Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

85. Še enkrat ob jezeru (angleško)

Temeljno besedilo Jan 21,1-22.

Jezus je določil, da se bo srečal z učenci v Galileji. Kmalu po koncu pashalnega tedna so se podali tja. Če med praznovanjem ne bi bili v Jeruzalemu, bi se to štelo za nevero in odpad. Zato so tam ostali do konca in šele potem veselo hiteli domov, da bi se srečali z Zveličarjem, kakor je naročil.

Sedem učencev je hodilo skupaj. Oblečeni so bili v skromno ribiško obleko. Bili so revni glede posvetnih dobrin, toda bogati v spoznanju in življenju po resnici, zaradi česar so jim nebesa podelila najvišji položaj učiteljev. Niso obiskovali nobene preroške šole, ampak jih je tri leta poučeval najboljši Vzgojitelj, ki ga je svet kdaj poznal. Zaradi njegovega vpliva so postali plemenitejši, razumnejši in prečiščeni - orodja, po katerih je bilo možno druge ljudi voditi k spoznanju resnice.

Večji del časa Kristusove službe so preživeli v bližini Genezareškega jezera. Ko so se učenci zbrali na kraju, kjer jih ne bi vznemirjali drugi, so opazili, da jih okolje spominja na Jezusa in njegova mogočna dela. Na tem jezeru jih je po velikih valovih prišel rešit, ko so bila njihova srca prestrašena in je divji vihar pretil, da jih bo uničil. Tukaj so njegove besede pomirile vihar. Pred seboj so videli obalo, kjer je bilo več kakor deset tisoč ljudi nahranjenih z nekaj majhnimi hlebi in ribami. Ne daleč stran je ležal Kafarnaum, prizorišče mnogih čudežev. Ko so učenci/809/ opazovali pokrajino, so bili v mislih popolnoma pri Zveličarjevih besedah in dejanjih.

Bil je prijeten večer in Peter, ki je ohranil še veliko od svojega nekdanjega navdušenja za čolne in ribolov, je predložil, da bi se podali na jezero in vrgli mreže. Vsi so pripravljeno sprejeli njegov načrt, kajti potrebovali so hrano in oblačila, izkupiček uspešnega nočnega lova pa bi jim to pomagal priskrbeti. Tako so v svojih čolnih odrinili, toda ničesar niso ulovili. Vso noč so delali, ampak brezuspešno. V utrudljivih nočnih urah so se pogovarjali o svojem odsotnem Gospodu in se spominjali čudežnih dogodkov, katerim so bili priča med njegovim delovanjem ob jezeru. Spraševali so se, kaj neki jim bo prinesla prihodnost. Pogled vanjo jih je ražzalostil.

Ves čas jim je z obale sledil osamljeni opazovalec s svojim pogledom, sam pa je ostal neviden. Končno se je začelo daniti. Čoln se je že zelo približal obali, in tedaj so učenci zagledali tujca, ki jih je ogovoril: "Otroci, imate kake jedi?" Ko so mu odgovorili, da nimajo, jim je tujec rekel: "Vrzite mrežo na desno stran ladje, pa najdete. Vržejo torej, a sedaj je ne morejo izvleči zaradi množice rib." (Jan 21,5.6.)

Janez je spoznal tujca in je Petru zaklical: "Gospod je!" Peter je bil tako prevzet in vesel, da je v svoji neučakanosti s čolna skočil v vodo in je bil tako kmalu pri svojem Gospodu. Drugi učenci so se pripeljali v čolnu in vlekli za sabo mrežo polno rib. "Ko pa izstopijo na kopno, ugledajo žerjavico pripravljeno in na njej ribo položeno in kruh." (Jan 21,9.)

Preveč so bili presenečeni, da bi vprašali, odkod sta ogenj in hrana. Jezus jim je rekel: "Prinesite od rib, ki ste jih sedaj ujeli." (Jan 21,10.) Peter je pohitel k mreži, ki jo je prej spustil, in jo je pomagal bratom privleči na kopno. Ko so opravili svoje delo in vse pripravili, je Jezus prosil učence, naj z njim obedujejo. Ko je lomil kruh in jim ga delil, ga je vseh sedem spoznalo in priznalo. Nenadoma so se spomnili čudežne nahranitve pet tisočev na pobočju. Toda prevzelo jih je skrivnostno spoštovanje in so molče strmeli v vstalega Zveličarja.

