Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

77. V Pilatovi sodni dvorani (angleško)

Temeljno besedilo Mat 27,2.11-31; Mar 15,1-20; Luk 23,1-25; Jan 18,28. do 19,16.

V sodni dvorani rimskega namestnika Pilata je stal Kristus zvezan kot zapornik. Okrog njega so stali stražarji, dvorana pa se je hitro napolnila z opazovalci. Pred vhodom so se znašli sodniki Velikega zbora, duhovniki, poglavarji, starešine in sodrga.

Po Jezusovi obsodbi so se člani Velikega zbora podali k Pilatu, da bi ta obsodbo potrdil in jo izvršil. Toda judovski uslužbenci niso hoteli stopiti v rimsko sodno dvorano. Kajti po njihovi obredni postavi bi se s tem oskrunili in se ne bi mogli udeležiti praznovanja pashe. V svoji zaslepljenosti niso dojeli, da je njihovo krvoločno sovraštvo že oskrunilo njihova srca. Niso dojeli, da je Kristus pravo pashalno Jagnje. Ker pa so ga zavrgli, je tudi veliki praznik zanje izgubil svoj pomen.

Ko so Zveličarja pripeljali v sodno dvorano, ga je Pilat pogledal neprijazno. Rimskega namestnika so v naglici poklicali iz spalnice, zato se je hotel tega primera rešiti kar se da hitro. S tem zapornikom je bil pripravljen ravnati/723/ strogo. Z resnim obrazom se je obrnil, da bi si ogledal moža, ki naj bi ga zaslišal in zaradi katerega je moral tako zgodaj prekiniti spanje. Vedel je, da mora to biti kdo, ki naj bi bil po želji judovskih poglavarjev nemudoma zaslišan in kaznovan.

Pilat je pogledal može, ki so Jezusa tožili, in nato se je njegov preiskovalni pogled zadržal na njem. Imel je opravka že z različnimi hudodelci, toda še nikoli mu niso pripeljali človeka, ki bi ižzareval toliko dobrote in plemenitosti. Na njegovem obrazu ni opazil nobenega znamenja krivde, nobenega izraza strahu, kljubovalnosti ali predrznosti. Videl je moža, ki je bil miren in dostojanstven, na čigar obrazu ni bilo značilnosti hudodelca, temveč sledovi nebes.

Kristusov videz je naredil na Pilata dober vtis, zato se je prebudila v njem boljša narava. Slišal je za Jezusa in njegova dela. Tudi njegova žena mu je povedala marsikaj o čudovitih delih galilejskega preroka, ki je ozdravljal bolne in obujal mrtve. Vse to je sedaj v njegovi zavesti oživelo kakor sanje. Spomnil se je govoric, ki jih je slišal z raznih strani. Odločil se je vprašati Jude, kakšne obtožbe imajo proti temu jetniku.

Kdo je ta mož in zakaj ste ga pripeljali, jih je vprašal. Česa ga obtožujete? Judje so se zmedli. Ker so dobro vedeli, da ne morejo dokazati svojih obtožb proti Kristusu, niso želeli javne preiskave. Zato so odgovorili, da je goljuf in se imenuje Jezus iz Nazareta.

Pilat je še enkrat vprašal: "Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?" (Jan 18,29.) Duhovniki niso odgovorili na njegovo vprašanje, toda s tem, kar so rekli, so pokazali svojo vznemirjenost: "Če ta ne bi bil hudodelnik, ne bi ga bili tebi izročili." (Jan 18,30.) Če ti člani Velikega zbora, najuglednejši možje naroda, pripeljejo človeka, za katerega menijo, da si je zaslužil smrt, ali je potem še potrebno, da sprašuješ po obtožbi proti njemu? Na ta način so upali Pilata prepričati o svoji lastni pomembnosti in ga tako pripraviti, da brez nadaljnjih formalnosti ustreže njihovi želji. Prizadevali so se za hitro potrditev njihove obsodbe, kajti vedeli so, da bi lahko ljudje, ki so bili priče Kristusovih čudežev, pripovedovali nekaj, kar se bistveno razlikuje od njihovih sedaj znova nanizanih izmišljotin.

Duhovniki so menili, da bodo lahko s pomočjo slabotnega in neodločnega Pilata brez težav uresničili svoje namere. Doslej je brez premišljanja podpisoval smrtne obsodbe ter s tem izročal smrti ljudi, za katere so vedeli, da si ne zaslužijo takšne kazni. Življenje zapornika zanj ni imelo/724/ velike vrednosti; ali je bil kdo kriv ali nedolžen, ni imelo zanj posebnega pomena. Zato so duhovniki upali, da bo Pilat tudi sedaj Jezusu brez zaslišanja prisodil smrtno kazen. To so zahtevali kot poseben izraz naklonjenosti za njihov veliki ljudski praznik.

Pilat pa je na zaporniku videl nekaj, kar ga je zadrževalo pred tem. Ni si upal tega storiti. Sprevidel pa je tudi namere duhovnikov. Spomnil se je, da je ta Jezus pred kratkim obudil moža po imenu Lazar, ki je bil mrtev že štiri dni. Zato se je odločil najprej ugotoviti, česa ga obtožujejo in ali se ta obtožba lahko dokaže, preden bo podpisal obsodbo.

Če je vaša obsodba pravična, je rekel, zakaj ste tega moža pripeljali še k meni? "Vzemite ga vi in sodite ga po svoji postavi." (Jan 18,31.) Tako primorani so duhovniki lahko samo odgovorili, da so ga že obsodili, njihova obsodba pa mora dobiti še Pilatovo potrditev, da bi bila pravomočna. "Kako se glasi vaša obsodba?" jih je vprašal Pilat. Nato so mu odgovorili, da so ga obsodili na smrt, vendar jim po zakonu ni dovoljeno izvršiti smrtne kazni. Prosili so ga, naj na njihovo besedo prizna Kristusovo krivdo in potrdi njihovo obsodbo. Odgovornost za to pa bodo prevzeli nase.

Pilat sicer ni bil niti pravičen niti vesten sodnik. Čeprav je bil še tako moralno slab, vendar ni hotel izpolniti te zahteve. Jezusa ni hotel obsoditi, dokler ne bo proti njemu podana obtožba.

