 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
76. Judež (angleško)
Judežev življenjepis razodeva žalosten konec življenja, ki bi sicer lahko bilo Bogu v čast. Če bi bil Judež umrl pred zadnjim odhodom v Jeruzalem, potem ga ne bi imeli samo za moža, vrednega prostora med dvanajsterimi, temveč bi ga tudi močno pogrešali. Gnus, ki je stoletja povezan z njegovim imenom, se sploh ne bi pojavil, če ne bi bilo dogodkov na koncu njegovega življenja. Odkritje njegovega značaja pred svetom pa je imelo svoj namen. Bilo naj bi svarilo vsem, ki bi izdali sveto zaupanje, kakor ga je on.
Malo pred praznikom pashe je Judež obnovil svojo pogodbo z duhovniki, da jim bo izročil Jezusa. Dogovorjeno je bilo, da bodo Zveličarja prijeli na enem njegovih počivališč, kamor se je umaknil, da je lahko razmišljal in molil. Od slavja v Simonovi hiši je bila Judežu dana možnost razmišljati o svoji nameri, za katero se je obvezal, da jo bo izpeljal; ampak njegov namen je ostal nespremenjen. Za trideset srebrnikov - za ceno sužnja - je izročil Gospoda slave sramoti in smrti.
Judež je imel že po naravi posebno rad denar; toda ni bil vedno tako zloben, da bi bil sposoben narediti takšno dejanje, kakršno je bilo to. Tako dolgo je gojil hudobnega duha lakomnosti, dokler ni postal prevladujoča spodbuda njegovega življenja. Ljubezen do bogastva je premagala njegovo ljubezen do Kristusa. S tem ko je postal suženj te pregrehe, se je sam izročil v roke Satanu, da bi ga lahko popolnoma potegnil v greh.
Judež se je pridružil učencem, ko je velika množica hodila za Kristusom. Zveličarjevi nauki so ganili njihova srca, ko so prevzeti poslušali njegove besede, ki jih je govoril v shodnici, ob morski obali in gorskem pobočju./716/ Judež je videl, kako so bolni, hromi in slepi iz vseh krajev in mest prihajali k Jezusu. Videl je, kako so k njegovim nogam polagali umirajoče. Bil je priča mogočnih Zveličarjevih del, ko je ozdravljal bolne, izganjal hudobne duhove in oživljal mrtve. Na samem sebi je občutil Kristusovo moč. Zavedal se je, da Kristusov nauk prekaša vse, kar je dotlej slišal. Ljubil je vzvišenega Učitelja in si želel biti pri njem. Hrepenel je, da bi se njegov značaj in življenje spremenila, in upal, da bo to doživel s svojo zvezo z Jezusom. Zveličar ni zavrnil Judeža. Dal mu je prostor med dvanajsterico. Zaupal mu je službo evangelista. Obdaril ga je z močjo, da bi zdravil bolne in izganjal hudobne duhove. Vendar Judež ni prišel do točke, da bi se popolnoma izročil Kristusu. Ni se odpovedal svoji posvetni častihlepnosti ali ljubezni do denarja. Čeprav je sprejel službo Kristusovega delavca, se ni prepustil božanskemu vplivu. Menil je, da lahko obdrži lastno presojanje in mnenje, s tem pa je gojil nagnjenje do kritiziranja in obtoževanja.
