkov priča o izpolnitvi njegovih besed. Svet hitro dozoreva za žetev uničenja. Kmalu bodo izlite Božje sodbe, greh in grešniki pa bodo uničeni.

Naš Zveličar je rekel: "Pazite pa nase, da ne bodo kdaj vaša srca obtežena s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmi tega življenja, in vas ne zadene ta dan iznenada kakor zanka. Kajti tako pride na vse, ki prebivajo na licu vse zemlje - (na vse, ki jih zanima samo ta svet). Bedite torej vsak čas in molite, da boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človekovim." (Luk 21,34-36)

Pred uničenjem Sodome je Bog poslal Lotu sporočilo: "Reši se zaradi svoje duše, ne oziraj se za seboj, in ne ustavi se na vsej tej ravnini, otmi se na ono goro, da ne pogineš." (1 Moj 19,17) Enak opozorilni glas so slišali Kristusovi učenci pred uničenjem Jeruzalema. "Kadar pa boste videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da se je približalo njegovo razdejanje. Takrat naj, kateri so v Judeji, zbeže na gore." (Luk 21,20.21) Ne smejo ostati, da bi vzeli kar koli svojega, temveč morajo izkoristiti priložnost in zbežati.

Takrat je oditi, odločno se ločiti od hudobnih, pomenilo rešiti si življenje. Tako je bilo v Noetovih dnevih; z Lotom; z učenci pred uničenjem Jeruzalema; in tako bo v zadnjih dneh. Spet je slišati Božji glas v opozorilnem sporočilu, proseč svoje ljudstvo, naj se loči od prevladujoče krivičnosti./166/

Stanje pokvarjenosti in odpadništva, ki bo obstajalo v zadnjih dneh v verskem svetu, je predstavil prerok Janez s prikaznijo o Babilonu: "Je veliko mesto, ki ima kraljestvo nad kralji zemlje." (Raz 17,18) Pred njegovim uničenjem bo poslano vabilo iz nebes: "Izidite iz nje, moje ljudstvo, da se ne udeležite njenih grehov in da ne prejmete od njenih šib." (Raz 18,4) Kakor v Noetovih in Lotovih dneh mora biti vidna ločitev od greha in grešnikov. Med Bogom in svetom ne more biti sporazuma, nobenega obračanja nazaj, da bi zavarovali posvetne zaklade. "Ne morete Bogu služiti in mamonu." (Mat 6,24)

Kakor prebivalci Sidimske doline ljudje tudi danes sanjarijo o napredku in miru. "Reši se zaradi svoje duše," (1 Moj 19,17) se glasi opozorilo Božjih angelov. Drugi glasovi pa pravijo: "Ne vznemirjaj se, ni vzroka za preplah." Množice vzklikajo: "Mir in varnost," (1 Tes 5,3) medtem ko Nebesa oznanjajo, da bo prestopnika doletelo hitro uničenje. Noč pred njihovim uničenjem so nižinska mesta razgrajala v zabavah ter se posmehovala strahu in opozorilom Božjega poslanca, toda ti zasmehovalci so pomrli v plamenih. Prav tisto noč so se za vedno zaprla vrata milosti hudobnim in brezskrbnim prebivalcem Sodome. Bogu se ne bo večno posmehovalo, niti se ne bo z njim večno igralo. "Glej, Gospodov dan prihaja, grozoviten, poln srda in goreče jeze, da spremeni v puščavo to deželo, da iztrebi njene grešnike iz nje." (Iz 13,9) Velika svetovna množica bo zavrgla Božjo milost ter bo premagana v hitri in nepopravljivi pogubi. Tisti pa, ki upoštevajo opozorilo, bodo bivali "v zavetju Najvišjega" in počivali "v senci Vsemogočnega". (Ps 91,1) Njegova resnica bo njihov ščit in zaščita. Njim velja obljuba: "Nasitim ga z dolgostjo življenja in storim, da z veseljem gleda moje zveličanje." (Ps 91,16)

