 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
83. Pot v Emavs (angleško)
Temeljno besedilo Luk 24,13-33.
Pozno popoldne na dan vstajenja sta šla dva učenca v Emavs, okoli 12 kilometrov od Jeruzalema oddaljeno mestece. Ta učenca nista imela kake opazne vloge v Kristusovem delu; vendar pa sta resno verovala vanj. V mesto sta prišla praznovat pasho in sta osupnila nad dogodki, ki so se nedavno zgodili. Zjutraj sta slišala novico, da je bilo Kristusovo telo odstranjeno iz groba, a tudi poročilo žensk, ki so videle angele in srečale Jezusa. Sedaj sta se vračala domov razmišljat in molit. Žalostno sta hodila po poti ta večer in se pogovarjala o zaslišanju in križanju. Še nikoli nista bila tako malodušna. Obupana in razočarana sta hodila v križevi senci.
Nista še prišla daleč, ko se jima je pridružil neki tujec. Toliko sta se zatopila v žalost in razočaranje, da si ga nista natančneje ogledala. Dalje sta se pogovarjala in izražala svoje srčne misli. Pogovarjala sta se o naukih, ki jih je Kristus podajal, ampak jih, kakor kaže, nista mogla razumeti. Ko sta se znova začela pogovarjati o nedavnih dogodkih, si je Jezus zaželel, da bi ju potolažil. Videl je njuno žalost in razumel nasprotujoče si in zmedene zamisli, ki so v njiju vzbujale misel:/795/ Ali bi lahko bil Kristus ta mož, ki se je pustil tako zelo ponižati? Svoje žalosti nista mogla več obvladati, pa sta jokala. Jezus je vedel, da sta ga zelo ljubila, zato bi bil rad obrisal njune solze in ju prežel z veseljem in radostjo. Toda najprej jima mora podati nekaj naukov, ki jih nikoli ne bosta pozabila.
"On jima pa reče: Kaki so to pogovori, ki jih imata gredoč med seboj? In ustavita se, gledaje žalostno. Odgovori pa eden, po imenu Kleopa, in mu reče: Si li ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne veš, kaj se je te dni v njem zgodilo?" (Luk 24,17.18.) Pripovedovala sta mu o svojem razočaranju zaradi Učitelja, "ki je bil mož prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši veliki duhovniki in poglavarji izdali v smrtno obsodbo in ga križali". (Luk 24,19.20.) S srcem, ki je bilo ranjeno zaradi razočaranja, in z drhtečimi ustnicami sta še dodala: "Mi pa smo se nadejali, da je On ta, ki ima odrešiti Izraela. Ali vrhu vsega tega je danes že tretji dan, kar se je to zgodilo." (Luk 24,21.)
Kako nenavadno je bilo, da se učenca nista spomnila Kristusovih besed in se zavedla, da je dogodke zadnjih dni napovedal vnaprej! Nista dojela, da se bo zadnji del njegovih odkritij prav tako uresničil kakor prvi in da bo končno tretji dan vstal. Prav tega dela bi se morala spominjati. Duhovniki in poglavarji tega niso pozabili. "Drugi dan pa, ki je za dnem pripravljanja, se zbero višji duhovniki in farizeji pri Pilatu, govoreč: Gospod, spomnili smo se, da je ta slepar, ko je še živel, dejal: Čez tri dni vstanem od smrti." (Mat 27,62.63.) Učenci pa se niso spomnili teh besed.
"In On jima veli: O vi nespametneži in lenega srca, da bi verovali vse, kar so govorili preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to trpel in tako šel v svojo slavo?" (Luk 24,25.26.) Učenca sta se čudila, kdo neki bi mogel biti ta tujec, ki je doumel njuno notranjost, in jima govori s takšno resnostjo, nežnostjo in sočutjem in vendar tako poln upanja. Prvič po Kristusovi izdaji sta se zopet malo opogumila. Večkrat sta resno pogledala svojega spremljevalca in si mislila, da njegove izjave natančno ustrezajo besedam, ki jih je govoril Kristus. Zelo sta bila presenečena in njuni srci sta začeli hitreje utripati v veselem pričakovanju.
