Vsebina

Nazaj

Naprej

Očaki in preroki (Ellen G. White)

13. Preizkušanje vere (angleško)

Temeljno besedilo 1 Moj 16; 17,18-20; 21,1-14; 22,1-19

Abraham je brez vprašanj sprejel obljubo o sinu, vendar ni čakal, da bi Bog uresničil besedo ob svojem času in na svoj način. Bog je dovolil zamudo, da bi preizkusil Abrahamovo vero v Božjo moč. Ta pa preizkusa ni opravil. Sara je mislila, da v svoji starosti ne more pričakovati otroka. Zato je predlagala načrt, po katerem naj bi se izpolnil božanski namen. Abraham naj bi eno od njenih služabnic vzel za drugo ženo. Poligamija se je tako razširila, da je niso več imeli za greh. Ampak ni bila nič manj kršenje Božjega zakona in je bila usodna za svetost in mir družinskega odnosa. Abrahamova poroka z Agaro se ni izkazala za slabo samo za njegovo družino, temveč tudi za prihodnje rodove.

Agara je bila polaskana s častjo novega položaja Abrahamove žene in dobila upanje, da bo mati velikega ljudstva, ki bo nastalo iz njega. Zato se je prevzela in postala domišljava. Svojo gospodarico je prezirala. Obojestranska ljubosumnost je motila mir nekoč srečnega doma. Abraham je bil prisiljen poslušati pritožbe obeh, zato si je zaman prizadeval povrniti skladnost. Čeprav je bila poroka z Agaro Sarina goreča prošnja, je zdaj karala Abrahama kot krivca. Hotela je odgnati svojo tekmico, toda Abraham tega ni dovolil. Agara je namreč pričakovala njegovega otroka, za katerega je upal, da bo obljubljeni sin. Ker pa je bila Sarina služabnica, jo je pustil v njenem nadzoru. Agarin ošabni duh pa se ni sprijaznil z osornostjo, ki jo je izzvala njena nesramnost. "Torej jo je poniževala Saraj, in ona je pobegnila izpred njenega obličja." (1 Moj 16,6)

Ušla je v puščavo. Ko pa je osamljena in brez prijateljev počivala poleg studenca, se ji je prikazal Gospodov angel v človeški podobi. Nagovoril jo je kot "Agara, Sarajina dekla", s čimer jo je spomnil na njen položaj in dolžnost, potem pa ji je rekel: "Vrni/145/ se k svoji gospodinji in ponižaj se pod njeno roko." (1 Moj 16,8.9) Vendar je bila z očitanjem pomešana tudi tolažba: "Gospod je zaslišal tvojo stisko. Silno pomnožim tvoje potomstvo, da ga ne bo moč šteti od množine." (1 Moj 16,11.10) In kot večni spomenik njegove milosti je bila naprošena, da sina imenuje Izmael - "Bog sliši".

Abraham je imel skoraj sto let, ko mu je bila ponovljena obljuba o sinu z zagotovilom, da bo prihodnji dedič Sarin otrok. Toda Abraham še ni razumel obljube. Njegove misli so se takoj obrnile k Izmaelu in se oprijele verovanja, da bodo po njem izpolnjeni Božji milostni nameni. V svoji naklonjenosti do sina je vzkliknil: "O, da bi le Izmael živel pred teboj!" (1 Moj 17,18) Zdaj je bila obljuba ponovljena z besedami, ki jih ni bilo mogoče napačno razumeti: "Vendar ti pa Sara, tvoja žena, bo rodila sina, in ga imenuj Izaka; in svojo zavezo ustanovim z njim." (1 Moj 17,19) Bogu je bilo mar za očetove molitve. Rekel je: "A tudi za Izmaela sem te uslišal: glej, blagoslovil sem ga, ... in pomnožim ga presilno." (1 Moj 17,20)