Med učenci je bil Judež zelo spoštovan in je močno vplival nanje. Imel je visoko mnenje o svojih sposobnostih in gledal na svoje brate kot na manjvredne. Menil je, da se ne zavedajo danih priložnosti, in izkoristil okoliščine. Cerkev ne bo mogla napredovati, če jo bodo vodili tako kratkovidni možje. Peter je bil vihrav; mnogokrat je ravnal nepremišljeno. Janez, ki je ohranil resnice s Kristusovih ust, je bil v Judeževih očeh slab poslovnež. Matevžu, ki je bil vzgojen in naučen biti v vseh rečeh izredno natančen, je bila najpomembnejša poštenost. Vedno je temeljito razmišljal o vseh Kristusovih besedah in se poglobil tako vanje, da mu po Judeževem mnenju ni mogla biti zaupana nobena naloga, ki zahteva ostroumnost in daljnovidnost. Tako je Judež ocenil vse učence in si laskal, da bi bila cerkev mnogokrat v zadregi in zmedi, če ne bi bilo njega z njegovo sposobnostjo dobrega gospodarja. Bil je prepričan, da mu nihče ne sega niti do kolen. Po svoji presoji se je imel za ponos te skupine; in temu primerno se je tudi predstavljal.
Judež je bil slep za svoje značajske slabosti, zato ga je Kristus postavil tja, kjer jih je imel možnost videti in popraviti. Kot blagajnik učencev je moral skrbeti za potrebe te majhne skupnosti in dati kaj za potrebe siromašnih. Ko mu je Jezus rekel v sobi, kjer so imeli pashalno večerjo: "Kar delaš, stori hitro," (Jan 13,27.) so učenci menili, da mu je Jezus ukazal,/717/ naj kupi kaj za praznik ali obdari uboge. S službo za druge bi si Judež lahko razvil nesebičnega duha. Toda medtem ko je vsak dan poslušal Kristusove nauke in bil priča njegovemu nesebičnemu življenju, je popuščal pohlepnemu nagnjenju. Majhne vsote, ki so šle skozi njegove roke, so bile zanj stalne skušnjave. Mnogokrat, ko je Kristusu naredil kakšno majhno uslugo ali pa je uporabil čas za verske namene, si je za to sam vzel plačilo iz skromnega sklada. Zanj so bile takšne priložnosti izgovor za opravičilo svojih dejanj; v Božjih očeh pa je bil tat.
Judeža je žalilo, ker je Kristus mnogokrat ponavljal trditev, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Zato je že naredil načrt in pričakoval, da se bo Kristus ravnal po njem. Načrtoval je osvoboditi Janeza Krstnika iz ječe. Toda, glej, Janez je ostal zaprt in bil obglavljen. A Jezus, namesto da bi zagovarjal svojo kraljevsko pravico in maščeval Krstnikovo smrt, se je z učenci umaknil v neki podeželski kraj. Judež si je želel drznejšega bojevanja. Menil je, da bi bilo delo bolj uspešno, če jih Jezus ne bi vedno zadrževal pri uresničevanju njihovih načrtov. Opazil je naraščajočo sovražnost judovskih poglavarjev in videl, da Kristus ni odgovoril na njihovo izzivanje, da bi pokazal znamenje iz nebes. Njegovo srce se je odprlo neveri, in Satan je vanj posejal misli dvoma in upora. Zakaj se je Jezus tako dolgo ukvarjal s stvarmi, ki so jemale pogum? Zakaj prerokuje o preizkušnji in preganjanju, ki naj bi doletelo njega in učence? Judeža je v glavnem spodbudila možnost za vplivni položaj v novem kraljestvu, da se je pridružil Kristusovemu delu. Ali bodo njegovi upi razočarani? Judež sicer še ni zanikal, da je Jezus Božji Sin, vendar je začel dvomiti in želel poiskati pojasnilo za njegova mogočna dejanja.
