 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
87. "K mojemu Očetu in vašemu Očetu" (angleško)
Temeljno besedilo Luk 24,50-53; Dej 1,9-12.
Za Kristusa je prišla ura, da odide k Očetovemu prestolu. V nebeške dvore se bo vrnil kot božanski zmagovalec s trofejami svoje zmage. Pred svojo smrtjo je rekel Očetu: "Delo sem dokončal, ki si mi ga dal, da ga storim." (Jan 17,4.) Po vstajenju je za kratek čas še ostal na svetu, da bi ga njegovi učenci lahko spoznali v njegovem vstalem in poveličanem telesu. Sedaj pa se je hotel posloviti. Neovrgljivo je dokazal, da je živi Zveličar. Učencem ni bilo več treba razmišljati o grobu ob mislih nanj. O njem so lahko razmišljali kot o poveličanem pred nebeškim vesoljem.
Za kraj svojega vnebohoda si je Jezus izbral tisti prostor, ki je bil tolikokrat posvečen z njegovo navzočnostjo, ko je še prebival med ljudmi. Niti gora Sion, na kateri je stalo Davidovo mesto, niti gora Morija, na kateri je stal tempelj, naj ne bi bila počaščena s tem dogodkom. Tam so Kristusa sramotili in zavrgli. Tukaj so se valovi milosti, vračajoč se z močnejšo plimo ljubezni, odbijali od src, trdih kakor skala. Od tam je odšel Jezus utrujen in s težkim srcem, da bi na Oljski gori našel mir. Ko se je Božja slava umaknila od prvega templja, se je zadržala na vzhodnem hribu, kakor da ne bi hotela zapustiti izvoljenega mesta. Prav tako je Kristus stal na Oljski gori in otožno gledal na Jeruzalem. Gaji in kotanjaste doline Oljske gore/829/ so bile posvečene z njegovimi molitvami in solzami. Na strmih pobočjih je odmevalo zmagoslavno vpitje množice, ki ga je razglasila za kralja. Na pobočjih na drugi strani hriba je našel dom pri Lazarju v Betaniji. Ob vznožju hriba v vrtu Getsemaniju je sam molil in trpel. In s te gore je hotel sedaj oditi v nebesa. Na njenem vrhu bodo počivale njegove noge, ko se bo zopet vrnil. Toda ne več kot mož bolečin, temveč kot zmagovit in zmagoslaven Kralj bo tedaj stal na Oljski gori, medtem ko se bo hebrejski vzklik Aleluja mešal s poganskim Hosana in se bodo glasovi odrešenih kot mogočne vojske zlili v hvalnico: Kronajte ga, Gospoda vseh gospodov!
Zdaj je Jezus z enajsterimi odšel proti gori. Ko so šli skozi jeruzalemska vrata, so mnogi začudeno gledali za majhno skupino, katero je vodil ta, ki so ga poglavarji pred nekaj tedni obsodili in križali. Učenci niso vedeli, da bo to njihov zadnji pogovor z Učiteljem. Jezus se je ves čas pogovarjal z njimi in ponovil prejšnja navodila. Ko so se bližali vrtu Getsemaniju, se je Jezus ustavil, da bi se učenci spomnili naukov, ki jim jih je dal v noči svojega smrtnega boja. Znova je opazoval trto, s katero je takrat primerjal povezanost svoje cerkve s seboj in svojim Očetom, in znova jim je ponovil resnice, katere jim je odkril že poprej. Vse okrog njega je spominjalo na njegovo ljubezen, ki je ostala brez odziva. Celo učenci, ki so bili tako ljubi njegovemu srcu, so ga osramotili in zapustili v uri njegovega ponižanja.
Kristus je bil na svetu triintrideset let. V tem času je prestajal zaničevanje, žalitve in posmeh; bil je zavržen in križan. Zdaj se je pripravljal oditi na prestol slave - in je še enkrat razmišljal o nehvaležnosti njih, ki jih je prišel rešit - mar jim ne bo odtegnil svojega sočutja in ljubezni? Ali se njegova naklonjenost ne bo nagnila tja, kjer je zelo cenjen in kjer brezgrešni angeli čakajo na njegove ukaze? O, ne; tem, ki jih ljubi in jih mora zapustiti na svetu, je obljubil: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat 28,20.)
Po prihodu na Oljsko goro jih je vodil čez njen vrh na stran proti Betaniji. Tam se je ustavil, učenci pa so se zgrnili okrog njega. Kazalo je, kakor da žarki svetlobe sijejo z njegovega obraza, ko jih je ljubeče opazoval. Ni jih grajal zaradi njihovih napak in neuspehov. Zadnje besede, ki so prišle iz Gospodovih ust in so dosegle ušesa njegovih poslušalcev, so bile izgovorjene z najglobljo nežnostjo. Z razširjenimi/830/ blagoslavljajočimi rokami, ki so zagotavljale njegovo zaščitniško skrb, se je počasi dvigal iz njihove srede. Proti nebu ga je pritegovala moč, ki presega vsako moč pozemske privlačnosti. Ko se je oddaljeval proti nebu, so učenci napeto in s spoštovanjem zrli za njim, da bi ujeli še zadnji pogled njihovega odhajajočega Gospoda. Potem pa ga je oblak slave zagrnil pred njihovim pogledom. Ko ga je sprejel angelski voz podoben oblaku, so znova zaslišali besede. "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat 28,20.) Hkrati pa so zaslišali v višavi ljubke z veseljem prežete pesmi angelskega zbora.
