 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
86. Pojdite učit vse narode (angleško)
Temeljno besedilo Mat 28,16-20.
Kristus je stal le še korak daleč od nebeškega prestola, ko je dal učencem naročilo, rekoč: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode. Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarjenju!" (Mat 28,18.19; Mar 16,15.) Vedno znova so bile te besede ponovljene, da bi učenci dojeli njihov pomen. Nebeška svetloba naj bi močno svetila vsem Zemljanom, vzvišenim in preprostim, bogatim in revnim. Učenci naj bi sodelovali z Odrešenikom za rešitev sveta.
Naročilo je bilo dano dvanajsterim že tedaj, ko se je Kristus sešel z njimi v gornji izbi; sedaj pa naj bi bilo sporočeno večjemu številu. Vsi verniki, ki so lahko bili obveščeni, so se zbrali na nekem hribu v Galileji. Sam Kristus je pred smrtjo določil čas in kraj tega srečanja. Angel ob grobu je učence spomnil na njegovo obljubo, da se želi z njimi srečati v Galileji. Ta obljuba je bila ponovljena vernikom, ki so se v pashalnem tednu zbrali v Jeruzalemu, po njih pa mnogim osamljenim, ki so objokovali Gospodovo smrt. Vsi so se z gorečim zanimanjem veselili tega pogovora. Na kraj srečanja so prišli po stranskih poteh iz raznih smeri, da pri nezaupljivih Judih ne bi izzvali suma. Prišli so z začudenjem v srcu in se vneto pogovarjali o novicah, ki so jih zvedeli o Kristusu.
Ob določenem času se je znašlo okoli petsto vernikov v majhnih skupinah na pobočju. Vsi so želeli zvedeti čimveč od teh,/818/ ki so videli Kristusa po vstajenju. Učenci so hodili od skupine do skupine, govorili o vsem, kar so o Jezusu videli in slišali, ter jim razlagali Pisma, kakor so slišali od njega. Tomaž je govoril o svoji neveri in pripovedoval, kako so bili odpravljeni njegovi dvomi. Na lepem pa je stal Jezus med njimi. Nihče ni mogel povedati, od kod ali kako je prišel. Mnogi navzoči ga niso še nikoli doslej videli, toda na rokah in nogah so opazili sledove križanja. Njegovo obličje je bilo kakor Božje, in ko so ga zagledali, so mu izkazali čast.
Nekateri pa so dvomili. Tako bo vedno. To so ti, ki jim je težko verovati, zato se postavijo na stran dvomljivcev. Taki zaradi svoje nevere veliko izgubijo.
To je bil edini Jezusov pogovor s številnimi verniki po njegovem vstajenju. Stopil je mednje in rekel: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji." (Mat 28,18.) Učenci so se mu poklonili, še preden jim je spregovoril, toda te besede so prišle iz ust, ki so bila v smrti zaprta, in navzoče prežele s posebno močjo. Zdaj je bil vstali Zveličar. Mnogi od njih so videli, kako je uporabil svojo moč, da bi ozdravil bolne in si podredil Satanove moči. Verovali so, da ima moč vzpostaviti svoje kraljestvo v Jeruzalemu, streti vsako nasprotovanje in obvladovati naravne sile. Pomiril je razdivjane vode, hodil je po penečih se valovih in mrtve obujal v življenje. Sedaj pa je izjavil, da mu je dana "vsa oblast". Njegove besede so popeljale misli poslušalcev nad pozemske in minljive stvari k nebeškim in večnim. Dobili so najvišjo predstavo o njegovem dostojanstvu in slavi.
Kristusove besede na pobočju so razodele, da je bila njegova daritev za človeštvo popolna in dokončna. Pogoji za spravo so bili izpolnjeni; delo, zaradi katerega je prišel na svet, je bilo opravljeno. Sedaj pa je bil na poti k Božjemu prestolu, da bi ga častili angeli, poglavarstva in oblasti. Nastopil je svojo posredniško službo. Opremljen z neomejeno oblastjo je dal svojim učencem naročilo: "Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, kar koli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat 28,19.20.)
