 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
82. "Kaj jokaš?" (angleško)
Temeljno besedilo Mat 28,1.5-8; Mar 16,1-8; Luk 24,1-12; Jan 20,1-18.
Ženske, ki so stale ob Kristusovem križu, so bedele in čakale, da bodo minile sobotne ure. Prvega dne v tednu so se zelo zgodaj podale na pot h grobu. S seboj so vzele dragocene dišave, da bi pomazilile Zveličarjevo telo. Niti malo niso mislile na to, da bi utegnil vstati od mrtvih. Sonce njihovega upanja je zašlo, in na njihova srca se je spustila noč. Na poti so sicer razmišljale o Kristusovih usmiljenih delih in njegovih tolažilnih besedah, niso pa se spomnile obljube: "Zopet vas bom videl." (Jan 16,22.)
Ko so se bližale vrtu, sploh niso imele pojma, kaj se je pravkar zgodilo; razmišljale pa so: "Kdo nam odvali kamen od grobnih vrat?" (Mar 16, 3.) Vedele so, da ne bodo mogle premakniti kamna, vendar so nadaljevale pot. Tedaj je nebesa nenadoma razsvetlila slava, ki ni prihajala od vzhajajočega sonca. Zemlja se je stresla. Ženske so videle, da je bil velik kamen odvaljen, grob pa prazen.
Vse ženske niso prišle h grobu iz iste smeri. Marija Magdalena je prva prišla tja. Ko je videla, da je kamen odstranjen, je stekla to povedat učencem. Medtem so že tudi druge prišle h grobu. Videle so, da je Jezusov grob močno osvetljen, vendar njegovega trupla ni bilo v njem. Ko so se tam zadrževale še nekaj časa, so na lepem opazile, da niso same. Ob grobu je sedel mladenič v svetlem oblačilu. To je bil angel, ki je odvalil kamen z groba. Sprejel je človeško podobo,/788/ da ne bi vznemirjal Jezusovih prijateljev. Vendar pa ga je obsevala svetloba nebeške slave, in ženske so se prestrašile. Že so hotele zbežati, a so jih zadržale angelove besede. "Ne bojte se!" jim je rekel. "Vem, da iščete križanega Jezusa. Ni ga tu; vstal je namreč, kakor je rekel. Pridite in poglejte mesto, kjer je ležal Gospod. In pojdite hitro in povejte njegovim učencem, da je vstal od mrtvih." (Mat 28,5-7.) Ženske so znova pogledale v grobnico in še enkrat slišale to čudovito sporočilo. Tam je bil še en angel v človeški podobi, in ta je rekel: "Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tu, nego vstal je. Spomnite se, kako vam je povedal, ko je bil še v Galileji, rekoč: Sin človekov mora biti izdan v roke ljudi grešnikov in biti križan, a vstati tretji dan." (Luk 24,5-7.)
On je vstal! On je vstal! Ženske so vedno znova ponavljale te besede. Sedaj torej niso več potrebovale mazil in dišav. Zveličar živi in ni mrtev. Zdaj so se tudi spomnile, da jim je rekel, ko je govoril o svoji smrti, da bo vstal. Kakšen dan je to za svet! Žene so se hitro oddaljile od groba "s strahom in z velikim veseljem in teko, da sporoče njegovim učencem". (Mat 28,8.)
Marija ni slišala za veselo sporočilo. K Petru in Janezu je odšla z žalostnim sporočilom: "Vzeli so Gospoda iz groba, in ne vemo, kam so ga položili." (Jan 20,2.) Učenca sta takoj stekla h grobu in ugotovila to, kar je povedala Marija. Videla sta mrliške povoje in prt, a svojega Gospoda nista našla. Vendar pa je bil tam dokaz o njegovem vstajenju. Mrliški povoji niso bili malomarno odvrženi, ampak skrbno zloženi vsak na svojem mestu. Janez je videl to in veroval. Sicer še ni razumel, da mora Kristus po Pismih vstati od mrtvih; toda sedaj se je spomnil besed, s katerimi je Zveličar napovedal svoje vstajenje.
Sam Kristus je skrbno zložil povoje na svoje mesto. Ko je mogočni angel prišel h grobu, ga je spremljal angel, ki je skupaj z drugimi stražil Gospodovo truplo. Medtem ko je nebeški angel odvalil kamen z groba, je drug angel stopil v grobnico in odvil povoje z Jezusovega telesa. Toda Zveličarjeve roke so povoje zložile in jih dale na svoje mesto. V očeh njega, ki vodi tako zvezde kakor atome, ni nič nepomembno. Red in popolnost sta vidna v vsakem njegovem delu.
