 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
80. V Jožefovem grobu (angleško)
Jezus je končno počival. Dolg dan sramotenja in mučenja je bil končan. Ko so zadnji žarki zahajajočega sonca najavili soboto, je Božji Sin ležal v tišini Jožefovega groba. Po dokončanju svojega dela je s sklenjenimi rokami mirno počival v svetih sobotnih urah.
V začetku sta Oče in Sin v soboto počivala od svojih del stvarjenja. Ko "so bila dodelana nebesa in zemlja in vsa njih vojska", (1 Mojz 2,1.) se je Stvarnik veselil z vsemi nebeškimi bitji pri pogledu na čudovit prizor, "ko so pele vkup jutranje zvezde in vsi Božji sinovi radostno ukali". (Job 38,7.) Sedaj je Jezus počival od dela odrešenja, in kljub žalosti njih, ki jih je na svetu ljubil, je v nebesih vladalo veselje. Obljuba prihodnosti je bila slavna v očeh nebeških bitij. Obnovljeno stvarjenje, odrešen rod, ki nikoli več ne bo mogel pasti, ker je premagal greh - tako so videli Bog in angeli sadove Kristusovega dokončanega dela. S to podobo je za vedno povezan Jezusov dan, ko je počival, kajti "njegovo delo je popolno", in "vse, kar Bog dela, bo za večno". (5 Mojz 32,4; Prop 3,14.) Sobota stvarjenja in dan, v katerem je Jezus počival v Jožefovem grobu,/769/ bo še vedno dan počitka in veselja tudi v času "preuredbe vsega, kar je Bog povedal z usti svojih svetih prerokov od nekdaj". (Dej 3,21.) Nebesa in zemlja bosta združeno slavili Boga, a narodi rešenih bodo "od sobote do sobote" (Iz 66,23.) častili Boga in Jagnje.
Med sklepnimi dogodki na dan križanja je bil dan svež dokaz o uresničenju prerokovanj in novo pričevanje o Kristusovem božanstvu. Ko se je mrak dvignil s križa in je izzvenel Zveličarjev smrtni vzklik, se je takoj zaslišal glas, govoreč: "Resnično je bil ta Božji Sin." (Mat 27,54.)
Te besede niso bile izgovorjene šepetaje. Vse oči so se ozrle, da bi videle, od kod prihajajo. Kdo je spregovoril? Nihče drug kakor stotnik, rimski vojak. Zveličarjeva božanska potrpežljivost, njegova nenadna smrt z vzklikom zmage na ustnicah sta zelo vplivali na tega pogana. V ranjenem in bičanem telesu na križu je prepoznal podobo Božjega Sina. Ni mogel drugače kakor priznati svojo vero. Tako je bilo znova potrjeno, da bo Odrešenik videl trud svoje duše. Na dan njegove smrti so trije možje različnih vrst in položajev izrazili svojo vero: poveljnik rimske straže, nosač Zveličarjevega križa in razbojnik na križu ob njem.
Ko se je zvečerilo, je nad Golgoto lebdela nenavadna tišina. Drhal se je razšla, in mnogi so se vrnili v Jeruzalem spremenjeni v duhu. Mnogi so prišli h križanju iz radovednosti, ne pa zaradi sovraštva do Kristusa. Ampak verjeli so obtožbam duhovnikov in so v njem videli hudodelca. Spodbujeni so bili z nenaravnim vznemirjenjem drhali in se pridružili sramotnim vzklikom proti Jezusu. Ko pa se je zemlja nenadoma zavila v gosto temo in jih je njihova vest hudo obtoževala, so se počutili krive za velik prestopek. Med to strašno temo ni bilo več slišati nobene šale ali porogljivega smeha, ko pa se je tema dvignila, so resnobno molče odšli zopet domov. Spoznali so, da so bile obtožbe duhovnikov lažne in da Jezus ni bil slepar. Ko je Peter nekaj tednov pozneje na petdesetnico pridigal, so bili med tisočimi, ki so se spreobrnili h Kristusu.