Judje so bili določeni za varuhe svete resnice, toda zaradi farizejstva so postali najbolj vzvišeni, domišljavi/819/ in svetohlinski ljudje na svetu. Vse, kar je bilo v zvezi z duhovniki in poglavarji - njihova oblačila in navade, njihovi obredi in izročila - jih je onesposobilo biti luč sveta. Judovski narod je gledal nase, kakor da pomeni ves svet. Kristus pa je naročil učencem oznanjati vero in bogoslužje, ki nima nič skupnega z družbenim položajem ali narodno pripadnostjo, vero, ki jo bodo lahko sprejeli vsi narodi, narodnosti in sloji ljudi.
Preden je Kristus zapustil učence, jim je jasno prikazal naravo svojega kraljestva. Spomnil jih je na to, kar jim je o tem govoril poprej. Pojasnil jim je, da ni imel namena ustanoviti na tem svetu minljivega kraljestva, temveč duhovno. Tudi ni želel vladati kot pozemski kralj na Davidovem prestolu. Znova jim je odprl Pisma in pokazal, da je bilo vse, kar je pretrpel, določeno na posvetu med njim in Očetom. Vse pa so napovedali s Svetim Duhom navdihnjeni ljudje. Rekel je: Vidite, da se je zgodilo vse to, kar sem vam povedal o tem, da me bodo zavrgli kot Mesija. Prav tako se je uresničilo vse, kar sem vam povedal o svojem ponižanju, ki sem ga moral pretrpeti, in o smrti, ki sem jo prestal. Tretji dan pa sem vstal. Še naprej marljivo preiskujte Pisma, pa boste spoznali, da so se uresničile vse preroške podrobnosti o meni.
Kristus je naročil učencem, naj opravijo nalogo, ki jim jo je zapustil, začnejo pa naj v Jeruzalemu. Jeruzalem je bil prizorišče, kjer se je zgodilo njegovo osupljivo ponižanje za človeški rod. Tam je trpel, tam je bil zavržen in obsojen. Judeja je bila njegova rojstna dežela. Tam je v človeški podobi bival z ljudmi, a samo malo jih je spoznalo, kako zelo so se nebesa približala zemlji, ko je Jezus živel med njimi. Tudi delo učencev se je moralo začeti v Jeruzalemu.
Glede na vse to, kar je Kristus tam pretrpel, in glede na neuspeh njegovega delovanja, bi si učenci lahko izprosili obetavnejše področje dela; ampak nobene takšne želje niso izrekli. Učenci naj bi obdelali ravno tla, kjer je Jezus že posejal seme resnice; setev bo vzklila in obrodila obilno žetev. Pri delu bodo naleteli na preganjanja zaradi ljubosumnosti in sovraštva Judov; toda tudi njihov Učitelj je to zdržal, in zato niti njim ni bilo treba bežati pred tem. Prva ponudba milosti naj velja Zveličarjevim morilcem.
V Jeruzalemu je bilo veliko ljudi, ki so na skrivnem verovali v Jezusa, in ni jih bilo malo, ki so jih prevarali duhovniki in poglavarji. Tudi ti so morali biti seznanjeni z evangelijem. Povabljeni so morali biti k spokorjenju./820/ Čudovita resnica, da se odpuščanje grehov lahko doseže samo po Kristusu, se mora jasno oznanjati. Medtem ko je bil celoten Jeruzalem notranje razburjen zaradi grozljivih dogodkov zadnjih nekaj tednov, bi evangeljska pridiga naredila najgloblji vtis.
Božje delo se s tem ne sme končati. Razširi naj se do najbolj zakotnih krajev sveta. Kristus je rekel učencem: Vi ste priče, da sem živel življenje samopožrtvovalnosti za blaginjo tega sveta. Videli ste tudi moje prizadevanje za Izraela. Čeprav niso hoteli priti k meni, da bi dobili življenje, čeprav so duhovniki in poglavarji ravnali z menoj, kakor se jim je zljubilo, čeprav so me zavrgli, kakor so Pisma napovedala - vendar naj dobijo še eno priložnost za sprejem Božjega Sina. Videli ste, da rad sprejemam vse, ki pridejo k meni in priznajo grehe. Kdor pride k meni, ga nikakor ne bom zavrgel. Vsi, ki hočejo, se lahko spravijo z Bogom in dobijo večno življenje. Vam, svojim učencem, izročam to sporočilo milosti. Najprej naj se oznanja Izraelu, potem pa vsem drugim narodom, jezikom in ljudstvom. Slišati ga morajo Judje in pogani. Vsi verujoči naj se zberejo v eni cerkvi.
