 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
78. Golgota (angleško)
Temeljno besedilo Mat 27,31-53; Mar 15,20-38; Luk 23,26-46; Jan 19,16-30.
"In ko pridejo na kraj, ki se imenuje mrtvaška glava, križajo tu njega." (Luk 23,33.)
"Zato je tudi Jezus, da bi z lastno krvjo posvetil ljudstvo, trpel zunaj vrat." (Heb 13,12.) Ker sta Adam in Eva prestopila Božji zakon, sta bila izgnana iz Edena. Kristus je trpel kot naš namestnik zunaj jeruzalemskega obzidja. Umrl je tam, kjer so usmrtili hudodelce in ubijalce: zunaj vrat. Polne pomena so naslednje besede: "Kristus nas je odkupil iz kletve postave, ko je postal za nas kletev." (Gal 3,13.)
Silna množica je šla za Jezusom od sodne palače do Golgote. Novica o njegovi obsodbi se je razširila po vsem Jeruzalemu, zato so ljudje iz vseh slojev in družbenih položajev hiteli na morišče. Duhovniki in poglavarji so morali obljubiti, da ne bodo nadlegovali Kristusovih sledilcev, če jim bo On izročen. Tako so se tudi učenci in verniki iz mesta in okolice pridružili množici, ki je šla za Zveličarjem.
Ko je Jezus stopil iz Pilatovega sodišča, so mu položili na njegova ranjena in krvaveča ramena križ, ki je bil pripravljen za Baraba. Dva Barabova tovariša naj bi bila usmrčena hkrati z Jezusom; tudi njima so naložili križ. Zveličarju je bilo to breme/741/ zaradi njegovega oslabljenega in trpečega stanja pretežko, kajti vse od pashalne večerje z učenci ni več ne jedel ne pil. V vrtu Getsemani se je v smrtnih mukah bojeval s satanskimi silami; prestal je bolečino izdaje, in videl je, kako so ga učenci zapustili in pobegnili. Vodili so ga od Ana h Kajfu, od njega k Pilatu, potem k Herodu in nazaj k Pilatu. Žalitve in trpinčenje, zasmehovanje in roganje ter muke dvakratnega bičanja - vso noč so se vrstili takšni dogodki, ki so do skrajnosti skušali človekovo dušo. Kristus ni podlegel. Ni izgovoril nobene besede, razen če je bila za poveličanje Boga. Med celotnim zaslišanjem, ki pa je bilo samo sramotna burka, je ohranil odločno in dostojanstveno držo. Ko pa mu je bil po drugem bičanju naložen križ, človeška narava ni mogla več nositi tega bremena. V omedlevici se je zgrudil pod njim.
Množica, ki je šla za Zveličarjem, je opazila njegove slabotne in opotekajoče se korake, vendar ni pokazala sočutja. Zmerjala ga je in ga zasmehovala, ker ni mogel nositi težkega križa. Znova so mu naložili breme, in zopet je v omedlevici padel na tla. Tedaj so njegovi mučitelji dojeli, da ne bo mogel dalje nositi bremena. Bili so v zadregi, kdo bo nosil sramotno breme. Judje tega ne bi storili, kajti s tem bi postali nečisti in zaradi tega ne bi mogli praznovati pashe. Celo iz drhali, ki je šla za njim, se nihče ne bi ponižal, da bi nosil križ.
Tedaj pa je srečal množico neki tujec, Simon iz Cirene, ki je prihajal s polja. Iz množice je slišal zasmehujoče in prostaške žalitve; slišal je ponavljanje prezirljivih besed: Naredite prehod za judovskega kralja! Ustavil se je zaradi začudenja nad prizorom; in ko je pokazal sočutje, so ga zgrabili in položili križ na njegova ramena.
Simon je že slišal o Jezusu. Njegova sinova sta verovala v Zveličarja, sam pa ni pripadal učencem. Nošenje križa na Golgoto mu je bilo v blagoslov, in pozneje je bil vedno hvaležen za to previdnost. Ta ga je spodbudila, da je prostovoljno prevzel Kristusov križ in odslej veselo stal pod njegovim bremenom.
Med množico so bile tudi mnoge ženske, ki so spremljale Nedolžnega obsojenca v kruto smrt. Vsa njihova pozornost je bila usmerjena na Jezusa. Nekatere od njih so ga videle že poprej. Nekatere so pripeljale k njemu svoje bolnike in trpine. Nekatere teh je ozdravil. Pripovedovale so o prizorih, ki so se zgodili. Čudile so se sovraštvu množice do njega, zaradi kogar so se njihova srca topila in bila pripravljena počiti./742/ Kljub vedenju razjarjene množice in jeznim besedam duhovnikov in poglavarjev so javno izrazile svoje sočutje. Ko je Jezus omedlel pod križem, so bruhnile v žalosten jok.
