 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
81. Gospod je vstal (angleško)
Temeljno besedilo Mat 28,2-4.11-15.
Noč prvega dne je počasi minevala. Prišlo je obdobje najtemnejše ure, tik pred svitanjem. Kristus je še ležal kot ujetnik v tesnem grobu. Velik kamen je še ležal na svojem prostoru, pečat je bil nepoškodovan in rimski vojaki so stali na straži. Tudi nevidni stražarji so bili tam. Čete hudobnih angelov so se postavile na svoj prostor. Ko bi bilo možno, bi bil Knez teme s svojo odpadlo vojsko za vselej ohranil zapečaten grob, ki je imel ujetega Božjega Sina. Toda tudi nebeške čete so obdale grob. Z odlično močjo opremljeni angeli so prav tako stražili in čakali na to, da bodo pozdravili Kneza življenja.
"In glej, velik potres nastane; zakaj Gospodov angel je prišel z neba in pristopivši odvali kamen od vrat in sede nanj." (Mat 28,2.) Oblečen v Božje orožje je ta angel zapustil nebeške dvore. Svetli žarki Božje slave so šli pred njim in mu osvetljevali pot. "Bilo je pa njegovo obličje kakor blisk in njegova obleka bela kakor sneg. In od strahu pred njim strepetajo stražniki in postanejo kakor mrtvi." (Mat 28,3.4.)
Torej, duhovniki in poglavarji, kje je zdaj moč vaše straže? Pogumni vojaki, ki se nikoli niso prestrašili človeške sile, so bili kakor ujetniki brez meča ali kopja. Obličje, ki so ga videli, ni bilo podoba/779/ smrtnega vojščaka; videli so postavo najmogočnejšega v Gospodovi vojski. Ta poslanec ni bil nihče drug kakor ta, ki zaseda položaj, s katerega je Satan padel. Bil je isti, ki je tudi na betlehemskih poljanah naznanil Kristusovo rojstvo. Ko se je bližal zemlji, je vztrepetala, vojske teme so pobegnile, in ko je odvalil kamen, se je zdelo, kakor da bi nebesa prišla na zemljo. Vojaki so videli, da je kamen potisnil stran kakor prodnik, in slišali njegov klic: Božji Sin, pridi ven! Tvoj Oče te kliče! Potem so videli, da je Jezus stopil iz groba, nad praznim grobom pa je vzkliknil: "Jaz sem vstajenje in življenje." Ko je prihajal iz groba v veličastvu in slavi, so se nebeške čete globoko priklonile v čast pred Odrešenikom in mu za dobrodošlico pele hvalnice.
Potres je zaznamoval čas, ko je Kristus daroval svoje življenje, zopet je potres potrdil trenutek, ko ga je zmagoslavno zopet vzel. Ta, ki je premagal smrt in grob, je stopil kot zmagovalec iz svoje grobnice med majanjem zemlje, med šviganjem bliskov in bobnenjem gromov. Ko pa bo zopet prišel na zemljo, ne bo potresel "samo zemlje, ampak tudi nebo. Zemlja bo omahovala kakor pijanec, zibala se bo kakor viseča rogoznica. In nebo se zvije kakor knjiga. Prvine razpadejo v požaru in zemlja in vsa dela na njej zgore. A Gospod je pribežališče svojemu ljudstvu in trdnjava Izraelovim sinovom." (Heb 12,26; Iz 24,20; 34,4; 2 Pet 3,10; Joel 3,16.)
Ob Jezusovi smrti so vojaki videli podnevi zemljo zagrnjeno v temo, pri njegovem vstajenju pa so videli, kako je sijaj angelov razsvetlil noč, in slišali nebeške prebivalce peti z velikim veseljem in zmagoslavjem: Ti si premagal Satana in sile teme; ti si v zmagi požrl smrt!
