Vsebina

Nazaj

Naprej

Očaki in preroki (Ellen G. White)

12. Abraham v Kanaanu (angleško)

Temeljno besedilo 1 Moj 13 do 15; 17,1-16; 18

Abraham se je vrnil v Kanaan "silno bogat živine, srebra in zlata". (1 Moj 13,2) Lot je bil še vedno z njim in ponovno sta prišla v Betel ter tam postavila svoje šotore ob oltarju, ki sta ga postavila prejšnjič. Kmalu sta spoznala, da se z naraščanjem lastnine množijo težave. Sredi težav in preizkušenj sta skupaj živela v sozvočju, v blaginji pa je obstajala nevarnost, da se bosta sprla. Paša ni zadostovala za črede ovac in govedi obeh in pogoste prepire med pastirji sta morala poravnati gospodarja. Bilo je očitno, da se morata raziti. Abraham je bil po letih starejši od Lota in njegov nadrejeni v sorodstvu, bogastvu in položaju. Zato je prvi predlagal načrte za ohranitev miru. Čeprav mu je vse ozemlje dal osebno Bog, se je vljudno odpovedal tej pravici.

Rekel je: "Nikar ne bodi prepira med menoj in teboj, med mojimi pastirji in tvojimi pastirji, ker sva moža brata. Ali ni pred teboj vsa dežela? Loči se, prosim, od mene: če torej na levo, pojdem jaz na desno, če pa na desno, pojdem na levo." (1 Moj 13,8.9)

Tukaj se je razodel plemeniti, nesebični Abrahamov duh. Koliko ljudi bi se v podobnih razmerah vsekakor oklepalo pravic in prednosti, ki jih imajo kot posamezniki! Koliko družin je tako razpadlo! Koliko cerkev se je tako razdelilo, zaradi česar je delo resnice postalo pregovor in očitek med hudobnimi! Abraham je rekel: "Nikar ne bodi prepira med menoj in teboj, ... ker sva moža brata," (1 Moj 13,8) ne samo po naravnem sorodstvu, temveč kot častilca resničnega Boga. Božji otroci povsod po svetu so ena družina. Vlada naj jim isti duh ljubezni in sprave. "Z bratovsko/132/ ljubeznijo srčno ljubite drug drugega; v spoštovanju dajajte prednost drug drugemu." (Rim 12,10) To uči naš Zveličar. Gojenje vzajemne spoštljivosti in pripravljenost drugim delati to, kar želimo, da bi kdo storil nam, bi izničilo polovico življenjskih tegob. Duh samopoveličevanja je Satanov. Srce, v katerem gojimo Kristusovo ljubezen, pa bo vsebovalo ljubezen, ki ne išče svojega. Taki bodo poslušali božansko zapoved: "Ne glejte vsak na svoje, ampak vsak tudi na to, kar je drugega." (Filip 2,4)

Čeprav je Lot dolgoval svojo blaginjo zvezi z Abrahamom, ni pokazal hvaležnosti svojemu dobrotniku. Vljudnost bi narekovala, da bi izbiro prepustil Abrahamu. Namesto tega pa si je sebično prizadeval prigrabiti vse prednosti. "In Lot povzdigne oči in vidi vso Jordanovo ravan, da jo je povsod namakala voda ... kakor Gospodov vrt, kakor Egiptovsko deželo, do tja, kjer se pride v Zoar." (1 Moj 13,10) Najrodovitnejše območje v vsej Palestini je bila Jordanska dolina, ki je opazovalce spominjala na izgubljeni Raj ter enačila lepoto in rodovitnost z ravninami, ki jih je namakal Nil in so jih nedavno zapustili. Imela je tudi bogata in lepa mesta, ki so vabila k donosnemu prometu v svojih polnih trgih. Lot je zaslepljen z vizijo posvetnega dobička spregledal moralno in duhovno zlo, na katero bo tam naletel. Prebivalci ravnine so bili "hudobni in veliki grešniki pred Gospodom". (1 Moj 13,13) Tega Lot ni vedel ali pa se za to ni menil. Izbral je "vso Jordanovo ravan" in je "pomikal prav do Sodome svoje šotore". (1 Moj 13,11.12) Kako malo se je zavedal strašnih posledic sebične izbire!

