 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
79. "Dopolnjeno je!" (angleško)
Kristus ni izročil svojega življenja, dokler ni dokončal dela, ki ga je prišel opravit, in z dihom, ki ga je zapuščal na križu, je vzkliknil: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.) Bitka je bila dobljena. Njegova desnica in rama njegove svetosti sta izbojevali zmago. Kot Zmagovalec je postavil svojo zastavo na večnih višavah. Mar zaradi tega ni zavladalo veselje med angeli? Vsa nebesa so slavila Zveličarjevo zmago. Satan je bil premagan in se je zavedal, da je njegovo kraljestvo propadlo.
Za angele in nepadle svetove je imel vzklik: "Dopolnjeno je!" globok pomen. Zanje, kakor tudi za nas, je to bilo znamenje, da je bilo veliko delo odrešitve opravljeno. Sadove Kristusove zmage si delijo z nami.
Pravi Satanov značaj ni bil popolnoma razodet angelom in vsem brezgrešnim svetovom do Kristusove smrti. Praodpadnik se je tako spretno pretvarjal, da niti sveta bitja niso razumela njegovih načel. Niso jasno spoznala narave njegovega upora.
Bitje čudovite moči in slave se je uprlo Bogu. Gospod je rekel o Luciferju: "Pečat dovršenosti si bil, poln modrosti in popoln v lepoti." (Ezek 28,12.) Lucifer je bil zaslanjajoči kerub. Stal je v luči Božje navzočnosti. Bil je najvišji med vsemi ustvarjenimi bitji in glavni pri razodevanju Božjih namenov vesolju. Potem ko se je pregrešil, je bila njegova moč prevare/758/ še toliko večja in razkritje njegovega pravega značaja še težje zaradi vzvišenega položaja, ki ga je bil imel pri Očetu.
Bog bi bil uničil Satana in njegove privržence s tako lahkoto, kakor človek vrže kamenček na zemljo, toda tega ni naredil. Upor ni smel biti premagan s silo. Prisilni ukrepi se uporabljajo samo pod Satanovo oblastjo. Gospodova načela pa so drugačna. Njegova oblast temelji na dobroti, milosti in ljubezni; izvaja pa se z uporabljanjem teh načel. Božja vladavina je moralna; resnica in ljubezen pa morata biti prevladujoči sili.
Božji namen je bil, da vse stvari postavi na večne temelje varnosti. Po nebeškem sklepu je bilo določeno, da se Satanu da čas za razvoj njegovih načel, na katerih naj bi počivala njegova vladavina. Trdil je, da so ta načela bolj vzvišena od Božjih. Razvoju Satanovih načel je bil dan čas, da bi jih lahko videlo nebeško vesolje.
Satan je ljudi zapeljal v greh, in načrt zveličanja je začel delovati. Štiri tisočletja je Kristus deloval za poboljšanje človeštva, Satan pa si je prizadeval za njegov propad in uničenje. In vesolje je vse to opazovalo.
Ko je Jezus prišel na svet, se je Satanova moč usmerila proti njemu. Od časa, ko se je pojavil kot novorojenček v Betlehemu, je samozvanec delal, da bi ga uničil. Na vse mogoče načine je poskušal Jezusu preprečiti, da bi dosegel popolno otroštvo, neoporečno možatost, sveto službo in brezmadežno daritev. Toda bil je poražen. Jezusa ni mogel zapeljati v greh. Ni mu mogel vzeti poguma in ga oddaljiti od naloge, ki jo je prišel opravit na zemljo. Od puščave pa do Golgote ga je šibalo neurje Satanove jeze; toda čim bolj neusmiljeno je tolklo po njem, tem trdneje se je oklepal Očetove roke in hitreje tekel po okrvavljeni stezi. Vsa Satanova prizadevanja, da bi ga zatrl in premagal, so še bolj osvetlila njegov brezmadežni značaj.
Vsa nebesa in brezgrešni svetovi so bili priče temu spopadu. Z naraščajočim zanimanjem so opazovali zadnje prizore tega boja. Videli so, kako je Zveličar prišel v vrt Getsemani in kako je bila njegova duša sključena pod grozo velike teme. Slišali so njegov boleč vzklik: "Moj Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene." (Mat 26,39.) Ko se je Oče umaknil od njega, so ga videli žalostnega v grenkobi bolečine, ki je prekašala njegov zadnji veliki boj s smrtjo. Krvavi pot je prodiral iz njegovih por/759/ in kapljal na zemljo. Trikrat je privrela z njegovih ustnic molitev za rešitev. Nebesa niso mogla dalje prenašati tega prizora, zato je bil Božjemu Sinu poslan glasnik tolažbe.