Judovski poglavarji pa so ostali nespremenjeni ob dogodkih, katerim so bili priče. Njihovo sovraštvo do Jezusa ni popustilo. Tema, ki je med križanjem zagrnila zemljo, ni bila bolj gosta od duhovne teme, ki je še vedno zagrinjala ume duhovnikov in poglavarjev. Zvezda je spoznala Kristusa ob njegovem rojstvu/770/ in vodila modre k jaslim, v katerih je ležal. Nebeške čete so ga spoznale in mu pele hvalnice nad betlehemskimi poljanami. Morju je bil znan njegov glas in je poslušalo njegov ukaz. Bolezen in smrt sta priznavali njegovo oblast in mu vračali svoj plen. Sonce ga je spoznalo in ob pogledu na njegov smrtno muko skrilo svoje žarke. Skale so ga spoznale in so se razdrobile ob njegovem smrtnem kriku. Neživa narava je poznala Kristusa in pričala o njegovem božanstvu. Duhovniki in poglavarji v Izraelu pa niso spoznali Božjega Sina.
Vendar pa duhovniki in poglavarji niso našli miru. Dosegli so svoj namen in Kristusa umorili, ampak niso občutili zmage, kakor so pričakovali. Celo v uri svoje navidezne zmage so jih vznemirjali dvomi, kaj neki se bo še zgodilo. Slišali so vzklik: "Dopolnjeno je! Oče, v tvoje roke izročam svojega duha." (Jan 19,30; Luk 23,46.) Videli so tudi drobljenje skal in čutili silen potres ter bili zaradi tega nemirni in zaskrbljeni.
Ko je še živel, so bili ljubosumni zaradi Kristusovega vpliva, ki ga je imel na ljudi, sedaj pa so bili ljubosumni nanj celo v smrti. Mrtvega Kristusa so se bali bolj kakor kdaj prej živega. Bali so se, da se bo pozornost ljudi še naprej usmerjala na dogodke, ki so se zgodili ob njegovem križanju. Bali so se posledic svojega ravnanja tistega dne. Zato njegovo telo nikakor ni smelo ostati čez soboto na križu. Ta se je bližala in zaradi na križu visečih teles bi bila oskrunjena svetost tega dneva. Ta izgovor so uporabili judovski poglavarji in prosili Pilata, naj se skrajša smrtni boj obsojencev in se snamejo njihova trupla s križa pred sončnim zahodom.
Poleg njih tudi Pilat ni bil pripravljen pustiti, da bi Jezusovo telo viselo na križu. Z njegovim privoljenjem so razbojnikoma zlomili noge, da bi jima pospešili smrt. Jezus pa je bil že mrtev. Grobi vojaki so bili ganjeni zaradi vsega, kar so o Kristusu videli in slišali, in mu zato niso polomili udov. Tako se je pri darovanju Božjega Jagnjeta uresničil pashalni predpis: "Nič naj ga ne puste do jutra, tudi nobene kosti v njem naj ne zlomijo." (4 Mojz 9,12.)
Duhovniki in poglavarji so bili presenečeni, ko so videli, da je Kristus že umrl. Smrt na križu je pomenila dolgotrajno umiranje in težko je bilo ugotoviti,/771/ kdaj je življenje ugasnilo. Bilo je nenavadno, če je kdo umrl prej kakor v šestih urah po križanju. Duhovniki pa so hoteli biti prepričani o Jezusovi smrti, in na njihov predlog je neki vojak s kopjem prebodel Zveličarjeve prsi. Iz te tako povzročene rane sta pritekli voda in kri vsaka zase. To so videli vsi, ki so stali okrog križa, Janez pa je ta dogodek opisal zelo natančno: "Eden od vojakov mu prebode s sulico stran, in precej priteče kri in voda iz nje. In ta, ki je videl, je izpričal, in njegovo pričevanje je resnično, in on ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. Kajti to se je zgodilo, da se izpolni pismo: Nobene kosti mu ne bodo prelomili. In zopet drugo pismo pravi: Gledali ga bodo, ki so ga prebodli." (Jan 19,34-37.)