Abraham je po ločitvi z Lotom znova prejel od Gospoda obljubo o darovanju celotne dežele. Kmalu potem se je preselil v Hebron, postavil svoj šotor pod Mamrejevimi hrasti in poleg njega tudi oltar Gospodu. Prebival je v prostranosti visoko ležečih planjav, z oljkovimi nasadi in vinogradi, s polji valovitega žita, zadovoljen s svojim preprostim življenjem očaka, Lotu pa je prepustil nevarno razkošje Sodomske doline.

Okoliška ljudstva so Abrahama spoštovala kot mogočnega kneza ter modrega in sposobnega poveljnika. Sosedov ni prikrajšal za svoj vpliv. Njegovo življenje in značaj sta v občutnem nasprotju z življenjem in značajem častilcev malikov kazala/133/ zgovoren vpliv v prid prave vere. Njegova vdanost Bogu je bila neomahljiva, vljudnost in dobrota sta vlivali zaupanje in prijateljstvo, neizumetničena velikost pa je zapovedovala spoštovanje in čislanje.

Svoje vere ni ljubosumno čuval kakor dragocen zaklad, da bi jo užival kot edini lastnik. Prave vere ne moremo tako omejiti, ker tak duh nasprotuje načelom evangelija. Če v srcu prebiva Kristus, ni mogoče prikriti luči njegove navzočnosti, sicer, bo ta luč oslabela. Nasprotno pa bo vedno svetlejša, ko bomo iz dneva v dan s svetlimi žarki Sonca pravičnosti preganjali meglice sebičnosti in greha, ki ovijajo dušo.

Božji ljudje so njegovi predstavniki na zemlji. Namenjeni so za luč v moralni temi tega sveta. Razkropljeni po vsej deželi, v mestih, predmestjih in vaseh so Božje priče, prenosniki, po katerih neverujočemu svetu sporoča spoznanje svoje volje in čudesa svoje milosti. Njegov načrt je, da bi vsi deležniki velikega zveličanja postali njegovi misijonarji. Kristjanova pobožnost postavlja merilo, po katerem posvetni sodijo evangelij. Potrpežljivo prenašanje tegob, hvaležnost za prejete blagoslove, ponižnost, prijaznost, usmiljenje in ljubezen, ki se kažejo iz navade, so luči, ki svetijo v značaju pred svetom ter tako razodevajo nasprotje s temo, ki izhaja iz sebičnosti naravnega srca.

Abraham je imel obilno vero, bil je plemenit v radodarnosti, neomahljiv v poslušnosti in ponižen v preprostosti svojega romarskega življenja. Poleg tega je bil prav tako moder v vedenju ter pogumen in spreten v boju. Kljub temu da je bil znan kot učitelj nove vere, so mu ponudili prijateljstvo trije kraljevski bratje, vladarji Amorejske planjave, v kateri je bival. Ponudili so mu pristop v zvezo z njimi zaradi večje varnosti. Dežela je bila namreč polna nasilja in zatiranja. Kmalu se je ponudila priložnost, da se je okoristil s to zvezo.

Kedorlaomer, elamski kralj, je štirinajst let poprej zavzel Kanaan ter si ga podvrgel. Nekaj knezov se je zdaj uprlo, zato je elamski kralj s štirimi zavezniki vdrl v deželo, da bi jih prisilil k pokornosti. Pet kanaanskih kraljev je združilo svoje čete in se spopadlo z zavojevalci v Sidimski dolini, vendar so bili popolnoma poraženi. Velik/134/ del vojske so pomorili, kdor pa se je rešil, je zbežal na varno v planine. Zmagovalci so oplenili nižinska mesta in odšli z ogromnim plenom in množico ujetnikov. Med njimi so bili tudi Lot in njegova družina.