Nebesa so videla, da je bila Žrtev izdana v roke morilske drhali, da jo je s posmehom in surovostjo gonila iz ene sodne dvorane v drugo. Slišala so porogljiv smeh Jezusovih preganjalcev, ki so se posmehovali njegovemu preprostemu rojstvu. Slišala so, kako ga je z zaprisego in rotenjem zatajil eden njegovih najbolj ljubljenih učencev. Opazovali so Satanovo besneče delovanje in njegovo moč nad človeškimi srci. Kakšen strašen prizor! Zveličarja so prijeli opolnoči v Getsemaniju, ga vlačili sem in tja med palačo in sodno dvorano, ga dvakrat zaslišali pred duhovniki, dvakrat pred Velikim zborom, dvakrat pred Pilatom in enkrat pred Herodom, zasmehovali, bičali, obsodili in mu potem naložili križ ter peljali sredi joka jeruzalemskih hčer in tuljenja sodrge do morišča.
Nebesa so z bolečino in osuplostjo opazovala na križu visečega Kristusa, ko je kri tekla iz njegovih ranjenih senc in je krvavo obarvan pot stal na njegovem čelu. Z njegovih rok in nog je kri kapljala na skalo, v katero so bili izdolbli jamo za križ. Telesna teža je povečevala rane, ki so jih naredili žeblji, ker je telo viselo na rokah. Njegovo ovirano dihanje je bilo vse globlje in hitrejše, medtem ko je njegova duša ječala pod bremenom grehov sveta. Vsa nebesa so se čudila, ko je Kristus sredi te strahovite bolečine molil: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." (Luk 23,34.) Vendar pa so okrog križa stali po Božji podobi ustvarjeni ljudje, ki so se združili pri uničenju življenja njegovega edinorojenega Sina. Kakšen prizor za nebeške svetove!
Okrog križa so bili zbrani poglavarji in moči teme in metali peklenske sence nevere na srca ljudi. Ko je Gospod ustvaril ta bitja, da bi stala pred njegovim prestolom, so bila lepa in veličastna. Njihova ljubkost in svetost sta ustrezali njihovemu vzvišenemu položaju. Bili so bogati Božje modrosti in opremljeni z vsem nebeškim orožjem. Bili so služabniki Jahveja. Kdo je še lahko prepoznal v teh padlih angelih slavne serafe, ki so nekoč služili v nebeških dvorih?
Satanske sile so se združile s hudobnimi ljudmi in jih spodbudile k verovanju, da je Kristus največji med grešniki, in zato vreden gnusa. Ti, ki so zasmehovali na križu visečega Kristusa, so bili pod vplivom duha prvega velikega upornika. On jih je hujskal k nesramnemu/760/ in priskutnemu govorjenju ter spodbujal njihovo roganje. Toda z vsem tem ni dosegel ničesar.
Če bi se lahko na Kristusu našel kakšen greh, če bi bil samo v najmanjšem popustil Satanu, da bi se izognil strašnim mukam, bi Božji in človeški sovražnik slavil zmago. Kristus je sklonil svojo glavo in umrl, toda ohranil je svojo vero in poslušnost Bogu. "In slišal sem velik glas v nebesih, govoreč: Zdaj je prišlo zveličanje in moč in kraljestvo našega Boga in oblast njegovega Kristusa, ker vržen je dol naših bratov tožnik, ki jih je tožil pred našim Bogom noč in dan." (Raz 12,10.)
Satan je spoznal, da je njegova krinka odstranjena. Njegovo ravnanje je bilo razodeto pred brezgrešnimi angeli in celotnim vesoljem. Sam se je razkril kot morilec. S tem ko je prelil kri Božjega Sina, se je iztrgal iz naklonjenosti nebeških bitij. Odtlej je bilo njegovo delovanje omejeno. Ne glede na njegovo stališče, ki bi ga zavzel, ni mogel več čakati na angele, prihajajoče iz nebeških dvorov, in pred njimi obtoževati Kristusove brate, da so oblečeni v nečista in z grehom omadeževana oblačila. Tako je bila prekinjena zadnja zveza naklonjenosti med nebeškim svetom in Satanom.
Vendar pa Satan tedaj ni bil uničen. Celo še tedaj angeli niso dojeli, kaj vse zajema ta veliki boj. Načela, za katera je šlo, so morala biti najprej popolneje razodeta. In zaradi ljudi je moral biti ohranjen Satanov obstoj. Ljudje in angeli so morali dojeti veliko nasprotje med Knezom luči in Knezom teme. Odločiti so se morali, komu bodo služili.