Lot je le malo časa bival v Zoaru. Kakor v Sodomi je tudi tam prevladovala krivičnost, zato se je bal ostati, ker bi bilo mesto lahko uničeno. Ne dolgo zatem je bil požgan tudi Zoar, kakor je načrtoval Bog. Lot se je napotil v gore in bival v jami, oropan vsega, zaradi česar si je drznil svojo družino izpostaviti vplivom hudobnega mesta. Ampak prekletstvo Sodome mu je sledilo celo sem. Grešno vedenje njegovih hčera je bilo posledica zlobne povezanosti s tistim pokvarjenim krajem. Njegova moralna pokvarjenost se je/167/ tako vtkala v njun značaj, da nista mogli ločiti med dobrim in zlim. Edini Lotovi potomci so bili Moabci in Amonci. Bili so nizkotni in malikovalski rodovi, uporniki proti Bogu in zagrizeni sovražniki njegovega ljudstva.

Kako zelo se je Lotovo življenje razlikovalo od Abrahamovega! Nekoč sta bila tovariša, opravljala sta bogoslužje ob enem oltarju, bivala skupaj v romarskih šotorih, zdaj pa tako daleč narazen! Lot si je izbral Sodomo zaradi užitka in dobička. Ko je zapustil Abrahamov oltar in vsakodnevno darovanje živemu Bogu, je dovolil svojim otrokom, da se pomešajo s pokvarjenim in malikovalskim ljudstvom. Pa vendar je v njegovem srcu ostal Božji strah, saj je zanj v Svetem pismu rečeno, da je pravičen. Njegovo pravično dušo so žalostili nizkotni pogovori, katere je moral poslušati, ter nasilje in zločini, ki jih ni mogel preprečiti. Nazadnje je bil rešen kakor "glavnja, potegnjena iz ognja", (Zah 3,2) vendar brez vse lastnine, zapuščen brez žene in otrok, bivajoč v jami kakor divja zver, pokrit s sramoto v zreli dobi; svetu pa ni dal rodu pravičnih, temveč dva malikovalska naroda, ki sta bila v sovraštvu z Bogom in v vojni z njegovim ljudstvom, dokler ne bodo, ko bo njihova čaša krivičnosti polna, določeni za uničenje. Kako strašne so bile posledice, ki so nastale zaradi enega samega napačnega koraka!

Modri mož je rekel: "Ne trudi se, da bi obogatel: te svoje razumnosti se odvadi! Nesrečno dela svojo hišo, kdor se žene za dobičkom, kdor pa sovraži darila, bo živel." (Preg 23,4; 15,27) In apostol Pavel izjavlja: "Kateri pa hočejo biti bogati, padejo v skušnjavo in past in v mnoga nespametna in škodljiva poželenja, ki pogrezajo ljudi v pogubljenje in pogin." (1 Tim 6,9)

Ko je Lot prišel v Sodomo, se je nameraval držati stran od krivičnosti in enako zapovedati svoji družini. Vendar mu je popolnoma spodletelo. Vplivi pokvarjenosti okoli njega so učinkovali na njegovo vero, povezava njegovih otrok s Sodomljani pa je nekoliko povezala njegovo zanimanje z njihovim. Sad nam je znan.

Mnogi počenjajo podobne napake. Ko izbirajo dom, se ozirajo bolj po pridobitvi posvetne prednosti, kakor pa po moralnih in družbenih vplivih, ki bodo obdajali nje same in družino. Izberejo si lepo in rodovitno pokrajino ali pa se odselijo v uspešno mesto, v upanju, da si bodo zagotovili večjo/168/ blaginjo. Toda njihove otroke obdaja skušnjava in prepogosto sklenejo prijateljstva, ki niso naklonjena razvoju pobožnosti in izoblikovanju pravega značaja. Razpoloženje medle morale, nevere in brezbrižnosti do verskih stvari teži k nasprotovanju staršem. Zgledi upora starševski in božanski oblasti so mladim vedno na voljo. Mnogi se navežejo na nevernike in združijo svojo usodo z Božjimi sovražniki.