Duhovniki so se znašli v zadregi. Spoznali so, da morajo svojo hinavščino še spretneje prikriti. Nikakor niso smeli dovoliti videza, da je bil Kristus prijet zaradi verskih razlogov. Ko bi to povedali za vzrok, zadeva za Pilata ne bi bila pomembna. Vse morajo prikazati tako, kakor da se je Jezus pregrešil proti splošnim zakonom, kajti šele potem bi bil lahko obsojen kot politični hudodelec. Vstaje in upori proti rimski oblasti so bile pri Judih neprestane. V takih primerih so Rimljani ravnali zelo strogo in so bili neprestano na preži, da bi vsako vstajo zadušiti v kali.

Le nekaj dni pred tem so farizeji poskušali Kristusu postaviti past z vprašanjem: "Je li prav, da dajemo cesarju davek, ali ne?" (Luk 20,22.) On pa je spregledal njihovo hinavščino. Navzoči Rimljani so videli jasen neuspeh v prizadevanju zarotnikov in njihovo nejevoljo, ko jim je dejal: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega." (Luk 20,25.)

Sedaj so duhovniki hoteli prikazati, da je Kristus pri tej priložnosti/725/ učil to, za kar so upali, da bo učil. V svojem obupu so poklicali na pomoč lažnive priče, da so ga tožili, govoreč: "Tega smo našli, da odvrača naš narod in brani cesarju davek dajati, in pravi, da je on Kristus kralj." (Luk 23,2.) To so bile tri obtožbe, a vse tri neutemeljene. Duhovniki so to vedeli, toda bili so pripravljeni krivo priseči, samo da bi dosegli svoj cilj.

Pilat pa je spregledal njihov namen. Ni verjel, da se je zapornik zarotil proti vladi. Njegov krotek in ponižen videz se sploh ni ujemal z obtožbo. Pilat je bil prepričan, da gre za nizkotno zaroto, da bi uničili nedolžnega človeka, ki je bil napoti judovskim dostojanstvenikom. Obrnil se je k Jezusu in ga vprašal: "Si ti kralj Judov?" Zveličar pa je odgovoril: "Ti praviš." (Mat 27,11.) Pri teh besedah se je njegov obraz razsvetlil, kakor da ga je obsijal sončni žarek.

Ko so Kajfa in njegovi spremljevalci slišali ta odgovor, so Pilata poklicali za pričo, da je Jezus priznal zločin, zaradi katerega so ga obtožili. Med glasnimi vzkliki so duhovniki, pismouki in poglavarji zahtevali smrtno obsodbo. Tem vzklikom se je pridružila drhal, in tako je nastalo oglušujoče vpitje. To je Pilata zmedlo. Ko je videl, da Jezus ne ugovarja tožnikom, mu je rekel: "Ne odgovarjaš li ničesar? Glej, kolikih reči te tožijo. Ali Jezus mu ni nič več odgovoril." (Mar 15,4.5.)

Kristus, ki je stal za Pilatom in so ga lahko videli vsi v sodni dvorani, je slišal sramotenje, ampak z nobeno besedo ni odgovoril na vse te lažne obtožbe. Njegova celotna drža je pričala, da se je zavedal svoje nedolžnosti. Mirno je stal pred navali razvnetenega besa, ki so butali proti njemu. Kazalo je, kakor da se silni valovi besa dvigujejo vse više in više kakor valovi razburkanega oceana in se razbijajo okrog njega, vendar se ga ne dotaknejo. Stal je molče, toda njegov molk je bil zelo zgovoren. Bil je kakor luč, ki sveti iz notranjosti v človekovo zunanjost.

Pilat se je čudil Jezusovemu vedenju. "Ali ta Mož ne posveča pozornosti poteku preiskave, ker si noče rešiti življenja?" se je spraševal. Ko je opazoval Jezusa, ki je brez upiranja prenašal zasmehovanje in žalitve, je čutil, da ne more biti tako krivičen in brezbožen, kakor ti hrupni duhovniki. V upanju, da bo od njega zvedel resnico in se hkrati izognil uporu množice, je poklical Jezusa na stran in ga vprašal še enkrat: "Si ti kralj Judov?" (Jan 18,33.)

Jezus ni naravnost odgovoril na to vprašanje. Vedel je, da na Pilata deluje Sveti Duh,/726/ zato mu je dal priložnost, da bi izrazil svoje prepričanje. Vprašal ga je: "Praviš li to sam od sebe, ali so ti drugi rekli o meni?" (Jan 18,34.) Z drugimi besedami: Ali so spodbudile to Pilatovo vprašanje obtožbe duhovnikov ali želja, da bi dobil luč od Kristusa? Pilat je razumel pomen Kristusovega vprašanja, toda v njegovem srcu se je pojavil ponos. Ni hotel priznati svojega notranjega prepričanja. Rekel je: "Sem mar jaz Jud? Tvoj narod in višji duhovniki so te meni izročili, kaj si storil?" (Jan 18,35.)

Pilatova zlata priložnost je šla mimo. Vendar ga Jezus ni pustil brez nadaljnje luči. Medtem ko ni naravnost odgovoril na Pilatovo vprašanje, mu je jasno razložil svoje poslanstvo. Tako je Pilatu dal jasno razumeti, da si ni prizadeval za pozemski prestol.

Dejal je: "Moje kraljestvo ni od tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki vojskovali, da ne bi bil Judom izročen; sedaj pa moje kraljestvo ni odtod. Tedaj mu reče Pilat: Torej kralj si ti? Jezus odgovori: Ti praviš, da sem jaz kralj. Jaz sem zato rojen, in zato sem prišel na svet, da pričam za resnico. Vsak, kdor je od resnice, posluša moj glas." (Jan 18,36.37.)

Kristus je s tem potrdil, da je njegova beseda ključ, ki odklepa skrivnost vsem, ki so ga pripravljeni sprejeti. Razvija lastno notranjo moč, in samo tako je možno pojasniti skrivnost, da se je kraljestvo resnice lahko tako zelo razširilo. Pilatu je želel pojasniti, da se lahko njegova popačena narava obnovi samo, če bo Božjo resnico sprejel in si jo prilastil.