Po vstajenju so duhovniki in poglavarji razširili govorico, da Kristus na križu ni umrl, temveč je samo omedlel, in pozneje oživel. Trdili so tudi, da v grob niso položili pravega telesa iz mesa in kosti, temveč samo neko ponarejeno telo. Ravnanje rimskih vojakov pa je te laži ovrglo. Nog mu niso polomili zato, ker je bil že mrtev. Samo da bi zadovoljili duhovnikom, so prebodli njegove prsi. Če njegovo življenje že ne bi bilo ugasnilo, bi ta rana povzročila takojšnjo smrt.
Jezusove smrti pa niso povzročili ne ubod s sulico ne bolečine na križu. Vzklik "z močnim glasom" (Mat 27,50; Luk 23,46.) v trenutku umiranja ter voda in kri iz njegove rane potrjujejo, da je umrl zato, ker mu je počilo srce. Vzrok za strto srce so bile duševne muke. Usmrtil ga je greh sveta.
Kristusova smrt je pogasila upe učencev. Opazovali so njegove zaprte oči, njegovo nagnjeno glavo in s krvjo prepojene lase, njegove prebodene roke in noge, in to jih je nepopisno bolelo. Do zadnjega trenutka niso verovali, da bo umrl; težko jim je bilo verjeti, da je resnično umrl. Ker so bili strti zaradi žalosti, se niso spomnili njegovih besed, ki so napovedale ravno te dogodke. Nič tega, kar jim je povedal, jih ni moglo potolažiti. Videli so samo križ in krvavečo Žrtev. Prihodnost jim je bila videti zatemnjena z brezupnostjo. Njihova vera v Jezusa je izginila, toda nikoli niso Gospoda ljubili bolj kakor sedaj. Nikoli poprej niso močneje čutili njegove pomembnosti in potrebe po njegovi navzočnosti.
Za učence je bilo celo Kristusovo mrtvo telo nadvse dragoceno. Radi bi ga dostojno pokopali, samo niso vedeli, kako naj to uresničijo./772/ Jezus je bil obsojen zaradi upora proti rimski oblasti. Zaradi takega prekrška usmrčene ljudi pa so pokopavali na pokopališču, ki je bilo posebej določeno za take hudodelce. Učenec Janez je z ženskami iz Galileje ostal na kraju križanja. Telesa svojega Gospoda niso hoteli prepustiti brezčutnim vojakom, da bi ga pokopali v tako nečasten grob. Toda tega niso mogli preprečiti, kajti od judovskih oblasti niso mogli pričakovati nobenega razumevanja, a tudi na Pilata niso imeli nobenega vpliva.
V tej stiski sta jim prišla na pomoč Jožef iz Arimateje in Nikodem. Oba sta bila člana Velikega zbora in dobra Pilatova znanca. Poleg tega pa sta bila še bogata in zelo vplivna. Odločila sta se, da bosta Jezusovo telo častno pokopala.
Jožef je odločno odšel k Pilatu in ga prosil za Jezusovo truplo. Ta je šele tedaj zvedel, da je že umrl. Slišal je že nasprotujoča si poročila o dogodkih ob križanju, toda spoznanje o njegovi smrti so mu načrtno prikrili. Duhovniki in poglavarji so ga že opozorili o poskusu prevare Kristusovih učencev glede njegovega trupla. Zato je po Jožefovi prošnji poslal po stotnika, ki je s svojo četo stražil ob križu in je od njega dobil zagotovilo o Jezusovi smrti. Ta mu je tudi poročal o dogodkih na Golgoti, ki so potrdili Jožefovo pričevanje.
