 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
15. Izakova poroka (angleško)
Temeljno besedilo 1 Moj 24
Abraham se je postaral in pričakoval skorajšnjo smrt. Čakalo ga je še eno dejanje, da bi zagotovil izpolnitev obljube potomcem. Izaka je Bog določil za naslednika kot izpolnjevalca Božjega zakona in očeta izvoljenega ljudstva, vendar še ni bil poročen. Kanaanci so bili predani malikovalstvu in Bog je prepovedal poroke med njimi in njegovim ljudstvom, ker je vedel, da take zveze vodijo v odpadništvo. Očak se je bal kvarnih vplivov, ki so obdajali njegovega sina. Abrahamova stalna vera v Boga in podrejenost njegovi volji sta odsevali v Izakovem značaju. Ampak mladeničeva čustva so bila močna, zato je bil nagnjen k nežnosti in popustljivosti. Če bi se družil s kakšno, ki se ne boji Boga, bi bil v nevarnosti, da žrtvuje načela zaradi skladnosti. Abrahamu je bila izbira žene za sina zelo pomembna stvar. Želel ga je poročiti s tako, ki ga ne bo odpeljala od Boga.
V starih časih so priprave na poroko v glavnem opravili starši. To je bila navada tudi med tistimi, ki so častili Boga. Od nikogar se ni zahtevalo, da se poroči s kom, kogar ne ljubi. Toda kot dokaz svoje naklonjenosti so mlade vodili njihovi izkušeni, bogaboječi starši. Starši so bili osramočeni in štelo se je celo za hudodelstvo, če se ni ravnalo tako.
Izak je zaupal očetovi modrosti in ljubezni in mu zadovoljno prepustil zadevo. Veroval je namreč, da bo tudi sam Bog vodil izbiro. Očakove misli so se vrnile k sorodstvu njegovega očeta v Mezopotamiji. Čeprav niso bili prosti malikovalstva, so gojili spoznanje pravega Boga in ga tudi častili. Izak ne sme zapustiti Kanaana, da bi odšel k njim, toda morda je med njimi najti tako, ki bi zapustila dom in se pridružila Izaku pri vzdrževanju/171/ čistega češčenja živega Boga. Abraham je pomembno zadevo zaupal "svojemu najstarejšemu hlapcu", pobožnemu, izkušenemu možu z zdravim razsojanjem, ki mu je že dolgo in zvesto služil. (1 Moj 24, 2) Od hlapca je zahteval, da svečano priseže pred Gospodom, da ne bo vzel Izaku žene izmed Kanaank, temveč bo izbral mladenko iz Nahorjeve družine v Mezopotamiji. Naročil mu je, naj ne jemlje Izaka s seboj. Če poslanec ne bo mogel najti mladenke, ki bo pripravljena zapustiti svoje sorodnike, bo prost te prisege. Očak je opogumil hlapca za težavno in občutljivo nalogo in mu zagotovil, da bo Bog storil uspešno njegovo poslanstvo. Rekel je: "Gospod, Bog nebes, ki me je vzel iz hiše mojega očeta, ... on pošlje svojega angela pred teboj." (1 Moj 24,7)
Poslanec ni odlašal. S seboj je vzel deset kamel za svojo družbo in da se bo nevesta lahko vrnila z njim. Poskrbel je tudi za darove za bodočo ženo in njene prijateljice ter odpotoval čez Damask in naprej do rodovitnih nižin ob robu veletoka Vzhoda. Ko je prispel v Haran, "Nahorjevo mesto", (1 Moj 24,10) je počival zunaj obzidja blizu vodnjaka, h kateremu so ob večerih hodile zajemat ženske. Bil je zaskrbljen. Njegova izbira bo obrodila pomembne sadove ne samo za družino njegovega gospodarja, temveč tudi prihodnjim rodovom. In kako naj izbere modro med popolnimi tujkami? Spomnil se je Abrahamovih besed, da bo Bog pred njim poslal angela, zato je goreče molil za jasno vodstvo. V domu svojega gospodarja je bil navajen nenehne prijaznosti in gostoljubnosti, zato je zdaj prosil, da bi dejanje ustrežljivosti pokazalo mladenko, ki jo je izbral Bog.
Komaj je izgovoril molitev, že je bil dan odgovor. Med ženami, ki so se zbrale pri vodnjaku, je njegovo pozornost pritegnilo vljudno vedenje ene izmed njih. Ko je šla od vodnjaka, ji je šel tujec naproti in jo prosil za vodo iz vrča, ki je visel čez njeno ramo. Prošnja je naletela na prijazen odgovor in ponudbo, da bo napojila tudi kamele. To je bilo delo, ki je bilo v navadi tudi za hčere knezov, da so napojile očetove črede ovac in govedi. Tako je bilo dano želeno znamenje. Deklica je bila "silno lepe postave", njena pripravljenost pomagati pa je pričala o prijaznem srcu ter delavni/172/ in energični naravi. (1 Moj 24,16) Tako daleč je bila božanska roka z njim. Ko je poslanec nagradil njeno prijaznost z bogatimi darovi, je vprašal po njenih starših, in ko je spoznal, da je hči Betuela, Abrahamovega nečaka, se je "priklonil in molil Gospoda". (1 Moj 24,26)
Mož je vprašal, ali lahko ostane v očetovi hiši, s svojimi izrazi hvaležnosti pa je razodel dejstvo o svoji povezavi z Abrahamom. Ko se je vrnila domov, je mladenka povedala, kaj se je zgodilo, njen brat Laban pa je takoj pohitel pripeljat tujca in njegove spremljevalce, da bi jih pogostili.