Abraham, ki je v miru bival v nasadu Mamrejevih hrastov, je od ubežnikov zvedel vse o bitki in nesreči, ki je doletela njegovega nečaka. Abraham ni gojil neprijetnih spominov na Lotovo nehvaležnost. V njem so se prebudila čustva do Lota. Zato se je odločil, da ga bo rešil. Najprej se je posvetoval z Bogom in se pripravil na boj. Iz lastnega tabora je zbral tristo osemnajst izurjenih služabnikov. Ti so bili vzgojeni v Božjem strahu, služili so svojemu gospodarju in imeli spretne roke. Njegovi zavezniki Mamre, Eskol in Aner so se mu pridružili s svojimi trumami ter so skupaj začeli zasledovati zavojevalce. Elamci in njihovi zavezniki so taborili v Danu, na severni kanaanski meji. Razvneti zaradi zmage in brez strahu pred napadom poraženih sovražnikov so se prepustili veseljačenju. Očak je razdelil svoje sile tako, da so se jim približali iz različnih smeri in tabor napadli ponoči. Z napadom, ki je bil tako silovit in nepričakovan, je hitro dosegel zmago. Elamski kralj je bil ubit in njegove zaradi strahu ohromljene čete so bile uničene. Lot in njegova družina z vsemi ujetniki in njihovimi dobrinami so bili osvobojeni, bogat plen pa je prišel v roke zmagovalcev. Zmaga je bila Abrahamova zasluga pod Božjim vodstvom. Jahvejev častilec ni samo pomagal državi, temveč se je izkazal za pogumnega moža. Izkazalo se je, da pravičnost ni strahopetnost in da je Abrahama vera naredila pogumnega, ko je treba obvarovati pravico in zaščititi zatirane. Njegovo junaško dejanje je naredilo velik vpliv na okoliška plemena. Ob vrnitvi mu je sodomski kralj prišel naproti s spremstvom, da bi počastil zmagovalca. Ponujal mu je plen, samo za ujetnike je prosil, naj jih izpusti. Po vojaških navadah je plen pripadal zmagovalcu; toda Abraham se tega dejanja ni lotil, da bi kaj pridobil, zato se ni hotel okoristiti s tujo nesrečo. Pogodil se je samo, da bi njegovi zavezniki prejeli del, do katerega so bili upravičeni.

Le malo bi se jih izkazalo za tako plemenite, če bi bili podvrženi enakemu preizkusu kakor Abraham. Le malo bi se jih uprlo skušnjavi/135/ in si ne bi zagotovili bogate koristi. Njegov zgled graja sebičnega koristoljubnega duha. Abraham je spoštoval zahteve pravice in človečnosti. Njegovo vedenje ponazarja navdihnjeno geslo: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (3 Moj 19,18) Abraham je rekel: "Povzdigujem svojo roko proti Gospodu, mogočnemu Bogu, Najvišjemu, Stvarniku nebes in zemlje, da ne vzamem ne niti, ne jermena, ne ničesar, kar je tvojega, da ne porečeš: Jaz sem obogatil Abrahama." (1 Moj 14,22.23) Ni jim hotel dati priložnosti, da bi mislili, da se je bitke udeležil zaradi dobička, ali da bi lahko pripisali njegovo blaginjo svojim darovom ali podpori. Bog je obljubil, da bo blagoslavljal Abrahama, in njemu je bilo treba pripisati slavo.

Drugi, ki je prav tako prišel izrazit dobrodošlico zmagoslavnemu očaku, je bil Melhizedek, salemski kralj. Prinesel je tudi kruh in vino za osvežitev Abrahamove vojske. Kot "duhovnik mogočnega Boga, Najvišjega" (1 Moj 14,18) je izrekel blagoslov nad Abrahamom in se zahvalil Gospodu, ki je izvršil tako veličastno osvoboditev po svojem služabniku. In Abraham "mu da desetino od vsega". (1 Moj 14,20)

Abraham se je z veseljem vrnil v svoj šotor in k svojim čredam, vendar so mu um spreletavale mučne misli. Bil je miroljuben mož. Kolikor se je dalo, se je izogibal sovraštva in boja. Z grozo se je spominjal prizorov pobijanja, ki jim je bil priča. Ljudstva, katerih čete je porazil, bodo nedvomno ponovno napadla Kanaan, on pa jim bo poseben cilj maščevanja. Ko se je tako vmešal v mednarodne spore, je bilo njegovo mirno življenje končano. Še več, ni stopil v kanaansko ozemlje, zdaj niti ni mogel upati na dediča, kateremu bi se izpolnila obljuba.