Z darom Svetega Duha naj bi učenci dobili čudežno moč in njihovo pričevanje naj bi potrjevali znamenja in čudeži. Čudežev naj ne bi delali samo apostoli, temveč tudi ti, ki sprejmejo njihovo sporočilo. Jezus je obljubil: "V mojem imenu bodo izganjali zle duhove, govorili bodo nove jezike, kače bodo prijemali, in če izpijo kaj strupenega, jim ne bo škodovalo, na bolnike bodo pokladali roke, in ozdravijo." (Mar 16,17.18.)
V tistem času so ljudi pogosto zastrupljali. Brezvestni ljudje niso omahovali s takšnimi sredstvi odstraniti tistih, ki zavirajo njihovo častihlepje. Jezus je vedel, da bo s tem ogroženo tudi življenje njegovih učencev. Mnogi bodo mislili, da opravljajo službo Bogu z morjenjem njegovih prič. Zato jim je obljubil zaščito pred to nevarnostjo.
Učenci naj bi imeli enako moč, kakor jo je imel Jezus, da bi ozdravljali "vsako bolezen in vsako slabost med ljudstvom". (Mat 4,23.) S tem ko bi v njegovem imenu ozdravljali telesne bolezni, bi pričali o njegovi moči za ozdravitev duše. Sedaj jim je bila obljubljena še neka nova sposobnost. Ker naj bi učenci oznanjevali tudi drugim narodom, bodo dobili sposobnost govoriti druge jezike. Apostoli in njihovi spremljevalci so bili nepismeni ljudje, toda po izlivanju Duha o petdesetnici je postal njihov govor jasen, preprost in brez napak, in sicer v izbiri in izgovorjavi besed, ne glede na to, ali so govorili materinščino ali tuji jezik./821/
Tako je Kristus dal učencem nalogo. Vse je pripravil za opravljanje dela in sam prevzel odgovornost za uspeh. Vse dokler se bodo ravnali po njegovih besedah in delali povezani z njim, ne bodo doživeli neuspeha. Ukazal jim je, naj gredo k vsem narodom. Pojdite do najbolj oddaljenih krajev naseljenega sveta in vedite, da bom tudi tam z vami. Delajte z vero in zaupanjem, kajti nikoli se ne bo zgodilo, da bi vas zapustil.
Zveličarjevo naročilo učencem zajema vse vernike. Do konca časa zajema vse, ki verujejo v Kristusa. Usodna napaka je misliti, da se delo reševanja ljudi nanaša samo na posvečene pridigarje. Veselo sporočilo je zaupano vsem, ki so deležni nebeškega navdihnjenja. Kdor je dobil Kristusovo življenje, je posvečen za sodelovanje pri zveličanju bližnjih. Za to delo je bila ustanovljena cerkev, in vsi, ki sprejmejo nase to sveto zavezo, so s tem zavezani kot Kristusovi sodelavci.
"In Duh in nevesta govorita: Pridi! In kdor sliši, naj reče: Pridi!" (Raz 22,17.) Vsak, ki sliši, mora ponoviti vabilo. Ne glede na svoje poklicne dolžnosti, naj bo njegova prva naloga pridobivati ljudi za Kristusa. Morda ne bo sposoben govoriti zbranim, vendar lahko uspešno dela s posamezniki. Njim lahko podaja nauke, ki jih je dobil od Gospoda. Pridigarska služba ni samo oznanjevanje. Opravljajo jo tudi taki, ki lajšajo muke bolnim in trpečim, pomagajo potrebnim in tolažijo potrte in maloverne. Povsod so ljudje, ki so potrti, ker se zavedajo svoje krivde. Človeštva ne onečaščata težaško delo ali siromaštvo, ampak krivda in grešna dela. To povzroča nemir in nezadovoljstvo. Kristus pričakuje od svojih služabnikov, da pomagajo ljudem, ki so oboleli zaradi greha.