Ne glede na Zveličarjev nauk je Judež stalno širil misel, da bo Kristus vladal v Jeruzalemu kot kralj. Ko je nahranil pet tisoč mož, je Judež želel to misel uresničiti. Pomagal je deliti hrano lačni množici. Pri tem je imel priložnost spoznati, kakšna korist se skriva v njegovi moči dajanja drugim. Čutil je zadovoljstvo, ki vedno prevzame človeka v službi za Boga. Pomagal je tudi voditi h Kristusu bolne in trpeče, ki so bili med množico. Pri tem je spoznal, kakšno zadovoljstvo in veselje se lahko vseli v človekovo srce po ozdravljajoči Obnoviteljevi moči. Pri tem bi se bil lahko naučil razumeti Kristusov način delovanja, ampak zaradi svojih sebičnih želja je bil popolnoma zaslepljen. Judež je bil prvi, ki je hotel izkoristiti navdušenje množice nad čudežem s kruhi. On je bil pobudnik načrta,/718/ da bi Kristusa po sili razglasili za kralja. Njegovi upi so bili visoki. Zato je bilo njegovo razočaranje toliko grenkejše.
Med Kristusovim javnim govorom v kafarnaumski shodnici o kruhu življenja je v Judežu nastala odločilna prelomnica. Slišal je: "Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi." (Jan 6,53.) Videl je, da Kristus ponuja bolj duhovne kakor pa posvetne dobrine. Imel se je za izredno daljnovidnega in je menil, da vidi, da Jezus ne bo sprejel nobenih posvetnih časti in ne bo mogel zagotoviti sledilcem nobenega uglednega položaja. Zato je sklenil, da se bo Kristusu priključil samo toliko, da se bo od njega lahko vsak čas zopet ločil. Mora opazovati. In je opazoval.
Odtlej je glasno izražal dvome, ki so učence begali. Zastavljal je sporna vprašanja in spodbujal razprtije s tem, da je ponavljal trditve pismoukov in farizejev proti Kristusovim naukom. Večje in manjše stiske in težave, spodrsljaje in očitne ovire pri širjenju evangelija je Judež razlagal kot dokaze proti njegovi resničnosti. Navajal je besedila Svetega pisma, ki niso imela nobene zveze z resnicami, ki jih je oznanjal Kristus. Iz celote iztrgana svetopisemska besedila so učence vznemirjala in povečala malodušnost, zaradi katere so vse bolj trpeli. To Judeževo ravnanje se je dogajalo na takšen način, da je bilo videti skrajno vestno. Medtem ko so učenci iskali dokaze, ki bi potrdili besede vzvišenega Učitelja, jih je Judež skoraj neopazno vodil na drugo pot. Na ta pobožni in navidezno modri način je podal mnoge stvari v drugačni luči kakor Jezus in podtaknil njegovim besedam pomen, ki jim ga On ni dal. Njegovi predlogi so v učencih prebudili častihlepne želje po posvetni velikosti in jih s tem odvrnili od pomembnih stvari, s katerimi naj bi se ukvarjali. Prepir, kdo naj bi bil največji med njimi, je navadno sprožil Judež.
Ko je Jezus povedal bogatemu mladeniču pogoje, pod katerimi bi lahko postal njegov učenec, je bil Judež nezadovoljen. Menil je, da je bila narejena napaka. Če bi se namreč z vernimi povezali takšni možje, kakršen je bil ta poglavar, bi pomagali podpirati Kristusovo delo. Ko bi Judeža vsaj enkrat poslušali kot svetovalca, bi marsikaj predlagal za blagor te male cerkve. Res bi se njegova načela in načini nekoliko razlikovali od Kristusovih; zato pa je bil prepričan, da je v teh zadevah modrejši od njega./719/
V vsem, kar je Jezus povedal učencem, je bilo nekaj, s čimer se Judež v srcu ni strinjal. Pod njegovim vplivom je začel hitro delovati kvas nezadovoljstva. Učenci niso spoznali pravega začetnika vsega tega; Jezus pa je vedel, da Satan močno vpliva na Judeža in si s tem utira pot, da bi lahko vplival tudi na druge. Že eno leto pred izdajo je Kristus rekel: "Ali nisem jaz vas dvanajsterih izvolil? In eden izmed vas je hudič." (Jan 6,70.)