Kristus je začel z Mojzesom, s prvo črko svetopisemske zgodovine, in jima razlagal navedke, ki so se nanašali nanj./796/ Če bi se jima dal takoj spoznati, bi bilo njuno srce zadovoljno. In v svojem velikem veselju ne bi hrepenela po ničemer več. Vendar pa je bilo za njiju nujno dojeti prispodobe in starozakonske prerokbe, ki so se nanašale nanj. Kajti na tem naj bi bila utemeljena njuna vera. Kristus ni naredil nobenega čudeža, da bi ju prepričal, marveč je videl svoje prvo delo v tem, da jima pojasni Pisma. Njegovo smrt sta imela za uničenje vseh svojih upov. Iz prerokov pa jima je pokazal, da je ravno najmočnejši dokaz za njuno vero.
Pri poučevanju teh učencev je Jezus opozoril na pomembnost Starega zakona kot na pričo svojega poslanstva. Mnogi domnevni kristjani danes zavračajo Stari zakon in trdijo, da ni več uporaben. Toda Kristusov nauk ni tak. Sam ga je cenil tako visoko, da je nekoč dejal: "Če Mojzesa in prerokov ne poslušajo, se tudi ne dado prepričati, če kdo od mrtvih vstane." (Luk 16,31.)
Kristusov glas govori po očakih in prerokih od Adama pa vse do konca časa. Zveličar je v Starem zakonu enako jasno razodet kakor v Novem. Ravno svetloba preroške preteklosti poudarja Kristusovo življenje in nauke Novega zakona v vsej jasnosti in lepoti. Kristusovi čudeži so dokaz njegovega božanstva; toda še močnejši dokaz, da je Odrešenik sveta, najdemo, če primerjamo starozakonska prerokovanja z zgodovino Novega zakona.
Z razlago prerokb je Kristus dal učencema natančno podobo tega, kar naj bi bil v človeški podobi. Njuno pričakovanje Mesija, ki naj bi vzpostavil svoj prestol in kraljevsko moč v skladnosti s človeškimi željami, je bilo napačno. To pojmovanje je preprečilo pravilno dojeti njegov sestop z najvišjega do najnižjega možnega položaja. Kristus je želel, da bi bile predstave njegovih učencev v vsaki podrobnosti jasne in pravilne. Kolikor je bilo možno, naj bi razumela vse, kar je bilo povezano s kelihom trpljenja, ki mu je bil določen. Pokazal jima je, da pomeni strašen boj, ki ga doslej še nista mogla dojeti, uresničitev zaveze, ki je bila sklenjena, preden so bili položeni temelji sveta. Kristus je moral umreti, kakor mora umreti vsak prestopnik zapovedi, če vztraja v svojem grehu. To je bilo torej nujno; toda konec naj ne bi bil poraz, temveč slavna, večna zmaga. Jezus jima je še povedal, da je potrebno storiti vse, da bi se svet rešil greha. Njegovi sledilci morajo živeti tako, kakor je živel On, in delovati z resno in vztrajno vnemo kakor On./799/
Tako je Kristus govoril učencema in jima odprl um, da bi razumela Svete spise. Res je, da sta bila učenca utrujena, toda pogovor ni zamrl. Z Zveličarjevih ustnic so tekle besede življenja in jamstva. Toda njune oči so bile še zaprte. Ko jima je pripovedoval o razdejanju Jeruzalema, sta s solzami gledala na obsojeno mesto. Še sedaj nista slutila, kdo je njun sopotnik. Nista mislila na to, da hodi z njima predmet njunega pogovora, kajti Kristus je namreč govoril o sebi kot o kom drugem. Imela sta ga za enega teh, ki so prišli na praznik pashe, in se sedaj vrača domov. Prav kakor onadva je previdno stopal po ostrem kamenju in se občasno z njima vred ustavil, da bi se malo oddahnil. Tako sta hodila po gorski poti, poleg njiju pa je stopal On, ki bo kmalu sedel na Božji desnici, in ki je lahko rekel o sebi: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji." (Mat 28,18.)