Učenci so morali začeti opravljati svoje delo tam, kjer so bili. Niso se smeli izogniti najtežjemu in najmanj obetavnemu polju. Tako mora vsak Kristusov delavec začeti tam, kjer je. Morda so v naših lastnih družinah ljudje, ki hrepenijo po sočutju in stradajo kruha življenja. Morda so tam otroci, ki jih je potrebno vzgojiti za Kristusa. Pogane najdemo kar pred svojimi vrati. Zato moramo vestno opraviti najbližje delo. Šele nato lahko naša prizadevanja razširimo tako daleč, do koder nas bo vodila Božja roka. Morda se zdi, da je delovanje mnogih ljudi omejeno zaradi razmer, toda ne glede, kje se opravlja, se bo čutilo do najbolj oddaljenih krajev sveta, če je opravljeno z vero in z vso vnemo. Ko je Kristus živel na svetu, je kazalo, da je področje njegovega dela omejeno na majhen predel, vendar pa je slišalo njegovo sporočilo mnogo ljudi v vseh dotlej znanih deželah. Bog mnogokrat uporablja preprosta sredstva za dosego največjih uspehov./822/ Njegov načrt je, da je vsaka panoga njegovega dela odvisna od vseh drugih, kakor je med seboj usklajeno delovanje koles. Najponižnejši delavec se bo spodbujen s Svetim Duhom dotaknil nevidnih strun, katerih tresljaji se bodo nadaljevali do koncev zemlje in se zlivali v pesem skozi vse čase.
Ampak ukaza: "Pojdite po vsem svetu," nikoli ne smemo izgubiti spred oči. Poklicani smo, da usmerimo svoj pogled "po vsej deželi". (Dej 13,49.) Kristus je podrl ločilno pregrajo predsodkov o narodni pripadnosti in učil o ljubezni do vseh pripadnikov človeške družine. Ljudi je povzdignil nad ozek krog, ki jim ga predpisuje sebičnost. Odpravil je vse narodnostne meje in vse umetno ustvarjene družbene razlike. Kristus ne dela nobene razlike med sosedom in tujcem, med prijateljem in sovražnikom. Uči nas, naj gledamo na vsakega človeka v stiski kot na svojega brata in na svet kakor na svoje delovno področje.
Ko je Zveličar dejal: "Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode," je rekel tudi: "Tiste pa, ki verujejo, bodo spremljala ta znamenja: V mojem imenu bodo izganjali zle duhove, govorili bodo nove jezike, kače bodo prijemali, in če izpijo kaj strupenega, ne bo jim škodovalo, na bolnike bodo pokladali roke, in ozdravijo." (Mar 16,17.18.) Ta obljuba je prav tako daljnosežna kakor naročilo. Seveda ne bo vsak vernik dobil vseh darov, kajti Duh podeljuje "vsakemu posebej, kakor hoče". (1 Kor 12,11.) Toda darovi Duha so vsakemu verniku obljubljeni po njegovi potrebi v Gospodovem delu. Ta obljuba je še danes prav tako veljavna in vredna zaupanja kakor v apostolskih dneh. Ta znamenja bodo dana njim, "ki verujejo". To je prednost Božjih otrok, in vera naj se okrepi v vsem, kar je mogoče sprejeti z vero.
"Na bolnike bodo pokladali roke, in ozdravijo." (Mar 16,18.) Ta svet je velika bolnišnica, toda Kristus je prišel ozdravljat bolne in oznanjat osvoboditev Satanovim jetnikom. Sam je poosebljal zdravje in moč. Tako je od svoje življenjske moči dajal bolnim, prizadetim in obsedenim. Nikogar ni zavrnil, ki je prišel k njemu po ozdravljajočo moč. Dobro je vedel, da so ti, ki so ga prosili za pomoč, zboleli po svoji krivdi, vendar ni odklonil, da bi jih ozdravil. In ko je ta iz Kristusa delujoča moč prodrla v te uboge ljudi, so se prepričali o grehu, in mnogi so bili ozdravljeni svojih duhovnih in telesnih bolezni. Evangelij ima še danes isto moč. Zakaj potem tudi danes ne bi pričakovali enakih sadov?
Kristus občuti gorje vsakega trpina. Če človeško telo mučijo hudobni duhovi, potem Kristus občuti prekletstvo. Če vročina izčrpava življenjski tok, On čuti smrtni boj. Še danes je prav tako pripravljen ozdraviti bolne kakor tedaj, ko je osebno živel na svetu. Kristusovi služabniki so njegovi/823/ predstavniki, prenosniki njegovega delovanja. Po njih želi dajati svojo ozdravljajočo moč.