Pilat je želel spoznati resnico. Njegov um je bil zmeden. Željno se je oklepal Zveličarjevih besed. Njegovo srce je hrepenelo spoznati, kaj je pravzaprav resnica in kako bi jo lahko dosegel. Zato je vprašal: "Kaj je resnica?" (Jan 18,38.) Ampak na odgovor ni več počakal. Zunanji hrup ga je spomnil na obveznosti te ure, kajti duhovniki so silovito zahtevali takojšnjo odločitev. Zato je odšel ven k Judom in jim pojasnil s poudarkom: "Jaz ne vidim nobene krivice na njem." (Jan 18,38.)

Te besede poganskega sodnika so bile huda obtožba zahrbtnosti in hinavščine izraelskih poglavarjev, ki so tožili Zveličarja. Ko so duhovniki in starešine slišali Pilatove besede, njihova jeza in razočaranje nista poznala meja. Dolgo so kovali načrte in čakali na takšno priložnost. Ko so sedaj spoznali možnost za Jezusovo osvoboditev, bi ga bili najraje raztrgali na koščke. Pilata so glasno obtoževali in mu grozili, da ga bodo tožili rimski oblasti./727/ Očitali so mu, da ni hotel obsoditi Jezusa, ki se je po njihovi trditvi uprl cesarju.

Vznemirjeni glasovi so postajali vse glasnejši in zatrjevali, da je Jezusov uporniški vpliv znan po vsej deželi. Duhovniki so vpili: "Ljudstvo hujska, učeč po vsej Judeji, od Galileje, kjer je začel, do sem." (Luk 23,5.)

Dotlej Pilat ni nameraval Jezusa obsoditi. Vedel je namreč, da so ga Judje obtožili zaradi sovraštva in predsodkov. Poznal je svojo dolžnost. Pravičnost je zahtevala, da Kristusa takoj zopet izpusti, Pilat pa se je bal ljudske nejevolje. Če jim ne bo hotel izročiti Jezusa, se bo množica uprla, tega pa se je bal. Ko je slišal, da je Kristus iz Galileje, se je odločil, da ga bo poslal k Herodu, upravitelju te pokrajine. Ta se je tedaj zadrževal v Jeruzalemu. Menil je, da bo na ta način zvrnil odgovornost za sodno obravnavo s sebe na Heroda. Hkrati pa je v tem videl dobro priložnost, da zgladi neki stari prepir med seboj in Herodom. Tako se je tudi zgodilo. Oba vladarja sta po zasliševanju Zveličarja sklenila prijateljstvo.

Pilat je Jezusa zopet izročil vojakom, da so ga med posmehovanjem in zasramovanjem drhali naglo odpeljali v Herodovo sodno dvorano. "Ko pa Herod ugleda Jezusa, se zelo razveseli." (Luk 23,8.) Še nikoli se ni srečal z Zveličarjem, zato "ga je že davno želel videti, ker je slišal o njem, in nadejal se je, da bo videl kakšen čudež". (Luk 23,8.) Ta Herod si je omadeževal roke s krvjo Janeza Krstnika. Ko je prvič slišal za Jezusa, je zgrožen dejal: "Janez, ki sem ga jaz dal obglaviti,/728/ je vstal. Zato delujejo čudežne moči v njem." (Mar 6,16; Mat 14,2.) Vendar je želel Jezusa videti. Sedaj se mu je ponudila priložnost, da reši življenje tega preroka. Upal je, da bo za vedno pregnal iz svojega spomina krvavo glavo, ki so mu jo prinesli v posodi. Poleg tega pa je hotel zadovoljiti tudi svojo radovednost. Menil je tudi, da bo Kristus naredil vse, kar bo zahteval od njega, če mu bo dana kakšna možnost za osvoboditev.

Velika skupina duhovnikov in starešin je Kristusa spremljala k Herodu. Ko so Zveličarja pripeljali v palačo, so ga ti dostojanstveniki obtoževali z vznemirjenimi glasovi. Toda Herod se ni oziral na njihove obtožbe. Ukazal je tišino, ker je sam hotel izprašati Kristusa; ukazal je, naj ga razvežejo. Hkrati pa je njegovim sovražnikom očital, da so grobo ravnali z njim. Poln sočutja je opazoval mirni obraz Odrešenika sveta in v njem videl samo modrost in čistost. Kakor Pilat je bil tudi sam zadovoljen, da so Kristusa obtožili naklepno in iz zavisti.

Herod je Kristusu zastavil številna vprašanja, Zveličar pa je ostal tih. Po kraljevem naročilu so pripeljali bolne in slabotne, Kristusu pa so ukazali, naj svoje trditve dokaže s čudežem. Herod mu je rekel: Ljudje govorijo, da lahko ozdraviš bolne. Zelo rad bi videl, da tvoja razvpita slava ne temelji na laži. Jezus mu ni ničesar odgovoril, zato je Herod še naprej poskušal Jezusa prisiliti. Če lahko za druge delaš čudeže, potem ga naredi sedaj sebi v prid; to ti bo pomagalo. Spet je zaukazal: Pokaži nam z znamenji, da imaš moč, ki ti jo pripisujejo. Toda zdelo se je, kakor da Kristus ničesar ne sliši in ne vidi. Božji Sin je postal človek, zato se je moral vesti, kakor se ljudje vedejo v takšnih okoliščinah. Ni hotel narediti čudeža, da bi se izognil bolečinam in ponižanju, ki jih morajo zdržati ljudje v podobnih razmerah.

Herod je Kristusu obljubil celo prostost, če bo pred njim naredil kakšen čudež. Kristusovi tožniki so videli s svojimi očmi mogočna dejanja narejena z njegovo močjo. Slišali so, kako je ukazal grobovom, naj izročijo mrtve. Videli so mrtve, da so ubogali njegov glas in prišli ven. Prevzel jih je strah, da bi sedaj naredil kakšen čudež. Kajti ničesar se niso bali bolj kakor razodetja njegove moči. Takšen dokaz moči bi zadal smrtni udarec njihovim načrtom/729/ in jih morda stal tudi življenje. Duhovniki in poglavarji so zelo zaskrbljeni znova začeli obtoževati Jezusa. Glasno so vpili: On je izdajalec, bogokletnik! Svoje čudeže dela z močjo Belzebuba, kneza Hudobnega. V dvorani je zavladala zmešnjava; vpili so drug čez drugega.