Med potovanjem je sonce zašlo, in še preden sta popotnika prispela domov, so kmetje na polju prenehali delati. Ko sta učenca hotela stopiti v svoj dom, je bilo videti, kakor da bi tujec hotel nadaljevati pot. Toda učenca sta čutila, da ju privlači. Njuna duša je hrepenela, da bi zvedela še več. Prosila sta ga: "Ostani z nama." (Luk 24,29.) Kazalo je, kakor da ni sprejel vabila, zato sta ga še bolj silila in vztrajno prosila: "Ker se večeri in dan se je že nagnil." (Luk 24,29.) Nato je Kristus popustil njunemu rotenju ter šel in ostal z njima.
Če ga učenca ne bi tako zelo vabila, ne bi bila zvedela, da je bil njun sopotnik vstali Gospod. Kristus nikomur ne vsiljuje svoje družbe, toda zanima se za vse, ki ga potrebujejo. Rad stopa v najskromnejše domove in razveseli srce najbolj ponižnega. Če pa so ljudje preveč ravnodušni, da bi mislili na nebeškega Gosta ali ga prosili, naj ostane pri njih, potem gre dalje. Mnogi tako veliko izgubijo. Kristusa potem ne poznajo bolje, kakor učenca, ki je hodil z njima.
Preprosti obrok je bil hitro pripravljen in ponujen gostu, ki je sedel na čelu mize. Tedaj je iztegnil roko in blagoslovil hrano. Učenca sta onemela od osuplosti. Njun sopotnik je prav tako razširil roke, kakor je imel navado njihov Učitelj. Ponovno sta ga pogledala, in glej, zapazila sta na njegovih rokah brazgotine od žebljev. Oba hkrati sta vzkliknila: To je Gospod Jezus! Vstal je od mrtvih!/800/
Vstala sta, da bi mu padla pred noge in mu izkazala čast, toda zginil jima je spred oči. Pogledala sta tja, kjer je sedel ta, katerega telo je še pred kratkim počivalo v grobu, in rekla drug drugemu: "Ali ni srce gorelo v naju, ko nama je govoril po poti, ko nama je razlagal pisma?" (Luk 24,32.)
Ta velika novica, ki jo morata oznaniti, jima ni dovolila, da bi dalje sedela in se pogovarjala. Pozabila sta na utrujenost in lakoto. Večerjo sta pustila nedotaknjeno, in polna veselja sta se takoj in hitro podala na isto pot, po kateri sta prišla, zopet nazaj v mesto, da bi lahko učencem prenesla to sporočilo. Na nekaterih mestih pot ni bila varna, toda vzpenjala sta se čez strmine in drsela po gladkih skalah. Nista videla in vedela, da sta pod zaščito njega, ki je šel z njima po tej poti. S palico v rokah sta hitela naprej in želela hoditi še hitreje kakor doslej. Včasih sta zgubila stezo in jo zopet našla. Včasih sta tekla, včasih se spotikala; hitela sta naprej s sopotnikom ob sebi na vsej poti.
Noč je temna, toda Sonce pravičnosti sije nanju. Srce je grozilo, da bo od veselja izskočilo. Počutila sta se kakor v novem svetu. Kristus je živi Zveličar! Ni jima več treba žalovati po njem kakor po mrtvem. On je vstal - vedno znova in znova sta to ponavljala. To sporočilo sta nosila žalostnim. Morata jim pripovedovati čudovito zgodbo o svoji poti v Emavs. Morata povedati, kdo se jima je pridružil na poti. Tako sta nosila največje sporočilo, ki je bilo kdaj dano svetu, veselo sporočilo, na katerem počiva upanje človeške družine za sedaj in za večnost./801/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!