Živo so se spominjali dogodka ob jezeru, ko jim je Jezus ukazal, naj gredo za njim. Spomnili so se, kako so na njegov ukaz odrinili na jezero, vrgli svoje mreže in je bil ulov tako bogat, da je grozilo, da se bodo mreže raztrgale. Potem jih je Jezus povabil, naj pustijo svoje ribiške čolne; obljubil jim je, da bo iz njih naredil/810/ lovce ljudi. Da bi v njih oživil ta dogodek in poglobil njegov vtis, je zopet ponovil čudež. To dejanje je učencem obnovilo naročilo. Pokazal jim je, da Učiteljeva smrt ni zmanjšala njihove obveznosti pri opravljanju naloge, ki jim jo je določil. Čeprav so ostali brez osebnega druženja z njim in ne bodo pridobivali življenjskih sredstev z opravljanjem prejšnjega poklica, bo vstali Zveličar še vedno skrbel zanje. Dokler koli bodo delali njegovo delo, bo skrbel za njihove potrebe. Jezus je imel namen z naročilom, naj vržejo mrežo na desno stran čolna. On je stal na tisti strani obale. To je bila stran vere. Če bodo sodelovali z njim in bodo človeška prizadevanja združili z Božjo močjo, uspeh ne bo izostal.

Kristus je moral dati še en nauk, ki je veljal posebej za Petra. Njegova zatajitev Gospoda je bila v sramotnem nasprotju z njegovo poprejšnjo zaobljubo o zvestobi. Kristusa je onečastil in si nakopal nezaupanje svojih bratov. Ti so menili, da ne sme več imeti prejšnjega položaja med njimi, in tudi sam je čutil, da je zapravil zaupanje. Preden je bil zopet poklican, naj prevzame svojo apostolsko službo, je moral pred vsemi dokazati svoje spokorjenje. Sicer bi lahko njegov greh spodkopal njegov vpliv, ki ga je imel kot Kristusov delavec, pa čeprav se je spokoril. Zveličar mu je dal priložnost, da si je znova pridobil zaupanje svojih bratov in, kolikor se da, odpravil sramoto, ki jo je povzročil evangeliju.

S tem je bil dan nauk vsem Kristusovim sledilcem. Evangelij ne sklepa nobenega dogovora z zlom. Ne more opravičiti greha. Skrivni grehi naj se priznajo Bogu na skrivnem, javni grehi pa zahtevajo javno priznanje. Če učenci grešijo, zadene očitek Kristusa. To povzroča Satanovo zmagoslavje in spotikanje omahljivim ljudem. Ko vernik dokazuje spokorjenje, kolikor koli more, odpravi ta očitek.

Medtem ko je Kristus z učenci ob obali obedoval, je vprašal Petra: "Simon Jonov, ljubiš li me bolj nego ti?" (Jan 21,15.) kar se je nanašalo na njegove tovariše, ker je nekoč izjavil: "Če se vsi pohujšajo nad teboj, jaz se nikoli ne pohujšam." (Mat 26,33.) Zdaj se je znal bolje oceniti. Odvrnil je: "Da, Gospod, ti veš, da te ljubim." (Jan 21,15.) To ni nobeno goreče zagotavljanje, da njegova ljubezen presega ljubezen njegovih bratov. Ni niti izrazil svojega mnenja o svoji vdanosti, marveč je prosil njega, ki pozna vse spodbude srca, naj presodi o njegovi iskrenosti. "Gospod, ti veš, da te ljubim." Jezus mu je naročil: "Pasi moja jagnjeta." (Jan 21,15.)/811/

Jezus je znova preizkušal Petra s tem, ko je ponovil vprašanje: "Simon Jonov, ali me ljubiš?" Tokrat ga ni vprašal, ali ga ljubi bolj kakor bratje. Tudi drugi odgovor je bil kakor prvi brez pretiranega zagotavljanja: "Da, Gospod, ti veš, da te ljubim." Nato mu je Jezus rekel: "Pastiruj mojim ovcam." (Jan 21,16.) Zveličar mu je še enkrat zastavil preizkusno vprašanje: "Simon Jonov, ali me ljubiš?" Tedaj se je Peter ražzalostil, ker je pomislil, da Jezus dvomi o njegovi ljubezni. Vedel je, da ima Gospod vzrok za nezaupanje. Zato je odvrnil z bolečim srcem: "Gospod, ti vse veš; ti znaš, da te ljubim." Jezus mu je spet naročil: "Pasi moje ovčice." (Jan 21,17.)

Peter je trikrat javno zatajil Gospoda, zato je Jezus trikrat od njega zahteval zagotovilo njegove ljubezni in zvestobe, pri čemer je poudarjeno vprašanje Petra zadelo v ranjeno srce kakor ostra puščica. Jezus je pred zbranimi učenci razodel, kako globoko je Petrovo spokorjenje; tako so spoznali, kako temeljito se je ponižal nekdanji hvalisavi učenec.