Izakovo rojstvo je po dolgem čakanju in izpolnitvi najljubše želje napolnilo Abrahamove in Sarine šotore z veseljem. Agari pa je ta dogodek uničil najgloblje gojene srčne želje. Izmaela, ki je bil zdaj mladenič, so imeli vsi v taboru za dediča Abrahamovega bogastva in naslednika blagoslovov, ki so bili obljubljeni njegovim potomcem. Zdaj pa je bil nenadoma odrinjen. V svojem razočaranju sta mati in sin zasovražila Sarinega otroka. Splošno veselje je povečalo njuno ljubosumnost, dokler se ni Izmael drznil javno posmehovati dediču Božje obljube. Sara je v Izmaelovem vzkipljivem razpoloženju videla nenehno nesoglasje, zato je to povedala Abrahamu in ga rotila, naj pošlje Agaro in Izmaela proč iz tabora. Očaka je zajel velik nemir. Kako naj izžene Izmaela, svojega še vedno ljubljenega sina? V svoji zmedenosti je prosil za božansko vodstvo. Gospod mu je po svetem angelu ukazal, naj ugodi Sarini želji. Njegova ljubezen do Izmaela ali Agare ne sme ovirati ohranitve složnosti in sreče v družini. Angel mu je dal tolažilno obljubo, da Bog ne bo pozabil Izmaela, ohranil bo njegovo življenje in bo postal oče velikega/146/ ljudstva, četudi bo ločen od doma. Abraham je ubogal angelove besede, vendar ne brez grenkega trpljenja. Očetovsko srce je bilo obteženo s tihim žalovanjem, ko je odposlal Agaro in svojega sina.

Abrahamu dano navodilo glede svetosti zakonskega odnosa naj bo nauk za vse čase. Objavlja, da morajo biti pravice in sreča tega odnosa skrbno čuvane, celo za ceno velike žrtve. Sara je bila edina resnična Abrahamova žena. Njenih pravic žene in matere ni imela pravice deliti nobena druga. Spoštovala je svojega moža in v tem je v Novi zavezi predstavljena kot vzoren zgled. Ni pa bila pripravljena Abrahamovih čustev deliti še s kom, in Gospod je ni karal zaradi prošnje za izgon svoje tekmice. Ne Abraham ne Sara nista zaupala Božji moči, in ta napaka je vodila v zakon z Agaro.

Bog je Abrahama poklical, da bi bil oče zvestih. Njegovo življenje je moralo biti zgled vere prihodnjim rodovom. Njegova vera pa ni bila popolna. Pokazal je nezaupanje v Boga, ko je zatajil dejstvo, da je Sara njegova žena, in ponovno, ko se je poročil z Agaro. Da bi dosegel najvišje merilo, ga je Bog podvrgel še enemu preizkusu, najtežjemu, ki ga je bil človek kdaj poklican zdržati. V nočni prikazni mu je bilo ukazano, naj odide v deželo Morijo in tam daruje sina kot žgalno daritev na gori, ki mu bo pokazana.

Ko je Abraham prejel ta ukaz, je bil star sto dvajset let. Celo vrstniki so ga imeli za starca. V svojih mlajših letih je zlahka prenašal garanje in kljuboval nevarnostim, zdaj pa je gorečnost njegove mladosti minila. Nekdo se lahko v krepkosti možatosti pogumno srečuje s težavami in bedo, ki bodo pozneje v življenju povzročile, da bo njegovo srce pešalo, ko se bodo noge opotekale proti grobu. Bog pa je prihranil svoj zadnji in najtežji preizkus za Abrahama do časa, ko so ga leta zelo težila in je hrepenel po počitku od zaskrbljenosti in garanja.

Očak je bival v Bersebi, kjer sta ga obdajala blaginja in čast. Bil je zelo bogat, zato so ga deželni vladarji častili kot mogočnega kneza. Tisoče ovac in govedi je pokrivalo planjave, ki so se razprostirale za njegovim taborom. Povsod so bili šotori njegovih hlapcev, domovi nekaj sto zvestih služabnikov. Obljubljeni sin je ob njem zrasel v moža. Zdelo se je, da so nebesa s svojim/147/ blagoslovom kronala požrtvovalno življenje v potrpežljivi vztrajnosti zakasnelega upanja.