V nočni prikazni je ponovno slišal božanski glas: "Ne boj se, Abraham, jaz sem ti ščit, tvoje zelo veliko plačilo," so bile besede Kneza knezov. (1 Moj 15,1) Toda njegove misli so bile tako obremenjene s slutnjami, da se ni mogel oprijeti obljube z brezpogojnim zaupanjem kakor prej. Molil je za otipljiv dokaz, da bo obljuba izpolnjena. In kako naj bi se uresničila zavezna obljuba, ko pa še ni dobil sina? Vprašal je: "Kaj mi hočeš dati, ker jaz preminem brez otrok, in je on, ki bo posestnik moje hiše, Eliezer Damaščan." (1 Moj 15,2) Predlagal je, da bi posvojil svojega zvestega služabnika Eliezarja za sina in s tem za dediča svoje posesti. Toda dano mu je bilo zagotovilo, da/136/ bo dedič njegov lasten otrok. Potem je bil odveden izven šotora, kjer je moral pogledati v neštete zvezde, ki so se bleščale na nebu. Ko se je ozrl gor, je slišal besede: "Tako bo tvoje potomstvo." (1 Moj 15,5) "Veroval pa je Abraham Bogu, in zaračunalo se mu je za pravičnost." (Rim 4,3)

Očak pa je še vedno moledoval za vidno znamenje v potrditev svoje vere in kot dokaz za poznejše rodove, da bodo izvršeni Božji nameni zanje. Gospod se je prijazno spustil v zavezo s svojim služabnikom in sicer na tak način, ki je bil v navadi med ljudmi za potrditev svečane obljube. Po božanskem navodilu je Abraham daroval telico, kozo in ovna, vsi so bili triletniki. Trupla je razkosal in male kose položil tako, da so bili nekoliko narazen. Temu je dodal še grlico in mladega goloba, katerih pa ni razkosal. Ko je to opravil, je spoštljivo obšel dele daritev in svečano obljubil Bogu nenehno poslušnost. Bedel je in odločno ostal poleg trupel do sončnega zahoda ter jih stražil, da jih ne bi omadeževale ali pojedle ptice roparice. Ko je sonce zašlo, se je pogreznil v trden spanec. "In glej, strah in velika tema ga obideta." (1 Moj 15,12) Slišal je glas Boga, ki mu je rekel, naj ne pričakuje takojšnje zasedbe obljubljene dežele. Vnaprej mu je pokazal čas, v katerem bodo njegovi potomci trpeli, preden se bodo naselili v Kanaanu. Pred njim je bil razprostrt načrt odrešitve s Kristusovo smrtjo, veliko daritvijo, in z njegovim prihodom v slavi. Abraham je videl tudi zemljo, ki je bila obnovljena do rajske lepote, da mu bo dana v večno last kot končna in popolna izpolnitev obljube.

Kot jamstvo te zaveze Boga z ljudmi sta kadeča se peč in goreča plamenica, simbola božanske navzočnosti, obšla razkosane žrtve in jih popolnoma použila. Abraham je ponovno slišal glas, ki je potrdil, da bo kanaansko ozemlje darovano njegovim potomcem "od egiptovske reke do one velike reke, reke Evfrata". (1 Moj 15,18)

Ko je bil Abraham v Kanaanu približno petindvajset let, se mu je prikazal Gospod in mu rekel: "Jaz sem Bog silni, Vsemogočni; neprestano hodi pred menoj in popoln bodi." (1 Moj 17,1) Očak je v spoštovanju padel na obraz in sporočilo se je nadaljevalo: "Jaz sem, glej, moja zaveza je s teboj, in oče boš množici narodov." (1 Moj 17,4) V/137/ znak izpolnitve te zaveze je Bog njegovo ime, ki se je prej imenovalo Abram, spremenil v Abraham, kar pomeni oče velike množice. Sarajino ime je spremenil v Saro - kneginja, kajti, pravi božanski glas: "Blagoslovil jo bom, da bo mati narodov, kralji ljudstev bodo iz nje." (1 Moj 17,16)

Ta čas je bilo Abrahamu dano znamenje obreze kot "pečat pravičnosti vere, ki jo je imel v neobrezi". (Rim 4,11) Očak in njegovi potomci naj bi ga opravljali kot znak, da so posvečeni Bogu in tako ločeni od malikovalcev, Bog pa jih je sprejel kot svoj posebni zaklad. S tem obredom so bili naprošeni, da sami izpolnijo pogoje zaveze, ki je bila dana Abrahamu. S pogani se niso smeli poročati, ker bi s tem izgubili spoštovanje do Boga in njegovega svetega zakona. Skušani bi bili vpeljati grešne običaje drugih narodov in bili tako zapeljani v malikovalstvo.

