 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
84. "Mir vam!" (angleško)
Temeljno besedilo Luk 24,33-48; Jan 20,19-29.
Učenca sta po prihodu v Jeruzalem stopila v mesto skozi vzhodna vrata, ki so bila o praznikih odprta tudi ponoči. V hišah je bilo vse temno in mirno, toda popotnika sta našla svojo pot med ozkimi ulicami ob svetlobi vzhajajoče lune. Odšla sta v gornjo izbo, kjer je Jezus preživel zadnji večer pred svojo smrtjo. Vedela sta, da bosta tam našla svoje brate. Čeprav je bilo že pozno, sta vedela, ne bodo odšli prej počivat, preden ne bodo natančneje zvedeli, kaj se je zgodilo s truplom njihovega Gospoda. Vrata sobe so bila trdno zaklenjena. Potrkala sta, da bi vstopila, toda odgovora ni bilo. Vse je bilo mirno. Potem sta se predstavila. Končno so se vrata previdno odpahnila. Vstopila sta in z njima še eden, Nevidni. Nato so vrata znova zapahnili, da bi se zavarovali pred vohuni.
Popotnika sta našla vse navzoče presenečene in vznemirjene. Zbrani so vedno znova izražali hvalnice in zahvalo ter vzklikali: "Res je vstal Gospod in se je prikazal Simonu." (Luk 24,34.) Potem sta popotnika, ki sta bila zaradi hitre hoje še čisto upehana, pripovedovala čudežen dogodek o tem, kako se jima je prikazal Jezus. Ko sta ravno končala svojo pripoved in so nekateri menili, da vsega tega ne morejo verjeti, ker je prelepo, da bi bilo res, je nenadoma pred njimi stala neka druga Oseba. Oči vseh so se uprle v Tujca. Nihče ni potrkal, da bi vstopil./802/ Nihče ni slišal korakov. Učenci so bili osupli in se čudili, kaj neki to pomeni. Toda tedaj so zaslišali glas, ki je bil lahko samo glas njihovega Učitelja. Jasno in razločno so prišle z njegovih ustnic besede: "Mir vam!" (Luk 24,36.)
"In oni se uplaše in vsi prestrašeni mislijo, da vidijo duha. In jim reče: Kaj se plašite? In zakaj dvomljive misli obhajajo vaša srca? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam; potipajte me in poglejte! Saj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz. In rekši to, jim pokaže svoje roke in noge." (Luk 24,37-40.)
Učenci so pogledali njegove kruto preluknjane roke in noge. Spoznali so tudi njegov glas, ki jim je ostal v spominu bolj ko kateri drug, kar so jih slišali. "Ker pa še ne verjamejo od veselja in se čudijo, jim reče: Imate li kake jedi? Oni pa mu dado kos pečene ribe in satovja. In vzame in poje pred njimi. Razvesele se tedaj učenci, videč Gospoda." (Luk 24,41-43; Jan 20,20.) Veselje in vera sta zamenjali njihovo nevero. S čustvi, ki se ne dajo izraziti z besedami, so priznavali svojega vstalega Zveličarja.
Ob Jezusovem rojstvu je angel naznanil ljudem na zemlji mir in dobro voljo. Sedaj pa, ko se je Zveličar po vstajenju prvič prikazal učencem, jih je pozdravil z blaženima besedama: "Mir vam!"/803/ Jezus je vedno pripravljen dati mir ljudem, ki so obremenjeni z dvomi in strahom. Čaka na to, da mu odpremo vrata svojega srca in mu rečemo: Ostani pri nas. On pravi: "Glej, pri vratih stojim in trkam; če kdo čuje moj glas in odpre vrata, vstopim k njemu, in večerjal bom z njim in on z menoj." (Raz 3,20.)
Jezusovo vstajenje je prispodoba končnega vstajenja vseh, ki počivajo v njem. Videz vstalega Zveličarja, vedenje in način govorjenja so učenci poznali. Kakor je Jezus vstal od mrtvih, tako bodo vstali tudi ti, ki počivajo v njem. Spoznali bomo prijatelje, kakor so učenci Jezusa. Če so bili v življenju pohabljeni, bolni in znakaženi, bodo vstali lepo oblikovani in popolnoma zdravi. Vendar pa bo v poveličanem telesu popolnoma ohranjena značilnost njihove osebnosti. Tedaj bomo spoznali, kakor smo bili tudi mi spoznani. (1 Kor 13,12.) V obrazih, ki jih bo osvetljevala iz Jezusovega obraza izhajajoča svetloba, bomo zopet spoznali poteze naših dragih.
Ko se je Jezus prikazal učencem, jih je spomnil na besede, katere jim je govoril pred svojo smrtjo, da se mora namreč uresničiti vse, kar je o njem pisano v Mojzesovem zakonu, v prerokih in Psalmih. "Tedaj jim odpre um, da bi razumeli pisma; in veli jim:/804/ Tako je pisano in tako je moral Kristus trpeti in vstati tretji dan od mrtvih, in se mora oznanjevati v njegovem imenu spokorjenje in odpuščanje grehov med vsemi narodi, počenši od Jeruzalema. Vi pa ste priče temu." (Luk 24,45-48.)