Herodova vest je bila sedaj veliko manj občutljiva kakor takrat, ko je trepetal ob Herodiadini prošnji za glavo Janeza Krstnika. Nekaj časa ga je močno mučila slaba vest zaradi tistega strašnega dejanja, toda zaradi njegovega razuzdanega življenja je vse bolj otopel njegov čut za moralo. Sedaj je bilo njegovo srce tako zakrknjeno, da se je lahko celo hvalil s kaznijo, ki jo je dosodil Janezu, ker si ga je upal karati. Jezusu je pretil in mu ponavljal, da ima moč ga osvoboditi ali obsoditi. Toda Jezus z ničimer ni pokazal, da je slišal eno samo besedo.

Ta molčečnost je Heroda razjezila. Kazalo je namreč, da se sploh ne meni za njegovo oblast. Za domišljavega in hvalisavega kralja bi bila odkrita graja manj žaljiva kakor takšno neupoštevanje. Zopet je jezno pretil Jezusu - On pa je mirno vztrajno molčal.

Kristusovo poslanstvo na tem svetu ni bilo zadovoljevati nečimrno radovednost. Prišel je zdravit ranjena srca. Če bi bil lahko izgovoril kakšno besedo, da bi ozdravil rane grešnih ljudi, potem zagotovo ne bi molčal. Ampak ničesar ni imel povedati njim, ki bi resnico poteptali s svojimi nesvetimi nogami.

Gotovo bi Kristus lahko Herodu povedal marsikaj, kar bi notranje zakrknjenemu kralju šlo skozi ušesa. Če bi kralju razodel krivičnosti njegovega življenja in grozoto kazni, ki se mu je približevala, bi ga prežela strah in trepet. Toda Kristusov molk je bila najhujša graja, ki jo je v tem primeru lahko podal. Herod je zavrgel resnico, ki mu jo je povedal največji od prerokov, in zato ni bil vreden nobenega sporočila več. Veličastvo nebes ni imelo zanj niti ene besede več. Ušesa, ki so bila stalno odprta za človeško trpljenje, niso poslušala Herodovih ukazov. Oči, ki so bile polne sočutne ljubezni stalno obrnjene k spokorjenemu grešniku, niso imele pogleda za Heroda. Ustnice, ki so oznanjale najveličastnejše resnice in, nežno proseč, molile za najbolj grešne in najgloblje padle, so ostale zaprte za ošabnega kralja, ki ni čutil potrebe po Zveličarju.

Herodov obraz je zaradi jeze potemnel. Obrnil se je k množici/730/ in z vznemirjenim glasom obtožil Jezusa kot sleparja. Potem pa je rekel Kristusu: Če nočeš dokazati svojih trditev, te bom izročil vojakom in ljudstvu, morda te bodo ti pripravili do govorjenja. Če si goljuf, potem je smrt iz njihovih rok edina obsodba, ki si si jo zaslužil; če pa si Božji Sin, potem se reši tako, da narediš čudež.

Komaj je izgovoril te besede, se je drhal zagnala proti Kristusu. Množica se je vrgla na plen kakor divje zveri. Jezusa so vlekli sem ter tja, a tudi Herod se je pridružil drhali, da bi ponižal Božjega Sina. Če ne bi bili ukrepali rimski vojaki in odgnali divje množice, bi Zveličarja razkosali.

"Herod pa, ko ga je zasramotil s svojimi vojaki in se mu nasmejal, mu obleče sijajno obleko ter ga pošlje nazaj k Pilatu." (Luk 23,11.) Rimski vojaki so se pridružili temu mučenju. Vse, kar so si lahko izmislili ti pokvarjeni in hudobni vojaki ob podpori Heroda in judovskih dostojanstvenikov, so nakopičili na Zveličarja. Vendar pa ga niti za trenutek ni zapustila božanska potrpežljivost.

Kristusovi preganjalci so poskušali presoditi njegov značaj po svojem; prikazali so ga prav tako podlega, kakor so bili sami. Za prizorom, ki so ga videli tedaj, pa so mnogi videli drugačnega; namreč prizor, ki ga bodo nekoč zagledali v vsej njegovi slavi. Nekateri med množico so začeli trepetati v Kristusovi navzočnosti. Medtem ko se je groba drhal zasmehujoč klanjala pred njim, so se nekateri, ki so prišli z enakim namenom, obrnili prestrašeni in tihi. Herod je bil prepričan. Zadnji žarki milostne luči so obsijali njegovo od grehov zakrknjeno srce. Čutil je, da ne gre za navadnega človeka, kajti božanstvo je zasijalo skozi človeško. Medtem ko so Kristusa obdajali zasmehovalci, prešuštniki in morilci, je Herod čutil, da je zagledal Boga na prestolu.

Čeprav je bil Herod še tako brezčuten, si ni upal potrditi Kristusove obsodbe. Hotel se je rešiti te strašne odgovornosti, zato je Jezusa zopet poslal nazaj v rimsko sodno dvorano.

Pilat je bil razočaran in zelo nejevoljen. Ko so se vrnili Judje s svojim zapornikom, jih je nepotrpežljivo vprašal, kaj naj bi še storil po njihovem mnenju. Spomnil jih je, da je Jezusa že zaslišal, in na njem ni našel nobene krivde. Povedal jim je tudi, da so ga sicer oni obtožili, a da ne morejo dokazati niti ene točke obtožbe. Jezusa je poslal k Herodu, četrtniku Galileje, pripadniku njihovega naroda, toda tudi ta ni našel na njem nič smrti vrednega. Pilat se je odločil: "Kaznoval ga bom torej in izpustil." (Luk 23, 16.)