Bog je Abrahamu izkazal veliko čast. Nebeški angeli so z njim hodili in govorili kakor s prijateljem. Ko naj bi Sodomo doletela obsodba, mu to dejstvo ni bilo prikrito. Postal je posrednik med Bogom in grešniki. Njegov pogovor z angeli nam kaže lep primer gostoljubnosti.

V vročem poletnem opoldnevu je očak sedel na pragu svojega šotora in strmel v tiho pokrajino. V daljavi je zagledal tri približujoče se popotnike. Preden so se približali šotoru, so se popotniki ustavili, kakor da se posvetujejo o nadaljnji poti. Ne da bi Abraham počakal na prošnjo, je hitro vstal. Ko so se navidezno obrnili v drugo smer, je pohitel za njimi in jih s skrajno vljudnostjo poprosil, naj ga počastijo in ostanejo pri njem, da se osvežijo. Lastnoročno je prinesel vodo, da bi si lahko umili prašne noge. Sam je izbral hrano zanje. Medtem ko so se hladili v drevesni senci, je bila pripravljena hrana. Spoštljivo je stal poleg njih, dokler so uživali v njegovi gostoljubnosti. To vljudno dejanje je imel Bog za dovolj pomembno, da ga je dal zapisati v svojo besedo. Tisoč let pozneje se je na ta zapis obrnil navdihnjeni apostol: "Gostoljubnosti ne pozabite: z njo so namreč nevedoma nekateri vzeli pod streho angele." (Heb 13,2)

Abraham je v svojih gostih videl samo tri utrujene popotnike./138/ Ni mu prišlo na misel, da je med njimi On, kogar lahko časti, ne da bi grešil. Toda zdaj se je razodel pravi značaj nebeških poslancev. Čeprav so bili na svojih opravkih kot služabniki jeze, so Abrahamu, možu vere, najprej govorili o blagoslovih. Bog sicer strogo obtoži krivičnost in kaznuje prestopek, vendar se ne veseli maščevanja. Delo uničevanja je neobičajno zanj, ki je neskončen v ljubezni.

"Gospodova skrivnost je očitna njim, ki se ga boje." (Ps 25,14) Abraham je spoštoval Boga in Gospod je spoštoval njega. Vpeljal ga je v svoje načrte in mu razodel svoje namene. Gospod je rekel: "Ali naj bi skrival pred Abrahamom, kar nameravam storiti? Vpitje iz Sodome in Gomore je res veliko in njihov greh res silno težak: zdaj pa pojdem dol in videl bom, ali so docela tako delali, kakor se glasi njih vpitje, ki je prišlo do mene; če pa ne, bom spoznal." (1 Moj 18,17.20.21) Bog je dobro poznal mero sodomske krivde, vendar se je izrazil po človeški navadi, da bi lahko razumeli pravičnost njegovega ravnanja. Preden bo izvršil obsodbo nad prestopniki, bo sam raziskal njihovo ravnanje. Če niso prestopili meja božanske milosti, jim bo zagotovil čas za spokorjenje.

Dva nebeška poslanca sta odšla in pustila Abrahama samega z njim, za katerega je zdaj vedel, da je Božji Sin. In mož vere se je potegoval za Sodomljane. Enkrat jih je že rešil s svojim mečem, zdaj pa si jih je prizadeval rešiti z molitvijo. Lot in njegova družina so še vedno prebivali tam. Nesebična ljubezen, ki je silila Abrahama, da jih je rešil pred Elamci, ga je zdaj silila, da jih reši, če je po volji Bogu, pred nevihto božanske sodbe.

Z globokim spoštovanjem in ponižnostjo je izrekel svojo prošnjo: "Glej, prosim, drznil sem se govoriti h Gospodu, jaz, ki sem prah in pepel." (1 Moj 18,27) V teh besedah ni bilo samozaupnosti, niti bahanja o lastni pravičnosti. Ni zahteval naklonjenosti na podlagi svoje poslušnosti ali daritev, ki jih je storil, ko je izvrševal Božjo voljo. Sam je bil grešnik, in je prosil za grešnike. Takega duha naj bi imeli vsi, ki se bližajo Bogu. Pa vendar je Abraham razodel zaupanje otroka, ki se poteguje pred ljubljenim očetom. Približal se je nebeškemu Poslancu in goreče izustil svojo prošnjo. Čeprav je postal Lot prebivalec Sodome, ni sodeloval v krivičnosti njenih prebivalcev. Abrahamu se je zdelo, da mora biti v tako naseljenem mestu še kakšen častilec resničnega Boga./139/ S tem v mislih je prosil: "Ne bodi tega, da bi kaj takega storil ter v smrt dal pravičnega s krivičnim. ... Ali Sodnik vse zemlje ne bi delal po pravici?" (1 Moj 18,25) Abraham ni vprašal samo enkrat, temveč večkrat. Ko so bile njegove prošnje uslišane, je postal srčnejši in nadaljeval, dokler ni dobil zagotovila, da bo mestu prizaneseno, če se v njem najde samo deset pravičnih oseb.