S poslušnostjo vere je Abraham zapustil rojstno deželo - se odvrnil od grobov svojih očetov in doma svojih sorodnikov. Kakor tujec je taval v deželi svoje dediščine. Dolgo je čakal na rojstvo obljubljenega dediča. Na Božji ukaz je odposlal sina Izmaela. In zdaj, ko je dolgo pričakovani otrok prehajal iz otroka v moža in je očak končno razpoznal izpolnitev svojih upov, je bil pred njim preizkus, ki je bil večji od vseh prejšnjih.

Ukaz je bil izrečen z besedami, ki so očetovo srce obdale s tesnobo. "Vzemi sedaj svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, ... ter daruj mi ga ... v žgalno daritev." (1 Moj 22,2) Izak je bil luč njegovega doma, razvedrilo na stara leta, predvsem pa dedič obljubljenega blagoslova. Če bi izgubil takega sina v nesreči ali zaradi bolezni, bi bolečina razparala očetovo srce; upognila bi njegovo sivo glavo zaradi žalovanja. Ampak ukazano mu je bilo z lastnimi rokami preliti kri tega sina. To se mu je zdela strašna nemogoča stvar.

Satan ga je bil pripravljen zapeljati, saj božanski zakon pravi: "Ne ubijaj," (2 Moj 20,13) in Bog ne bi zahteval, kar je bil nekoč prepovedal. Ko je Abraham stopil iz šotora, se je ozrl v tiho in jasno nebo in si v spomin priklical obljubo, ki jo je dobil pred skoraj petdesetimi leti, da bo njegovo potomstvo nešteto kakor zvezde na nebu. Kako naj usmrti Izaka, če naj bo po njem izpolnjena obljuba? Abraham je bil skušan z vero, da se mu je vse skupaj dozdevalo. V svojem strahu in tesnobi je pokleknil na zemljo in molil, kakor ni molil še nikoli doslej. Molil je za kakšno potrditev ukaza, če mora zares izvršiti to strašno dolžnost. Spomnil se je angelov, ki so bili poslani, da mu razodenejo Božji načrt uničenja Sodome, in ti so mu prenesli obljubo, da bo dobil tega sina Izaka. Šel je na kraj, kjer je nekajkrat srečal nebeške poslance. Upal je, da jih bo ponovno srečal in prejel nadaljnja navodila. Toda nihče mu ni prišel na pomoč. Zdelo se je, da ga je ovila tema, v ušesih pa mu je zvenel Božji ukaz: "Vzemi sedaj svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš." (1 Moj 22,2) Ubogati je moral ta ukaz in ni si drznil odlašati. Približeval se je dan in moral se je podati na pot.

Ko se je vrnil v svoj šotor, je stopil do prostora, kjer je Izak spal globok, neobtežen spanec mladosti in nedolžnosti. Za/148/ trenutek se je oče ozrl na ljub obraz svojega sina, potem pa se tresoč obrnil. Stopil je do Sare, ki je prav tako spala. Ali naj jo zbudi, da bo še zadnjič objela svojega otroka? Ali naj ji pove o Božji zahtevi? Želel ji je izliti breme svojega srca in z njo podeliti to strašno odgovornost, vendar se je bal, da bi ga utegnila ovirati. Izak je bil njeno veselje in ponos; njeno življenje je bilo izpolnjeno v njem, zato bi materina ljubezen lahko zavrnila daritev.

Končno je Abraham poklical sina in mu povedal o ukazu, da mora darovati na oddaljeni gori. Izak je pogosto odhajal z očetom k bogoslužju k enemu od številnih oltarjev, ki so označevali očetova tavanja, zato ta klic ni izzval začudenja. Priprave za potovanje so bile kmalu končane. Drva so bila pripravljena in položena na osla in še z dvema služabnikoma so se odpravili.

Oče in sin sta v tišini potovala drug ob drugem. Očak je razmišljal o svoji obremenjujoči skrivnosti, zato ni mogel govoriti. Njegove misli so bile pri ponosni, ljubeči materi in dnevu, ko se bo vrnil domov sam. Dobro je vedel, da ji bo nož predrl srce, ko bo vzeto življenje njenemu sinu.