V Zveličarjevem načinu zdravljenja so se učencem razodeli mnogi nauki. Ob neki priložnosti je namazal oči nekega slepca z blatom in mu ukazal: "Pojdi, umij se v kopeli Siloam. Odide torej in se umije ter se vrne z vidom." (Jan 9,7.) Ozdravljen bi bil lahko samo z močjo velikega Zdravnika, vendar pa je Kristus uporabljal preprosta naravna sredstva. Medtem ko ni podpiral zdravljenja z omamljajočimi zdravili, je odobril uporabo preprostih in naravnih zdravil.
Marsikateremu poprej obupanemu ozdravljencu je rekel: "Ne greši več, da se ti kaj hujšega ne prigodi." (Jan 5,14.) Tako je učil, da je bolezen posledica prestopanja Božjih zakonov, naravnih in duhovnih. Na svetu ne bi bilo velike bede, če bi ljudje živeli v skladnosti s Stvarnikovim načrtom.
Kristus je bil vodja in učitelj starega Izraela in je poučeval ljudstvo, da je zdravje nagrada za poslušnost Božjim zapovedim. Vzvišeni Zdravnik, ki je zdravil bolnike v Palestini, je nekoč govoril iz oblakovega stebra svojemu ljudstvu in pojasnil, kaj morajo narediti sami, in kaj bo Bog naredil zanje. Rekel je: "Ako boš res poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in delal, kar je prav v njegovih očeh, in pazil na njegove zapovedi in čuval vse njegove postave, ne pošljem nadte nobene teh bolezni, ki sem jih poslal nad Egipt, zakaj jaz sem Gospod, tvoj zdravnik." (2 Mojz 15,26.) Kristus je dal Izraelcem natančna navodila za njihove življenjske navade in jim zagotovil: "Gospod odvrne od tebe vsako bolezen." (5 Mojz 7,15.) Vse dokler so izpolnjevali pogoje, se je na njih uresničevala obljuba: "In ni ga bilo, ki bi bil pešal med njih rodovi." (Ps 105,37.)
Ti nauki so dani tudi nam. Za ohranitev zdravja obstajajo pogoji. O njih morajo biti poučeni vsi. Nihče ni Gospodu po volji, če ne pozna njegovih naravnih ali duhovnih zakonov. Sodelovati moramo z Bogom, da bi si obnovili telesno in duhovno zdravje.
Poklicani smo poučevati druge, kako si lahko ohranijo in zopet pridobijo zdravje. Pri bolnikih moramo uporabljati zdravila, ki jih je Bog dal v naravi, in moramo ljudi usmeriti nanj, ki edini lahko obnovi. Naše delo je nositi bolne in trpeče na rokah vere h Kristusu in jih učiti verovati v vzvišenega Zdravnika. Poleg tega moramo zaupati njegovi obljubi in moliti za razodetje njegove moči. Pravo jedro evangelija je obnova. Zveličar pričakuje od nas,/824/ da spodbudimo bolne in brezupne ter prizadete k oprijemanju njegove moči.
V vsaki ozdravitvi, ki jo je opravil Kristus, je bila razodeta moč ljubezni. Samo če z vero sodelujemo z njo, smo lahko orodja za njegovo delo. Če opustimo svojo božansko zvezo s Kristusom, ne more teči po nas na druge obilna reka življenjske moči. Bili so kraji, v katerih Zveličar ni mogel narediti veliko mogočnih del zaradi nevere njihovih prebivalcev. Tako tudi danes nevera ločuje cerkev od njenega božanskega Pomočnika. Slabo se drži večne vrednote. Zaradi takšnega pomanjkanja vere je Bog razočaran in oropan svoje slave.
Če cerkev opravlja Kristusovo delo, ima obljubo njegove navzočnosti. On je dejal: "Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode. ... In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat 28,19.20.) Eden prvih pogojev za pridobitev njegove moči je, da vzamemo nase njegov jarem. Samo življenje cerkve je odvisno od tega, s kakšno vdanostjo uresničuje Gospodovo naročilo. Če se to naročilo zanemarja, sta zagotovo posledici tega duhovno usihanje in propad. Kjer ni dejavnega dela za druge, upada ljubezen in vera slabi.
Kristus pričakuje od svojih služabnikov, da vzgajajo cerkev za evangeljsko delo. Poučujejo naj ljudi, kako lahko iščejo in rešujejo izgubljene. Toda ali res opravljajo to nalogo? Na žalost, kako malo jih je, ki garajo, da bi razvneli iskro življenja v umirajoči cerkvi! Koliko cerkev negujejo kakor bolna jagnjeta ti, ki bi morali v resnici iskati izgubljene ovce! Ob istem času pa umira na milijone in milijone ljudi brez Kristusa.