Abrahamovo molitev je navdihnila ljubezen do ljudi, ki so bili pred pogubo. Medtem ko je sovražil grehe pokvarjenega mesta, je želel, da bi bili grešniki rešeni. Njegovo globoko zanimanje za Sodomo kaže zaskrbljenost, ki bi jo morali čutiti do zakrknjenih. Gojiti moramo sovraštvo do greha, vendar pa usmiljenje in ljubezen do grešnika. Povsod okoli nas so ljudje, ki padajo v pogubo, ki je tako brezupna in strašna kakor tista, ki je doletela Sodomo. Vsak dan se konča preizkusna doba nekaterih. Vsako uro kateri stopijo izven dosega milosti. Kje so glasovi opozoril in prošenj, ki bi grešnika pripravili k begu pred to strašno usodo? Kje so roke, ki naj bi ga iztegnjene potegnile iz smrti? Kje so tisti, ki s ponižnostjo in stanovitno vero prosijo Boga zanj?

Abraham je imel Kristusovega duha. Sam Božji Sin je veliki Posrednik v grešnikovo korist. On, ki je plačal ceno za našo odrešitev, pozna človekovo vrednost. Kristus je s sovraštvom do zla, ki lahko obstaja samo v brezmadežno čisti naravi, razodel do grešnika ljubezen, ki jo lahko spočne samo neskončna dobrota. V smrtnem boju križanja je sam obtežen s strašno težo grehov vsega sveta molil za svoje sramotilce in morilce: "Oče, odpusti jim! Saj ne vedo, kaj delajo." (Luk 23,34)

O Abrahamu je zapisano: "'Božji prijatelj' je bil imenovan." (Jak 2, 23) Bil je "oče vsem, ki verujejo". (Rim 4,11) Božje pričevanje o tem zvestem očaku pa je: "Ker je Abraham poslušal moj glas in je bil pokoren mojim poveljem, mojim zapovedim, mojim naredbam in postavam." (1 Moj 26,5) In spet: "Zakaj spoznal sem ga s tem namenom, da bo zapovedoval svojim otrokom in svoji rodbini za seboj, naj se drže Gospodove poti in strežejo pravičnosti in pravu, da bi Gospod izpolnil Abrahamu, kar mu je obljubil." (1 Moj 18,19) Abraham je bil poklican k vzvišenemu poklicu, da bo oče ljudstvu, ki je bilo stoletja čuvaj in ohranjevalec Božje resnice za/140/ svet - ljudstvu, po katerem bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje s prihodom obljubljenega Mesija. Toda ta, ki je poklical očaka, ga je spoznal za vrednega. Bog je ta, ki govori. On, ki razume misli, ko so še daleč, in pravilno presodi ljudi, je rekel: "Spoznal sem ga." Abraham ne bo izdal resnice v sebične namene. Držal se bo zakona in ravnal pravično in pošteno. Ne bo se bal Boga sam, temveč bo gojil vero v domu. Svojo družino bo poučeval v pravičnosti. Božji zakon bo pravilo v njegovem domu.

Abrahamova družina je obsegala več kakor tisoč ljudi. V njegovem taboru so našli dom taki, ki so jih Abrahamovi nauki vodili k posvečevanju edinega Boga. In tam so kakor v šoli prejemali taka navodila, ki so jih pripravila za predstavnike prave vere. Tako je na njem počivala velika odgovornost. Poučeval je družinske poglavarje, njegove metode vladanja pa so ti uporabili v svojih družinah.

