 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
11. Abraham poklican (angleško)
Temeljno besedilo 1 Moj 12
Po razkropitvi iz Babilona je malikovalstvo ponovno postalo malodane splošno. Gospod je končno pustil, da so zakrknjeni prestopniki hodili po svoji hudobni poti. Izbral pa si je Abrahama iz Semove veje in ga naredil za varuha svojega zakona za prihodnje rodove. Abraham je odrasel sredi vraževerja in poganstva. Celo očetova družina, ki je ohranila spoznanje o Bogu, je popuščala zapeljivim vplivom, ki so jih obdajali. Služili so drugim bogovom in ne Jahveju. Prava vera pa ne bo izginila. Bog je vedno ohranil ostanek, da bi mu služil. Adam, Set, Enoh, Metuselah, Noe, Sem so v nepretrgani vrsti iz veka v vek ohranili dragocena razodetja njegove volje. Terahov sin je postal dedič svete vere. Z vsake strani ga je vabilo malikovanje, toda zaman. Zvest med nevernimi, ker ga ni pokvarilo prevladujoče odpadništvo, je stanovitno ostal zvest češčenju edinega pravega Boga. "Blizu je Gospod vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v resnici." (Ps 145,18) Bog je svojo voljo sporočil Abrahamu ter mu dal razločno spoznanje o zahtevah svojega zakona in o zveličanju, ki bo doseženo po Kristusu.
Abrahamu je bila dana obljuba, ki je bila še posebno ljuba ljudstvu tistega časa, o številnem potomstvu in narodovi velikosti: "In storil te bom v velik narod in te blagoslovil, in poveličam tvoje ime, in v blagoslov bodi." (1 Moj 12,2) Temu je bilo dodano zagotovilo, ki je bilo dediču vere dragocenejše od katerega koli, da pride iz njegovega potomstva Odrešenik sveta: "In blagoslovljene bodo v tebi vse rodovine zemlje." (1 Moj 12,3) Pa vendar je bil kot prvi pogoj izpolnitve potreben preizkus vere; potrebna je bila daritev./125/
Abraham je prejel sporočilo od Boga: "Pojdi iz svoje dežele in od svoje sorodovine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo pokažem." (1 Moj 12,1) Da bi Bog lahko usposobil Abrahama za veliko delo oskrbnika svetih prerokovanj, ga je moral ločiti od spominov prejšnjega življenja. Vpliv sorodnikov in prijateljev bi oviral vzgojo, ki jo je Gospod namenil svojemu služabniku. Zdaj ko je bil Abraham v posebnem smislu povezan z nebesi, je moral bivati med tujci. Njegov značaj je moral biti svojski, popolnoma se je moral razlikovati od sveta. Svojega delovanja tudi ni mogel pojasniti tako, da bi ga razumeli prijatelji. Duhovne stvari se duhovno razsojajo in malikovalski sorodniki niso mogli dojeti njegovih spodbud in dejanj.
"Po veri je slušal Abraham, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki ga je imel dobiti v dediščino, in odšel je, ne vedoč, kam pride." (Heb 11,8) Abrahamova brezpogojna poslušnost je eden najočitnejših dokazov vere, kar jih je možno najti v vsem Svetem pismu. Njemu je bila vera "trdno pričakovanje tistega, kar upamo, uverjenje o stvareh, ki jih ne vidimo". (Heb 11,1) Zanašajoč se na božansko obljubo, brez najmanjšega vidnega zagotovila o njeni izpolnitvi, je zapustil dom, sorodnike in rodni kraj, da bi šel, kamor ga bo vodil Bog, ne da bi vedel, kam bo prišel. "Po veri se je preselil v deželo obljube kakor v tujino in stanoval v šotorih z Izakom in Jakobom, sodedičema iste obljube." (Heb 11,9)
Abrahamu ni bila določena lahka preizkušnja, niti se ni od njega zahtevala majhna žrtev. Na deželo, sorodstvo in dom so ga vezale močne vezi. Vendar se ni obotavljal poslušati klica. Ni spraševal o obljubljeni deželi: Ali je zemlja rodovitna in podnebje zdravo, ali ponuja sprejemljivo okolico in priložnosti za kopičenje bogastva? Bog je rekel in njegov služabnik mora ubogati. Najsrečnejši kraj na svetu mu je bil ta, kjer ga je želel Bog.
