 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
Uvod (angleško)
Ta knjiga obravnava snov svetopisemske zgodovine, ki sama po sebi ni nova. Tukaj je sicer prikazana kot ta, ki ji daje nov pomen, razodeva povod dejanj, kaže pomembno ozadje nekaterih gibanj ter močneje osvetli nekaj značilnosti, ki so v Svetem pismu omenjene na kratko. Tako prizori vsebujejo živahnost in pomembnost, ki težita k temu, da dajeta nov in trajen vtis. Na svetopisemski zapis se razliva luč, ki popolneje razkriva Božji značaj in namen. Razodeva pa tudi Satanove zvijače in sredstva, po katerih bo njegova moč končno strmoglavljena. Na površje prinaša slabosti človeškega srca in kaže, kako Božja milost usposobi človeka za zmago v bitki z zlom. Vse to se ujema s tem, kar je Bog pokazal kot svoj namen, ko je človeku razodel resnice svoje besede. Pomoč, po kateri so bila dana ta razodetja, je vidna - ko se jo preizkusi po Svetem pismu - kot ena od metod, ki jih Bog še uporablja za podajanje navodil človeškim otrokom.
Čeprav zdaj ni več tako kakor na začetku, ko je človek v svoji svetosti in nedolžnosti dobival osebna navodila od svojega Stvarnika, človek še vedno ni puščen brez božanskega učitelja, ki ga je priskrbel Bog kot svojega predstavnika - Svetega Duha. Tako slišimo apostola Pavla izjavljati, da je nekakšno božansko razsvetljenje prednost Kristusovih sledilcev. "Razsvetljeni" so namreč s tem, ko so "postali deležni Svetega Duha". (Heb 10,32; 6,4) Prav tako Janez pravi: "In vi imate maziljenje od Svetega." (1 Jan 2,20) In Kristus je učencem obljubil, da jim bo potem, ko jih bo zapustil, poslal Svetega Duha kot tolažnika in vodnika, ki jih bo vodil v vso resnico. (Jan 14,16.26)
Apostol Pavel je pokazal, kako bo ta obljuba izpolnjena cerkvi. V dveh svojih pismih je namreč pravilno napovedal, da so bili nekateri darovi Duha dani cerkvi, da bi jo vzgajali in ji dajali navodila za čas konca. (1 Kor 12; Ef 4,8-13; Mat 28,20) To pa še ni vse. Številne jasne in nedvoumne prerokbe pravijo, da se bo v zadnjih dnevih posebno izlil Sveti Duh ter bo cerkev v času Kristusovega prihoda imela med sklepno izkušnjo "pričevanje Jezusa Kristusa", ki je "duh prerokovanja". (Dej 2,17-20. 39; 1 Kor 1,7; Raz 12,17; 19,10) V teh dejstvih vidimo dokaz Božje skrbi in ljubezni za svoje ljudstvo. Cerkev namreč sedaj, ko stopa v nevarnosti zadnjih dni, bolj kakor v katerem drugem delu svoje izkušnje potrebuje navzočnost Svetega Duha kot tolažnika, učitelja in vodnika, in sicer ne zaradi njegovih običajnih, temveč zaradi njegovih nenavadnih metod delovanja.
Sveto pismo kaže številne prenosnike, po katerih Sveti Duh deluje na srce in um ljudi, da bi razsvetlil njihovo razumevanje ter vodil njihove korake. Med temi so bile prikazni in sanje. Na tak način se Bog še vedno pogovarja s svojimi človeškimi otroki. Tukaj je obljuba o tej stvari: "Poslušajta moje besede. Če je kdo med vami prerok, njemu se dam jaz, Gospod, na znanje v prikazni, v sanjah bom govoril z njim." (4 Moj 12,6) S temi sredstvi je bilo nadnaravno spoznanje sporočeno Balaamu. In pravi: "Tako pravi Balaam, Beorjev sin, tako pravi mož odprtih oči, tako pravi, ki sliši besede silnega Boga, ki ima spoznanje Najvišjega, ki vidi prikazen Vsemogočnega, ki pade, a oči so mu odprte." (4 Moj 24,15.16)
Tako postane stvar zanimiva za raziskavo svetopisemskega pričevanja glede obsega, do katerega je Gospod načrtoval, da naj bi se Duh razodel v cerkvi v človeški preizkusni dobi.