Tisti dan - najdaljši, kar ga je Abraham kdaj doživel - se je počasi približeval koncu. Medtem ko so sin in služabnika spali, je preživel noč v molitvi. Upal je, da bo prišel nebeški poslanec in rekel, da je dovolj preizkušanja in da se lahko mladenič nepoškodovan vrne k svoji materi. Toda nobeno olajšanje ni doseglo njegove izmučene duše. Še en dolg dan in noč ponižnosti in molitve, medtem ko mu je v ušesih odmeval ukaz, ki naj bi ga pustil brez otroka. Satan je bil blizu in mu šepetal dvome in nevero, toda Abraham se je upiral njegovim predlogom. Tik preden so odšli na pot tretji dan, je očak, oziraje se na sever, opazil obljubljeni znak, oblak slave, ki je obdajal goro Morijo. Vedel je, da je glas, ki mu je spregovoril, prišel iz nebes.

Celo zdaj ni godrnjal zoper Boga, temveč je krepil svojo dušo z razmišljanjem o dokazih Gospodove dobrote in zvestobe. Ta sin mu je bil dan nepričakovano, in ali nima On, ki mu je dal dragoceni dar, pravice odpoklicati svoje lastnine? Potem je vera ponovila obljubo: "V Izaku se ti bo imenovalo potomstvo," (1 Moj 21,12) in sicer bo tako številno kakor zrna peska na obali. Izak je bil čudežen otrok, ali ga ne bi mogla obnoviti moč, ki/151/ mu je dala življenje? Abraham je gledal vse to in se oprijel božanske besede. Pomislil je, "da more Bog zbujati tudi od mrtvih". (Heb 11,19)

Nihče razen Boga ni mogel razumeti, kako velika je bila očetova žrtev, ko je moral privoliti v sinovo smrt. Abraham ni želel, da bi bil še kdo poleg Boga priča poslovilnemu prizoru. Služabnikoma je ukazal, naj ostaneta zadaj, rekoč: "Ostanita tukaj z oslom, jaz pa in deček pojdeva do tja, in ko odmoliva, se vrneva k vama." (1 Moj 22,5) Položil je drva na Izaka, ki bo darovan, oče pa je vzel nož in ogenj in skupaj sta se vzpenjala proti gorskemu vrhu. Mladenič se je na tiho spraševal, kje bosta tako daleč od črede dobila daritev. Končno je spregovoril: "Oče moj! ... Glej, ogenj in drva, a kje je jagnje za žgalno daritev?" (1 Moj 22,7) O, kakšen preizkus je bil to! Kako so ljubke besede "moj oče" prebodle Abrahamovo srce! Pa še vedno mu ni mogel povedati. "Bog si preskrbi jagnje za žgalno daritev, moj sin," je odvrnil. (1 Moj 22,8)

Na določenem mestu sta postavila oltar in nanj položila drva. Potem je Abraham s tresočim se glasom svojemu sinu razkril božansko sporočilo. Izak je s strahom in začudenjem zvedel za svojo usodo, vendar se ni upiral. Lahko bi ušel svoji usodi, če bi hotel. Od žalosti strt starec, izčrpan od boja zadnjih treh strašnih dni, ne bi mogel nasprotovati volji krepkega mladeniča. Ampak Izak je bil od mladosti naučen hitro in zaupljivo ubogati, in ko mu je bil razodet Božji namen, se je voljno prepustil. Bil je sodeležnik Abrahamove vere in se je čutil počaščenega, ko je bil poklican dati svoje življenje kot daritev Bogu. Nežno je poskušal ublažiti očetovo žalost in pomagal njegovim nemirnim rokam, ko so ga vezale na oltar.