V začetku tega velikega boja je Satan izjavil, da Božjih zapovedi ni mogoče izpolnjevati, da sta pravičnost in usmiljenje nezdružljiva, zato grešnik ne more doseči odpuščanja, če bi prekršil zapovedi. Vsak greh mora biti kaznovan, je poudarjal Satan, a če bi Bog spregledal kazen, ne bi bil Bog resnice in pravičnosti. Kadar koli ljudje prestopajo Božje zapovedi in se upirajo njegovi volji, se Satan veseli. Vedno zatrjuje, da je znova dokazano, da zapovedi ni mogoče izpolnjevati in da ljudem ne more biti odpuščeno. Ker je bil po svojem uporu vržen iz nebes, zahteva, da mora biti tudi človeštvo prikrajšano za Božjo naklonjenost. Trdil je, da Bog ne more biti pravičen in hkrati grešniku izkazovati milost.
Četudi je človek postal grešnik, je bil vendar v drugačnem položaju kakor Satan. Lucifer se je namreč pregrešil v nebesih v svetlobi Božje slave. Njemu je bila Božja ljubezen razodeta bolj kakor kateremu koli drugemu ustvarjenemu bitju./761/ Razumel je Božji značaj in poznal njegovo dobroto, pa se je vendar odločil ravnati po svoji sebični in neodvisni volji. Njegova izbira je bila dokončna. Bog ni mogel ničesar več narediti za njegovo rešitev. Človek pa je bil prevaran, njegov um je bil potemnjen s Satanovo zvijačnostjo. Ni poznal višine in globine Božje ljubezni. Zanj je obstajalo upanje v spoznanju Božje ljubezni. Z opazovanjem njegovega značaja bi se lahko zopet vrnil k Bogu.
Ljudem je bilo Božje usmiljenje razodeto po Jezusu; toda usmiljenje ne odpravlja pravičnosti. Zapovedi razkrivajo značilnosti Božjega značaja, in nobena črka ali pičica se ne sme spremeniti, da bi se prilagodile človeku v njegovem padlem stanju. Bog ni spremenil svojih zapovedi, temveč se je sam daroval v Kristusu za odrešitev človeštva. "Bog je namreč bil v Kristusu in je svet spravil s seboj." (2 Kor 5,19.)
Zapovedi zahtevajo pravičnost - pravično življenje, popoln značaj; človek tega ne more izpolniti. Ne more zadostiti zahtevam Božjih svetih zapovedi. Toda Kristus, ki je prišel na svet kot človek, je živel sveto življenje in si izoblikoval popoln značaj. To dvoje ponuja vsakomur, ki ju želi sprejeti. Njegovo življenje jamči za življenje ljudi. Tako dobivajo po Božji potrpežljivosti odpuščanje prejšnjih grehov. Pa še več: Kristus prežame ljudi z Božjimi lastnostmi. Oblikuje človekov značaj po podobnosti z božanskim značajem in usklajuje duhovno moč in lepoto. Tako se uresničuje pravičnost zapovedi v Kristusovih vernikih. Torej je "Bog sam pravičen in opravičitelj tega, ki je iz Jezusove vere". (Rim 3,26.)
Božja ljubezen se v njegovi pravičnosti ne izraža nič manj kakor v njegovi milosti. Pravičnost je temelj njegovega prestola in sad njegove ljubezni. Satan je hotel ločiti milost od resnice in pravičnosti. Poskušal je dokazati, da je pravičnost Božjih zapovedi sovražnik miru. Kristus pa je pokazal, da je po Božjem načrtu oboje neločljivo povezano med seboj in da drug brez drugega ne moreta obstajati. "Milost in resnica se bosta srečevala, pravičnost in mir se poljubita." (Ps 85,10.)
Kristus je s svojim življenjem in smrtjo dokazal, da Božja pravičnost ne izničuje njegovega usmiljenja, ampak da bo greh odpuščen, da so zapovedi pravične in se lahko popolnoma izpolnjujejo. Tako so bile ovržene Satanove obtožbe. Bog je dal človeku nezmotljiv dokaz svoje ljubezni.
Sedaj pa je Satan začel z drugačno prevaro. Razlagal je, da je milost uničila pravičnost, in da je Kristusova smrt odpravila Očetove zapovedi. Če bi bilo možno spremeniti ali odpraviti zapovedi, potem Kristusu ne bi bilo treba umreti. Toda odpraviti zapovedi/762/ bi pomenilo ovekovečiti prestopke in podrediti svet Satanovemu nadzoru. Ker pa so bile zapovedi nespremenljive in je bil človek lahko rešen samo s poslušnostjo njihovim predpisom, je bil Jezus dvignjen na križ. Sredstva, s katerimi je Kristus ustanovil zapovedi, pa Satan predstavlja tako, kakor da so jih uničila. Zaradi tega se bo vnel zadnji spopad velikega boja med Kristusom in Satanom.