Ampak Judež se ni javno postavil proti Zveličarju; tudi ni kazalo, da bi dvomil o njegovih naukih. Šele na gostiji v Simonovi hiši je javno pokazal svoje nezadovoljstvo. Ko je Marija mazilila Zveličarjeve noge, se je pokazala njegova pohlepna narava. Graja, ki mu jo je Jezus izgovoril, ga je zelo jezila. Prizadet ponos in želja po maščevanju sta popolnoma podrla vse pregraje. Lakomnost, kateri je doslej popuščal, ga je sedaj popolnoma obvladala. Enako izkušnjo bo doživel vsak, ki se vztrajno igra z grehom. Prvine pokvarjenosti, ki se jim ne upiramo in jih ne premagamo, zavajajo k temu, da popustimo Satanovim skušnjavam. Tako človek postane njegov jetnik.
Judež pa še ni postal popolnoma zakrknjen. Celo potem, ko je že dvakrat sklenil izdati Zveličarja, je še imel možnost za spokorjenje. Pri pashalni večerji je Jezus dokazal svoje božanstvo s tem, da je odkril izdajalčev namen. Kljub temu je s toplo ljubeznijo zajel tudi Judeža v službo za učence. Toda zadnje ljubezensko vabilo je ostalo neopaženo. Nato je bila Judeževa zadeva odločena, in noge, ki jih je Jezus umil, so hitele ven opravit izdajstvo.
Judež je razmišljal takole: če Jezus mora biti križan, potem se to mora zgoditi. Če bo torej izdal Zveličarja, se ne bo nič spremenilo. Če Jezusu ni treba umreti, bo vsaj prisiljen, da se bo rešil. Vsekakor pa bo Judež imel korist od svoje izdaje. Računal je, da je naredil dobro kupčijo z Gospodovo izdajo.
Vendar pa Judež ni verjel, da se bo Kristus pustil prijeti. S svojo izdajo mu je hotel dati nauk. Nameraval je odigrati vlogo, ki bi Zveličarja pripravila, da bo v prihodnje ravnal z njim z dolžnim spoštovanjem. Judež ni vedel, da Kristusa dejansko izroča smrti. Kolikokrat, ko je Zveličar govoril v prilikah, so bili pismarji in farizeji prevzeti zaradi njegovih dobrih ponazoritev! Kolikokrat so se morali obsoditi sami! Mnogokrat, ko jim je resnica segla v srce, so prežeti z jezo zagrabili kamenje, da bi ga vrgli nanj;/720/ ampak Jezus se je vedno znova umaknil. Ker se je izmaknil že toliko pastem, se zagotovo tudi tokrat ne bo pustil prijeti, je sklepal Judež.
Odločil se je preizkusiti zadevo. Če je Jezus resnično Mesija, potem se bo ljudstvo, za katero je toliko naredil, zbralo okrog njega in ga razglasilo za kralja. To bi za vedno utrdilo mnoge, ki so bili zdaj neodločni. Judež sam pa bi užival čast, da ga je spravil na Davidov prestol. To ravnanje bi mu zagotovilo tudi najvišji položaj za Kristusom v novem kraljestvu.
Lažni učenec je odigral svojo vlogo pri izdaji Jezusa. Ko je voditeljem drhali v vrtu rekel: "Kogar poljubim, ta je; primite ga," (Mat 26,48.) je bil še trdno prepričan, da se bo Kristus rešil iz njihovih rok. Če bi ga pozneje grajali, potem bi jim lahko rekel: Ali vam nisem zabičal: "Zgrabite ga in peljite varno?" (Mar 14,44.)
Judež je opazoval Kristusove lovilce, kako so ga na njegovo besedo trdno zvezali. Začuden je videl, da se je Zveličar dal odpeljati. Zaskrbljeno mu je sledil iz vrta do zasliševanja pred judovskimi poglavarji. Pri vsakem njegovem gibu je pričakoval, da bo presenetil svoje sovražnike s tem, ko se jim bo razodel kot Božji Sin ter izničil vse njihove zarote in njihovo moč. Ko pa je minevala ura za uro in je Jezus prenašal vse zasramovanje, je izdajalca popadel velik strah. Začel se je spraševati, ali je res Učitelja prodal v smrt.