To sočutje je bilo edino, kar je pritegnilo Kristusovo pozornost. Čeprav je sam zelo trpel, ko je prenašal greh tega sveta, ni bil ravnodušen do izraza žalosti. Gledal jih je z nežnim usmiljenjem. Te ženske niso verovale vanj; vedel je, da ga ne objokujejo kot od Boga poslanega, temveč jih k temu spodbujajo občutki človeškega usmiljenja. Njihovega sočutja ni zavračal, temveč je to v njegovem srcu spodbudilo še večje sočutje do njih. Rekel jim je: "Jeruzalemske hčere, ne jokajte nad menoj, marveč nad seboj jokajte in nad svojimi otroki." (Luk 23,28.) Kristus je s prizora pred svojimi očmi gledal v čas razdejanja Jeruzalema. V tem strašnem prizoru bodo mnoge teh žensk, ki so sedaj jokale nad njim, umrle skupaj s svojimi otroki.
Od padca Jeruzalema so se njegove misli podale še k pomembnejši sodbi. V uničenju nespokorjenega mesta je videl simbol končnega uničenja, ki bo doletelo ves svet. Zato je nadaljeval: "Tedaj jamejo praviti goram: Padite na nas! in hribom: Pokrijte nas! Če namreč z zelenim drevesom tako delajo, kaj se bo godilo s suhim?" (Luk 23,30.31.) Z zelenim drevesom je Jezus predstavil samega sebe, nedolžnega Odrešenika. Bog je dovolil, da je njegova jeza zaradi prestopka zadela njegovega ljubljenega Sina. Jezus je moral biti križan za grehe ljudi. Koliko bi potem morali trpeti grešniki, ki ostajajo v svojih grehih? Nespokorjeni in neverni bi morali prestati takšno žalost in bedo, ki se ne da opisati z besedami.
Veliko teh, ki so šli za Zveličarjem proti Golgoti, ga je pri njegovem zmagoslavnem vhodu v Jeruzalem pozdravilo z radostnimi vzkliki hosana in mahanjem s palmovimi vejicami. Ne malo teh, ki so ga takrat glasno častili, ker je bilo to priljubljeno, so se sedaj združili pri vzklikanju: "Križaj, križaj ga!" (Luk 23,21.) Ko je Kristus prijezdil v Jeruzalem, so bili upi učencev na vrhuncu. Zadrževali so se v Učiteljevi neposredni bližini in čutili, da je velika čast biti povezan z njim. Sedaj pa so v njegovem ponižanju hodili za njim od daleč. Bili so napolnjeni z bolečino in sklonjeni zaradi razočaranih upov. Kako so se uresničile Jezusove besede: "Vi vsi se boste pohujšali to noč nad menoj. Kajti pisano je: Pastirja udarim, in razkrope se ovce črede." (Mat 26,31.)/743/
Ko so prišli na morišče, so zapornika privezali na mučilno orodje. Razbojnika sta se trgala iz rok njih, ki naj bi ju privezali na križ; Jezus pa se ni upiral. Njegova mati je ob podpori njegovega ljubljenega učenca Janeza šla za Sinom do Golgote. Videla je, kako je omedlel pod bremenom, in si želela, da bi lahko njegovo ranjeno glavo podprla s svojimi rokami in umila čelo, ki je nekoč počivalo na njenih prsih. Toda niti ta žalostna prednost ji ni bila dovoljena. Še vedno je z učenci vred gojila upanje, da bo Jezus razodel svojo moč in se osvobodil sovražnikov. S potrtim srcem se je spominjala njegovih besed, s katerimi je napovedal sedanje dogodke. Medtem ko je gledala, ko so razbojnika privezovali na križ, se je z globoko bolečino spraševala: Mar se bo pustil križati ta, ki je mrtvim vračal življenje? Ali se bo Božji Sin pustil tako kruto usmrtiti? Ali naj opusti svojo vero, da je Jezus Mesija? Ali mora biti priča njegovi sramoti in bolečini, ne da bi mu smela streči v njegovi muki? Videla je iztegnjene roke na križu; prinesli so kladivo in žeblje, in ko so se ti zarili v nežno meso, so morali do skrajnosti pretreseni učenci odnesti omedlelo Jezusovo mater s krutega prizorišča.
Iz Zveličarjevih ust ni prišla nobena pritožba. Njegov obraz je ostal miren in zbran, vendar so stale na njegovem čelu velike znojne kaplje. Nobena milostna roka se ni zganila, da bi obrisala smrtno roso z njegovega čela in njegovega človeškega srca niso poživile besede sočutja in stanovitne zvestobe. Medtem ko so vojaki opravljali strašno delo, je Jezus molil za svoje sovražnike: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." (Luk 23, 34.) Kljub bolečinam so se njegove misli ukvarjale z grehi svojih mučiteljev in s strašnim maščevanjem, ki jih bo doletelo. Ni preklinjal vojakov, ki so tako grobo ravnali z njim. Nikakršnega maščevanja ni klical nad duhovnike in poglavarje, ki so se naslajali nad uspehom svojega načrta. Kristusu so se smilili zaradi njihove nevednosti in krivde. Šepetaje je prosil za njihovo odpuščanje: "Saj ne vedo, kaj delajo."
Če bi bili vedeli, da mučijo njega, ki je prišel rešit grešni rod pred večno pogubo, bi jih preželi slaba vest in groza. Toda njihova nevednost ni odvzela njihove krivde, kajti imeli so prednost spoznati in sprejeti Jezusa kot svojega/744/ Zveličarja. Nekateri od njih bodo uvideli svoj greh, se spokorili in spreobrnili. Nekateri pa bodo ostali zakrknjeni in tako bodo onemogočili, da bi se uresničila Jezusova prošnja zanje. Toda ravno na ta način se je uresničeval Božji načrt. Jezus je dobil pravico postati posrednik ljudi pred nebeškim Očetom.