Ko izbiramo dom, Bog želi, da najprej razmislimo o moralnih in verskih vplivih, ki bodo obdajali nas in našo družino. Lahko da bomo postavljeni v preizkusne okoliščine, saj mnogi ne morejo bivati, kjer bi hoteli; in kadar koli nas kliče dolžnost, nas bo Bog usposobil, da bomo stali nepokvarjeni, če bomo pazili in molili ter zaupali v Kristusovo milost. Ne smemo pa se po nepotrebnem izpostavljati vplivom, ki niso naklonjeni razvoju krščanskega značaja. Ko se prostovoljno izpostavimo ozračju posvetnosti in nevere, žalimo Boga in izženemo svete angele iz našega doma.

Tisti, ki svojim otrokom za ceno večnosti zagotovijo posvetno bogastvo in čast, bodo na koncu spoznali, da so te prednosti strašna izguba. Mnogi vidijo kakor Lot svoje otroke pogubljene in komaj rešijo lastno dušo. Njihovo življenjsko delo je izgubljeno, njihovo življenje je žalosten neuspeh. Če bi uporabljali pravo modrost, bi imeli njihovi otroci morda manj posvetne blaginje, zagotovili pa bi si upravičenost do nesmrtne dediščine.

Dediščina, ki jo je Bog obljubil svojemu ljudstvu, ni od tega sveta. Abraham ni imel posesti na zemlji "še za stopinjo noge ne". (Dej 7,5) Bil je lastnik velike vrednosti in jo uporabljal na slavo Bogu in za blaginjo svojih bližnjih, na ta svet pa ni gledal kot na svoj dom. Gospod ga je poklical, naj zapusti svoje malikovalske rojake, in mu obljubil Kanaansko deželo kot večno posest, čeprav je nista dobila ne on ne njegov sin ne vnuk. Ko je Abraham potreboval grob za svojega mrtvega, ga je moral kupiti od Kanaancev. Vsa njegova posest v obljubljeni deželi je bil kamniti grob v Makpelski jami.

Toda Božja beseda ni razočarala; ni pa se dokončno izvršila niti tedaj, ko je izraelsko ljudstvo posedlo Kanaan. "Abrahamu pa so bile dane obljube in njegovemu potomstvu."/169/ (Gal 3,16) Sam Abraham naj bi bil deležen dediščine. Zdelo se je, da izpolnitev Božje obljube dolgo zamuja, kajti "en dan je pred Gospodom kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan". (2 Pet 3,8) Zdelo se je, da zamuja, ampak ob določenem času "gotovo pride, se ne zakasni". (Hab 2,3) Dar Abrahamu in njegovemu potomstvu ni zajemal samo Kanaanske dežele, temveč ves svet. Apostol pravi: "Kajti ni se dala po postavi obljuba Abrahamu ali njegovemu potomstvu, da bo dedič sveta, ampak po pravičnosti vere." (Rim 4,13) In Sveto pismo jasno uči, da bodo Abrahamu dane obljube izpolnjene po Kristusu. Vsi, ki so Kristusovi, so "Abrahamovo potomstvo, in po obljubi dediči" - dediči "v prejem neminljive in neoskrunjene in nevenljive dediščine" - zemlje, rešene prekletstva greha. (Gal 3,29; 1 Pet 1,4) "In kraljestvo in gospostvo in velikost kraljestev pod vsem nebom se bo dala ljudstvu svetnikov Najvišjega. Krotki bodo podedovali deželo in se radovali v obilosti miru." (Dan 7,27; Ps 37,11)

Bog je dal Abrahamu videti nesmrtno dediščino, in s tem upanjem je bil zadovoljen. "Po veri se je preselil v deželo obljube kakor v tujino in stanoval v šotorih z Izakom in Jakobom, sodedičema iste obljube; čakal je namreč mesta, stoječega na trdnih temeljih, katerega zidar in stvarnik je Bog." (Heb 11,9.10)

O Abrahamovih potomcih je zapisano: "V veri so umrli ti vsi in niso prejeli izpolnitve obljub, temveč so jih od daleč gledali, jih pozdravljali in pripoznavali, da so tujci in priseljenci na zemlji." (Heb 11,13) Tudi mi moramo tukaj bivati kakor tujci in priseljenci, če želimo pridobiti boljšo, to je nebeško domovino. (Heb 11,16) Tisti, ki so Abrahamovi otroci, bodo iskali mesto, ki ga je iskal sam, "katerega zidar in stvarnik je Bog". (Heb 11,10)/170/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!