Mnogi so še vedno preizkušani tako, kakor je bil Abraham. Božjega glasu ne slišijo govoriti naravnost iz nebes, temveč jih kliče po naukih svoje besede in dogodkih svoje previdnosti. Morda se od njih zahteva, da zapustijo poklicni uspeh, ki obljublja bogastvo in čast, da zapustijo primerne in dobičkonosne družbe,/126/ se ločijo od sorodstva in se podajo v to, kar se zdi samo pot samozatajevanja, garanja in žrtve. Bog ima zanje določeno delo; lahkotno življenje ter vpliv prijateljev in sorodstva pa bi oviral razvoj prav tistih lastnosti, ki so pomembne za njegovo dovršitev. Kliče jih stran od človeških vplivov in pomoči ter jih vodi, da občutijo potrebo po njegovi pomoči in so odvisni samo od njega, da bi se jim lahko razodel. Kdo se je pripravljen ob klicu Previdnosti odreči priljubljenim načrtom in domačim vezem? Kdo bo sprejel nove dolžnosti in stopil na nepreizkušena polja, opravljal Božje delo z odločnim in voljnim srcem ter izgubo zavoljo Kristusovega dela imel za dobiček? Kdor bo počel to, ima Abrahamovo vero in bo z njim delil "nad vse obilno večno množino slave", s katero "trpljenje sedanjega časa ni vredno, da se primerja". (2 Kor 4,17; Rim 8,18)
Klic iz nebes je prišel Abrahamu prvič, ko je bival v Kaldejskem Uru. Iz poslušnosti temu klicu se je preselil v Haran. Tako daleč je šla z njim tudi očetova družina, kajti v češčenje pravega Boga so pomešali malikovanje. Abraham je ostal tukaj do Terahove smrti. Po očetovem pokopu ga je božanski glas spodbujal, naj gre naprej. Njegov brat Nahor se je s svojo družino oklepal svojega doma in malikov. Poleg Sare, Abrahamove žene, se je samo še Lot, sin Harana, ki je bil že dolgo mrtev, odločil živeti očakovo romarsko življenje. Pa vendar se je iz Mezopotamije odpravila velika skupina. Abraham je bil lastnik že velike črede ovac in goveda, bogastev Vzhoda, in obdan s številnimi služabniki in spremljevalci. Odhajal je iz dežele svojih očetov, kamor se ne bo vrnil nikoli več, s seboj pa je vzel vse, kar je imel: "Z vsem svojim premoženjem, katero so pridelali, in z dušami, ki so jih pridobili v Haranu." (1 Moj 12,5) Med temi je bilo veliko takih, ki jih je vodilo nekaj več kakor le služba in lastna korist. V času njihovega prebivanja v Haranu sta Abraham in Sara vodila ljudi k češčenju in službi pravega Boga. Ti so se navezali na očakovo družino in se jim pridružili na poti v obljubljeno deželo. "In odpotujejo, da bi šli v Kanaansko pokrajino. In prišli so v Kanaansko deželo." (1 Moj 12,5)
Kraj, v katerem so se najprej nastanili, je bil Sihem. Abraham se je utaboril v senci Morejevih hrastov, v široki travnati dolini z nasadi oljk in deročimi izviri, med gorama Ebal/127/ in Gerazim. Očak je stopil v dobro in prijetno deželo: "V deželo potokov, studencev in jezer, ki izvirajo po dolinah in gorah, v deželo, kjer je dosti pšenice in ječmena, vinske trte in smokvovih dreves in margaranovih jabolk, v deželo, kjer je obilo oljk in medu." (5 Moj 8,7.8) Toda za Jahvejevega častilca je ležala težka senca na gozdnatih gričih in sadjerodnih planjavah. "Bival pa je tedaj Kanaanec v deželi." (1 Moj 12,6) Abraham je dosegel cilj svojih upov: našel je deželo, ki jo je zasedel tuji rod in v njej razširil malikovalstvo. V gajih so stali oltarji lažnih bogov, na bližnjih višavah pa so darovali človeške žrtve. Medtem ko se je oklepal božanske obljube, ni postavil šotora brez žalostnih slutenj. "In Gospod se prikaže Abrahamu ter reče: Tvojemu potomstvu hočem dati to deželo." (1 Moj 12,7) Njegovo vero je okrepilo zagotovilo, da je z njim božanska navzočnost, da ni prepuščen na milost in nemilost hudobnih. "Abraham pa je postavil tam oltar Gospodu, ki se mu je bil prikazal." (1 Moj 12,7) Še vedno kot popotnik se je kmalu odpravil bliže Betelu in ponovno postavil oltar in klical Gospodovo ime.