Kristus je prišel iz groba poveličan, in rimska straža ga je videla. Niso mogli odvrniti svojega pogleda od obličja, ki so ga pred kratkim še tako zasmehovali in se mu rogali. V tem poveličanem Bitju so spoznali ujetnika, ki so ga videli v sodni palači, komur so spletli trnovo krono. To je bil prav tisti, ki je brez upora stal pred Pilatom in Herodom in čigar telo je bilo ranjeno zaradi krutega bičanja. Njega so pribili na križ in nad njim so duhovniki in poglavarji, ki so bili polni samozadovoljstva, majali z glavo, govoreč: "Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati." (Mat 27,42.) To je bil On, ki so ga položili v nov Jožefov grob. Toda po ukazu iz nebes je bil/780/ jetnik osvobojen. Čeprav bi nad njegovim grobom nakopičili gore in planine, mu nič ne bi moglo preprečiti izhoda.
Ob pogledu na angele in poveličanega Zveličarja so vojaki omedleli in postali kakor mrtvi. Ko je potem nebeško spremstvo izginilo spred njihovih oči, so vstali in tekli k izhodu iz vrta, kolikor so jih nesle tresoče se noge. Kakor pijani so se opotekali v mesto in pripovedovali čudovito novico vsem, ki so jih srečali. Namenjeni so bili k Pilatu, njihovo sporočilo pa je že prišlo do judovskih oblasti, zato so najprej poslali ponje veliki duhovnik in poglavarji. Vojaki so bili videti nenavadno. Trepetaje od strahu in z bledimi obrazi so pričali o Kristusovem vstajenju. Pripovedovali so vse prav tako, kakor so videli, saj niso utegnili misliti ali govoriti kaj drugega kakor resnico. Z bolečim izrazom so rekli: Ta, ki je bil križan, je Božji Sin. Slišali smo, da ga je angel pozdravil kot Veličastvo nebes, kot Kralja slave.
Smrtna bledica je legla na obraze duhovnikov. Kajfa je poskušal govoriti. Njegove ustnice so se premikale, toda nobenega glasu ni bilo slišati. Vojaki so že hoteli oditi, a jih je zadržal neki glas. Kajfa je končno spet lahko spregovoril. Čakajte, čakajte, je rekel. Nikomur ne pripovedujte, kar ste videli.
Naročili so jim, naj širijo lažne govorice. "Recite, da so prišli ponoči njegovi učenci in so ga ukradli,/781/ ko smo mi spali." (Mat 28,13.) S tem so duhovniki prekanili sami sebe. Kajti kako bi vojaki lahko rekli, da so učenci ukradli truplo, medtem ko so oni spali? Kako bi lahko vedeli, ko pa so spali? A če bi se dokazalo, da so učenci ukradli Kristusovo truplo, mar jih ne bi duhovniki prvi obsodili? Ali če bi stražarji pri grobu res spali, mar jih duhovniki ne bi prvi tožili pri Pilatu?
Vojaki so se zgrozili ob pomisli, da naj bi se tako rekoč sami obtožili, da so na straži spali. To je bil prekršek, ki se je kaznoval s smrtjo. Ali naj pričajo lažno, varajo ljudstvo in spravljajo svoje življenje v nevarnost? Mar niso budno opravljali svoje utrujajoče službe? Kako bi lahko celo zaradi denarja prestali zaslišanje, če bi sedaj krivo prisegli?
Da bi se zamolčalo pričevanje, za katero so se bali, da bi se razvedelo o njem, so duhovniki obljubili, da bodo poskrbeli za varnost stražarjev, in poudarili, da si Pilat z njimi vred ne želi, da bi se to sporočilo razširilo. Rimski vojaki so prodali svoje poštenje Judom za denar. K duhovnikom so prišli obremenjeni z najbolj vznemirljivim, resničnim sporočilom, od njih pa so odšli obteženi z denarjem in lažnim sporočilom na jeziku, katerega so si duhovniki izmislili zanje.
Medtem pa je novica o Kristusovem vstajenju prispela do Pilata. Čeprav je bil Pilat odgovoren za to, da je Kristusa izročil smrti, ni bil zelo zaskrbljen. Četudi je Zveličarja obsodil proti svoji volji in s sočutjem v srcu, še dotlej ni imel resnih pomislekov o tem. Toda po tem sporočilu se je zgrožen zaprl v svojo hišo in ni nikogar sprejel. Duhovniki pa so vendar prišli k njemu. Pripovedovali so mu o svoji izmišljeni zgodbi in ga prosili, naj stražarjem spregleda zanemarjanje dolžnosti. Toda preden se je Pilat strinjal s tem, je še sam izprašal stražarje, ki si mu niso upali ničesar prikriti, ker so se bali za svojo varnost. Od njih je zvedel vse, kar se je zgodilo. Ni več posegal v to celotno zadevo, toda odtlej ni imel več miru.