Peter je bil vročekrvne in nagle narave, in Satan je te značajske lastnosti izrabil, da bi ga obvladal. Pred samim Petrovim padcem mu je Jezus rekel: "Simon, Simon! Glej, Satan si je izprosil, da vas sme presejati kakor pšenico; ali jaz sem prosil zate, naj ne izgine tvoja vera; in ti, ko se nekoč spreobrneš, potrjuj svoje brate." (Luk 22,31.32.) Zdaj je prišel ta čas, in sprememba v Petru je bila jasna. Gospodova neposredna preizkusna vprašanja niso izzvala predrznih samozadovoljnih odgovorov. Ponižnost in spokorjenje sta Petra pripravila bolje kakor kdaj prej za pastirja črede.

Prvo delo, ki ga je Kristus zaupal Petru, ko ga je zopet postavil v službo, je bilo pasti jagnjeta. To je bilo delo, v katerem je Peter doslej imel le malo izkušenj. Zahtevalo bo veliko vestnosti, nežnosti, veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. To je bilo vabilo služiti mladim v veri. Poučeval naj bi nevedne, jim odpiral Spise in jih vzgajal za koristne sodelavce v Kristusovi službi. Dotlej Peter ni bil sposoben za to nalogo, niti ni razumel njene pomembnosti. Toda prav za to nalogo ga je Jezus tedaj povabil. Njegovo trpljenje in spokorjenje sta ga pripravila za to delo.

Peter je pred padcem vedno govoril nepremišljeno, iz trenutne spodbude. Vedno je bil pripravljen popravljati druge in izraziti svoje mnenje, preden si je bil popolnoma na jasnem o sebi ali tem, kar je imel povedati. Spreobrnjeni Peter pa je bil drugačen. Res si je ohranil prejšnje navdušenje, toda Kristusova milost je pravilno usmerjala njegovo vnemo. Ni bil več oster, samozaupen in prevzeten, temveč miren,/812/ obrzdan in dovzeten za pouk. Lahko je pasel jagnjeta enako kakor ovce Kristusove črede.

Zveličarjevo ravnanje s Petrom je vsebovalo nauk zanj kakor tudi za njegove brate. Poučilo jih je, da se s prestopnikom ravna potrpežljivo, sočutno in z odpuščajočo ljubeznijo. Čeprav je Peter zatajil svojega Gospoda, se Jezusova ljubezen do Petra nikoli ni omajala. Prav takšno ljubezen naj bi imel nižji pastir za ovce in jagnjeta, ki so mu zaupane v oskrbo. Peter naj bi ob spominu na svoje slabosti in padec ravnal prav tako rahločutno s svojo čredo, kakor je Kristus z njim.

Vprašanje, ki ga je Kristus zastavil Petru, je bilo pomembno. Omenil je samo en pogoj, da bi kdo postal učenec in delal zanj. Dejal je: "Ali me ljubiš?" To je najpomembnejša usposobljenost. Čeprav bi imel Peter vse mogoče sposobnosti, pa brez Kristusove ljubezni ne bi mogel biti zvesti pastir Gospodove črede. Znanje, dobrohotnost, zgovornost, hvaležnost in gorečnost so pomožna sredstva pri dobrem delu, toda če krščanski služabnik nima Jezusove ljubezni v srcu, bo delal zaman.

Nato je Jezus govoril s Petrom na samem, kajti bilo je nekaj, kar se je hotel pogovoriti samo z njim. Pred svojo smrtjo mu je Jezus rekel: "Kamor grem, ne moreš zdaj iti za menoj; pozneje pa prideš za menoj." (Jan 13,36.) Na to mu je Peter odgovoril: "Gospod, zakaj ne morem sedaj iti za teboj? Svoje življenje dam zate." (Jan 13,37.) Ko je to rekel, je slutil le malo, do kakšnih višin in globin bo ta pot popeljala Kristusove noge. Peter se je spotaknil, ko je prišla preizkušnja; toda zopet je dobil možnost dokazati svojo ljubezen do Kristusa. Da bi ga Zveličar okrepil za končno preizkušnjo vere, mu je razodel njegovo prihodnost. Povedal mu je, da bo po plodnem življenju, ko bo starost izčrpala njegove moči, res šel za Gospodom. Dejal je: "Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in hodil, kamor si hotel; ko se pa postaraš, raztegneš svoje roke in drugi te opaše in te povleče, kamor ti nočeš. To pa je povedal, da naznači, s kako smrtjo bo oslavil Boga." (Jan 21,18.19.)

Jezus je Petra povsem odkrito seznanil z načinom njegove smrti; napovedal mu je celo, da bo razširil roke na križu. Potem ga je znova pozval: "Pojdi za menoj!" (Jan 21,19.) Peter zaradi tega razodetja ni postal malodušen. Bil je pripravljen za svojega Gospoda pretrpeti kakršno koli smrt.