Marija je šla za Janezom in Petrom h grobu. Ko pa sta se ta vrnila v Jeruzalem, je ona ostala tam. Medtem ko je gledala v prazen grob, je žalost vse bolj polnila njeno srce. Tedaj pa je zagledala v grobu stati dva angela, enega ob glavi/789/ in drugega ob nogah tam, kjer je Jezus ležal. "In ona ji rečeta: Žena, kaj jokaš? Reče jima: Ker so mojega Gospoda vzeli, in ne vem, kam so ga položili." (Jan 20,13.)
Nato se je obrnila od angelov, misleč, da mora najti koga, ki bi ji povedal, kaj se je zgodilo z Jezusovim telesom. Tedaj pa jo je ogovoril neki drug glas: "Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?" Ker so bile Marijine oči zamegljene s solzami, je videla podobo nekega moža. Mislila je, da je vrtnar, zato ga je vprašala: "Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil; in jaz ga bom vzela." (Jan 20,15.) Če naj bi bila grobnica tega bogatega moža preveč častna za Jezusov pokop, bo sama našla prostor zanj. Obstajal je grob, ki ga je Kristusov glas izpraznil, namreč grob, v katerem je bil ležal Lazar. Mar ne bi tam našla prostora za pokop svojega Gospoda? Čutila je, da bi bila v njeni žalosti velika tolažba zanjo, če bi skrbela za dragoceno križano truplo.
Tedaj pa ji je Jezus rekel z njej dobro znanim glasom: "Marija!" Hipoma je vedela, da to ni tujec, ki jo je tako ogovoril, in ko se je obrnila, je videla pred seboj živega Kristusa. V svojem veselju je pozabila, da je bil križan. Pognala se je proti njemu, kakor da bi hotela objeti njegove noge, in vzkliknila: "Učitelj!" Tedaj je Jezus dvignil svojo roko in ji rekel: "Ne dotikaj se me, ker še nisem šel gor k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim povej. Grem gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu in k svojemu Bogu in vašemu Bogu." (Jan 20,16.17.) In Marija je pohitela k učencem z veselim sporočilom.
Jezus ni hotel sprejeti češčenja svojih ljudi, dokler ne bo dobil zagotovila, da je Oče sprejel njegovo daritev. Odšel je v nebeške dvore in dobil od samega Boga zagotovilo, da je njegova spravna daritev za grehe človeštva zadostovala, tako da lahko po njegovi krvi vsi ljudje dobijo večno življenje. Oče je potrdil s Kristusom sklenjen dogovor, da bo sprejel poslušne in spokorjene ljudi in jih bo ljubil tako, kakor ljubi svojega Sina. Kristus pa je moral zato dokončati svoje delo in izpolniti jamstvo, "da bo mož dražji od prečistega zlata in človek od ofirskega zlata". (Iz 13,12.) Knezu življenja je bila dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Vrnil se je k svojim sledilcem na grešnem svetu, da bi jim podelil svojo moč in slavo.
Medtem ko je Zveličar v Božji navzočnosti prejemal darove za svojo cerkev, so učenci razmišljali o njegovem praznem grobu, žalovali in jokali. Dan, ki so ga vsa nebesa praznovala kot dan veselja, je bil za učence dan negotovosti, zmede in nemira. Njihova nevera/790/ do pričevanja žensk dokazuje, kako globoko je padla njihova vera. Novica o Kristusovem vstajenju se je tako zelo razlikovala od njihovih pričakovanj, da tega niso mogli verjeti. Menili so, da je prelepo, da bi lahko bilo resnično. Toliko so slišali o naukih in tako imenovanih znanstvenih teorijah saducejev, da si niso mogli predstavljati vstajenja. Težko so dojeli, kaj pomeni vstajenje od mrtvih. Niso bili sposobni dojeti tega velikega dogodka.
Angela sta naročila ženskam: "Pojdite, povejte njegovim učencem in Petru, da gre pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel." (Mar 16,7.) Ta angela sta bila s Kristusom kot stražarja med pozemskim življenjem. Bila sta priči zasliševanju in križanju. Slišala sta besede, ki jih je govoril učencem. To je bilo tudi razvidno iz sporočila učencem, da bi jih prepričalo o njihovi resničnosti. Takšne besede lahko prihajajo samo od poslancev vstalega Gospoda.
Angela sta naročila: "Povejte njegovim učencem in Petru." (Mar 16, 7.) Od Kristusove smrti je bil Peter zelo potrt zaradi slabe vesti. Njegova sramotna zatajitev Gospoda in Zveličarjev pogled, poln ljubezni in bolečine, sta mu bila vedno pred očmi. Od vseh učencev je on najbolj grenko trpel. Sedaj pa mu je bilo dano zagotovilo, da je bilo njegovo spokorjenje sprejeto in njegov greh odpuščen; saj je bil imenovan po imenu.