Tedaj so bile izgovorjene zadnje besede ljubezni, prelite zadnje solze in opravljen zadnji objem. Oče je dvignil nož, da bi zaklal svojega sina, ampak tedaj se je njegova roka nenadoma ustavila. "Abraham, Abraham!" Hitro je odgovoril: "Tu sem!" In spet je bilo slišati glas: "Ne iztezaj svoje roke na dečka in nič mu ne stori: kajti sedaj sem spoznal, da se bojiš Boga, ker mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca." (1 Moj 22,11.12)/152/

Potem je Abraham zagledal ovna, ki je bil "z rogovi zapleten v trnje". (1 Moj 22,13) Hitro je pograbil novo žrtev in jo daroval "namesto svojega sina". (1 Moj 22,13) V svojem veselju in hvaležnosti je Abraham na novo poimenoval sveti kraj v "Jahve jire ... Gospod preskrbi". (1 Moj 22,14)

Na gori Moriji je Bog ponovno obnovil svojo zavezo in s svečano prisego potrdil blagoslov Abrahamu in njegovemu potomstvu po vseh prihodnjih rodovih: "Pri sebi samem prisegam, govori Gospod: Ker si to storil in mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom obiloma blagoslovil in silno pomnožil tvoje potomstvo kakor zvezde na nebu in kakor pesek ob morskem obrežju, in tvoje potomstvo bo v last imelo vrata svojih sovražnikov; in blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v tvojem potomstvu, ker si poslušal moj glas." (1 Moj 22,16-18)

Abrahamovo veliko dejanje vere stoji kakor steber luči, ki razsvetljuje pot Božjih služabnikov v vseh naslednjih vekih. Abraham se ni poskušal opravičiti, da mu ne bi bilo treba izvršiti Božje volje. V tistih treh dnevih potovanja je imel dovolj časa za premislek, da bi lahko dvomil o Bogu, če bi bil nagnjen k dvomu. Lahko bi razglabljal, da bi ga umor sina označil za morilca, drugega Kajna. Posledica tega bi bila, da bo njegov nauk zavržen in preziran ter bo uničena njegova moč, da dela dobro soljudem. Lahko bi se pogajal, da so leta opravičilo za njegovo neposlušnost. Toda očak se ni zatekel k nobenemu teh izgovorov. Abraham je bil človek, čigar hrepenenja in navezanost so bila kakor naša, vendar se ni ustavljal pri vprašanju, kako bo izpolnjena obljuba, če bo Izak zaklan. Ni se pogajal s svojim bolečim srcem. Vedel je, da je Bog pravičen in pošten v vseh svojih zahtevah, ter je ubogal ukaz do zadnje črke.

"Abraham pa je veroval Bogu, in vštelo se mu je za pravičnost, in Božji prijatelj je bil imenovan." (Jak 2,23) Pavel pa pravi: "Spoznajte torej, da so tisti, ki so iz vere, Abrahamovi sinovi." (Gal 3,7) Abrahamova vera se je razodevala z deli. "Ali ni bil Abraham, naš oče, opravičen iz del, ko je daroval Izaka, svojega sina, na oltarju? Vidiš torej, da je vera sodelovala z njegovimi deli, in iz del je bila vera popolna." (Jak 2,21.22) Mnogo jih je, ki ne razumejo povezave med vero in deli. Taki pravijo: "Samo veruj v Kristusa, pa boš rešen. Ni ti treba izpolnjevati/153/ zapovedi." Vendar se bo pristna vera pokazala v poslušnosti. Kristus je rekel neverujočim Judom: "Ko bi bili Abrahamovi sinovi, bi delali Abrahamova dela." (Jan 8,39) Glede očeta zvestih pa Gospod izjavlja: "Abraham je poslušal moj glas in je bil pokoren mojim poveljem, mojim zapovedim, naredbam in mojim postavam." (1 Moj 26,5) Apostol Jakob pa je rekel: "Tako tudi vera, ako nima del, je mrtva sama ob sebi." (Jak 2,17) Janez, ki se je zelo ukvarjal z ljubeznijo, pa nam pravi: "Kajti to je Božja ljubezen, da držimo njegove zapovedi." (1 Jan 5,3)

Po simbolu in obljubi je Bog "naprej oznanil Abrahamu blagovestje". (Gal 3,8) Očakova vera je bila uperjena na prihajajočega Odrešenika. Kristus je rekel Judom: "Abraham, vaš oče, se je veselil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se je vzradoval." (Jan 8,56) Oven, ki je bil darovan namesto Izaka, je predstavljal Božjega Sina, ki bo darovan namesto nas. Ko je bil človek obsojen na smrt zaradi prestopkov Božjega zakona, je Oče, gledajoč svojega Sina, rekel grešniku: "Ostani živ, našel sem odkupnino."