Učenci so začeli dojemati naravo in obseg svojega dela. Svetu naj bi oznanili čudovite resnice, katere jim je zaupal Kristus. Dogodki iz njegovega življenja, njegova smrt, njegovo vstajenje, prerokovanja, ki so kazala na te dogodke, svetost Božjih zapovedi, skrivnost načrta zveličanja, Jezusova moč odpuščanja grehov - vsemu temu so bili priče, in to naj bi oznanili svetu. Oznanjali naj bi evangelij miru in zveličanja po spokorjenju in z Zveličarjevo močjo.
"In ko je to rekel, dahne vanje in jim veli: Prejmite Svetega Duha. Katerim koli odpustite grehe, so jim odpuščeni, katerim koli jih zadržite, so jim zadržani." (Jan 20,22.23.) Sveti Duh še ni bil popolnoma razodet, ker Kristus še ni bil poveličan. Obilnejši dar Duha jim ni bil dan pred njegovim vnebohodom. Dokler se to ni zgodilo, niso mogli izpolniti naročila, naj svetu oznanijo evangelij. Zdaj so sprejeli Duha s posebnim ciljem. Preden bodo učenci lahko opravljali svojo službo v zvezi s cerkvijo, jim je Kristus vdihnil Svetega Duha. S tem jim je zaupal najsvetejšo odgovornost. Želel je, naj spoznajo dejstvo, da brez Duha ne morejo opraviti naloge.
Sveti Duh je dih duhovnega življenja duše. Napolniti koga z Duhom pomeni napolniti ga s Kristusovim življenjem. Duh prežame prejemnika s Kristusovimi lastnostmi. Samo ti, ki so tako poučeni od Boga in čutijo notranje delovanje Duha ter razodevajo Kristusu podobno življenje, morejo stati kot predstavniki ljudi in služiti cerkvi.
"Katerim koli odpustite grehe," je rekel Kristus, "so jim odpuščeni, katerim koli jih zadržite, so jim zadržani." (Jan 20,23.) S tem Gospod nikomur ne daje svobode, da druge obsoja. Že v pridigi na Gori blagrov je to prepovedal. Ta posebna pravica pripada samo Bogu. Toda cerkvi kot organizaciji je Bog dal odgovornost za vsakega posameznega vernika. Te, ki so padli v greh, je cerkev dolžna opominjati, poučevati in jih obnoviti, če je možno. "Prepričuj, kaznuj, opominjaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem," (2 Tim 4,2.) je rekel Gospod./805/ Ravnajte pravično z njimi, ki grešijo. Opominjajte vsakega človeka, ki je v nevarnosti. Nikogar ne prepustite samoprevari. Imenujte greh s pravim imenom. Oznanjajte, kaj pravi Bog o laži, o prestopanju sobote, o kraji, malikovanju in vsakem drugem zlu. "Tisti, ki to delajo, ne bodo podedovali Božjega kraljestva." (Gal 5, 21.) Če bodo ostali v svojem grehu, bo nad njimi izrečena v nebesih obsodba, katero ste jim napovedali iz Svetega pisma. S tem ko si izberejo greh, zavrnejo Kristusa; cerkev mora pokazati, da ne odobrava njihovih dejanj, ali pa sama onečasti svojega Gospoda. Greh mora presojati tako, kakor ga Bog. Prestopke mora obravnavati prav tako, kakor je predpisal Bog, potem bo njeno ravnanje potrjeno v nebesih. Kdor zaničuje pooblastilo cerkve, zaničuje Kristusovo oblast.
Toda ta ponazoritev ima še svetlejšo stran: "Katerim koli odpustite grehe, so jim odpuščeni." (Jan 20,23.) Ta misel naj prevladuje. Pri delu s tavajočimi naj bodo vse oči uprte v Kristusa! Pastirji naj vodijo čredo Gospodove paše z nežno skrbjo. Tavajočim naj pripovedujejo o odpuščajoči Zveličarjevi milosti in grešnike spodbujajo, da se spokorijo in verujejo vanj, ki lahko odpusti. Naj oznanjajo z oblastjo Božje besede: "Če pripoznavamo svoje grehe, je zvest in pravičen, da nam odpusti grehe in nas očisti sleherne krivice." (1 Jan 1,9.) Vsi, ki se spokorijo, imajo zagotovilo: "Ti se nas vnovič usmiliš, pogaziš naše krivice; ti vržeš v globočino morja vse naše grehe." (Miha 7,19.)
Cerkev naj s hvaležnim srcem sprejme grešnikovo spokorjenje. Skesanca naj vodi iz teme nevere v luč vere in pravičnosti. Njegova drhteča roko naj položi v ljubečo Jezusovo. Takšno odpuščanje bodo odobravala nebesa.
Samo v tem smislu ima cerkev oblast odpustiti grešniku. Kajti odpuščanje greha se lahko doseže samo po Kristusovi zaslugi. Nobenemu človeku, niti ljudskemu telesu ni dana oblast osvoboditi človeka krivde. Kristus je pooblastil učence oznanjati odpuščanje grehov v njegovem imenu vsem narodom, toda sami niso bili pooblaščeni odvzeti niti madeža greha. Zveličanje je samo v Jezusovem imenu, "zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati". (Dej. 4,12.)