Jožefova prošnja je bila uslišana. Medtem ko je bil Janez v skrbeh glede Učiteljevega pogreba, se je Jožef vrnil od Pilata z dovoljenjem za njegovo truplo. Nikodem je nabavil okoli sto liber dragocene mešanice mire in aloje za maziljenje. Najbolj uglednemu v vsem Jeruzalemu ne bi mogli ob smrti izkazati večje časti. Učenci so bili začudeni, ko so videli, da sta ta bogata poglavarja kazala za pogreb njihovega Gospoda enako zanimanje kakor oni sami.
Niti Jožef niti Nikodem nista javno sprejela Zveličarja, ko je še živel. Vedela sta, da bi ju takšen korak izključil iz Velikega zbora; poleg tega sta upala, da ga bosta lahko na posvetih ščitila s svojim vplivom. Kaže, da jima je nekaj časa to uspevalo. Toda prekanjeni duhovniki so preprečili njune zaščitne ukrepe, ko so opazili njuno naklonjenost do Kristusa. Jezusa so obsodili v njuni odsotnosti in ga izročili smrti na križu. Sedaj pa, ko je bil mrtev, nista več skrivala svoje privrženosti. Medtem ko so bili učenci preboječi, da bi se javno priznali za njegove sledilce,/773/ sta jim Jožef in Nikodem pogumno prišla pomagat. Pomoč teh bogatih in spoštovanih mož je bila v tem času izredno pomembna. Za mrtvega Učitelja sta lahko naredila to, kar bi bilo ubogim učencem nemogoče. Njuno bogastvo in vpliv sta ju zelo ščitila tudi pred podlostjo duhovnikov in poglavarjev.
Previdno in spoštljivo sta s svojimi rokami snela Jezusovo truplo s križa. Solze sočutja so jima tekle iz oči, ko sta opazovala njegovo poškodovano in ranjeno telo. Jožef je imel nov, v skalo vklesan grob. Določil ga je zase, ker pa je bil blizu Golgote, ga je sedaj pripravil Jezusu. Telo so skupaj z dišavami, ki jih je prinesel Nikodem, skrbno zavili v mrliški prt in Odrešenika odnesli h grobu. Tam so ti trije učenci zravnali njegove ranjene ude in prekrižali njegove ranjene roke na njegove mirne prsi. Ženske iz Galileje so se prišle prepričat, ali je storjeno vse, kar se je lahko naredilo za truplo njihovega ljubljenega Učitelja. Potem so videle, da so pred grobno votlino zvalili težak kamen in Zveličarja pustili počivati. Ženske so bile zadnje pri križu, bile pa so tudi zadnje ob Kristusovem grobu. Medtem ko so se spuščale večerne sence, so se Marija Magdalena in druge Marije zbrale ob Gospodovem počivališču in z grenkimi solzami objokavale usodo njega, ki so ga ljubile. Ko pa so se vrnile, so "v soboto počivale po zapovedi". (Luk 23,56.)