"Povejte njegovim učencem in Petru, da gre pred vami v Galilejo; tam ga boste videli." (Mar 16,7.) Vsi učenci so zapustili Gospoda, vabilo k srečanju z njim pa je znova zajelo vse. On jih ni zavrgel. Ko jim je Marija Magdalena sporočila, da je videla Gospoda, je ponovila vabilo k srečanju v Galileji. Trikrat jim je bilo poslano vabilo. Potem ko se je Jezus vrnil od svojega Očeta, se je prikazal še drugim ženskam in jim naročil, rekoč: "Pozdravljene! One pa pristopijo in se oklenejo njegovih nog ter ga molijo. Tedaj jim reče Jezus: Ne bojte se! Pojdite, sporočite mojim bratom, naj gredo v Galilejo, in tam me bodo videli." (Mat 28,9.10.)
Kristusovo prvo delo na zemlji po njegovem vstajenju je bilo prepričati učence o nezmanjšani ljubezni in nežni pozornosti do njih. Hotel jim je dokazati, da je njihov živi Zveličar, ki je raztrgal smrtne vezi in ga sovražnica smrt ni mogla zadržati. Spoznali naj bi, da ima še isto ljubeče srce kakor prej, ko je med njimi živel kot njihov ljubljeni Učitelj. Zato se jim je vedno znova prikazoval in še tesneje povezoval z vezmi ljubezni. "Pojdite povedat mojim bratom, da me bodo srečali v Galileji," je rekel./793/
Ko so učenci slišali za to tako jasno napovedano srečanje, so se spomnili Kristusovih besed, ki so napovedale njegovo vstajenje. Vendar se še niti sedaj niso veselili. Niso se še mogli osvoboditi dvoma in zmede. Še celo tedaj, ko so jim ženske sporočile, da so videle Gospoda, učenci niso hoteli verjeti. Menili so, da so zaslepljene.
Kazalo je, kakor da se težave vrstijo druga za drugo. Šestega dne tedna so videli umreti svojega Učitelja; prvega dne novega tedna so ostali brez njegovega telesa in bili obdolženi, da so ga ukradli, ker so hoteli prevarati ljudstvo. Izgubili so upanje, da se bodo lahko kdaj rešili lažnih vtisov, ki so se vse bolj krepili proti njim. K temu pa so se še bali sovraštva duhovnikov in jeze ljudstva. Hrepeneli so po Jezusovi navzočnosti, ki jim je pomagal v vsaki stiski.
Mnogokrat so ponavljali besede: "Mi pa smo se nadejali, da je On ta, ki ima odrešiti Izraela." (Luk 24,21.) Osamljeni in žalostni v srcu so se spominjali naslednjih njegovih besed: "Če namreč z zelenim drevesom tako delajo, kaj se bo godilo s suhim?" (Luk 23,31.) Zbrali so se v zgornji izbi, zaklenili in zapahnili vrata, saj so se zavedali, da jih lahko vsak čas doleti usoda njihovega ljubljenega Učitelja.
Ves ta čas pa bi se lahko močno veselili spoznanja, da je Zveličar vstal. Marija je jokaje stala na vrtu, ko je Jezus stal blizu nje. Njene oči so bile tako polne solz, da ga ni spoznala. A tudi srca učencev so bila tako obtežena z žalostjo, da niso mogli verjeti niti angelskemu sporočilu niti besedam samega Kristusa.
Kako mnogo jih še vedno ravna tako, kakor so tedaj učenci! Koliko jih z Marijo vred obupano ponavlja vpitje: "Vzeli so mojega Gospoda, in ne vem, kam so ga položili." (Jan 20,13.) Koliko ljudem bi lahko Zveličar spregovoril: "Kaj jokaš? Koga iščeš?" (Jan 20,15.) Stoji tik ob njih, toda njihove od solz zaslepljene oči ga ne opazijo. Govori jim, vendar ga ne razumejo.
O, ko bi se te povešene glave dvignile, ko bi ga objokane oči lahko videle in ušesa slišala njegov glas! "Pojdite hitro in povejte učencem, da je vstal od mrtvih." (Mat 28,7.) Prosite jih, naj ne upirajo svojega pogleda na Jožefov novi grob, ki je zaprt s težkim kamnom in zapečaten z rimskim pečatom. Kristusa ni tam. Ne glejte praznega groba. Ne tarnajte kakor ljudje, ki so brez upanja in pomoči. Jezus živi! In ker živi, bomo živeli tudi mi. Iz hvaležnega srca in z ustnic, ki se jih je dotaknil sveti ogenj, naj se razlega vesela pesem: Kristus je vstal! Živi zato, da bi se potegoval za nas. Oprimite se tega upanja, ki bo držalo vaše duše kakor zanesljivo in preizkušeno sidro. Veruj, pa boš videl Božjo slavo./794/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!