Ta Kristusova molitev za sovražnike je zajela svet. Zajema vsakega posameznega grešnika, ki je že živel ali šele bo od začetka sveta do konca časa. Na vseh leži krivda za križanje Božjega Sina. Vsakomur je brezplačno ponujeno odpuščanje. "Kdor hoče," (Raz 22,17.) lahko ima mir z Bogom in podeduje večno življenje.
Brž ko so Jezusa pribili na križ, so ga močni možje dvignili in ga z vso močjo zasadili v za to pripravljen prostor. To postavljanje križa je Božjemu Sinu povzročilo hude bolečine. Pilat je dal pritrditi nad Jezusovo glavo napis v hebrejščini, grščini in latinščini. Glasil se je: "Jezus, Nazarečan, kralj Judov." (Jan 19,19.) Ta napis je razjezil Jude. V sodni dvorani so vpili: "Križaj ga! ... Nimamo kralja, samo cesarja." (Jan 19,15.) Vsakogar, ki je koga drugega imel za kralja, so imeli za izdajalca. Pilat je v napisu zajel čustvo, ki so ga izrazili. Kajti proti Jezusu ni bilo nobene druge obtožbe razen te, da je judovski kralj. Ta napis je pravzaprav potrdil podložniško pokorščino Judov rimski oblasti. Govoril je namreč, da je vreden smrti vsak, ki bi hotel biti izraelski kralj. Duhovniki so se prevarali. Med kovanjem zarote zoper Kristusa je Kajfa menil, da je boljše, da umre eden za rešitev naroda. Sedaj se je razodela njihova hinavščina. Da bi uničili Kristusa, so bili pripravljeni žrtvovati celo obstoj svojega naroda.
Ko so duhovniki dojeli, kaj so naredili, so prosili Pilata, naj spremeni napis. Rekli so mu: "Ne piši: Kralj Judov, ampak da je sam rekel: Kralj Judov sem." (Jan 19,21.) Toda Pilat, ki je bil jezen zaradi svoje prejšnje popustljivosti in je zelo preziral ljubosumne in hinavske duhovnike in poglavarje, je hladno odgovoril: "Kar sem pisal, sem pisal." (Jan 19,22.)
Ta napis je ukazala pritrditi nad Jezusovo glavo višja sila, kakor pa je bila Pilatova ali Judov. Po Božji previdnosti naj bi spodbujal ljudi k razmišljanju in proučevanju Svetega pisma. Kraj križanja je bil blizu mesta. V Jeruzalemu je bilo na tisoče ljudi iz mnogih dežel; in napis, ki razglaša Jezusa/745/ iz Nazareta za Mesija, je pritegnil njihovo pozornost. To je bila živa resnica, napisana z roko, ki jo je vodil Bog.
S Kristusovim trpljenjem na križu se je uresničilo prerokovanje. Stoletja pred križanjem je Zveličar napovedal vse, kar se mu bo zgodilo, rekoč: "Kajti obdali so me psi, krdelo hudobnikov me je obkrožilo, prebodli so moje roke in moje noge. Seštel bi lahko vse svoje kosti; oni pa gledajo, všečno se ozirajo vame. Moja oblačila dele med seboj in za mojo suknjo mečejo kocko." (Ps 22,16-18.) Prerokovanje o njegovem oblačilu se je izpolnilo dobesedno brez spodbude ali posredovanja prijateljev ali sovražnikov Križanega. Vojaki, ki so ga križali, so dobili njegovo oblačilo. Kristus je slišal njihov prepir, ko so si delili njegovo obleko. Njegova suknja je bila stkana brez šiva, zato pa so rekli: "Trgali je ne bomo, ampak srečkajmo, čigava bo." (Jan 19,24.)
V nekem drugem prerokovanju je Zveličar izjavil: "Sramotenje je potrlo moje srce in hudo sem bolan; in čakal sem, da bi me kdo miloval, pa ni bilo nikogar, čakal sem tolažiteljev, pa jih nisem dobil. Da, za jed so mi dali žolča in v moji žeji so mi dali piti octa." (Ps 69,20.21.) Umirajočim na križu je bilo dovoljeno dati neko opojno pijačo, da bi se ublažil občutek bolečin. Takšno pijačo so ponudili tudi Jezusu, ko pa jo je okusil, jo je zavrnil. Ni hotel vzeti ničesar, kar bi mu pomračilo um. Njegova vera se je morala trdno zanašati na Boga. To je bila njegova edina moč. Omamiti čute bi pomenilo dati prednost Satanu.
Jezusovi sovražniki so izlivali svojo jezo nanj, ko je visel na križu. Duhovniki, poglavarji in pismouki so se skupaj z drhaljo rogali umirajočemu Zveličarju. Pri krstu in spremenjenju se je slišal Božji glas, ki je oznanil, da je Kristus njegov Sin. Tudi tik pred izdajo je Oče potrdil božanstvo svojega Sina. Toda sedaj so nebesa molčala. Ni bilo slišati nobenega pričevanja v Kristusovo korist. Sam je prestajal trpinčenje in zasmehovanje zlobnih ljudi.