Nekdaj je bil oče vladar in duhovnik v družini. Tak oče je izvrševal oblast nad svojimi otroki celo, ko so ti že imeli lastne družine. Njegovi potomci so bili naučeni, da so nanj gledali kot na svojega vodja tako v verskih kakor tudi posvetnih zadevah. Tak patriarhalni sistem vladanja si je Abraham prizadeval nadaljevati, saj je imel za cilj ohraniti spoznanje o Bogu. Bilo je potrebno povezati člane družine, da bi zajezili malikovalstvo, ki se je tako zelo razširilo in poglobilo. Abraham si je z vsemi močmi prizadeval zaščititi sostanovalce svojega tabora, da se ne bi pomešali s pogani in se udeleževali njihovih malikovalskih običajev. Vedel je, da bi domačnost z zlom brezčutno pokvarila načela. Zelo je skrbel, da bi odvrnil vsako obliko lažne vere in naredil vtis na um z veličastnostjo in slavo živega Boga kot pravega predmeta češčenja.

Sam Bog je modro poskrbel, da je svojemu ljudstvu onemogočil, kolikor je bilo mogoče, povezavo s pogani. Naredil je, da so bivali sami in se niso šteli med ljudstva. Ločil je Abrahama od malikovalskega sorodstva, da bi očak lahko poučeval in vzgajal svojo družino proč od zapeljivih vplivov, ki bi jih/141/ obdajali v Mezopotamiji. Tako bodo njegovi potomci lahko ohranili pravo vero v njeni čistosti iz roda v rod.

Abrahama je ljubezen do otrok in njegove družine vodila, da je varoval vero in jim vcepil spoznanje božanskih predpisov kot najdragocenejšo zapuščino, ki jo lahko zapusti njim, po njih pa svetu. Vse je poučil, da so pod upravo nebeškega Boga. Starši niso smeli izvrševati pritiska, otroci pa niso smeli biti neubogljivi. Božji zakon je vsakemu določil njegovo dolžnost in samo s poslušnostjo njemu si je lahko kdo zagotovil srečo ali blaginjo.

Abrahamov zgled, tihi vpliv njegovega vsakdanjega življenja, je bil nenehni nauk. V domu so se razodevali neomahljiva nedotakljivost, dobrotljivost in nesebična vljudnost, ki so pridobile celo občudovanje kraljev. Bilo je čutiti vonjavo življenja, plemenitost in ljubkost značaja, ki so vsem razodevali, da je povezan z Nebesi. Zanemaril ni niti najponižnejšega služabnika. V njegovem domu ni veljal za gospodarja en zakon, za služabnika pa drug; kraljevske poti za bogate in druge za uboge. Z vsemi je ravnal pravično in sočutno, saj so bili skupaj z njim dediči milosti življenja.

"Bo zapovedal ... svoji rodbini." (1 Moj 18,19) Ne bo kriv za nebrzdanje zlih nagnjenj svojih otrok, ne bo jih razvajal s slabotno, nespametno prizanesljivo pristranskostjo, svojih prepričanj o dolžnosti ne bo podrejal zahtevam zmotnih čustev. Abraham ne bo samo dajal prava navodila, temveč bo zadržal oblast neoporečnih in pravičnih zakonov.

Kako malo je v današnjih dneh takih, ki sledijo temu zgledu! Pri mnogih starših je videti slepo in sebično čustvenost, napačno imenovano ljubezen. Ta pa se kaže tako, da otroke z njihovo neoblikovano presojo in neukročenimi strastmi prepustijo nadzoru njihove lastne volje. To je skrajno kruto do mladine in veliko zlo za svet. Starševska prizanesljivost povzroča nered v družinah in družbi. V mladih utrjuje željo, da strežejo svojim nagnjenjem, namesto da bi se podredili božanskim zahtevam. Tako odrastejo s srcem, ki se upira izvrševanju Božje volje. Tako prenašajo duha nevere in upornosti na svoje otroke in otroke otrok. Starši bi morali zapovedovati svojim družinam kakor Abraham. Poslušnost/142/ oblasti staršem je treba vzgajati in utrjevati kot prvi korak k poslušnosti Božji oblasti.

Zrahljano spoštovanje, s katerim gledajo na Božji zakon celo verski voditelji, je obrodilo veliko zla. Nauk, da božanske odredbe niso več obvezne za ljudi, se je zelo razširil in vpliva na moralo ljudi enako kakor malikovalstvo. Tisti, ki želijo zmanjšati zahteve svetega Božjega zakona, udarjajo naravnost v temelje vodstva družin in narodov. Verni starši, ki ne upoštevajo njegovih odredb, svojim družinam ne zapovedujejo, naj se držijo Gospodove poti. Božjega zakona nimajo za življenjsko pravilo. Ko si otroci ustvarijo lastne družine, se ne čutijo dolžne poučiti svojih otrok o tem, o čemer sami nikoli niso bili poučeni. Zato je toliko brezbožnih družin; zato je pokvarjenost tako ukoreninjena in razširjena.