Po sklenitvi načrta zveličanja je Bog, kakor smo videli, po delovanju svojega Sina in svetih angelov govoril ljudem čez prepad, ki ga je povzročil greh. Včasih je z njimi govoril iz oči v oči kakor v Mojzesovem primeru, vendar je bilo pogosteje po sanjah in prikaznih. Primeri takih pogovorov so vidni povsod v svetih zapisih ter pokrivajo vse dobe. Enoh, sedmi od Adama, je v duhu preroštva gledal naprej v čas drugega Kristusovega prihoda v moči in slavi ter vzkliknil: "Glej, prišel je Gospod z miriadami svojih svetih. Od Boga so govorili ljudje, kakor jih je vodil Sveti Duh." (Juda 14; 2 Pet 1,21) Če se je občasno zdelo, da je delovanje Duha preroštva skoraj izginilo skupaj s pojemanjem človeške duhovnosti, ni nikoli manjkal v velikih krizah v izkušnji cerkve in obdobjih, ki so bila priče spremembam iz ene dobe v drugo. Ko je nastopilo obdobje zaznamovano s Kristusovim učlovečenjem, je bil oče Janeza Krstnika napolnjen s Svetim Duhom in je prerokoval. (Luk 1,67) Simeonu je bilo razodeto, da ne bo videl smrti dotlej, dokler ne vidi Gospoda; in ko so starši prinesli Jezusa v svetišče k obrezovanju, je prišel z Duhom napolnjen Simeon v svetišče, ga vzel v roke ter blagoslovil, medtem ko je prerokoval o njem. Ana, prerokinja, je v isti priložnosti govorila o njem vsem, ki so čakali na odrešitev Jeruzalema. (Luk 2,26.38)
Izlivanje Svetega Duha, ki naj bi spremljalo Kristusove sledilce pri oznanjevanju evangelija, je napovedal prerok s temi besedami: "In zgodi se potem, da izlijem svojega Duha na vse meso; in vaši sinovi in vaše hčere bodo prerokovali, vaši starci bodo imeli sanje, vaši mladeniči bodo videli prikazni. In celo na hlapce in dekle izlijem svojega Duha v tistih dneh. In pokažem čudeže na nebu in na zemlji: kri in ogenj in dimaste stebre; sonce se spremeni v temo in mesec v kri, preden pride Gospodov dan, veliki in prestrašni." (Joel 2,28-31)
Peter je na petdesetnico navedel to prerokbo kot razlago čudovitega dogodka, ki se je zgodil. Razcepljeni jeziki kakor ognjeni so sedli na vsakega od učencev; bili so napolnjeni Svetega Duha in govorili v drugih jezikih. In ko so jih zasmehovalci obtožili, da so se napili sladkega vinca, je Peter odgovoril: "Ti namreč niso pijani, kakor vi menite, ker je šele tretja ura dne; temveč to je, kar je rečeno po preroku Joelu." (Dej 2,15.16) Potem navaja prerokbo stvarno, kakor je zapisana v Joelu (navedena zgoraj), le da je namesto besede "potem" vstavil besede "v poslednjih dneh", kar se bere: "In zgodi se v poslednjih dneh, pravi Bog: izlijem od svojega Duha" itd.
Očitno je, da se je tisti dan začel izpolnjevati del prerokbe, ki se nanaša na izlivanje Duha; kajti ni bilo starcev, ki bi imeli sanje, niti mladeničev in dekel, ki bi imeli prikazni in prerokovali; niti ni bilo čudežev krvi in ognja in dimastih stebrov, ki bi se prikazali; sonce ni potemnelo in mesec takrat ni postal krvav. Pa vendar je bil takratni dogodek izpolnitev Joelove prerokbe. Enako očitno je, da se del prerokbe glede izlivanja Duha ni izčrpal v takratnem razodetju; kajti prerokovanje zajema vse dni od tistega časa do nastopa velikega Gospodovega dne.