"Če si Božji Sin, stopi s križa," so govorili. (Mat 27,40.) "Drugim je pomagal, naj pomore sebi, če je ta Kristus, Božji izvoljenec." (Luk 23,35.) V puščavi skušnjave je Satan rekel: "Če si Božji Sin, reci, naj postane to kamenje kruh. Če si Božji Sin, spusti se dol" z vrha templja. (Mat 4,3.6.) Tudi sedaj je bil Satan s svojimi angeli v človeški podobi navzoč na kraju križanja./746/ Hudič je s svojimi četami sodeloval z duhovniki in poglavarji. Učitelji ljudstva so nevedno drhal spodbudili, da je izrekla sodbo njemu, ki ga mnogi poprej še nikoli niso videli, vse dokler niso bili prisiljeni pričati proti njemu. Satanska blaznost je združila duhovnike, poglavarje, farizeje in brezčutno množico. Verski voditelji so se povezali s Satanom in njegovimi angeli. Vsi ti so izvrševali njegove ukaze.
Trpeči in umirajoči Jezus je slišal vsako besedo duhovnikov, ko so rekli: "Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Izraelov kralj je, naj stopi sedaj s križa, in verovali mu bomo." (Mat 27,42.) Kristus bi lahko stopil s križa. Ker pa ni hotel rešiti samega sebe, lahko grešnik upa na odpuščanje in milost pred Bogom.
Ko so možje, ki so se imeli za tolmače preroških spisov, zasmehovali Zveličarja, so ponavljali ravno tiste besede, ki jih je Navdihnjenje napovedalo, da se bodo uporabljale ob tej priložnosti. Niti v svoji zaslepljenosti niso dojeli, da uresničujejo prerokovanje. Ti, ki so porogljivo govorili: "Zaupal je v Boga, naj ga reši sedaj, če ga ima rad; saj je rekel: Božji Sin sem," (Mat 27,43.) niso slutili, da bo njihovo pričevanje odmevalo skozi vse čase. Čeprav so bile te besede izgovorjene s posmehom, so spodbudile mnogo ljudi, da so preiskovali Svete spise, kakor jih niso še nikoli poprej. Modri ljudje so slišali, preiskovali, o vsem razmišljali in molili. Bili so taki, ki niso mirovali prej, dokler niso s primerjanjem svetopisemskih besedil dojeli pomena Kristusovega poslanstva. Nikoli poprej ni bilo spoznanje o Jezusu tako razširjeno kakor takrat, ko je visel na križu. Luč resnice je zasvetila v srcu mnogih, ki so opazovali Kristusovo križanje in slišali njegove besede.
Do Jezusa je med smrtno muko na križu prišel žarek tolažbe. To je bila prošnja spokorjenega razbojnika. Oba hudodelca, ki sta bila križana skupaj z Jezusom, sta ga najprej žalila; posebno eden je zaradi bolečin postajal vse bolj obupan in kljubovalen. Njegov tovariš pa ni ravnal tako. Ta ni bil zakrknjen hudodelec, zapeljala ga je slaba družba, vendar je bil manj kriv od mnogih, ki so stali okrog križa in se rogali Zveličarju. Jezusa je videl in slišal, in njegov nauk ga je prepričal, toda duhovniki in poglavarji so ga odvrnili od njega. Medtem ko je hotel zatreti svoje pridobljeno prepričanje, je tonil vse globlje v greh, dokler ga niso prijeli, ga obtožili kot hudodelca in obsodili na smrt s križanjem. V sodni dvorani in na poti na Golgoto je bil v družbi z Jezusom. Slišal je tudi Pilatove besede: "Ne vidim na njem nobene krivice." (Jan 19,4.) Opazil je Jezusovo/749/ božansko vedenje in milostljivo odpuščanje mučiteljem. S križa je videl mnoge verske gorečneže, kako so prezirljivo kazali jezik Gospodu Jezusu in ga smešili. Videl je, kako so porogljivo majali z glavo. Slišal je, kako ga je sramotil njegov tovariš v krivdi: "Če si ti Kristus, pomagaj sebi in nama." (Luk 23, 39.) Slišal pa je tudi, da je marsikateri mimoidočih zagovarjal Jezusa. Slišal je, da ponavljajo njegove besede in pripovedujejo o njegovih delih. V njem se je znova pojavilo prepričanje, da je ta Kristus. Obrnil se je k drugemu razbojniku in mu rekel: "Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ko si sam prav tako obsojen?" (Luk 23,40.) Umirajočima razbojnikoma se ni bilo več treba bati ljudi; toda eden je postajal vse bolj prepričan, da obstaja Bog, ki se ga je treba bati, in tudi prihodnost, ki ga je pripravila do tega, da je trepetal. Sedaj je bil tik pred koncem svojega z grehom omadeževanega življenja. Zato je zastokal: "Midva sicer po pravici (trpiva), kajti prejemava po svojih delih, kar sva zaslužila; ta pa ni storil nič nepristojnega." (Luk 23, 41.)