Božanska ljubezen se je zaradi ljudi razodela do nedoumljivih globin, in angeli se čudijo, da prejemniki te vzvišene ljubezni kažejo samo površno hvaležnost. Prav tako se čudijo, kako ljudje malo cenijo Božjo ljubezen. Nebesa so ogorčena zaradi malomarnosti, ki se kaže do ljudi. Ali bi radi vedeli, kako Kristus gleda na to? Kako neki bi se počutila oče in mati, ko bi zvedela, da so njihovega otroka v mrazu in snegu spregledali ljudje, ki bi ga lahko rešili, a so ga pustili umreti? Mar ne bi bila strašno žalostna in hkrati tudi skrajno razburjena? Mar ne bi teh morilcev obtožila z jezo, ki je tako vroča kakor njune solze in močna kakor njuna ljubezen? Trpljenje vsakega človeka je trpljenje Božjih otrok, kdor pa ne ponudi svoje roke umirajočemu sočloveku, izziva njegovo pravično jezo. To je Jagnjetova jeza. Vsem, ki trdijo, da imajo občestvo s Kristusom, pa so vendar ravnodušni do potreb soljudi, bo na dan zadnje velike sodbe rekel: "Ne poznam vas, odkod ste. Odstopite od mene vsi, ki delate krivico." (Luk 13,27.)/825/
Kristus v naročilu učencem ni le poudaril njihovega dela, temveč jim je tudi podal njihovo sporočilo. "Učeč jih, naj izpolnjujejo vse, kar koli sem vam zapovedal." (Mat 28,20.) Učenci naj bi ljudi poučevali to, kar jih je poučeval On. To zajema vse, kar je razodel bodisi osebno bodisi po starozaveznih prerokih in učiteljih. Iz tega so izključeni človeški nauki. V tem naročilu ni prostora za izročilo, človeške teorije in sklepe ali cerkvena pravila. V njem ni prostora niti za zakone cerkvenih oblasti. Kristusovi služabniki naj ne oznanjajo ničesar od tega. "Postava in preroki" s poročili o njegovih besedah in dejanjih so zaklad, ki je zaupan učencem za oznanjevanje svetu. Kristusovo ime je njihovo geslo in razpoznavno znamenje; je njihova zveza edinosti, pooblastilo za njihovo delo in vir njihovega uspeha. Kar nima njegovega napisa, ne bo priznano v njegovem kraljestvu.
Evangelij naj se ne podaja kot neživljenjski nauk, temveč kot živa moč, ki spreminja življenje. Bog želi, da bi prejemniki njegove milosti postali priče njegove moči. Vse, katerih pot je bila zanj žalitev, rad sprejema. Ko se spokorijo, jim podari božanskega duha, jim zaupa najbolj vzvišeni položaj in jih pošilja v tabor nezvestih oznanjat njegovo brezmejno usmiljenje. Želi si, da njegovi služabniki pričajo, da kot ljudje lahko imamo po njegovi milosti Kristusu podoben značaj in se lahko veselimo v zagotovilu njegove vzvišene ljubezni. Želi si, da pričamo o tem, da je On zadovoljen šele tedaj, ko je človeški rod spreobrnjen in obnovljen v svojih svetih prednostih kot Božji sinovi in hčere.
V Kristusu so združeni pastirjeva skrb, naklonjenost staršev in neprimerljiva milost usmiljenega Zveličarja. Svoje blagoslove podarja v najbolj privlačnih pogojih. Ne zadovoljuje se s tem, da nam te blagoslove samo obljublja, temveč jih predstavlja na najbolj privlačen način tako, da bi si jih zaželeli imeti. Tako naj njegovi služabniki oznanjajo bogastvo slave tega nepopisnega Daru. Čudovita Kristusova ljubezen mehča in podreja srca, stalno ponavljanje naukov pa ničesar ne doseže. "Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog. Idi na visoko goro, o Sion, ki oznanjaš veselo vest; povzdigni močno svoj glas, Jeruzalem, ki oznanjaš veselo vest; povzdigni ga, ne boj se, reci Judovim mestom: Glejte, vaš Bog! Kakor pastir bo pasel svojo čredo, s svojo roko bo zbiral jagnjeta in jih nosil v svojem naročju, in doječe bo vodil rahlo." (Iz 40,1.9.11.)/826/
Pripovedujte ljudem o njem, ki "je odličnik med deset tisoči, in ves je ljubezniv". (Vp 5,10.16.) Toda same besede ne morejo tega povedati. Morajo se razodeti v značaju in življenju. Kristus želi, da se njegova podoba zrcali v vsakem učencu. Bog je vse ljudi določil za to, "da bodo enaki podobi njegovega Sina". (Rim 8,29.) V vsakem posamezniku naj se razodevajo svetu Kristusova potrpežljiva ljubezen, svetost, krotkost, usmiljenje in resnica.