Eliezer pa ni hotel pokusiti hrane, dokler ni razložil svoje naloge, svoje molitve ob vodnjaku in okoliščin, ki so to spremljale. Potem je rekel: "Sedaj torej, če vas je volja milost in zvestobo izkazati mojemu gospodu, mi povejte; če pa ne, mi povejte, da krenem na desno ali na levo." (1 Moj 24,49) Odgovorili so: "Od Gospoda je izšla ta reč, ne moreva ti reči slabega ali dobrega. Glej, Rebeka ti je na voljo, vzemi jo in odidi, in žena bodi sinu tvojega gospodarja, kakor je govoril Gospod." (1 Moj 24,50.51)
Potem ko je družina privolila, so povprašali tudi Rebeko, ali bi šla tako zelo daleč od očetove hiše, da bi se poročila z Abrahamovim sinom. Iz dogodkov je sklepala, da jo je Bog izbral za Izakovo ženo, zato je rekla: "Pojdem." (1 Moj 24,58)
Ker je služabnik vedel, kako vesel bo gospodar zaradi uspeha njegovega poslanstva, je želel hitro oditi. Zjutraj so se odpravili na pot domov. Abraham je bival v Bersebi in Izak, ki je šel pogledat črede v sosednjo deželo, se je vrnil v očetov šotor, da bi pričakal prihod poslanca iz Harana. "In Izak je šel premišljat po polju, ko se je večerilo; in ko povzdigne oči in pogleda, glej, velblode, ki so se bližali. In Rebeka povzdigne oči in zagleda Izaka, in spusti se dol z velbloda. In reče hlapcu: Kdo je oni mož, ki prihaja po polju nam naproti? In hlapec reče. Ta je moj gospod. Ona pa vzame svoje zagrinjalo ter se pokrije. Tedaj pove hlapec Izaku vse, kar je bil opravil. In Izak jo pelje v šotor Sare, svoje matere, in vzame Rebeko, da mu bo žena, in ljubil jo je. Tako se je Izak potolažil po svoji materi." (1 Moj 24,63-67)
Abraham je poznal posledice mešane poroke teh, ki se bojijo Boga, s temi, ki se ga ne boje, od Kajnovega/173/ do svojega časa. Pred očmi je imel posledice svojega zakona z Agaro in zakonske zveze Izmaela in Lota. Pomanjkanje vere pri Abrahamu in Sari je z Izmaelovim rojstvom mešalo pravično potomstvo z brezbožnim. Očetovemu vplivu na sina je nasprotovalo materino malikovalsko sorodstvo in Izmaelova zveza s poganskimi ženami. Ljubosumnost Agare in žena, ki jih je izbrala Izmaelu, so obdajale njegovo družino z oviro, ki si jo je Abraham zaman prizadeval premagati.
Abrahamovi prejšnji nauki so vplivali na Izmaela, toda vpliv njegovih žen je povzročil, da so v njegovi družini malikovali. Izmael je bil ločen od očeta in zagrenjen zaradi zdrah in povezanosti z domom, v katerem je manjkalo ljubezni in Božjega strahu. Zato je bil primoran izbrati divje in roparsko življenje puščavskega poveljnika; "njegova roka bo zoper vse in vseh roke zoper njega". (1 Moj 16,12) V poznejših dnevih se je spokoril zaradi svojih hudobnih poti in se vrnil k očetovemu Bogu, vendar je ostalo njegovo potomstvo ožigosano za zmeraj. Mogočno ljudstvo, ki je izšlo iz njega, je bilo nemirno in pogansko ljudstvo ter je vedno nadlegovalo in žalostilo Izakove potomce.
Lotova žena je bila sebična in neverna ženska ter se je trudila ločiti svojega moža od Abrahama. Če ne bi bilo nje, Lot ne bi ostal v Sodomi in ne bi bil prikrajšan za nasvet modrega, bogaboječega očaka. Vpliv njegove žene in zveza s hudobnim mestom bi ga pripeljala do tega, da bi odpadel od Boga, če ne bi imel zveste izobrazbe, ki jo je prej prejel od Abrahama. Lotova poroka in njegova izbira Sodome za dom sta bili prva člena v verigi dogodkov, ki so bili nevarni za svet v naslednjih rodovih.