Nič več ni imel vprašanj. Ni dvomil in ni očital. Ko je bil ta razbojnik obsojen za svoje hudodelstvo, je zabredel v brezupnost in obup. Ampak zdaj so se v njem prebudile nenavadne in nežne misli. Spomnil se je vsega, kar je slišal o Jezusu, kako je zdravil bolne in odpuščal grehe. Slišal je besede njih, ki so verovali v Jezusa in mu jokaje sledili. Videl je in bral napis nad Zveličarjevo glavo. Mimoidoče je slišal ponavljati te besede - nekatere s trepetajočimi ustnicami, druge pa polne posmeha in poroga. Sveti Duh je razsvetlil njegov razum in postopoma so se dokazi združili v verigo. V ranjenem, zasmehovanem in križanem Jezusu je videl Božje Jagnje, ki je vzelo nase greh sveta. Njegov glas je izražal hkrati upanje in bojazen, ko se je kot nebogljen umirajoč človek izročil umirajočemu Zveličarju: "Jezus, spomni se me, kadar prideš v svoje kraljestvo." (Luk 23,42.)
Hitro je dobil odgovor. Besede so bile mehke in v melodičnem glasu, ki je bil poln ljubezni, sočutja in moči: "Resnično ti pravim danes, boš z menoj v raju." (Luk 23,43.)
Dolge mučne ure so do Jezusovih ušes prihajali roganje in zasmehovanje. Medtem ko je visel na križu, so do njega še vedno prihajali glasovi preklinjanja in posmehovanja. S hrepenenjem v srcu je želel od učencev slišati besedo vere. Na žalost pa je slišal samo njihove besede tarnanja: "Mi pa smo se nadejali, da je On ta, ki ima odrešiti Izraela." (Luk 24,21.) Kako hvaležen je bil Zveličar za izraz vere in ljubezni, ki mu ga je izrazil umirajoči razbojnik! Medtem ko so ga judovski poglavarji zatajili in so celo njegovi učenci dvomili o njegovem božanstvu, je ta ubogi,/750/ na pragu večnosti stoječi razbojnik, Jezusa imenoval Gospod. Mnogi so mu bili pripravljeni reči Gospod, ko je še delal čudeže, in potem, ko je vstal iz groba; toda nihče se ni priklonil pred njim, ko je umiraje visel na križu in v zadnji uri rešil spokorjenega razbojnika.
Okrog stoječi so slišali, da je razbojnik Jezusa imenoval Gospod. Glas spokorjenega grešnika je pritegnil njihovo pozornost. Celo vojaki, ki so se ob vznožju križa prepirali za njegovo oblačilo in metali kocko zanj, so prisluhnili. Njihovi jezni glasovi so utihnili. Z zadržanim dihom so pogledali na Kristusa in čakali odgovor z umirajočih ust.
Ko je izgovarjal obljubo, je sijajna in nezadržna svetloba prebila temen oblak, ki je zagrinjal križ. Spokorjeni razbojnik je doživel popoln mir Božjega sprejemanja. Kristus je bil poveličan v svojem ponižanju. Ta, ki so ga vsi drugi imeli za premaganega, je bil Zmagovalec. Razodet je bil kot Nosilec greha. Ljudje so lahko mučili njegovo človeško telo. Lahko so prebodli sveta senca s trnovo krono. Lahko so mu slekli oblačilo in se prepirali zanj. Toda niso mu mogli odvzeti moči za odpuščanje grehov. Še ko je umiral, je pričal o svojem božanstvu in Očetovi slavi. Njegova ušesa niso gluha, da ne bi slišala, njegova roka ni tako kratka, da ne bi mogel rešiti. Njegova kraljevska pravica je zveličati do zadnjega vse, ki po njem prihajajo k Bogu.
"Resnično ti pravim danes, boš z menoj v raju." (Luk 23,43.) Kristus ni obljubil, da bo z razbojnikom v raju še na dan križanja. Saj niti sam tisti dan ni šel v raj. Do jutra vstajenja je počival v grobu in tedaj je rekel Mariji: "Ne dotikaj se me, ker še nisem šel gor k Očetu." (Jan 20,17.) Toda na dan križanja, na dan navideznega poraza in teme, je bila dana obljuba. "Danes," medtem ko je sam kot hudodelec umiral na križu, je Kristus zagotovil ubogemu grešniku, da bo z njim v raju.
Z Jezusom so križali razbojnika, "enega na desni, a drugega na levi". (Luk 23,33.) Tako so zahtevali duhovniki in poglavarji. Kristusov položaj med razbojnikoma naj bi nakazal, da je največji hudodelec izmed vseh treh. Toda s tem se je zopet uresničilo Pismo: "Je bil grešnikom prištet." (Iz 53,12.) Ampak duhovniki niso dojeli pravega pomena svojega ravnanja. Kakor je bil Jezus križan med razbojnikoma in postavljen na sredino, tako njegov križ stoji sredi grešnega sveta. Besede odpuščanja, ki jih je izgovoril spokorjenemu razbojniku, so prižgale luč, ki bo svetila do najbolj oddaljenih predelov sveta./751/
Angeli so z občudovanjem opazovali brezmejno Jezusovo ljubezen, ki je med najhujšimi telesnimi in duševnimi mukami mislil samo na druge in skesanega človeka spodbudil k veri. V svojem najglobljem ponižanju se je kot prerok obrnil k jeruzalemskim hčeram; kot duhovnik in zastopnik je prosil Očeta za odpuščanje svojim morilcem; kot ljubeči Zveličar je odpustil grehe spokorjenemu razbojniku.