Ko so Jezusa položili v grob, je Satan slavil zmago. Drznil si je upati, da Zveličar ne bo več dobil nazaj življenja. Gospodovo truplo je zahteval zase, postavil je stražo okrog groba in poskušal Kristusa zadržati kot jetnika. Bil je zelo besen, ko so njegovi angeli pobegnili zaradi približevanja nebeškega poslanca. Ko pa je videl Kristusa zmagoslavno stopati iz groba, je vedel, da se je približal konec njegovega kraljestva in bo končno moral umreti./782/
S Kristusovo usmrtitvijo so duhovniki postali Satanovo orodje. Sedaj pa so bili popolnoma v njegovi oblasti. Zapletli so se v past, iz katere niso videli izhoda, razen da se še naprej bojujejo proti Kristusu. Ko so jim poročali o njegovem vstajenju, so se zbali jeze ljudstva. Čutili so, da je njihovo življenje v nevarnosti. Njihovo edino upanje je bilo zanikati Kristusovo vstajenje in ga s tem prikazati kot sleparja. Podkupili so vojake in zagotovili, da bo Pilat molčal. Tako so razširili svoja lažna sporočila vsepovsod. Toda obstajale so priče, ki jih niso mogli utišati. Mnogi so od stražarjev slišali za Kristusovo vstajenje. Nekateri pa, ki so skupaj s Kristusom vstali od mrtvih, so se prikazali mnogim in jim pripovedovali, da je vstal. Duhovnikom so sporočili o ljudeh, ki so videli te vstale in slišali njihova pričevanja. Duhovniki in poglavarji so se neprestano bali, da bi se kje na ulici ali v samoti svojega stanovanja nenadoma znašli iz oči v oči s Kristusom. Nikjer se niso počutili varne. Ključavnice in zapahi so bili slaba zaščita pred Božjim Sinom. Noč in dan jih je preganjal tisti grozni dogodek v sodni dvorani, kjer so vpili: "Njegova kri pridi na nas in na naše otroke!" (Mat 27,25.) Nikoli več jih ne bo zapustil spomin na ta prizor. Nikoli več ne bo mirnega spanca na njihovih blazinah.
Ko se je pred Jezusovim grobom zaslišal glas mogočnega angela: "Tvoj Oče te kliče," je Zveličar prišel iz groba z življenjem, ki je bilo v njem samem. Uresničilo se je, kar je nekoč rekel: "Jaz dam svoje življenje, da ga zopet vzamem. ... Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem." (Jan 10,17.18.) Prav tako pa se je uresničilo tudi prerokovanje, ki ga je povedal duhovnikom in poglavarjem: "Poderite to svetišče, in v treh dneh ga postavim." (Jan 2,19.)
Nad odprtim Jožefovim grobom je Kristus zmagoslavno izjavil: "Jaz sem vstajenje in življenje." Te besede je lahko izgovorilo samo Božanstvo. Vsa ustvarjena bitja živijo po Božji volji in moči. So odvisni prejemniki življenja od Boga. Od najvišjega serafa do najnižjega živega bitja se vsi napajajo iz Vira življenja. Samo ta, ki je eno z Bogom, je lahko rekel: "Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem." (Jan 10,18.) Kristus je v svoji božanskosti imel moč raztrgati spone smrti.
Kristus je vstal od mrtvih kot prvina njih, ki spijo. Prispodoba zanj je bil snop majanja. Vstal je/785/ ravno tisti dan, ko so morali pred Gospoda prinesti snop majanja. Ta simbolični obred se je opravljal več kakor tisoč let. Z njiv so poželi prve klase zrelega žita, in ko je ljudstvo odšlo za praznik pashe v Jeruzalem, so snop prvin majali kot daritev hvaležnosti pred Gospodom. Vse dokler ta snop majanja ni bil prinesen Gospodu, se ni smelo začeti žeti žita in ga zvezati v snope. Bogu posvečeni snop je bil simbol za žetev. Prav tako je Kristus kot prvina predstavljal veliko duhovno žetev, ki bo zbrana za Božje kraljestvo. Njegovo vstajenje je prispodoba in jamstvo vstajenja vseh umrlih pravičnih. "Kajti če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, tako bo Bog tudi tiste, ki so zaspali po Jezusu, pripeljal z njim." (1 Tes 4,14.)