S tem je Pilat pokazal svojo slabost. Izjavil je, da je Jezus nedolžen,/731/ a vendar ga je bil pripravljen bičati, da bi pomiril njegove tožnike. Bil je pripravljen žrtvovati načela in pravičnost, da bi sklenil poravnavo z drhaljo. S tem pa je spravil samega sebe v neprijeten položaj. Tolpa je zdaj računala z njegovo neodločnostjo, in je zato bolj predrzno zahtevala zapornikovo življenje. Če bi bil Pilat od začetka ostal bolj odločen in ne bi hotel obsoditi človeka, za katerega je ugotovil, da je nedolžen, potem bi bil pretrgal usodno verigo, ki ga je za vse življenje okovala v krivdo in slabo vest. Če bi bil od začetka ravnal, kakor je mislil, da je prav, Judje ne bi postali tako predrzni, da bi mu ukazali, kaj mora narediti. Kristusa bi usmrtili, toda krivda ne bi bremenila Pilata. Sedaj pa je korakoma teptal svojo vest. Ni ravnal pravično in nepristransko, zato se je znašel skoraj nemočen v rokah duhovnikov in poglavarjev. Njegova omahljivost in neodločnost sta ga spravili v pogubo.

Ampak Pilatu niti sedaj ne bi bilo treba ravnati nepremišljeno. Od Boga poslano sporočilo ga je svarilo pred dejanjem, ki ga je nameraval uresničiti. Na Kristusovo molitev je bil k Pilatovi ženi poslan nebeški angel. V sanjah je videla Zveličarja in govorila z njim. Pilatova žena ni bila Judinja. Ko pa je v sanjah gledala Jezusa, ni niti najmanj dvomila o njegovem značaju ali poslanstvu. V njem je spoznala Božjega Kneza. Videla ga je pri zaslišanju v sodni palači. Videla je njegove roke zvezane kakor kakega zločinca. Videla je, kako Herod in njegovi vojaki opravljajo strašno delo. Slišala je z zavistjo in zlobo prežete duhovnike in poglavarje, kako ga noro obtožujejo. Slišala je besede: "Mi imamo postavo in po tej postavi mora umreti." (Jan 19,7.) Videla je tudi, kako ga je Pilat dal bičati potem, ko je izjavil: "Jaz ne vidim nobene krivde na njem." (Jan 18,38.) Slišala je Pilata izgovarjati obsodbo, in videla, kako ga je izročil morilcem. Videla je križ na Golgoti in zemljo ovito s temo, in slišala skrivnosten krik: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.) Potem je gledala še neki drug prizor. Kristusa je spoznala sedečega na velikem belem oblaku, medtem ko se je zemlja majala sem in tja v vesolju, njegovi ubijalci pa so bežali pred navzočnostjo njegove slave. Zbudila se je s krikom groze in Pilatu nemudoma napisala opozorilo.

Medtem ko je Pilat še omahoval, kaj naj naredi, se je skozi množico prerinil sel in mu izročil ženino pismo, v katerem je pisalo: "Ničesar ne imej opraviti s tem pravičnim, kajti veliko sem pretrpela danes v spanju zavoljo njega." (Mat 27,19.)/732/

Pilat je prebledel. Med seboj nasprotujoča si čustva so ga zmedla. Med njegovim obotavljanjem so duhovniki in poglavarji razvnemali vznemirjenost ljudstva. Pilat je bil prisiljen ukrepati. Tedaj se je spomnil na neko navado, ki bi lahko zagotovila Kristusovo osvoboditev. Navada je bila, da se za praznik pashe izpusti en zapornik, ki ga je lahko izbralo ljudstvo. Ta običaj je izviral iz poganstva; v njem ni bilo niti sence pravičnosti, vendar so ga Judje zelo cenili. V tistem času so Rimljani imeli na smrt obsojenega hudodelca, ki se je imenoval Baraba. Izdajal se je za Mesija. Trdil je, da ima oblast vzpostaviti drugačen red in urediti svet. Pod Satanovim vplivom je trdil, da mu pripada vse, kar si pridobi s krajo in ropom. S Satanovo pomočjo je delal čudovite reči. Med ljudstvom je imel veliko privržencev in zanetil vstajo proti rimski vladi. Pod plaščem verske navdušenosti se je skrival zakrknjen in drzen podlež, nagnjen k uporu in nasilju. S tem ko je Pilat dal ljudstvu možnost izbire med tem možem in nedolžnim Zveličarjem, je hotel spodbuditi njihov čut za pravičnost. Upal je, da bo kljub nasprotovanju duhovnikov in poglavarjev pridobil njihovo sočutje za Jezusa. Zato se je obrnil k množici, rekoč zelo resno: "Katerega hočete, da vam izpustim? Baraba ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?" (Mat 27,17.)

Odgovor drhali je bil podoben rjovenju divjih zveri: "Izpusti nam Baraba!" (Luk 23,18.) Vedno glasneje je naraščalo vpitje: Baraba! Baraba! Misleč, da ljudstvo ni razumelo njegovega vprašanja, je Pilat vprašal še enkrat: "Hočete li torej, da vam izpustim kralja Judov?" Toda zopet so vpili: "Ne tega, ampak Baraba." (Jan 18,39.40.) Pilat pa jih je vprašal: "Kaj naj storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?" Razburjena množica je zopet vpila kakor hudobni duhovi. Dejansko so bili med zbranimi sami hudobni duhovi v človeški podobi. Kako bi se potem lahko pričakoval drugačen odgovor kakor: "Križaj ga!" (Mat 27,22.)

Pilat je bil v težavi. Ni si mislil, da bo prišlo tako daleč. Bal se je izročiti nedolžnega človeka najsramotnejši in najkrutejši smrti. Ko se je vpitje malo poleglo, se je obrnil k množici z vprašanjem: "Kaj pa je hudega storil?" (Mat 27,23.) Toda zadeva je šla predaleč, da bi se dalo razpravljati. Množica ni več zahtevala dokaza o Kristusovi nedolžnosti, temveč njegovo obsodbo.

Pilat si ga je še vedno prizadeval rešiti, zato se je še tretjič obrnil na množico: "Kaj pa je ta storil hudega? Ničesar smrti vrednega/733/ nisem našel na njem; kaznoval ga bom torej in izpustil." (Luk 23,22.) Toda omemba o izpustitvi je množico razburila še z desetkratno blaznostjo. Vpili so: "Križaj ga! Križaj ga!" (Mar 15,13.14.) Nevihta, ki jo je Pilat sprožil s svojo neodločnostjo, je vse bolj naraščala.