Toda petdesetnica je bila izpolnitev tudi drugih prerokovanj poleg Joelovega. Je prav tako izpolnitev besed samega Kristusa. V svojem zadnjem pogovoru z učenci pred križanjem jim je rekel: "In jaz bom prosil Očeta, in drugega Tolažnika vam da, ... Duha resnice. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga pošlje Oče v mojem imenu, On vas bo vse učil. Kadar pa On pride, Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico." (Jan 14,16.17.26; 16,13) Po vstajenju od mrtvih pa je Kristus rekel učencem: "In glejte, jaz pošljem obljubo svojega Očeta na vas; a vi ostanite v mestu Jeruzalemu, dokler ne boste oblečeni v moč z višave." (Luk 24,49)
Na petdesetnico so bili učenci opremljeni z močjo od zgoraj. Vendar ni bila Kristusova obljuba nič bolj kakor Joelova prerokba omejena le na ta dogodek. Dal jim je enako obljubo v drugačni obliki, ko jim je zagotovil, da bo vedno z njimi do samega konca sveta. (Mat 28,20) Marko nam pravi, v kakšnem smislu in na kakšen način naj bi bil Gospod z njimi. Piše: "Oni pa so šli in oznanjevali so povsod, in Gospod je sodeloval z njimi in potrjeval besedo s čudeži, ki so se obenem godili." (Mar 16,20) Peter pa je na petdesetnico pričal o trajnosti tega delovanja Duha, ki so mu bili priča. Ko so prepričani Judje vprašali apostole: "Kaj nam je storiti?" je Peter odgovoril: "Spokorite se in naj se krsti vsakdo izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščanje svojih grehov, in prejmete dar Svetega Duha. Kajti za vas velja ta obljuba in za vaše otroke in za vse, ki so še daleč, kolikor koli jih pokliče Gospod, naš Bog." (Dej 2,37-39) To vsekakor govori o delovanju Svetega Duha v cerkvi, celo v njegovem posebnem razodetju, vsem prihodnjim časom tako dolgo, dokler bo milost vabila ljudi, da sprejmejo odpuščajočo Kristusovo ljubezen.
Osemindvajset let pozneje je Pavel v svojem pismu Korinčanom predočil tamkajšnji cerkvi uraden dokaz o tem vprašanju. Pravi: "A zastran duhovnih darov nočem, bratje, da bi bili nepoučeni." (1 Kor 12,1) Tako pomembno se mu je zdelo, da to stvar razumejo v krščanski cerkvi. Najprej je izjavil, da Duh različno deluje, čeprav je eden, in pojasnil, kakšni so ti razločki. Potem pa je predstavil podobo človeškega telesa z različnimi udi, da bi prikazal, kako cerkev sestavljajo različne službe in darovi. Kakor ima telo različne ude, ki imajo vsak svoje opravilo in vsi skupaj enotno delujejo z namenom, da bi ustvarili skladno celoto, tako naj bi Duh deloval po različnih prenosnikih v cerkvi, da bi predstavljali popolno versko telo. Pavel nadaljuje takole: "In nekatere si je postavil Bog v cerkvi prvič za apostole, drugič za preroke, tretjič za učitelje, potem je dal čudežne moči, potem darove ozdravljanja, zmožnost pomagati, vladati, raznovrstnost jezikov." (1 Kor 12,28)
Izjava, da si je Bog postavil nekatere v cerkvi, itd. obsega več kakor to, da je bila odprta pot za pojavljanje darov, če bi tako kazale okoliščine. Bolj označuje, da naj bi bili stalni deli resnične duhovne ustanove cerkve. Če pa ti ne bi delovali, bi bila cerkev v stanju človeškega telesa, ko bi nekateri udje - zaradi nesreče ali bolezni - postali pohabljeni in nemočni. Če so darovi enkrat postavljeni v cerkev, morajo tam tudi ostati, dokler niso uradno odstranjeni. Vendar ni nikakršnega zapisa o tem, da bi bili kdaj odstranjeni.
Pet let pozneje je isti apostol pisal Efežanom o istih darovih in jasno povedal njihov namen. Tako posredno kaže, da morajo nadaljevati, dokler ta namen ni dosežen. Napisal je: "Zato pravi: 'Šel je v višavo, ujete pripeljal jetnike, dal je dari ljudem.' ... In On je dal nekatere za apostole, nekatere za preroke, nekatere za evangeliste, nekatere za pastirje in učitelje, v pripravo svetih, za delo službe, za zdelovanje Kristusovega telesa, dokler ne dospemo vsi do edinosti vere in spoznanja Božjega Sina, do doraslega moža, do dovršene mere rasti Kristusove polnosti." (Ef 4,8.11-13)
Cerkev v apostolskem času ni dosegla stanja edinosti, o katerem se tu razmišlja. Kmalu po tej dobi je mračnost velikega duhovnega odpadništva začela zatemnjevati cerkev; in vsekakor med stanjem pojemanja ta Kristusova polnost in edinost vere nista bili doseženi. Niti ne bosta doseženi, dokler ne bo zadnje milostno sporočilo zbralo iz vseh rodov in narodov, družbenih razredov in vsake zmotne organizacije ljudi, popolne v vseh evangeljskih reformah, ki čakajo na prihod Sina človekovega. In zares, če bi kdaj v svoji izkušnji cerkev potrebovala podporo vsakega pomočnika, ki ji je bil določen za tolažbo in vodstvo, spodbudo in zaščito, bo to sredi nevarnosti zadnjih dni. Tedaj se bodo namreč hudobne moči skoraj do vrhunca spopolnile za svoje pokvarjeno delo s svojim mojstrskim sleparstvom, da bi zapeljale tudi izvoljene, če bi bilo mogoče. Zatorej je zelo primerno, da je v posebnih prerokbah opisano izlivanje Duha v korist cerkve zadnjih dni.