Ko je Kristus vstal, je pripeljal nazaj v življenje mnoge, ki so bili ujeti v grobovih. Potres ob njegovi smrti je odprl njihove grobove, ko pa je vstal, so prišli z njim ven. To so bili Božji sodelavci, ki so za ceno svojega življenja pričali za resnico. Sedaj pa naj bi bili priče tudi zanj, ki jih je obudil od mrtvih.
Med svojo službo je Jezus obujal mrtve v življenje. Obudil je sina vdove iz Naina, poglavarjevo hčer in Lazarja. Toda ti niso bili oblečeni v nesmrtnost. Po svojem obujenju so bili še vedno podložni smrti. Ti pa, ki so ob Kristusovem vstajenju prišli iz grobov, so bili obujeni za večno življenje. Odšli so z njim v nebesa kot znamenje njegove zmage nad smrtjo in grobom. Zanje Kristus pravi, da niso več Satanovi ujetniki; jaz sem jih odrešil. Izpeljal sem jih kot prvino svoje moči iz grobov, da bodo tam, kjer sem jaz, da nikoli več ne bi videli smrti ali izkusili žalosti.
Ti vstali so odšli v mesto, se prikazali mnogim in oznanili, da je Kristus vstal od mrtvih in oni z njim. Tako je bila za večno postavljena sveta resnica o Jezusovem vstajenju. Vstali sveti so pričali o resničnosti besed: "Ožive tvoji mrtveci; moja mrtva trupla vstanejo." Njihovo vstajenje kaže izpolnitev prerokbe: "Zbudite se in veselo pojte, kateri prebivate v prahu! Kajti rosa svetlobe je tvoja rosa, in zemlja izvrže mrtve." (Iz 26,19.)
Kristus je verniku vstajenje in življenje. V našem Zveličarju je bilo spet obnovljeno življenje, ki je bilo izgubljeno zaradi greha. Kajti On ima življenje v sebi/786/ in lahko oživi, kogar hoče. Njemu je dana pravica podeljevati nesmrtnost. Življenje, ki ga je daroval kot človek, je vzel zopet nazaj, da bi ga lahko dal človeštvu. Dejal je: "Jaz sem prišel, da imajo življenje in da imajo obilo. Kdor koli pa se napije vode, ki mu jo jaz dam, ne bo žejen vekomaj, temveč voda, ki mu jo jaz dam, postane v njem studenec vode, ki teče v večno življenje. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga obudim poslednji dan." (Jan 10,10; 4,14; 6,54.)
Smrt je malo pomembna zadeva za vernika. Kristus govori o njej kakor o kratkem trenutku. "Ako kdo ohrani mojo besedo, ne bo videl smrti vekomaj. ... Ne okusi smrti vekomaj." (Jan 8,51.52.) Za kristjana je smrt samo spanje, trenutek tišine in teme. Njegovo življenje je skrito s Kristusom v Bogu, in "kadar se prikaže Kristus, ki je naše življenje, tedaj se prikažete tudi vi z njim v slavi". (Kol 3,4.)
Glas, ki je vzkliknil s križa: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.) so slišali mrtvi; prebil je zidove grobov in ukazal spečim vstati. Tako bo tudi, ko bo z nebes odjeknil Kristusov glas. Glas bo prodrl v globine grobov in odpahnil grobnice, in mrtvi v Kristusu bodo vstali. Ko je Zveličar vstal, se je odprlo samo nekaj grobov; pri njegovem drugem prihodu pa bodo vsi dragoceni mrtvi slišali njegov glas in prišli iz grobov za slavno neminljivo življenje. Ta moč, ki je Kristusa poklicala iz groba, bo prebudila tudi njegovo cerkev in jo z njim poveličala nad vse kneževine, nad vse oblasti in nad vsako ime, ki je imenovano - ne samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem./787/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!