Prvi učenci so odšli v svet oznanjat besedo. Kristusa so razodevali s svojim življenjem. "In Gospod je sodeloval z njimi in potrjeval besedo s čudeži, ki so se obenem godili". (Mar 16,20.) Ti učenci so se pripravili za svoje delo. Še pred petdesetnico so se zbrali in odpravili vsa nesoglasja. Bili so enodušni. Zaupali so Kristusovi obljubi, da bodo dobili njegov blagoslov, in v veri so molili zanj. Toda niso prosili blagoslova samo zase, saj so čutili težko breme za zveličanje ljudi. Evangelij naj bi odnesli na vse konce sveta, zato so prosili za sposobnost moči, ki jim jo je obljubil Kristus. Tedaj je bil izlit Sveti Duh, in na tisoče se jih je spreobrnilo v enem dnevu.
Tako je lahko tudi danes. Namesto človeških mišljenj naj se oznanja Božja beseda. Kristjani naj odpravijo svoje spore in se izročijo Bogu, da bi tako lahko delali za reševanje izgubljenih. V veri naj prosijo za blagoslov, pa jim bo dan. Izlivanje Duha v apostolskih dneh je bilo "zgodnji dež", in sadovi so bili mogočni. Toda "pozni dež" bo še obilnejši. (Joel 2,23.)
Vsi, ki Bogu posvetijo svoje telo, dušo in duha, dobivajo stalno novo telesno in duševno moč. Na voljo so jim neizčrpne nebeške zaloge. Kristus jim daje dih svojega Duha in življenje svojega življenja. Sveti Duh s svojimi najvišjimi močmi deluje na srce in um. Božja milost povečuje in množi njihove sposobnosti, in vsaka popolnost božanske narave jim pomaga pri reševanju ljudi. Po sodelovanju s Kristusom so popolni v njem in kljub svojim človeškim slabostim so sposobni opravljati dela Vsemogočnega.
Zveličar hrepeneče čaka na to, da bi lahko vsemu svetu razodel svojo milost in nanj vtisnil svoj značaj. Svet je njegova odkupljena last in želi ljudi osvoboditi, očistiti in posvetiti. Čeprav si Satan prizadeva preprečiti ta namen, se vendar lahko po preliti krvi dosežejo zmage, ki bodo v slavo Bogu in Jagnjetu. Kristus ne bo zadovoljen prej, preden zmaga ne bo popolna, dokler ne bo "od nadloge/827/ svoje duše videl sad in se sitil". (Iz 53,11.) Vsi narodi zemlje morajo slišati veselo sporočilo o njegovi milosti. Drži, da je ne bodo sprejeli vsi, a "potomstvo mu bo služilo; pripovedovali bodo o Gospodu prihodnjemu rodu". (Ps 22,30.) "Kraljestvo in gospostvo in velikost kraljestev pod vsem nebom se bo dala ljudstvu svetnikov Najvišjega. Zakaj vsa zemlja bo polna Gospodovega spoznanja, kakor vode pokrivajo globočino morja. In bali se bodo od zahoda Gospodovega imena in njegove slave od sončnega vzhoda." (Dan 7,27; Iz 11,9; 59,19.)
"Kako lepe so na gorah noge blagovestnika, ki razglaša mir, oznanja blagovest o dobrem, razglaša zveličanje, ki govori Sionu: Tvoj Bog kraljuje! Vdajte se radosti, skupaj pojte veselo, jeruzalemske razvaline! Zakaj Gospod je potolažil svoje ljudstvo. ... Razgalil je Bog ramo svoje svetosti pred očmi vseh narodov in vsi kraji zemlje bodo videli zveličanje našega Boga." (Iz 52,7.9.10.)/828/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!