V literaturi krščanskega sveta pa učijo, da so bili darovi Duha samo za dobo apostolov; da so bili dani preprosto za posaditev evangelija, in ko je bil evangelij enkrat utemeljen, darovi niso bili več potrebni, in so zato kmalu izginili iz cerkve. Toda apostol Pavel je kristjane tistih dni posvaril, da je "skrivnost krivičnosti" že začela delati in da bodo po njegovem odhodu vstali grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi, celo izmed njih samih bodo vstali ljudje in govorili popačene nauke, da bi potegnili za seboj učence. (2 Tes 2,7; Dej 20,29.30) Darovi, ki so bili postavljeni v cerkev, da bi jo varovali pred zlom, ko je prišel čas, nikakor ne morejo miniti, kakor da bi dosegli svoj namen; kajti njihova navzočnost in pomoč bo v teh razmerah bolj potrebna, kakor pa takrat, ko so bili dejavni še sami apostoli.
V Pavlovem pismu korintski cerkvi najdemo še eno izjavo, ki kaže, da priljubljenih pojmovanj o začasnosti darov ni možno popraviti. To je njegovo nasprotje med sedanjim, nepopolnim in veličastnim, nesmrtnim stanjem, ki ga bo dokončno dosegel kristjan. Pravi: "Le po nekoliko namreč spoznavamo in le po nekoliko prerokujemo; kadar pa pride, kar je popolno, tedaj premine ta nepopolnost." (1 Kor 13,9.10) Nadalje opisuje takratno stanje tako, da ga primerja z otroško dobo ter njeno šibkostjo in nezrelostjo misli in dejanj. Popolno stanje pa primerja z zrelim možem in z njegovim jasnejšim pogledom, zrelostjo in močjo. Darove uvršča med tiste stvari, ki so potrebne v sedanjem, nepopolnem stanju, in za katere ne bomo imeli povoda, ko pride popolno stanje. Pravi: "Kajti sedaj vidimo še skozi zrcalo, kakor v uganki, takrat pa bomo z licem v lice, sedaj spoznavam le nekoliko, takrat pa spoznam popolnoma, kakor sem bil tudi jaz spoznan." (1 Kor 13,12) Potem izjavlja, katere milosti so prilagojene večnemu stanju in bodo tam obstajale, to so vera, upanje in ljubezen, "to troje, največja od njih pa je ljubezen". (1 Kor 13,13)
To pojasnjuje izrazje v 1 Kor 13,8: "Ljubezen nikoli ne mine," kar pomeni, nebeška milost ljubezni bo trajala večno. To je najvišja slava človeške prihodnosti, nesmrtnega stanja, toda: "Če pa so darovi preroštva, ponehajo." To pomeni, da bo prišel čas, ko prerokovanja ne bodo več potrebna in dar preroštva, kot ena pomoči v cerkvi, ne bo več uporabljan. "Ali jeziki, umolknejo," pomeni, da dar jezikov ne bo več potreben v službi. "Ali spoznanje, preide," torej bo znanje, ne pojmovno, temveč kot eden posebnih darov Duha, spoznano za nepotrebno zaradi popolnega znanja, ki ga bomo prejeli v večnem svetu.