Medtem ko so učenci še vedno strmeli navzgor, jih je ogovoril glas, ki je zvenel kakor najbolj razkošna glasba. Obrnili so se in zagledali dva angela v človeški podobi, ki sta jim rekla: "Možje Galilejci, kaj stojite in zrete v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas/831/ gor v nebo, prav tako pride, kakor ste ga videli, da je šel v nebo." (Dej 1,11.)
Ta angela sta pripadala skupini, ki je v sijajnem oblaku čakala na Jezusa, da bi ga spremljala v njegovo nebeško domovino. Najbolj vzvišena izmed množice angelov sta bila ta dva ob grobu v času Kristusovega vstajenja; a tudi v času njegovega pozemskega življenja sta bila vedno poleg njega. Z gorečo željo so vsa nebesa čakala na konec njegovega bivanja na svetu, ki ga je pokvarilo prekletstvo greha. Končno je za nebeški svet prišel čas za sprejem njihovega Kralja. Mar si nista tudi ta dva želela biti v skupini, ki je pozdravila Jezusa? Toda iz sočutja in ljubezni sta ostala, da bi tolažila nje, ki jih je zapustil. "Niso li vsi služabni duhovi v službo pošiljani zaradi njih, ki imajo podedovati zveličanje?" (Heb 1,14.)
Kristus je odšel v nebesa v človeški podobi. Učenci so videli, da ga je sprejel oblak. Isti Jezus, ki je hodil poleg njih, se z njimi pogovarjal in molil, z njimi lomil kruh, bil skupaj z njimi v njihovih čolnih na jezeru in se še isti dan z njimi mukoma povzpel na Oljsko goro - isti Jezus je sedaj odšel, da bi z Očetom delil nebeški prestol. Angela sta jim zagotovila, da bo prav On, ki so ga videli odhajati v nebesa, ravno tako prišel, kakor so ga videli odhajati. Prišel bo "z oblaki, in videlo ga bo vsako oko. Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem z glasom nadangela in z Božjo trobento, in mrtvi v Kristusu vstanejo najprej. Kadar pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, tedaj bo sedel na prestol svoje slave." (Raz 1,7; 1 Tes 4,16; Mat 25,31.) Tako bo izpolnjena tudi Gospodova obljuba, ki jo je dal učencem: "In ko odidem in vam pripravim prostor, pridem zopet in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz." (Jan 14,3.) Tako so se učenci lahko veselili v upanju na Gospodovo vrnitev.
Ko so se vrnili v Jeruzalem, so jih ljudje začudeno opazovali. Menili so, da jih bodo videli po Kristusovem zasliševanju in križanju potrte in osramočene. Njihovi sovražniki so pričakovali, da bodo videli na njihovih obrazih žalost in poraz. Namesto tega pa so ižzarevali veselje in zmagoslavje. Obrazi so jim žareli od sreče, ki ni bila zemeljskega izvora. Niso več žalovali zaradi razočaranega upanja, temveč so bili polni hvale in hvaležnosti Bogu. Z veseljem so pripovedovali čudovite dogodke o Kristusovem vstajenju in vnebohodu, in njihovo pričevanje je sprejelo veliko ljudi./832/
Učenci niso bili več nezaupljivi do prihodnosti. Vedeli so, da je Jezus v nebesih, a da so vseeno deležni njegovega prisrčnega zanimanja. Zavedali so se, da imajo na Božjem prestolu prijatelja, zato so z vso gorečnostjo prinašali pred Očeta svoje prošnje v Jezusovem imenu. V svetem spoštovanju so se priklonili v molitvi in ponovili zagotovilo: "Kar koli boste Očeta prosili, dá vam v mojem imenu. Doslej niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in prejmete, da bo vaša radost dopolnjena." (Jan 16,23.24.) Stegovali so roko vere vse više z mogočnim zagotovilom: "Kristus Jezus je, ki je umrl, pa je tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas." (Rim 8,34.) Petdesetnica pa jim je prinesla polnoto veselja v navzočnosti Tolažnika, kakor je bil Kristus obljubil.
Vsa nebesa so čakala na to, da Zveličarja pozdravijo z dobrodošlico v nebeških dvorih. Ko je odhajal, je šel naprej, za seboj pa je vodil dolg sprevod njih, ki so bili ujeti v grobovih in osvobojeni po njegovem vstajenju. Nebeške čete so spremljale ta veseli sprevod z glasnimi hvalnimi vzkliki in sijajnimi pesmimi.