To je bila sobota, ki je ne bodo nikoli pozabili žalujoči učenci, a ravno tako tudi duhovniki, poglavarji, pismarji in ljudstvo. Ob sončnem zahodu na dan priprave so se oglasile trobente, ki so naznanile začetek sobote. Pasho so praznovali kakor že stoletja, medtem ko so njega, na kogar je opozarjala, umorile zlobne roke in je ležal v Jožefovem grobu. V soboto je bilo preddverje templja polno vernikov. Veliki duhovnik z Golgote je bil čudovito okrašen v svojem duhovniškem oblačilu. Duhovniki z belimi turbani so vneto opravljali svoje dolžnosti. Toda nekateri navzoči so bili nemirni, ko se je v daritev za greh darovala kri telet in koz. Niso se zavedali, da je simbol doživel uresničitev. Niso se zavedali, da je bila darovana neskončna daritev za grehe sveta. Niso vedeli, da nadaljnje opravljanje obredne službe ni imelo vrednosti. Še nikoli poprej niso bili ljudje pri bogoslužju s tako nasprotujočimi si čustvi. Trobente, glasbila in glasovi pevcev so zveneli tako glasno in jasno kakor vedno. Vendar so vsi čutili, da se dogaja nekaj čudnega./774/ Drug drugega so spraševali, kaj nenavadnega se je zgodilo. Najsvetejše, ki je bilo dotlej zavarovano pred nepoklicanimi, je bilo sedaj odprto pred očmi vseh. Težko zagrinjalo, stkano iz čistega lanu in okrašeno z zlatom in škrlatom in purpurjem, je bilo pretrgano od vrha do tal. Prostor, kjer se je shajal Jahve z velikim duhovnikom, da bi mu razodel svojo slavo, prostor, ki je bil Božja sveta sprejemnica, je bil odkrit očem vseh - bil je kraj, ki ga Gospod ni več priznaval. Duhovniki so s temnimi slutnjami služili pri oltarju; razkritje svete skrivnosti v najsvetejšem jih je preželo z grozo pred prihajajočo nesrečo.
Misli mnogih so se še ukvarjale z dogodki na Golgoti. Od križanja do vstajenja so mnoge budne oči stalno raziskovale prerokbe. Nekateri so se hoteli prepričati o polnem pomenu praznovanja pashe. Drugi so hoteli ugotoviti, da Jezus ni bil to, za kar se je izdajal; nekateri so spet z žalostnim srcem iskali dokaze, da je bil pravi Mesija. Čeprav so raziskovali z različnimi cilji, so se vendar vsi prepričali o isti resnici: da se je prerokovanje uresničilo v dogodkih minulih dni in da je Križani Odrešenik sveta. Mnogi, ki so bili pri tem bogoslužju, se nikoli več niso udeležili pashalnih obredov. Celo mnogi duhovniki so bili prepričani o pravem Jezusovem značaju. Prerokb niso preiskovali zaman; po Jezusovem vstajenju so ga priznali za Božjega Sina.
Ko je Nikodem videl Jezusa povzdignjenega na križu, se je spomnil njegovih besed, ki jih je izgovoril tisto noč na Oljski gori: "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje." (Jan 3,14. 15.) Tisto soboto, ko je Kristus ležal v grobu, je Nikodem imel priložnost za razmišljanje. Sedaj je jasna svetloba razsvetlila njegov razum, zato mu Jezusove besede niso bile več skrivnost. Čutil je, da je veliko zamudil, ker se ni povezal z Zveličarjem, dokler je ta še živel. Spomnil se je dogodkov z Golgote. Kristusova molitev za njegove morilce in njegov odgovor na razbojnikovo prošnjo sta govorila srcu tega učenega svetovalca. V duhu je še enkrat zagledal Zveličarja v smrtni muki in znova je slišal tisti zadnji vzklik, ki je bil izgovorjen kakor iz ust osvajalca: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.) Znova je videl majajočo se zemljo, zatemnjeno nebo, pretrgano zagrinjalo in tresoče se skale, in njegova vera se je za vedno utemeljila. Ravno dogodek,/775/ ki je učencem uničil upanje, je Jožefa in Nikodema prepričal o Jezusovem božanstvu. Njune bojazni so bile premagane s pogumom trdne in neomajne vere.