Dokler se ne bodo sami starši držali Gospodovega zakona z nerazdeljenim srcem, ne bodo pripravljeni svojim otrokom zapovedovati, naj jih posnemajo. V tem pogledu je potrebna temeljita in obširna prenova. Starši potrebujejo prenovo, duhovniki jo potrebujejo; v svojem domu potrebujejo Boga. Da bi videli razliko v razmerah, morajo v svoj dom vnesti njegovo besedo, ki naj bo njihov svetovalec. Otroke morajo poučiti, da jih nagovarja Božji glas, ki ga morajo brezpogojno ubogati. Potrpežljivo naj jih vzgajajo ter jih prijazno in neutrudljivo učijo, kako naj živijo, da bi bili Bogu po volji. Otroci iz takih družin so se pripravljeni spoprijeti z varljivo nezvestobo. Sveto pismo so sprejeli za osnovo svoje vere, s čimer so pridobili temelj, ki ga ne bo mogla odstraniti prihajajoča plima dvomljivosti.

V premnogih družinah zanemarjajo molitev. Staršem se zdi, da nimajo dovolj časa za jutranje in večerno bogoslužje. Ne morejo si privoščiti nekaj trenutkov za zahvaljevanje Bogu za njegovo obilno milost - za blagoslov sonca in plohe dežja, zaradi česar uspeva rastlinstvo, in za varstvo svetih angelov. Nimajo časa, da bi molili za božansko pomoč in vodstvo ter za neprestano Jezusovo navzočnost v svojem domu. Na delo odidejo, kakor gresta vol ali konj, ne da bi sploh pomislili na Boga ali nebesa. Tako dragoceni so, da je dal Božji Sin zanje svoje življenje, in jih odkupil, namesto da je dovolil, da bi bili brezupno izgubljeni. Oni pa tako malo/143/ cenijo njegovo veliko dobroto, kakor jo cenijo poginjajoče zveri.

Izpovedovalci ljubezni do Boga naj povsod, kjer koli razpnejo svoj šotor, postavijo oltar Gospodu, kakor so to delali starodavni očaki. Če je bil kdaj čas, ko naj bi bil vsak dom dom molitve, potem je to zdaj. Očetje in matere naj bi pogosto povzdigovali svoje srce k Bogu v ponižni prošnji zase in za svoje otroke. Oče naj kot družinski duhovnik na Božji oltar položi jutranjo in večerno daritev, žena in otroci pa naj se združijo v molitvi in hvalnici. Jezus bo rad prebival v taki družini.

Iz vsakega krščanskega doma mora svetiti sveta luč. Ljubezen naj bi bila razodeta v dejanjih. Pretakala naj bi se v vsakem domačem druženju ter se kazala v obzirni prijaznosti, v nežni in nesebični spoštljivosti. Obstajajo domovi, v katerih živijo po tem načelu, domovi, v katerih častijo Boga in kjer vlada prava ljubezen. Iz teh domov se dviga k Bogu jutranja in večerna molitev kakor sladka dišava, njegova milost in blagoslovi pa se spuščajo na prosilce kakor jutranja rosa.

Dobro urejen krščanski dom je mogočen dokaz v korist resničnosti krščanske vere. Je dokaz, ki ga neverniki ne morejo zanikati. Vsi lahko vidijo, da je v tej družini na delu vpliv, ki vpliva na otroke, in da je z njimi Abrahamov Bog. Če imajo domovi, ki se štejejo za krščanske, pravilno versko osnovo, bodo kazali mogočen vpliv za dobro. Resnično bodo "luč svetu". Nebeški Bog z besedami, ki so bile namenjene Abrahamu, govori vsakemu zvestemu roditelju: "Zakaj spoznal sem ga s tem namenom, da bo zapovedal svojim otrokom in svoji rodbini za seboj, naj se drže Gospodove poti in strežejo pravičnosti in pravu, da bi Gospod izpolnil Abrahamu, kar mu je obljubil." (1 Moj 18,19)/144/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!