Če bi zdaj zavzeli stališče, da so darovi ponehali z apostolsko dobo, ker niso bili več potrebni, se podrejamo stališču, da je bila apostolska doba šibka in otroška doba cerkve, ko so vse gledali skozi zatemnjeno zrcalo. Doba pa, ki je sledila, ko so nastopili grabežljivi volkovi in niso prizanašali čredi, in so celo v cerkvi vstali možje, ki so govorili popačene nauke, da bi za sabo potegnili učence, naj bi bila obdobje popolne luči in znanja, v kateri je minilo nepopolno, otroško in zatemnjeno znanje apostolskega časa! Kajti zapomnimo si, da darovi ponehajo samo, ko dosežemo popolno stanje, ker pa je to stanje doseženo, niso več potrebni. Vendar nihče, ki je pri zdravi pameti, ne more niti za trenutek ostati pri misli, da je bila apostolska doba manjvredna v duhovni višini od katere koli dobe, ki ji je sledila. In če so bili darovi potrebni takrat, so prav gotovo potrebni tudi zdaj.
Med pomočniki, ki jih našteva apostol v pismih Korinčanom in Efežanom kot darove, postavljene v cerkev, najdemo pridigarje, učitelje, zmožnost pomagati in vladati. Vsi ti so po drugi strani priznani kot še vedno navzoči v cerkvi. Zakaj pa ne tudi vera, ozdravljanje, prerokovanje itd.? Kdo je pristojen potegniti mejo in reči, kateri darovi so bili cerkvi odvzeti, ko so pa bili v začetku vsi enako postavljeni vanjo?
Na Raz 12,17 se gleda kot na prerokovanje, ki pravi, da bodo darovi v zadnjih dneh obnovljeni. Raziskava njegovega pričevanja bo potrdila to stališče. Besedilo govori o ostanku ženinega potomstva. Ženska je simbol cerkve, njeno potomstvo pa posamezni verniki, ki sestavljajo cerkev v katerem koli času. Ostanek njenega potomstva je zadnji rod kristjanov ali tisti, ki živijo na zemlji ob drugem Kristusovem prihodu. Besedilo v nadaljevanju izjavlja, da ti "hranijo Božje zapovedi in imajo pričevanje Jezusa Kristusa". Jezusovo pričevanje pa je v Raz 19,10 pojasnjeno kot "duh preroštva", ki naj ga razumemo kot tega, ki je med darovi imenovan "dar prerokovanja". (1 Kor 12,10)
Postavitev darov v cerkev ne pomeni, da naj bi jih uporabljal vsak posameznik. Na tej točki apostol pravi: "Ali so vsi apostoli? Ali so vsi preroki? Ali so vsi učitelji?" (1 Kor 12,29) Odgovor, ki se vsiljuje, je: ne; niso vsi. Darovi so razdeljeni med vernike, kakor ugaja Bogu. (1 Kor 12,7.11) Pa vendar je za te darove rečeno, da bodo postavljeni v cerkev, in če je dar podeljen samo enemu verniku, lahko rečemo, da je dar v cerkvi ali da ga cerkev ima. Tako naj bi imel zadnji rod, in verjamemo, da zdaj ima, Jezusovo pričevanje ali dar preroštva.
Še en del Svetega pisma, ki je bil očitno zapisan za zadnji čas, prinaša na površje enako dejstvo. To je 1 Tes 5. Apostol začenja poglavje z besedami: "O časih pa in urah ni treba, da se vam piše; zakaj sami veste natanko, da pride Gospodov dan tako kakor tat ponoči." (1 Tes 5,1.2) V 1 Tes 5,4 dodaja: "Vi pa, bratje, niste v temi, da vas ta dan zagrabi kakor tat." Potem jim podaja nekaj svaril glede tega dogodka, med katerimi so tile: "Duha ne gasite; prerokovanj ne zaničujte. Vse pa izkusite; kar je dobrega, ohranite." (1 Tes 5,19-21) In v 1 Tes 5,23 prosi, da bi bili prav ti, ki bodo imeli opraviti s preroštvom, lahko ohranjeni brezmadežni do Gospodovega prihoda.
Ali nismo zaradi moči teh premislekov upravičeni verovati, da se bo dar preroštva razodel v cerkvi zadnjih dni ter bo po njem dano veliko luči in časovnih navodil?
Z vsemi stvarmi ravnajmo glede na apostolovo pravilo: "Vse pa izkusite; kar je dobrega, ohranite," in jih preizkušajmo po Zveličarjevem merilu: "Po njih sadovih jih spoznate." (1 Tes 5,21; Mt 7,20) Sklicujoč se na to merilo v dobro tega, za kar trdi, da je razodetje daru preroštva, priporočamo to knjigo v razmislek tistim, ki verujejo, da je Sveto pismo Božja beseda in cerkev telo, katerega glava je Kristus.
Uriah Smith
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!