Dotlej je Peter poznal Kristusa po telesu, kakor ga mnogi poznajo tudi danes; toda nič več naj ne bil tako omejen. Ni ga poznal nič drugače kakor tedaj, ko se je družil z njim kot s človekom./815/ Jezusa je ljubil kakor človeka, kakor iz nebes poslanega Učitelja; sedaj pa ga je ljubil kakor Boga. Postopoma je spoznal, da mu je Kristus vse v vsem. Sedaj je bil pripravljen imeti delež v Gospodovem poslanstvu požrtvovalnosti. Preden so ga križali, je bil zaprosil, da so ga pribili na križ z glavo navzdol. Štel si je za preveliko čast trpeti na enak način kakor njegov Učitelj.

Za Petra so bile izredno poučne besede: "Pojdi za menoj." (Jan 21, 19.) Ta nauk mu ni bil dan samo za njegovo smrt, temveč tudi za vsak korak njegovega življenja. Doslej je Peter raje deloval samostojno. Poskušal je sam izdelati načrte za Božje delo, namesto da bi čakal in se ravnal po Božjem načrtu. S tem ko je hitel pred Gospodom, ni pridobil ničesar. Jezus ga je povabil: "Pojdi za menoj." (Jan 21,19.) Ne teci pred menoj. Potem se ti ne bo treba samemu spopasti s Satanovimi četami. Dovoli mi, da hodim pred teboj, pa te sovražnik ne bo premagal.

Ko je Peter tako hodil poleg Jezusa, je opazil, da za njima hodi Janez. Želel je zvedeti tudi njegovo prihodnost. "Ko torej Peter vidi tega, reče Jezusu: Gospod, kaj pa ta? Reče mu Jezus: Ako hočem, da ostane dotlej, ko pridem, kaj tebi za to? Ti pojdi za menoj!" (Jan 21,21.22.) Peter bi bil moral pomisliti, da mu bo Gospod razodel vse, kar bi bilo dobro zanj, da ve. Dolžnost vsakega je hoditi za Kristusom, ne da bi pri tem gojil nepotrebne skrbi o delu, ki je določeno drugim. Ko je Jezus rekel za Janeza: "Ako hočem, da ostane dotlej, ko pridem," (Jan 21,22.) s tem nikakor ni zagotovil, da bo ta učenec živel do Gospodovega drugega prihoda. S temi besedami je pojasnil zgolj svojo neomejeno moč; in če bi si res želel česa takega, to sploh ne sme vplivati na Petrovo delo. Janezova in Petrova prihodnost je bila v rokah njunega Gospoda. Dolžnost obeh pa je bila, da mu poslušno sledita.

Koliko ljudi je danes podobnih Petru! Skrbijo za zadeve drugih in želijo spoznati njihove dolžnosti, medtem pa so v nevarnosti, da zanemarijo svoje. Naša naloga je gledati na Kristusa in hoditi za njim. V življenju drugih ljudi bomo videli napake in pomanjkljivosti v njihovem značaju. Človeška narava je obremenjena s slabostmi, v Kristusu pa bomo našli popolnost. Z gledanjem nanj se bomo spreminjali.

Janez je dosegel zelo visoko starost. Doživel je razdejanje Jeruzalema in uničenje čudovitega templja - prispodobe končnega uničenja sveta. Do svojih zadnjih dni je zvesto hodil za svojim Gospodom. Bistvena vsebina njegovih pričevanj cerkvam se glasi: "Ljubljeni, ljubimo se med seboj; kajti ljubezen je iz Boga. In kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog v njem." (1 Jan 4,7.16.)/816/

Peter je bil zopet vrnjen v apostolsko službo, toda čast in oblast, ki ju je dobil od Kristusa, ne pomenita nobene prednosti pred njegovimi brati. Kristus je to pojasnil, ko je na Petrovo vprašanje "Kaj pa ta?" odgovoril: "Kaj tebi za to. Ti pojdi za menoj!" (Jan 21,21.22.) Petra niso častili kot glavo cerkve. Milost, ki mu jo je izkazal Kristus s tem, da mu je odpustil njegov padec in mu zaupal skrb za čredo, kakor tudi njegova zvesta hoja za njim sta Petru povrnila zaupanje njegovih bratov. V cerkvi je imel velik vpliv. Toda nauk, ki mu ga je dal Kristus ob Genezareškem jezeru, si je Peter zapomnil vse življenje. Pod vplivom Svetega Duha je pisal cerkvam: "Starešine med vami torej opominjam jaz, sostarešina in priča Kristusovega trpljenja in tudi deležnik slave, ki se ima razodeti: Pasite Božjo čredo, ki je pri vas, nadzorujoč jo ne po sili, ampak prostovoljno, po Bogu; tudi ne za grd dobiček, ampak radovoljno; tudi ne kakor gospodovalci svoje posesti, temveč tako, da ste zgledi čredi. In ko se prikaže višji Pastir, prejmete nevenljivi venec slave." (1 Pet 5,1-4.)/817/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!