Še nikoli Kristus ni vzbudil toliko pozornosti množice kakor sedaj, ko je počival v grobu. Po navadi so ljudje prinašali bolne in trpeče v tempeljsko preddverje in spraševali: Kdo nam lahko pove, kje je Jezus iz Nazareta? Mnogi so prišli od zelo daleč, da bi videli njega, ki je ozdravljal bolne in obujal mrtve. Od vseh strani se je slišal vzklik: Hočemo Kristusa, Zdravnika! Ob tej priložnosti so duhovniki pregledali nje, za katere so menili, da imajo znamenja gobavosti. Mnogi so morali slišati, da so njihovi možje, žene ali otroci razglašeni za gobave. Ti reveži so potem morali zapustiti svoje domove, se odpovedati skrbstvu svojih prijateljev in vsakega tujca opozarjati z žalostnim klicem: "Nečist, nečist!" Prijateljske roke Jezusa iz Nazareta, ki se niso branile z ozdravljajočo močjo dotakniti gnusnih gobavcev, so sedaj sklenjene počivale na njegovih prsih. Njegove ustnice, ki so na prošnje gobavcev odgovarjale s tolažilnimi besedami: "Hočem, bodi očiščen!" (Mat 8,3.) so utihnile. Mnogi ljudje so zaman prosili duhovnike in poglavarje, naj imajo sočutje z njimi in jim pomagajo. Bilo je očitno, da so odločno hoteli zopet imeti živega Kristusa med seboj. Z vztrajno gorečnostjo so povpraševali po njem. Niso se hoteli odpraviti. Zato so jih nagnali iz tempeljskega preddverja. Pri vratih so stali vojaki, ki naj bi zadržali množico z bolniki in umirajočimi, ki je hotela vstopiti.
Bolniki, ki so prišli, da bi jih Zveličar ozdravil, so omagali pod bremenom razočaranja. Ulice so bile polne stokanja. Trpeči so umirali, ker se jih Jezusova ozdravljajoča roka ni mogla dotakniti. Zaman so povpraševali za nasvet zdravnike. Nihče ni imel sposobnosti moža, ki je sedaj ležal v Jožefovem grobu.
Stokanje trpečih je prepričalo tisoče, da je na svetu ugasnila velika luč. Brez Kristusa je bilo na svetu mračno in temno. Mnogi, ki so s svojimi glasovi okrepili vpitje: "Križaj ga, križaj ga!" so zdaj spoznali, kakšna nesreča jih je doletela. Če bi še živel, bi sedaj hrepeneče vzklikali: Izpusti nam Jezusa!
Ko so ljudje zvedeli, da so duhovniki povzročili Jezusovo smrt, so se podrobneje zanimali o tem. Podrobnosti njegovega zaslišanja so zadržali čimbolj v tajnosti, toda medtem ko je počival v grobu, je na tisoče ustnic izgovarjalo njegovo ime, poročila/776/ o njegovem sramotnem zaslišanju in o nečloveškem ravnanju duhovnikov in poglavarjev pa so krožila med ljudmi. Razumni ljudje so od duhovnikov in poglavarjev zahtevali, naj jim pojasnijo starozakonska prerokovanja o Mesiju, ti pa so si poskušali izmisliti laži v odgovor in se vedli kakor blazni. Niso mogli pojasniti prerokovanj, ki so se nanašala na Kristusovo trpljenje in smrt, mnogi raziskovalci pa so se prepričali, da so se Spisi uresničili.
Maščevanje, za katero so duhovniki menili, da bo sladko, jim je postajalo vse grenkejše. Vedeli so, da bodo izpostavljeni hudim očitkom ljudstva, vedeli so, da so se zdaj prav ti, katere so nahujskali proti Jezusu, najbolj zgražali nad njihovim sramotnim ravnanjem. Ti duhovniki so poskušali prepričati ljudi, da je Jezus slepar; toda to je bilo zaman. Nekateri od njih so stali ob Lazarjevem grobu in so videli, kako se je mrtvi vrnil v življenje. Trepetali so od strahu, da bo sam Kristus vstal od mrtvih in se zopet pojavil pred njimi. Saj so slišali, ko je rekel, da ima moč dati svoje življenje in ga zopet vrniti. Spomnili so se tudi na to, da je rekel: "Poderite to svetišče, in v treh dneh ga postavim." (Jan 2,19.) Judež jim je ponovil Jezusove besede, ki jih je izgovoril učencem na poti v Jeruzalem: "Glejte, gor v Jeruzalem gremo, in Sin človekov bo izdan višjim duhovnikom in pismarjem, in ga obsodijo na smrt, in ga izroče poganom, naj ga zasmehujejo in bičajo in na križ razpno; a tretji dan vstane od mrtvih." (Mat 20,18.19.) Tedaj so se iz teh besed norčevali in se jim posmehovali. Toda zdaj so se spomnili, da so se doslej uresničile vse Kristusove napovedi. Rekel je, da bo tretji dan vstal, in kdo bi lahko trdil, da se tudi to ne bo uresničilo? Sicer so si prizadevali pregnati te misli, toda ni jim uspelo. Verovali so enako kakor njihov oče Hudič in trepetali.