Abraham, Božji prijatelj, nam je dal zgled. Njegovo življenje je bilo življenje molitve. Kjer koli je postavil šotor, je poleg njega postavil oltar in klical vse v svojem taboru k jutranji in večerni daritvi. Ko je prestavil svoj šotor, je oltar ostal. V letih, ki so sledila, so bili med potepuškimi Kanaanci tam mnogi, ki so prejeli navodila od Abrahama. Kadar koli je kateri izmed njih prišel k takšnemu oltarju, je vedel, kdo je bil tam pred njim. Najprej je postavil šotor, potem pa še popravil oltar in tam častil živega Boga.
Abraham je nadaljeval svoje potovanje proti jugu in njegova vera je bila ponovno preizkušena. Nebesa so zadržala dež, potoki v dolini so prenehali teči in trava na planjavah se je posušila. Črede ovac in govedi niso imele paše in vsemu taboru je grozila lakota. Ali je zdaj očak podvomil o vodstvu Previdnosti? Ali se ni oziral v preteklost s hrepenenjem po obilju Kaldejskih planjav? Vsi so željno čakali, da bi videli, kaj bo naredil Abraham, ko so se nad njim druga za drugo zgrinjale težave. Dokler se je zdelo njegovo zaupanje neomajno, so čutili, da obstaja upanje; bili so prepričani, da je Bog s svojim prijateljem in da ga še vedno vodi./128/
Abraham ni mogel pojasniti vodstva Previdnosti, ni dočakal svojih pričakovanj, temveč se je trdno držal obljube: "In blagoslovil te bom, in poveličam tvoje ime, in v blagoslov bodi." (1 Moj 12,2) V goreči molitvi je premišljal, kako bo ohranil življenje ljudi in črede, ni pa dovolil, da bi okoliščine omajale njegovo vero v Božjo besedo. Da bi se izognil lakoti, je odšel v Egipt. Ni zapustil Kanaana ali pa se v svoji skrajno hudi težavi odpravil nazaj v Kaldejsko deželo, od koder je prišel in kjer ni bilo pomanjkanja kruha. Poiskal je začasno zatočišče kolikor se je dalo blizu obljubljene dežele, ker se je v kratkem nameraval vrniti tja, kamor ga je postavil Bog.
Gospod je v svoji previdnosti nad Abrahama položil to tegobo, da bi ga naučil nauka pokornosti, potrpežljivosti in vere. Ti nauki so morali biti zapisani v dobro vseh, ki bodo pozneje poklicani zdržati trpljenje. Bog vodi svoje otroke po poti, ki je ne poznajo, vendar ne pozablja, niti ne zavrača tistih, ki zaupajo vanj. Dovolil je, da je prišlo trpljenje nad Joba, ni pa ga pozabil. Dovolil je, da je bil ljubljeni Janez izgnan na samotni Patmos, ampak tam se je z njim srečal Božji Sin in njegova prikazen je polna prizorov večne slave. Bog dovoli, da ljudi zadenejo nadloge. Tako s svojo neomajnostjo in poslušnostjo lahko obogatijo in njihov zgled lahko postane vir moči za druge. "Zakaj jaz dobro vem misli, ki jih mislim za vas, govori Gospod, misli o miru, ne pa o nadlogi." (Jer 29,11) Prav te nadloge, ki najbolj neprizanesljivo preizkušajo našo vero in dajejo videz, da nas je Bog zapustil, nas vodijo bliže h Kristusu, da bi lahko svoje breme položili k njegovim nogam in doživeli mir, ki nam ga daje v zameno.
Bog je vedno preizkušal svoje ljudstvo v peči trpljenja. Vročina peči povzroči, da se žlindra loči od pravega zlata krščanskega značaja. Jezus opazuje preizkušanje; ve, kaj je potrebno, da bi se dragocena kovina prečistila, in bi lahko odsevala blišč njegove ljubezni. Z vztrajnimi, preizkusnimi nadlogami Bog vzgaja svoje služabnike. Vidi, da ima nekdo moč, ki bi lahko bila uporabljena za napredek njegovega dela, in te osebe postavi na preizkušnjo. V svoji previdnosti jih vodi v položaje, ki preizkušajo njihov značaj ter razkrijejo pomanjkljivosti in slabosti, ki so bile skrite tudi njihovemu lastnemu spoznanju. Daje/129/ jim priložnost popraviti te pomanjkljivosti in jih usposobi za njegovo službo. Kaže jim njihove slabosti in jih uči naslanjati se nanj, kajti On je edina pomoč in zaščita. Tako doseže svoj cilj. Poučeni, izurjeni in vzgojeni pa so pripravljeni izpolniti veliki cilj, za katerega jim je dal moči. Ko jih Bog pokliče na delo, so pripravljeni, in nebeški angeli se lahko z njimi združijo v opravilu, ki mora biti dokončano na zemlji.