Jezusa, izčrpanega, slabotnega in ranjenega so zgrabili in bičali pred očmi množice. "In vojaki ga odpeljejo noter na dvor, to je v sodno palačo, in skličejo vso trumo. In oblečejo mu škrlatno obleko in spleto krono iz trnja in jo denejo nanj, in ga začno pozdravljati: Zdrav bodi, kralj Judov! In ... pljuvali so nanj, in pripogibali so kolena ter se mu priklanjali." (Mar 15,16-19.) Občasno so kakšne hudobne roke zagrabile trst, ki so mu ga bili dali v roko, in ga tolkli z njim po kroni na njegovi glavi tako, da se je trnje zarilo v sence in je kri kapljala po njegovem obrazu in bradi.

Čudite se, nebesa! In osupni, zemlja! Glejte zatiralce in zatiranca! Pobesnela množica je obkolila Zveličarja sveta. Porog in posmeh sta se mešala s surovimi psovkami bogokletja. Brezčutna drhal je omenjala njegov preprost izvor in njegovo skromno življenje. Posmehovali so se njegovi izjavi, da je Božji Sin. Od ust do ust so krožile prostaške šale in žaljivo roganje.

Sam Satan je vodil kruto drhal, da je neusmiljeno zmerjala Zveličarja. Njegov namen je bil, če bi bilo mogoče, da bi ga izzvali k maščevanju ali ga spodbudili k temu, da bi za svojo osvoboditev naredil čudež in s tem podrl načrt zveličanja. En sam madež na njegovem človeškem življenju, ena sama napaka v njegovi človeški naravi pri prenašanju te strašne preizkušnje bi zadostovala, da bi Božje Jagnje postalo nepopolna daritev, človekovo odrešenje pa spodrsljaj. Ampak ta, ki bi lahko z enim samim ukazom priklical na pomoč nebeške čete, ta, ki bi lahko z razodetjem svojega nebeškega veličastva spravil v beg prestrašeno drhal - se je popolnoma tiho podredil grdim žalitvam in nasilju.

Kristusovi sovražniki so za dokaz njegovega božanstva zahtevali čudež. Ampak dobili so že veliko večje dokaze, kakor pa so jih zahtevali. Kakor krutost njegovih mučiteljev ni razodevala ničesar človeškega več in jih je ponižala do Satanove podobe, tako sta ga njegova krotkost in potrpežljivost povišala nad vse človeško in razodela njegovo sorodnost z Bogom. Njegovo ponižanje je bilo jamstvo za njegovo povišanje. Kaplje krvi smrtnega boja, ki so tekle z njegovih ranjenih senc po licih in bradi, so bile jamstvo za njegovo maziljenje z "oljem veselja" (Heb 1,9.) za našega velikega duhovnika./734/

Satanova jeza je bila velika, ko je videl, da vse proti Zveličarju usmerjene sramotitve niso izsilile iz njegovih ust niti najmanjše pripombe. Čeprav je prevzel človeško naravo, ga je podpirala njegova božanska moč in se v nobenem primeru ni oddaljil od Očetove volje.

Ko je Pilat Jezusa izročil bičanju in zasmehovanju, je menil, da bo s tem prebudil sočutje množice. Upal je, da se bodo odločili, da to kaznovanje zadostuje. Menil je, da bo s tem zadovoljena tudi zloba duhovnikov. Judje pa so s svojo bistroumnostjo videli slabost v takem kaznovanju človeka, ki je bil spoznan za nedolžnega. Vedeli so, da Pilat poskuša zaporniku rešiti življenje, zato so se trdno odločili preprečiti Jezusovo izpustitev. Menili so, da ga je Pilat dal bičati zato, da bi jim naredil uslugo in jih zadovoljil. Če pa si bodo zelo odločno prizadevali za cilj, ga bodo končno tudi dosegli.

Pilat je sedaj ukazal v sodno palačo pripeljati Baraba. Potem je oba zapornika postavil skupaj in z resnim glasom rotil, kazaje na Zveličarja: "Glejte človek! Glej, pripeljem vam ga ven, da spoznate, da ne vidim na njem nobene krivice." (Jan 19,5.4.)

Tam je stal Božji Sin oblečen v sramotilno oblačilo in s trnovo krono. Njegov do pasu gol hrbet je kazal dolge strašne podplutbe, iz katerih je tekla kri. Njegov okrvavljeni obraz je kazal znamenja trpljenja in izčrpanosti; toda še nikoli ni bil videti lepši kakor prav sedaj. Zveličarjev obraz ni bil popačen pred njegovimi sovražniki. Vsaka poteza obraza je izražala nežnost in ravnodušnost ter najnežnejše usmiljenje do svojih krutih sovražnikov. V njegovem obnašanju ni bilo strahopetne slabosti, temveč moč in dostojanstvo dolgega trpljenja. Zapornik ob njem je bil ostro nasprotje. Vsaka poteza Barabovega obraza je razglašala zakrknjenega pretepača, kakršen je bil. Razlika je jasno govorila vsem opazovalcem. Nekateri med njimi so jokali. Ko so opazovali Jezusa, so bila njihova srca polna sočutja. Celo duhovniki in poglavarji so se prepričali, da je to, za kar se je imel.

Rimski vojaki, ki so bili okrog Kristusa, niso bili vsi zakrknjeni. Nekateri so na Kristusovem obrazu resno iskali dokaz, ki bi razodeval zločinski ali nevaren značaj. Tu in tam so s podcenjevanjem ošinili tudi Baraba. Ni bil potreben prodoren oster vid, da bi lahko segel v globino njegove duše. Potem pa so se spet obrnili nanj, ki so mu sodili. Božanskega trpina so opazovali z globokim sočutjem. Njegova tiha ponižnost se je vtisnila vanje/735/ kot podoba, ki nikoli več ne bo izginila, vse dokler ga ne bodo sprejeli za Kristusa ali ga zavrgli in s tem zapečatili svojo usodo.