Bližajoč se Božjemu mestu, so spremljajoči angeli glasno vzkliknili: "Dvignite, vrata, svoje glave in dvignite se, večne duri, da vstopi Kralj slave!"
Stražarji so jim veselo odgovorili: "Kdo pa je ta Kralj slave?"
Tega niso vprašali zato, ker ne bi vedeli, kdo je ta Kralj, temveč zato, da bi v odgovor slišali vzvišeno hvalnico: "Gospod, krepak in mogočen, Gospod, mogočen v boju. Dvignite, vrata, svoje glave, dvignite se, pravim, večne duri, da vstopi Kralj slave!"
Zopet se je zaslišal izziv: "Kdo je On, ta Kralj slave?"
Angeli se namreč nikoli ne utrudijo, če poslušajo poveličevanje njegovega imena. Tako so spremljajoči angeli zopet odgovorili:
"Gospod nad vojskami, On je Kralj slave!" (Ps 24,7-10.)
Potem so na stežaj odprli vrata Božjega mesta in trume angelov so med glasnimi zvoki veličastne glasbe stopile skozi vrata./833/
Tam je prestol obdan z mavrico obljube. Tam prebivajo kerubi in serafi. Zbrani so voditelji nebeških čet, Božji sinovi, predstavniki nepadlih svetov. Nebeški svet, pred katerim je Lucifer obtožil Boga in njegovega Sina, predstavniki tistih brezgrešnih kraljestev, nad katerimi je Satan hotel razširiti svojo oblast - vsi so pripravljeni pozdraviti Odrešenika. Želijo si proslavljati njegovo zmago in poveličati svojega Kralja.
Toda Jezus jih je zadržal z mahanjem roke. Še ne, ta trenutek še ne more sprejeti venca slave in kraljevskega oblačila. Odšel je k svojemu Očetu. Pokazal mu je svojo ranjeno glavo, prebodeno stran in iznakažene noge; dvignil je svoje roke, na katerih so bili sledovi žebljev. Pokazal je na znamenja svoje zmage; poleg tega pa je prinesel Bogu snop majanja, nje, ki so bili z njim prebujeni kot predstavniki velike množice, ki bodo izšli iz svojih grobov ob njegovem drugem prihodu. Približal se je Očetu, ki je vesel vsakega spokorjenega grešnika in se s petjem veseli enega samega. Preden so bili postavljeni temelji zemlje, sta se Oče in Sin zedinila v zavezi odrešiti človeka, če bi ga premagal Satan. Slovesno sta sklenila roke v zaobljubi, da bo Kristus postal porok za človeški rod. In sedaj je to zaobljubo Kristus izpolnil. Ko je na križu vzkliknil: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.) se je s tem obrnil na Očeta. Zaveza je bila v celoti izvršena. Sedaj je rekel Očetu: Dopolnjeno je! Tvojo voljo, moj Bog, sem izpolnil. Opravil sem delo odrešenja. Če je tvoja pravičnost zadovoljena, potem želim, "da bodo tudi oni z menoj, da vidijo mojo slavo, ki si mi jo dal". (Jan 17,24.)
Nato je Božji glas pojasnil, da je pravici zadoščeno in da je Satan premagan; Kristusovi sledilci, ki so se na svetu mučili in bojevali, so "pomiloščeni ... v Ljubljencu". (Ef 1,6.) Pred nebeškimi angeli in predstavniki nepadlih svetov so bili priznani za opravičene. Kjer je On, tam naj bo tudi njegova cerkev. "Milost in resnica se bosta srečevala, pravičnost in mir se poljubita." (Ps 85,10.) Oče je objel svojega Sina in ukazal: "Molijo naj ga vsi Božji angeli." (Heb 1,6.)
Vsi poglavarji, knezi in oblasti so z nepopisnim veseljem priznali nadoblast Kneza življenja. Nebeške vojske se padle na obraz pred njim, medtem ko se je po nebeških dvorih razlegel vesel klic: "Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, prejeti moč in bogastvo in modrost in krepost in čast in slavo in blagoslov." (Raz 5,12.)/834/
Zmagoslavne pesmi se mešajo z glasbo angelskih harf, vse dokler se ne zdi, da nebesa prekipevajo od veselja in hvale. Ljubezen je zmagala. Izgubljeno je zopet najdeno. V nebesih zopet odzvanjajo glasovi vzvišenih pesmi, ki oznanjajo: "Sedečemu na prestolu in Jagnjetu blagoslov in čast in slava in moč na vekov veke!" (Raz 5,13.)
Od tega prizora nebeškega veselja sega do nas na zemlji odmev čudovitih Kristusovih besed: "Grem gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu in svojemu Bogu in vašemu Bogu." (Jan 20,17.) Nebeška in pozemska družina sta eno. Gospod je zaradi nas šel v nebesa in za nas živi. "Zato more tudi popolnoma rešiti tiste, ki se po njem bližajo Bogu, ker vedno živi, da se poteguje zanje." (Heb 7,25.)/835/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!