Nihče, ki se boji Boga, se ne more brez nevarnosti povezati s kom, ki se ga ne boji. "Moreta li dva skupaj hoditi, če se ne sporazumeta?" (Am 3,3) Sreča in blaginja zakonskega odnosa temeljita na enotnosti zakoncev. Med vernikom in nevernikom pa obstaja osnovna razlika v okusu, nagnjenjih in namenih. Takšna služita dvema gospodarjema, med katerima ne more biti soglasja. Naj bodo načela enega še tako čista in pravilna, bo vpliv nevernega težil k temu, da bi ga oddaljil od Boga./174/
Kdor je sklenil zakon pred spreobrnjenjem, postane s svojo spreobrnitvijo še bolj obvezen biti zvest partnerju, naj se še tako razlikujeta glede vere. Vendar mora Božje zahteve spoštovati nad vsako pozemsko povezavo, čeprav zaradi tega lahko nastopijo preizkušnje in preganjanje. Z duhom ljubezni in krotkosti ima lahko taka zvestoba vpliv, da pridobi neverujočega. Poroka kristjana z nevernim pa je v Svetem pismu prepovedana. Gospodov ukaz je: "Ne vlecite tujega jarma z neverniki." (2 Kor 6,14)
Izaka je Bog zelo počastil, ko ga je naredil za dediča obljub, ki bodo v blagoslov svetu. Pa vendar se je pri štiridesetih letih pokoril očetovi presoji, ko je določil izkušenega bogaboječega služabnika, da mu izbere ženo. Sad te poroke je, kakor kaže Sveto pismo, nežna in lepa slika domače sreče: "In Izak jo pelje v šotor Sare, svoje matere, in vzame Rebeko, in ljubil jo je. Tako se je Izak potolažil po svoji materi." (1 Moj 24,67)
Kakšno nasprotje med Izakom in mladino naših dni, celo med tistimi, ki trdijo, da so kristjani! Mladi prepogosto mislijo, da je izročitev njihovih čustev stvar, o kateri se morajo posvetovati samo s seboj. Stvar, ki naj je ne bi nadzirali ne starši ne Bog. Že dolgo preden postanejo zreli moški in ženske, se imajo za sposobne za odločanje brez pomoči svojih staršev. Nekaj let zakonskega življenja po navadi zadostuje, da uvidijo svojo napako, vendar je pogosto prepozno, da bi preprečili njene pogubne posledice. Zaradi enakega pomanjkanja modrosti in samonadzora, ki sta narekovala naglo izbiro, je dovoljeno, da se zadeva slabša, vse dokler zakon ne postane težak jarem. Mnogi so si tako uničili srečo v tem življenju in upanje v prihodnje življenje.
Če obstaja kaj, kar mora biti skrbno premišljeno in v čemer moramo prositi za nasvet starejše in bolj izkušene osebe, potem je to zakon. Če je bilo Sveto pismo kdaj potrebno kot svetovalec, če moramo kdaj prositi za božansko vodstvo v molitvi, potem je to, preden storimo korak, ki zveže osebi za vse življenje.
Starši ne smejo nikoli pozabiti svoje odgovornosti za prihodnjo srečo svojih otrok. Izakovo spoštovanje/175/ očetove presoje je bilo sad vzgoje, ki ga je učila ljubiti življenje poslušnosti. Medtem ko je Abraham zahteval od svojih otrok, da spoštujejo starševsko oblast, je njegovo vsakdanje življenje pričalo, da ta oblast ni sebično ali samovoljno nadzorovanje, temveč temelji na ljubezni in ima za cilj otrokovo blaginjo in srečo.
Očetje in matere bi morali čutiti, da so dolžni voditi čustva mladih, da bi vzljubili primerno družbo. Za dolžnost bi morali imeti s svojimi nauki in zgledi ob pomoči Božje milosti oblikovati značaj otrok že od najzgodnejših let, da bi bili čisti in plemeniti ter bi jih privlačilo, kar je dobro in prav. Podobno privlači podobno; podobno ceni podobno. Vsadite ljubezen do resnice in čistosti in dobrote že zelo zgodaj v otroka, pa bo otrok iskal družbo tistih, ki imajo te značilnosti.
Starši naj v svojem značaju in domačem življenju ponazorijo ljubezen in dobrotljivost nebeškega Očeta. Dom naj bo poln sončne svetlobe. To bo vašim otrokom pomenilo veliko več kakor pa zemljišče ali denar. Domača ljubezen naj bo živa v njihovem srcu, da se bodo lahko na dom svojega otroštva ozirali kot na kraj miru in sreče, ki je skoraj nebeški. Člani družine nimajo vsi enakega značaja, zato bodo kdaj priložnosti za vajo iz potrpežljivosti in obzirnosti, toda z ljubeznijo in samodisciplino bodo lahko vsi povezani v najtesnejše občestvo.
Prava ljubezen je vzvišeno in sveto načelo. Po značaju se zelo razlikuje od ljubezni, ki jo prebudi vzgib in ki umre, ko je neprizanesljivo preizkušena. Z zvestobo do dolžnosti v domu staršev se morajo mladi pripraviti za svoj dom. Tukaj naj vadijo nesebičnost in razodevajo prijazno, vljudno in krščansko sočustvovanje. Tako bo ljubezen v srcu ostala topla, kdor pa bo šel iz takega doma osnovat svojo družino, bo vedel, kako povečati srečo nje, ki jo je izbral za življenjsko družico. Tako poroka ne bo konec ljubezni, temveč zgolj njen začetek./176/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!