Satan sedaj trdi, da zapovedi, ki jih je objavil sam Bog s svojim glasom, niso pravilne in da so nekateri predpisi ukinjeni. To je zadnja velika prevara, ki jo bo prinesel na svet. Saj mu ni treba napadati vseh zapovedi, kajti če lahko zapelje ljudi k temu, da prezirajo samo en predpis, potem bo njegov namen dosežen. "Kajti kdor bi izpolnjeval vso postavo, pa bi se pregrešil zoper eno zapoved, je postal kriv vseh." (Jak. 2,10.) Če ljudje privolijo k prestopanju samo enega predpisa, se podvržejo Satanovi moči. Satan poskuša obvladovati ta svet s tem, da postavi človeške zapovedi na mesto Božjega zakona. To delo je bilo napovedano že v preroški besedi. Za veliko odpadniško silo, katere predstavnik je Satan, je rečeno: "In govoril bo besede zoper Najvišjega in zatiral svetnike Najvišjega, in namerjal bo spremeniti čase in postavo, in dani bodo v njegovo roko." (Dan. 7,25.)
Ljudje bodo zagotovo s svojimi zakoni nasprotovali Božjim. Poskušali bodo prisiliti vest drugih, da bi v svoji gorečnosti z vsilitvijo svojih zakonov zatirali svoje bližnje.
Boj proti Božjim zapovedim, ki se je začel v nebesih, se bo nadaljeval do konca časa. Vsak človek bo preizkušen. Poslušnost ali neposlušnost je vprašanje, o katerem se mora odločiti ves svet. Vsi se bodo morali odločiti med Božjimi in človeškimi zapovedmi. Potegnjena bo velika ločnica. Potem bosta samo dve skupini. Značaj vsakega človeka bo popolnoma razvit, in vsi bodo pokazali, ali so si izbrali zvestobo ali upor.
Potem bo prišel konec. Bog bo obranil svoje zapovedi in odrešil svoje ljudstvo. Satan in vsi, ki so se z njim združili v uporu, bodo uničeni. Greh in grešniki bodo izginili in ne bodo jim ostale "ne korenine ne mladike" (Mal 4,1.) - Satan kot korenina, njegovi sledilci pa kot mladike. Božja beseda se bo uresničila na knezu zla: "Ker si naredil svoje srce kakor Božje srce, ... zato sem te pahnil kot nesvetega z Božje gore in sem te, o kerub zaslanjajoči, pogubil izmed ognjenih kamnov. ... Strahota si vsem, in nikdar več te ne bo. Brezbožnika ne bo več, in ogledoval si boš njegovo mesto, a njega ne bo. In bodo kakor taki, ki jih nikdar ni bilo." (Ezek 28,6.16. 19; Ps 37,10; Obad 16.)/763/
To ni ravnanje samovoljne Božje moči. Prezirljivci njegove milosti žanjejo to, kar so sejali. Bog je vir življenja; kdor pa si izbere službo grehu, se loči od Boga in se sam odreže od življenja. So "odtujeni Božjemu življenju". (Ef 4,18.) Kristus pravi: "Vsi, ki me sovražijo, ljubijo smrt." (Preg 8,36.) Bog jih nekaj časa pusti, da bi si lahko razvili značaj in razodeli svoja načela. Potem pa prejmejo sadove svoje izbire. Satan in njegovi zavezniki se z uporniškim življenjem spravljajo v tako popolno neskladnost z Bogom, da je zanje celo njegova navzočnost požirajoči ogenj. Uničila jih bo slava njega, ki je ljubezen.
V začetku velikega boja angeli niso tega razumeli. Če bi Satan in njegove čete že tedaj morale požeti vse posledice svojega greha, bi bili pogubljeni. Ampak tedaj nebeška bitja ne bi mogla jasno dojeti, da je to uničenje neizogibna posledica greha. Dvom o Božji dobroti bi ostal v njihovem umu kot seme zla, ki bi obrodilo svoj smrtni sad greha in gorja.
Ob koncu velikega boja pa ne bo tako. Ker bo tedaj dopolnjen veliki načrt zveličanja, bo Božji značaj razodet vsemu razumnemu stvarjenju. Predpisi njegovih zapovedi se bodo izkazali popolni in nespremenljivi. Greh je razodel svojo naravo in Satan svoj značaj. Tedaj bo izkorenitev greha opravičila Božjo ljubezen in povzdignila njegovo čast v vesolju, katerega prebivalci z veseljem izpolnjujejo njegovo voljo in imajo njegove zapovedi v svojem srcu.
Tako so se lahko angeli veselili, ko so opazovali Zveličarjev križ. Čeprav še niso vsega dojeli, so vendar vedeli, da je za vekomaj zanesljivo uničenje greha in Satana, in da je odrešitev človeštva zagotovljena in da je vesolje za večno zaščiteno. Sam Kristus je dobro poznal sadove svoje daritve na Golgoti. Vse to je gledal pred seboj, ko je na križu vzkliknil: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.)/764/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!