Ko se je Jezus prvič prikazal učencem v zgornji izbi, Tomaža ni bilo z njimi. Res je slišal poročila drugih in dobil dovolj dokazov za Jezusovo vstajenje; toda kljub temu je bilo njegovo srce prežeto s potrtostjo in nevero. Ko je slišal učence pripovedovati o čudovitih prikazovanjih vstalega Zveličarja, ga je to pahnilo še globlje v obup. Če je Jezus/806/ resnično vstal od mrtvih, potem ni nobenega upanja več za dobesedno pozemsko kraljestvo. Prizadeta je bila tudi njegova nečimrnost, če je pomislil na to, da se je Učitelj razodel vsem učencem razen njemu. Zato se je odločil, da ne bo verjel, in ves teden je tuhtal o svoji potrtosti, ki se mu je zdela v primerjavi z upanjem in vero svojih bratov še toliko bolj temna.
Tiste dni je Tomaž večkrat izjavil: "Ako ne vidim na njegovih rokah znamenj od žebljev in ne položim svojega prsta v rano od žebljev in ne denem svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval." (Jan 20,25.) Ni hotel gledati z očmi svojih bratov ali imeti vero, ki se opira na njihovo pričevanje. Svojega Gospoda je vneto ljubil, toda dovolil je, da sta se ljubosumnost in nevera vtihotapili v njegov um in srce.
Za nekatere učence je bila priljubljena zgornja izba začasno bivališče, in zvečer so se tam zbirali vsi razen Tomaža. Neki večer se je tudi on odločil priti skupaj z drugimi. Kljub svoji neveri je gojil majhno upanje, da bi vendarle utegnilo biti resnično tisto dobro sporočilo. Pri večerji so se učenci pogovarjali o dokazih, ki jim jih je Kristus dal po prerokovanjih. Nenadoma "Jezus pride, ko so duri zaklenjene, in stopi v sredo mednje in reče: Mir vam!" (Jan 20,26.)
Potem se je obrnil k Tomažu in rekel: "Položi svoj prst sem, in poglej moje roke; in podaj svojo roko in položi jo v mojo stran; in ne bodi neveren, ampak veren." (Jan 20,27.) Te besede razodevajo, da so mu bile dobro znane Tomaževe misli in besede. Dvomeči učenec je vedel, da nihče njegovih prijateljev en teden ni videl Jezusa. Zato Učitelju niso mogli povedati, da ne veruje. Tedaj je v osebi pred seboj spoznal svojega Gospoda. Ni hotel nobenega dokaza več. V prekipevajočem veselju se je vrgel k Jezusovim nogam in vzkliknil: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jan 20,28.)
Jezus je sprejel njegovo priznanje, vendar ga je nežno pokaral zaradi njegove nevere: "Ker si me videl, Tomaž, veruješ; blagor jim, ki ne vidijo, pa verujejo." (Jan 20,29.) Tomaževa vera bi Kristusa bolj veselila, če bi bil veroval pričevanjem svojih bratov. Če bi ves svet danes sledil Tomaževemu zgledu, potem nihče ne bi veroval v zveličanje; kajti vsi, ki sprejemajo Kristusa, se morajo opirati na pričevanje drugih.
Mnogi, ki so nagnjeni k dvomu, se opravičujejo z zatrjevanjem, da bi verovali, če bi dobili dokaz, kakršnega je dobil Tomaž od svojih tovarišev. Toda ne dojemajo, da nimajo samo tega dokaza,/807/ ampak še veliko več. Mnogi, ki čakajo kakor Tomaž, da se odstrani vsak vzrok za dvom, ne bodo nikoli uresničili svojih hrepenenj. Postopoma se bodo vse globlje zapletli v nevero. Kdor se vzgaja zato, da gleda samo na temno stran, da godrnja in tarna, se ne zaveda, kaj dela. Seje seme dvoma in bo tudi žel žetev dvoma. V času, ko sta vera in zaupanje posebno pomembna, mnogi ne bodo mogli upati in verovati.
Jezus je s svojim ravnanjem s Tomažem dal svojim sledilcem nauk. Njegov zgled nam kaže, kako naj ravnamo s slabotnimi v veri in dvomljivci. Jezus Tomaža ni zasipal z očitki in tudi ni razpravljal z njim. Dvomljivcu se je razodel. Tomaž je ravnal zelo nerazumno, ko je določil, pod katerimi pogoji bi lahko veroval. Jezus pa je s svojo velikodušno ljubeznijo in obzirnostjo podrl vse ovire. Nevera se redko kdaj premaga z razpravljanjem. Navadno uporabi samoobrambo in najde vedno nove razloge in izgovore. Toda Jezus naj bo razodet v svoji ljubezni in usmiljenju kot križani Zveličar, pa bodo mnoge nekoč nejevoljne ustnice ponovile Tomaževo priznanje: "Moj Gospod in moj Bog!"/808/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!