Bog je zapovedal Abrahamu zaklati sina, da bi to vtisnilo na njegov um resničnost evangelija in hkrati preizkusilo njegovo vero. Smrtni boj, ki ga je preživljal v temnih dnevih grozne preizkušnje, je bil dovoljen, da bi lahko iz lastne izkušnje razumel nekaj o velikosti daritve, ki jo bo neskončni Bog daroval za človekovo odrešitev. Noben drug preizkus ne bi Abrahamu prizadel toliko duševne muke kakor prav darovanje lastnega sina. Bog je prepustil svojega Sina smrtnemu boju in sramotitvi. Angelom, ki so bili priče poniževanju in duševni tesnobi Božjega Sina, ni bilo dovoljeno posredovati, kakor so pri Izaku. Ni bilo glasu, ki bi zaklical: "Dovolj je." Da bi rešil padli rod, je Kralj slave daroval svoje življenje. Kateri močnejši dokaz bi lahko bil dan o Božjem neskončnem sočutju in ljubezni? "On, ki lastnemu Sinu ni prizanesel, temveč ga je dal za nas vse, kako ne bo tudi z njim nam vsega podaril?" (Rim 8,32)

Daritev, ki je bila zahtevana od Abrahama, ni bila samo za njegovo dobro in ne samo za korist prihodnjih rodov. Bila je tudi v pouk brezgrešnim bitjem nebes in drugim svetovom. Bojišče med Kristusom in Satanom - polje, na katerem se izvršuje načrt odrešitve - je učbenik vesolja. Ker je Abraham/154/ pokazal pomanjkanje vere v Božje obljube, ga je Satan pred Bogom in angeli obtožil, da ni izpolnil pogojev zaveze, in zato ni vreden njenih blagoslovov. Bog je želel dokazati zvestobo svojega služabnika pred vsemi nebesi. Želel je prikazati, da ne more sprejeti ničesar manj od popolne poslušnosti, in jim hkrati popolneje pokazati načrt zveličanja.

Nebeška bitja so bila priče prizoru, ko sta bili preizkušeni Abrahamova vera in Izakova pokornost. Preizkus je bil veliko težji od Adamovega. Sporazum o prepovedi, ki je bil naložen našim prvim staršem, ni zajemal trpljenja, ukaz Abrahamu pa je zahteval najbolj bolečo žrtev. Vsa nebesa so z občudovanjem in začudenjem opazovala Abrahamovo odločno poslušnost. Vsa nebesa so ploskala njegovi zvestobi. Satanove obtožbe so se izkazale za lažne. Bog je izjavil svojemu služabniku: "Sedaj sem spoznal, da se bojiš Boga, ker mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca," čeprav te je Satan obtožil. (1 Moj 22,12) Božja zaveza, ki je bila Abrahamu potrjena s prisego pred razumnimi bitji drugih svetov, je pričala, da bo poslušnost nagrajena.

Celo angelom je bilo težko dojeti skrivnost odrešitve - dojeti, da mora Poveljnik nebes, Božji Sin, umreti za prestopnike. Ko je bil Abrahamu dan ukaz, naj daruje svojega sina, je to zbudilo zanimanje vseh nebeških bitij. S silno vnemo so opazovali vsak korak v izpolnitvi tega ukaza. Ko je na Izakovo vprašanje: "A kje je jagnje za žgalno daritev?"(1 Moj 22,7) Abraham odgovoril: "Bog si priskrbi jagnje," (1 Moj 22,8) in ko je bila očetova roka ustavljena ravno, ko je hotel zaklati sina, ter je bil namesto Izaka darovan oven - je na skrivnost odrešitve posijala svetloba. Tedaj so celo angeli jasneje razumeli čudovit ukrep, ki ga je Bog storil za človekovo zveličanje. (1 Pet 1,12)/155/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!