Ko je Jezus pogledal množico, ki je stala okrog križa, je neka oseba zbudila njegovo pozornost. Ob vznožju križa je stala njegova mati, opiraje se na učenca Janeza. Zanjo bi bilo nevzdržno, če bi ne bila blizu svojega Sina. Ko je Janez videl, da se bliža konec, je Marijo spet pripeljal h križu. Kristus se je v svoji smrtni uri spomnil na mater. Ko je gledal njen zaradi bolečine zmučeni obraz in potem Janeza, ji je rekel: "Žena, glej, tvoj sin!" in Janezu: "Glej, tvoja mati!" (Jan 19,26.27.) Janez je razumel Kristusove besede in sprejel zaupanje. Takoj je odpeljal Marijo v svoj dom in od te ure nežno skrbel zanjo. Kako usmiljen in ljubeč Zveličar! V svojih nepopisnih telesnih mukah in svoji duševni bolečini je skrbeče mislil na svojo mater! Ni imel nobenih sredstev, ki bi ji zagotavljala udobje. Toda imel je prostor v srcu svojega učenca, in temu je zaupal svojo mater kot dragoceno dediščino. S tem je dal svoji materi to, kar je najnujneje potrebovala - nežno sočutje človeka, ki jo je ljubil, ker je ljubila Jezusa. In s tem, ko jo je sprejel kot sveto zastavilo, je tudi sam Janez dobil velik blagoslov, kajti Marija ga je stalno spominjala na ljubljenega Učitelja.
Kristusova zgledna sinovska ljubezen sveti z neskaljenim bliščem skozi meglo vseh časov. Skoraj trideset let je Jezus z vsakdanjim garanjem pomagal prenašati družinska bremena. In še sedaj v smrtnem boju je skrbel za svojo žalujočo, ovdovelo mater. Enakega duha bodo razodevali vsi pravi Gospodovi učenci. Kdor hodi za Kristusom, bo čutil, da je del vere spoštovati starše in skrbeti zanje. Kdor ohrani njegovo ljubezen v srcu, ne bo prenehal očetu in materi izkazovati skrbne nege in nežnega sočutja.
Gospod slave je umiral kot odkupnina za človeštvo. Medtem ko je Kristus daroval svoje dragoceno življenje, ga ni spodbujalo zmagoslavno veselje. Nad vsem je ležala moreča tema. Vendar ga ni težil strah pred smrtjo. Nepopisnih muk mu nista povzročila mučenje in sramota križa. Kristus je bil knez trpečih; njegovo trpljenje pa je izviralo iz zavesti o hudobnosti greha, iz spoznanja,/752/ da postanejo ljudje zaradi druženja z grehom slepi za njegovo ostudnost. Kristus je videl, kako globoko je greh zakoreninjen v človeškem srcu, in kako malo jih je pripravljenih na ločitev od njegove moči. Vedel je, da bo človeštvo pogubljeno brez Božje pomoči, in videl je, kako nešteto ljudi propada, čeprav bi lahko dobili zadostno pomoč.
Na Kristusa kot našega namestnika in poroka je bila položena krivda vseh nas. Bil je prištet med prestopnike, da bi nas lahko odrešil prekletstva zapovedi. Krivda vseh Adamovih potomcev je težko bremenila njegovo srce. Božja jeza nad grehom, strašni izraz njegovega nezadovoljstva zaradi krivičnosti, je z grozo prežel dušo njegovega Sina. Kristus je vse življenje padlemu svetu oznanjal veselo sporočilo o Očetovi milosti in odpuščajoči ljubezni. Snov njegovega pogovora je bilo zveličanje tudi največjega med vsemi grešniki. Ampak sedaj, ko je prenašal strašno breme greha, ni mogel videti odpuščajočega Očetovega obraza. Umik božanskega obličja od Zveličarja v tej uri največjega trpljenja je prebodel njegovo srce s tako žalostjo, ki je človek nikoli ne more popolnoma razumeti. Njegove duševne muke so bile tako velike, da je komaj zaznaval telesne bolečine.
Satan je napadal Jezusovo srce s hudimi skušnjavami. Zveličarjev pogled ni mogel prodreti skozi grobna vrata. Upanje mu ni kazalo, da bo iz groba prišel kot zmagovalec, in ni mu govorilo, da je Oče sprejel njegovo daritev. Bal se je, da je greh Bogu tako ogaben, da se bosta za večno ločila. Čutil je tesnobo, ki bo obvzela grešnike, ko se zveličavna milost ne bo več zavzemala za krivični rod. Občutek greha, zaradi katerega je Očetova jeza padla nanj kot na človekovo zameno, je zagrenil njegov kelih, ki ga je pil, in strl srce Božjemu Sinu.