Ko se je silno razburjenje poleglo, se je njihovemu umu vse bolj vsiljevala Kristusova podoba. Videli so ga stati pred svojimi sovražniki mirnega in brez godrnjanja in kako mirno prenaša zasramovanje in trpinčenje. Celoten potek sojenja in križanja se je še enkrat odvil v njihovih mislih in okrepil prepričanje, da je Božji Sin. Čutili so, da se lahko vsak hip pojavi pred njimi, ampak ne več kot obtoženec, temveč kot tožnik, ne več kot obsojenec, temveč kot sodnik. Usmrčeni bo zahteval pravičnost z uničenjem svojih morilcev.
Tisto soboto niso našli veliko miru. Čeprav sicer nikoli ne bi prestopili/777/ praga poganske hiše, ker so se bali, da bi se s tem oskrunili, so se vendar zbrali, da bi se posvetovali glede Kristusovega trupla. Smrt in grob nista smela vrniti tega, ki so ga križali. "Drugi dan pa ... se zbero višji duhovniki in farizeji pri Pilatu, govoreč: Gospod, spomnili smo se, da je ta slepar, ko je še živel, dejal: Čez tri dni vstanem od smrti. Zapovej torej, naj se grob zavaruje do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci in ga ukradejo ter reko ljudstvu: Vstal je od mrtvih; in zadnje sleparstvo bo hujše od prvega. Pilat pa jim reče: Vzemite stražo, pojdite, dobro zavarujte, kakor veste." (Mat 27,62-65.)
Duhovniki so dali navodila za zavarovanje groba. Pred vhod so zvalili velik kamen, čez katerega so napeljali vrvi, pritrdili njihove konce na veliko skalo in jih zapečatili z rimskim pečatom. Kamna se torej ni dalo odstraniti, ne da bi se poškodoval pečat. Okrog groba so postavili sto vojakov, da bi ga varovali pred nepoklicanimi. Duhovniki so naredili vse, kar je bilo mogoče, da bi Kristusovo truplo ostalo tam, kamor je bilo položeno. On je bil tako zavarovan, kakor da naj bi za večno ostal v grobu.
Tako so se posvetovali in načrtovali slabotni ljudje. Ti morilci sploh niso dojeli nesmisla svojih prizadevanj. Toda ta njihov ukrep je poveličal Boga. Kajti prav ta prizadevanja za preprečitev Kristusovega vstajenja naj bi bila najbolj prepričljivi dokazi zanj. Kolikor večje je bilo število stražarjev njegovega groba, toliko močnejše naj bi bilo pričevanje o njegovem vstajenju. Več stoletij pred Kristusovo smrtjo je Sveti Duh po psalmistu izjavil: "Zakaj hrume narodi in ljudstva si izmišljajo prazne reči. Vzdigujejo se kralji zemlje in knezi se skupaj posvetujejo zoper Gospoda in zoper njegovega Maziljenca. ... On, ki stoluje v nebesih, se smeje, zasmehuje jih Gospod." (Ps 2,1.2.4.) Rimski vojaki in rimsko orožje je bilo brez moči, da bi Gospoda življenja zadržali v grobu. Bližala se je ura njegove osvoboditve./778/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!