Pilat je osupnil nad Zveličarjevo potrpežljivostjo brez pritoževanja. Ni dvomil o tem, da bo videz tega Človeka - v nasprotju z Barabom - spodbudil naklonjenost Judov. Toda ni razumel strastnega sovraštva duhovnikov do njega, ki je kot Luč sveta razkrinkal njihovo temo in zmoto. Ti so razjarili drhal. Zato so duhovniki, poglavarji in množica znova začeli vpiti: "Križaj ga! Križaj ga!" Tedaj pa je Pilat zgubil potrpežljivost zaradi njihove nespametne krutosti in obupan vzkliknil: "Vzemite ga vi in križajte; kajti jaz ne vidim nobene krivice na njem." (Jan 19,6.)

Na krutost navajeni rimski namestnik je bil ganjen in imel sočutje s trpečim zapornikom, ki je, obsojen, bičan, s krvavečim čelom in ranjenim hrbtom, celo še sedaj ohranil držo kralja na svojem prestolu. Ampak duhovniki so izjavili: "Mi imamo postavo, in po tej postavi mora umreti, ker je sebe Božjega Sina delal." (Jan 19,7.)

Pilat se je zgrozil. Ni še imel prave predstave o Kristusu in njegovem poslanstvu; toda v njem se je prebudila neka nejasna vera v Boga in bitja, ki so več kakor ljudje. Misel, s katero se je nekoč že ukvarjal, je sedaj dobivala določeno obliko. Spraševal se je, ali je vendar božansko bitje ta, ki stoji pred njim, oblečen v škrlatno oblačilo posmeha in kronan s trnjem.

Znova je odšel v sodno palačo in vprašal Jezusa: "Odkod si ti?" (Jan 19,9.) Jezus pa mu sedaj ni odgovoril. Zveličar je bil odkrito govoril s Pilatom in mu pojasnil svoje poslanstvo kot priče za resnico, ampak Pilat je luč prezrl. Zlorabil je svoj visoki sodniški položaj, s tem ko je žrtvoval zahtevam drhali svoja načela in oblast. Jezus ni imel zanj nadaljnje luči. Besen zaradi Jezusovega molka mu je ošabno rekel:

"Meni ne odgovoriš? Ne veš li, da imam oblast te oprostiti in da imam oblast te križati?" (Jan 19,10.)

Jezus mu je odgovoril: "Ne bi imel nobene oblasti nad menoj, da ti ni dano od zgoraj; zato ima tisti, ki me je tebi izročil, večji greh." (Jan 19, 11.)

Tako je, kolikor je bilo mogoče, usmiljeni Zveličar sredi svojega največjega trpljenja in bolečin opravičil ravnanje rimskega deželnega namestnika, kateri ga je izročil križanju. Kakšen prizor, ki naj bi bil za vse čase izročen prihodnjim rodovom! Kako razsvetljuje značaj njega, ki je sodnik vsega sveta!/736/

Jezus je dejal: "Zato ima tisti, ki me je tebi izročil, večji greh." (Jan 19,11.) S tem je mislil na Kajfa, ki je kot veliki duhovnik predstavljal judovski narod. Duhovniki so poznali načela, ki so veljala za rimske oblastnike. K temu pa so imeli še spoznanje iz prerokovanj, ki so pričala o Kristusu in njegovih naukih in čudežih. Judovski sodniki so imeli jasne dokaze o božanstvu njega, ki so ga obsodili na smrt. In po njihovem spoznanju bodo sojeni.

Največja krivda in najtežja odgovornost leži na njih, ki so bili na najvišjih ljudskih položajih, varuhi svetih zakladov, ki so jih sedaj tako sramotno izdali. Pilat, Herod in rimski vojaki so o Jezusu vedeli sorazmerno malo. Menili so, da delajo duhovnikom in poglavarjem uslugo s tem, ko so ga trpinčili. Niso imeli spoznanja, ki je bilo judovskemu ljudstvu dano tako obilno. Ko bi bila luč dana vojakom, ne bi ravnali s Kristusom tako surovo, kakor so.

Pilat je še enkrat predlagal Zveličarjevo osvoboditev. Judje pa so vpili: "Če tega izpustiš, nisi prijatelj cesarju." (Jan 19,12.) Tako so se ti hinavci pretvarjali, da so zaskrbljeni za cesarjev ugled. Judje so bili najbolj ogorčeni med nasprotniki rimske oblasti. Kadar jim ni škodovalo, so brezobzirno izsilili svoje lastne narodnostne in verske zahteve. Ko pa so hoteli uresničiti kakšen surov namen, so hvalili cesarjevo moč. Da bi dosegli Kristusovo usmrtitev, so zatrjevali svojo vdanost tuji sili, ki so jo sovražili.

Dodali so še: "Kdor se dela kralja, nasprotuje cesarju." (Jan 19,12.) Te besede so Pilata prizadele na najbolj ranljivi točki. Kajti že je bil sumljiv rimski vladi in vedel je, da bi ga takšno poročilo uničilo. Bil si je tudi na jasnem, da se bo jeza Judov obrnila proti njemu, če se jim bo uprl. Storili bodo vse, da bi se maščevali. Pred seboj je imel poseben primer upornosti, s katero so zahtevali življenje njega, ki so ga sovražili brez razloga.

Pilat je zopet sedel na svoj sodni stol in še enkrat Jezusa predstavil ljudstvu, rekoč: "Glej, vaš kralj!" Zopet se je zaslišalo besno vpitje: "Proč z njim, proč, križaj ga!" Tedaj je Pilat vprašal tako glasno, da so ga lahko razumeli vsi: "Vašega kralja bom križal?" Iz brezbožnih in bogokletnih ust je prišel odgovor: "Nimamo kralja, samo cesarja." (Jan 19,14.15.)

S tem ko so Judje izbrali poganskega vladarja, so se odpovedali/737/ Božji vladavini. Zavrgli so Boga kot svojega kralja. Odtlej niso imeli nobenega osvoboditelja, nobenega kralja razen cesarja. Tako daleč so duhovniki in učitelji zapeljali ljudstvo. Bili so odgovorni za to in za vse strašne posledice. Verski voditelji so bili krivi za greh in propad celotnega naroda.