Angeli so z osuplostjo opazovali Zveličarjev grozni smrtni boj. Nebeške čete so zakrile svoj obraz pred tem strašnim prizorom. Neživa narava je sočustvovala s svojim zasramovanim in umirajočim Stvarnikom. Sonce ni hotelo biti priča tega groznega prizora. Še opoldne so padali na zemljo njegovi obilni svetli žarki; nenadoma pa se je zdelo, kakor da je ugasnilo. Popolna tema je zagrnila križ kakor z mrliškim prtom. "Od šeste ure pa nastane tema po vsej zemlji do devete ure." (Mat 27,45.) To ni bil sončni mrk ali kakršen koli drug naravni pojav, ki bi povzročil to temo, da je bila tako gosta kakor noč brez meseca ali zvezd. To je bilo čudežno pričevanje, ki ga je dal Bog, da bi okrepil vero poznejših rodov.
V tej gosti temi je bila skrita Božja navzočnost. On dela temo za svoj šotor, in skriva svojo slavo pred človeškimi očmi. Bog in/753/ njegovi sveti angeli so stali pri križu. Oče je stal poleg svojega Sina. Toda njegova navzočnost se ni razodela. Če bi njegova slava zasvetila skozi oblak, bi uničila vse človeške opazovalce. V tej grozni uri Kristusa ni smela potolažiti navzočnost njegovega Očeta. Sam je tlačil v tlačilnici, in nikogar izmed ljudi ni bilo z njim.
Bog je ogrnil zadnje človeške duševne muke svojega Sina z gosto temo. Vsi, ki so videli Kristusovo trpljenje, so bili prepričani o njegovem božanstvu. Kdor je enkrat videl njegov obraz, ga nikoli več ni mogel pozabiti. Kakor je Kajnov obraz izražal njegovo krivdo ubijalca, tako je Kristusov obraz razodeval nedolžnost, vedrino in dobroto - Božjo podobo. Njegovi tožniki pa se niso ozirali na ta nebeški znak. Dolge ure polne bolečin je posmehujoča množica strmela v Kristusa. Sedaj pa ga je Bog usmiljeno zagrnil s plaščem.
Kazalo je, kakor da bi grobna tišina legla na Golgoto. Nepopisni strah je prežel okrog križa stoječo množico. Preklinjanje in zasmehovanje je bilo prekinjeno sredi stavka. Moški, ženske in otroci so se vrgli na tla. Svetli bliski so občasno presekali oblake in razsvetlili za delček sekunde križ in križanega Odrešenika. Duhovniki, poglavarji, pismouki, rablji in drhal so menili, da je prišla ura maščevanja. Čez nekaj časa so nekateri zašepetali, da bo Jezus sedaj stopil s križa. Drugi so tipaje poskušali najti pot v mesto in se bili po prsih ter ihteli od strahu.
Okrog devete ure se je tema umaknila z zbranih; zagrinjala je samo še Zveličarja. To je bil simbol smrtne muke in groze, ki sta bremenila njegovo srce. Nobeno oko ni moglo predreti teme, ki je zakrivala križ, in nihče ni mogel predreti še gostejše teme, ki je zakrivala Kristusovo trpečo dušo. Zdelo se je, kakor da so ostri bliski usmerjeni nanj, ki je visel na križu. Potem je Jezus zavpil "z močnim glasom, rekoč: Eli, Eli, lama sabahtani? To je: Moj Bog, Moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mat 27,46.) Ko se je tema okrog Zveličarja zgostila, so različni glasovi vpili: Božje maščevanje počiva na njem. Puščice Božje jeze letijo nanj, ker se je izdajal za Božjega Sina. Mnogi, ki so verovali vanj, so tudi slišali njegov obupni krik. Zapustilo jih je upanje. V kaj naj bi potem še zaupali njegovi sledilci, če je sam Bog zapustil Jezusa?
Ko se je tema dvignila s Kristusovega potrtega duha, se je pri njem zopet pojavil občutek telesnih bolečin, zato je vzkliknil: "Žejen sem!" (Jan 19,28.) Eden/754/ rimskih vojakov, ki ga je ganilo sočutje, ko je videl Jezusove suhe ustnice, je vzel gobo, jo nataknil na dolgo isopovo trsko, jo pomočil v ocet in jo podal Jezusu. Duhovniki pa so se norčevali iz njegove smrtne muke. Ko je tema zajela zemljo, so bili v strahu; ampak brž ko je njihov strah popustil, so se zbali, da bi jim še vedno lahko pobegnil. Njegove besede: "Eli, Eli, lama sabahtani?" (Mat 27,46.) so razumeli napačno. Z jedkim zaničevanjem in posmehovanjem so rekli: "Ta kliče Elija." (Mat 27,47.) Niso izkoristili zadnje priložnosti, da bi mu pomagali. Dejali so: "Pusti, da vidimo, ali pride Elija in ga reši." (Mat 27,49.)