Malo pred koncem zasliševanja Judež ni mogel več prenašati muke s krivdo obremenjene vesti. Nenadoma se je v dvorani zaslišal hripav krik, ki je prežel vsa srca z grozo: On je nedolžen! O Kajfa, prizanesi mu!
Vsi so se ozrli na visokoraslega Judeža, ki se je prerival skozi vznemirjeno množico. Njegov obraz je bil bled in upadel, čelo pa je imel orošeno z velikimi kapljami znoja. Ko se je prebil do sodnega stola, je vrgel srebrnike,/721/ plačilo za Gospodovo izdajo, pred noge velikemu duhovniku. V neučakani naglici je zgrabil Kajfovo oblačilo in ga rotil, naj Jezusa izpusti. Povedal je, da Jezus ni naredil ničesar smrti vrednega. Kajfa ga je jezno odrinil. Bil je zmeden in ni vedel, kaj naj reče. Razodela se je namreč zvijača duhovnikov. Očitno je bilo, da so podkupili učenca, da bi izdal Učitelja.
Judež je znova zavpil: "Grešil sem, da sem izdal nedolžno kri." Toda veliki duhovnik, ki se je hitro znašel, mu je zaničljivo odgovoril: "Kaj nam mar? Ti glej!" (Mat 27,4.) Duhovniki so bili pripravljeni uporabiti Judeža za orodje, hkrati pa so zaničevali njegovo nizkotnost. Ko se je nanje obrnil s priznanjem, so ga prezirljivo zavrnili.
Tedaj se je Judež vrgel pred Jezusove noge, ga priznal za Božjega Sina in ga rotil, naj se osvobodi. Zveličar ni ničesar očital izdajalcu. Vedel je, da se Judež ni spokoril. Priznanje, ki se je izvilo iz njegove s krivdo obremenjene duše, je izsilil samo strašen strah pred prekletstvom in pred prihodnjo sodbo. Vendar pa ni čutil nobenega globokega srce trgajočega obžalovanja, ker je izdal nedolžnega Božjega Sina in zatajil Izraelovega Svetnika. Ampak Jezus ni obtožil Judeža niti z eno besedo, temveč ga je sočutno pogledal in rekel, da je prav zaradi te ure prišel na svet.
Med zbranimi se je zaslišalo presenečeno šepetanje. Osupli so opazovali Kristusovo blagohotnost do izdajalca. Ta dogodek je znova spodbudil v njih prepričanje, da je ta človek več kakor smrtnik. Toda če je Božji Sin, zakaj se potem ne osvobodi vezi in slavi zmago nad tožniki, so se spraševali.
Ko je Judež spoznal, da je bila njegova prošnja zaman, je odhitel iz sodne palače in glasno zavpil: Prepozno je! Prepozno je! Čutil je, da ne more prenesti, da bi vse življenje gledal pred seboj križanega Jezusa. Obupan je odšel in se obesil.
Malo pozneje, še isti dan na poti od Pilata proti Golgoti, je hudobna množica, ki je spremljala Jezusa na kraj križanja, prekinila vpitje in zasmehovanje. Na nekem osamljenem kraju so zagledali pri vznožju nekega usahlega drevesa Judeževo truplo. Kakšen gnusen prizor! Njegovo težko telo je pretrgalo vrv, s katero se je obesil na drevo. Zaradi padca se je njegovo telo grdo znakazilo, in sedaj so ga požirali psi. Njegove ostanke so takoj pokopali, da jih ni bilo več videti. Zasmehovanje med množico pa je pojenjalo in marsikateri bledi obraz je razodeval misli srca. Kazalo je, da povračilo že prizadeva nje, ki so zakrivili Jezusovo kri./722/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!