Abraham je med bivanjem v Egiptu pokazal, da ni brez človeške slabosti in pomanjkljivosti. Ko je zatajil, da je Sara njegova žena, je pokazal nezaupanje v božansko skrb, pomanjkanje veličastne vere in poguma, ki sta bila v njegovem življenju tako pogosto in plemenito ponazorjena. Sara je bila lepa na pogled in ni dvomil, da si bodo temnopolti Egipčani poželeli lepo tujko in se ne bodo obotavljali ubiti njenega moža, da bi jo dobili. Menil je, da ni nič slabega ali pa laž, če Saro predstavi za svojo sestro. Saj je bila hči njegovega očeta, ne pa tudi njegove matere. Toda zatajitev resničnega razmerja med njima je bila prevara. Bog ne odobrava nobenega odklona od stroge poštenosti. Zaradi Abrahamovega pomanjkanja vere je bila Sara v veliki nevarnosti. Potem ko je egipčanski kralj zvedel za njeno lepoto, jo je vzel v svojo palačo, da bi mu postala žena. Gospod pa je v svoji veliki milosti Saro zaščitil tako, da je poslal obsodbo na kraljevsko družino. Po teh sredstvih je vladar spoznal resnico. Prizadet zaradi prevare pa je okaral Abrahama ter mu vrnil ženo, rekoč: "Kaj si mi to storil? ... Zakaj si rekel: Sestra je moja? In vzel sem jo, da mi bodi žena. In sedaj, glej, tu imaš svojo ženo, vzemi jo in odidi!" (1 Moj 12,18.19)
Abrahamu je bil kralj zelo naklonjen. Faraon niti zdaj ni dovolil, da bi se zgodilo kaj žalega njemu ali komu iz njegove družbe, temveč je naročil, da jih straža varno odpelje izven meja njegovega ozemlja. V tem času so zakoni Egipčanom prepovedovali družiti se s tujimi pastirji v domačnostih, kakršne so jesti ali piti z njimi. Faraon je prijazno in velikodušno odslovil Abrahama, vendar ga je rotil, naj zapusti Egipt. Ni se mu namreč upal dovoliti, da ostane. Nevede bi mu skoraj resno škodoval, toda posredoval je Bog in/130/ rešil vladarja, preden je storil tako velik greh. Faraon je v tem tujcu videl človeka, ki ga je Bog nebes spoštoval. Bal se je v svojem kraljestvu imeti koga, ki tako očitno uživa božansko naklonjenost. Če bi Abraham ostal v Egiptu, bi njegovo naraščajoče bogastvo in čast izzvala zavist ali poželenje Egipčanov, lahko bi mu prizadejali škodo, za katero bi bil odgovoren vladar in ki bi ponovno priklicala obsodbo nad kraljevsko hišo.
Opozorilo, ki je bilo dano faraonu, je bilo Abrahamu dokaz zaščite v njegovih poznejših stikih s poganskimi ljudstvi, kajti zadeva ni mogla ostati skrita. Očitno je bilo, da bo Bog, ki ga časti Abraham, zaščitil svojega služabnika, in da bo maščevana vsaka škoda, ki mu bo prizadejana. Nevarno je škodovati kateremu od otrok Kralja nebes. Psalmist misli na to poglavje v Abrahamovi izkušnji, ko pravi v govoru o izvoljenem ljudstvu, da je Bog "kralje strahoval zavoljo njih: Ne dotaknite se mojih maziljencev in ne storite žalega mojim prerokom!" (Ps 105,14.15)
Obstaja zanimiva podobnost med Abrahamovo izkušnjo v Egiptu in izkušnjo njegovega potomstva stoletja pozneje. Oboji so šli v Egipt zaradi lakote in so bili tam začasno. Po razodetju božanske obsodbe v njihovo korist je Egipčane zajel strah pred njimi, in obogateni z darovi, ki so jih prejeli od teh poganov, so izšli z velikim premoženjem./131/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!