Brezmadežni Božji Sin je visel na križu; njegovo telo je bilo izmrcvarjeno zaradi bičanja; roke, s katerimi je tolikokrat blagoslavljal, so pribili na tramove; noge, ki so neutrudno hodile v službi ljubezni, so prav tako pribili na križ; kraljevska glava je bila ranjena zaradi trnove krone; z drhtečih ustnic je prišel krik gorja. Vse, kar je prestajal - z njegove glave, iz njegovih rok in nog kapljajoča kri, smrtne muke, ki so mučile njegovo telo, in nepopisna bolečina, ki je napolnjevala njegovo dušo, ko je Oče zakril svoj obraz - jasno govori otroku človeške družine, rekoč: Zate je bil pripravljen prenašati to breme krivde; zate je strl oblast smrti in znova odprl rajska vrata. Ta, ki je umiril razdivjano jezero in hodil po penečih se valovih, pred katerim so trepetali hudobni duhovi, izganjal bolezni, slepcem vračal vid in mrtve obujal v novo življenje, je samega sebe daroval na križu, in sicer iz ljubezni do tebe./755/ On, Nosilec greha, je prestajal jezo božanske pravičnosti in je zaradi tebe postal greh.
Opazovalci so molče čakali na konec tega strašnega prizora. Sonce je zopet posijalo; samo okrog križa je bila še tema. Duhovniki in poglavarji so gledali proti Jeruzalemu. Opazili so, da se je na mesto in judejsko ravnino spustil temen oblak. Sonce pravičnosti, Luč sveta, je umaknilo svoje žarke temu nekoč ljubljenemu mestu Jeruzalemu. Švigajoči bliski Božje jeze so bili usmerjeni proti obsojenemu mestu.
Nenadoma se je tema okrog križa umaknila in Jezus je vzkliknil z jasnim glasom kakor trobenta, ki je odmeval skozi celotno stvarstvo: "Dopolnjeno je! Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!" (Jan 19,30; Luk 23,46.) Luč je razsvetlila križ in Zveličarjev obraz je zažarel kakor sončni sij. Potem je nagnil svojo glavo na prsi in umrl.
Sredi strašne teme, navidezno zapuščen od Boga, je Kristus do dna izpil kelih človeškega trpljenja. V teh strašnih urah se je zanašal na poprej dana zagotovila, da ga bo Oče sprejel. Poznal je značaj svojega Očeta, in je razumel tudi njegovo pravičnost, usmiljenje in veliko ljubezen. V veri je počival v njem, katerega je vedno z veseljem poslušal. Ko je sedaj svoje življenje ponižno zaupal Bogu, se je počasi izgubil občutek, da mu Oče ni naklonjen. Kristus je z vero postal zmagovalec.
Svet še nikoli ni doživel takšnega prizora. Množica je stala kakor ohromela in je z zadržanim dihom strmela v Zveličarja. Še enkrat se je nad množico zgrnila gosta tema in zaslišalo se je glasno bobnenje podobno hudemu grmenju. To je bil močan potres. Ljudi je vrglo drug na drugega. Nastali sta strašna zmešnjava in prepadenost. V okoliških hribih so se lomile skale in bobneče padale v globino; odprli so se grobovi, iz njih so vstajali mrtvi. Kazalo je, kakor da razpada celotno stvarstvo v najmanjše delce. Duhovniki, poglavarji, vojaki, rablji in vsi drugi so nemi od groze ležali na tleh.
Ko je Kristus izgovoril besede: "Dopolnjeno je!" so v templju duhovniki ravnokar darovali večerno daritev. Pripeljali so daritveno jagnje, ki je predstavljalo Kristusa, da bi ga zaklali. Duhovnik, oblečen v simbolično in krasno oblačilo, je stal z dvignjenim nožem kakor nekoč Abraham, ko se je pripravljal zaklati svojega sina. Ljudstvo je z velikim zanimanjem opazovalo. Toda tedaj se je zemlja nenadoma stresla in zadrhtela;/756/ kajti bližal se je sam Gospod. Z lahnim šumom je nevidna roka raztrgala notranje tempeljsko zagrinjalo od vrha do tal, a ljudje so zagledali najsvetejše, kjer se je nekoč razodeval Bog. Tam je bivala Božja slava ali šekina, tam je Bog razodeval svojo moč nad prestolom milosti. Nihče razen velikega duhovnika ni nikoli odgrnil zagrinjala, ki je ločevalo ta prostor od drugih delov templja. Enkrat na leto je stopil vanj opravit spravo za grehe ljudstva. Toda sedaj je bilo to pregrinjalo pretrgano na dva dela. Najsvetejši prostor pozemskega svetišča ni bil več svet.
Povsod sta zavladali groza in zmeda. Duhovnik se je prav tedaj pripravljal zaklati žrtev, toda nož je padel iz njegove tresoče se roke, jagnje pa je zbežalo. Resničnost in simbol sta se srečala v smrti Božjega Sina. Darovana je bila velika daritev. Odprta je bila pot do najsvetejšega. Nova in živa pot je bila odprta za vse. Grešnemu v strahu živečemu človeštvu ni bilo treba več čakati na prihod velikega duhovnika. Odslej bo sam Zveličar služil v nebesih vseh nebes kot duhovnik in zagovornik ljudi. Bilo je, kakor da bi bil živ glas spregovoril molilcem: Konec je za vse žrtve in daritve za greh. Prišel je Božji Sin, kakor je obljubil: "Glej, prihajam (na čelu knjige je pisano o meni), da izpolnim, o Bog, tvojo voljo." Šel je "po svoji lastni krvi enkrat za vselej v svetišče, ko je bil pridobil večno rešitev". (Heb 10,7; 9,12.)/757/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!