"Ko torej Pilat vidi, da nič ne opravi, ampak da nastaja še večji hrup, vzame vode in si umije roke pred ljudstvom, rekoč: Nedolžen sem pri krvi tega pravičnega. Vi glejte!" (Mat 27,24.) S strahom in samoobsojanjem je Pilat pogledal Zveličarja. Med neštetimi obrazi pred njim je samo Jezusov razodeval mir. Kazalo je, kakor da okrog njegove glave sije blaga svetloba. Pilat je dejal v svojem srcu: On je Bog. Potem se je obrnil k množici in rekel: Jaz sem čist njegove krvi. Vzemite ga in križajte. Ampak mislite na to, duhovniki in poglavarji, da sem ga razglasil za pravičnega. Ta, ki ga On imenuje za svojega Očeta, naj za ta dan pokliče na odgovornost vas, a ne mene. Nato se je obrnil k Jezusu in rekel: Odpusti mi to dejanje, toda ne morem te rešiti. In potem, ko je Jezusa dal še enkrat prebičati, ga je prepustil smrti na križu.

Pilat bi bil rad Jezusa osvobodil. Uvidel pa je, da tega ne sme narediti, če si hoče ohraniti položaj in čast. Raje je žrtvoval nedolžno življenje, kakor da bi izgubil posvetno moč. Koliko ljudi enako žrtvuje svoja načela, samo da bi se izognili trpljenju in izgubi. Vest in dolžnost kažeta drugo pot kakor pa sebične želje. Tok močno drvi v svojo smer, kdor pa se ukvarja s popuščanjem zlu, bo potegnjen v gosto temo krivde.

Pilat je popustil zahtevam drhali. Jezusa je raje izročil smrti na križu, kakor pa da bi se spravil v nevarnost, da izgubi svoj položaj. Vendar pa je kljub varnostnim ukrepom pozneje nadenj le prišla nesreča, ki se je je bal. Odvzeta sta mu bila čast in visok položaj. Kmalu po Jezusovem križanju je končal svoje življenje, ker ga je mučila slaba vest in se je čutil ponižan zaradi užaljenega ponosa. Tako bodo vsi, ki sklepajo sporazume z grehom, poželi samo žalost in pogubo. "Nekatera pot se zdi prava človeku, toda njen konec je pot v smrt." (Preg 14,12.)

Ko je Pilat izjavil, da je nedolžen pri Kristusovi krvi, je Kajfa izzivajoče odgovoril: "Njegova kri pridi na nas in naše otroke!" (Mat 27,25.) Te strašne besede so povzeli tudi duhovniki in poglavarji in so glasno odmevale med veliko množico kakor nečloveško rjovenje. Vsi so vpili: "Njegova kri pridi na nas in naše otroke."

Izraelski narod se je odločil. Pokazal je na Jezusa/738/ in vpil: "Proč s tem, izpusti pa nam Baraba!" (Luk 23,18.) Baraba, ropar in morilec, je bil Satanov predstavnik. Kristus pa je bil Božji predstavnik. Izbrali so si Baraba, Kristusa pa so zavrgli. Baraba bodo imeli. S to izbiro so sprejeli njega, ki je bil od začetka lažnivec in ubijalec. Njihov vodja je bil Satan. Kot narod bodo delovali po njegovem ukazu. Delali bodo njegova dela. Prenašati bodo morali njegovo vladavino. Ljudje, ki so si izbrali Baraba namesto Kristusa, bodo morali do konca časa čutiti Barabovo krutost.

Pred mučenim Božjim Jagnjetom so Judje vpili: "Njegova kri pridi na nas in naše otroke!" (Mat 27,25.) To strašno vpitje se je dvigalo do Božjega prestola. Ta strašna samoizrečena obsodba je bila zapisana v nebesih. Ta prošnja je bila uslišana. Kri Božjega Sina je prišla nad njihove otroke in poznejše potomce kot večno prekletstvo.

To prekletstvo se je strahotno uresničilo ob razdejanju Jeruzalema. Strašno se je razodevalo v stanju judovskega naroda v vseh stoletjih našega štetja. Bil je od trte ločena mladika, odmrla, nerodovitna veja, ki naj bi bila sežgana. Iz dežele v deželo po vsem svetu, iz stoletja v stoletje mrtvi, mrtvi v prestopkih in grehih!

Prav tako strašno bo ta prošnja uresničena na dan končne sodbe. Ko bo Kristus ponovno prišel na zemljo, ga človeštvo ne bo videlo več kot od drhali obdanega zapornika. Tedaj ga bo spoznalo kot nebeškega Kralja. Kristus se bo pojavil v svoji slavi in v slavi svojega Očeta in v slavi svetih angelov. Desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč angelov, lepih in zmagoslavnih Božjih sinov, nepopisno ljubkih in čudovitih, ga bo spremljalo na njegovi poti. Potem bo sedel na prestol svoje slave in pred njim bodo zbrani vsi narodi. Videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, "ki so ga prebodli". (Raz 1,7.) Namesto trnove krone bo imel krono slave, krono v kroni. Namesto obledelega škrlatnega kraljevskega plašča bo oblečen v bela oblačila, "kakor jih noben belilec na zemlji ne more ubeliti". (Mar 9,3.) Na njegovem oblačilu bo zapisano ime: "Kralj kraljev in Gospod gospodov." (Raz 19,16.) Tam bodo tudi tisti, ki so se mu posmehovali in ga tepli. Duhovniki in poglavarji bodo ponovno videli prizor iz sodne dvorane. Vse podrobnosti se bodo pojavile pred njimi, kakor bi bile napisane z ognjenimi črkami. Končno bodo ti, ki so prosili: "Njegova kri pridi na nas in naše otroke," dobili odgovor na svoje prošnje. Ves svet bo tedaj vedel/739/ in razumel. Spoznali bodo, proti komu so se bojevali kot uboga, slabotna in smrtna bitja. V smrtnem strahu in grozi bodo vpili goram in skalam: "Padite na nas in skrijte nas pred obličjem njega, ki sedi na prestolu, in pred Jagnjetovo jezo, kajti prišel je veliki dan njune jeze, in kdo bo mogel obstati?" (Raz 6,16.17.)/740/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!