Vsebina

Nazaj

Naprej

Hrepenenje vekov (Ellen G. White)

75. Pred Anom in Kajfom (angleško)

Temeljno besedilo Mat 26,57 do 27,1; Mar 14,53 do 15,1; Luk 22,54-71; Jan 18,13-27.

Jezusa so gnali čez potok Cedron mimo vrtov in oljkovih gajev ter skozi tihe ulice spečega mesta. Polnoč je že minila in vpitje zasmehujoče drhali, ki ga je spremljala, je rezko odmevalo skozi nočni mir. Zveličar je bil zvezan in močno zastražen; vsak gib mu je povzročal bolečine. Vendar so ga njegovi stražarji nestrpno in hitro gnali proti palači bivšega velikega duhovnika Ana.

Ana je bil glava službujoče duhovniške družine. Zaradi njegove starosti ga je ljudstvo priznavalo za velikega duhovnika. Njegov nasvet je bil iskan in sprejet kot Božji glas. Prvi je moral videti Jezusa kot ujetnika duhovniške moči. Moral je namreč biti navzoč pri zaslišanju jetnika iz bojazni, da bi lahko manj izkušeni Kajfa pokvaril uresničitev njihovega načrtovanega cilja. Tokrat morajo Kristusa na vsak način obsoditi, in zato so potrebovali njegovo zvijačnost, spretnost in bistroumnost.

Kristus naj bi bil uradno zaslišan pred Velikim zborom, poprej pa ga je zaslišal Ana. Pod rimsko upravo Veliki zbor ni smel dosoditi smrtne obsodbe. Jetnika je lahko samo zaslišal, izrečeno obsodbo pa je morala potrditi rimska oblast. Zato so morali utemeljiti obtožbo proti Kristusu tako,/698/ da jo bodo tudi Rimljani imeli za hudodelstvo. Obsoditi pa so ga morali še za nekaj, zaradi česar bo kriv tudi v očeh Judov. Med duhovniki in poglavarji jih ni bilo malo, ki jih je Kristusov nauk prepričal, a samo strah pred izključitvijo jih je oviral, da bi ga priznali. Duhovniki so se še dobro spominjali Nikodemovega vprašanja: "Ali naša postava sodi človeka, če ga prej ne zaslišijo in se ne izve, kaj dela?" (Jan 7,51.) Zaradi tega vprašanja je bila tedaj prekinjena seja in prekrižani njihovi načrti. Zato sedaj Nikodem in Jožef iz Arimateje nista bila povabljena; vendar so bili še drugi, ki bi si upali spregovoriti v prid pravice. Zato so morali zaslišanje voditi tako spretno, da bodo vsi člani Velikega zbora soglasno obsodili Kristusa. Duhovniki so hoteli proti njemu vložiti dve obtožbi. Če bi ga lahko obdolžili, da je preklinjal Boga, bi ga obsodili Judje. Če pa bi jim še uspelo dokazati, da je kriv za vstajo, potem bi ga zagotovo obsodili tudi Rimljani. Ana je hotel najprej utemeljiti drugo obtožbo. Jezusa je povprašal o njegovih učencih in naukih, upajoč, da mu bo jetnik dal snov za nadaljnje delo. Hotel je iz Jezusa izvabiti nekoliko izjav kot dokaz za to, da je hotel ustanoviti tajno društvo in imel cilj vzpostaviti novo kraljestvo, potem bi duhovniki imeli vzrok, da ga izročijo Rimljanom kot povzročitelja nemirov in hujskača k vstaji.

Kristus je bral duhovnikov namen kakor odprto knjigo. Kot bralec najbolj skritega dela zasliševalčeve duše je zanikal obstoj tajne zveze med njim in svojimi učenci in da se ne shajajo na skrivnem ali v mraku, da bi prikrili svoje namene. Njegovi nameni ali nauki niso vsebovali skrivnosti. "Jaz sem očitno govoril svetu; jaz sem vsekdar učil v shodnici in templju, kjer se vsi Judje shajajo, in skrivaj nisem ničesar govoril." (Jan 18,20.)

Zveličar je primerjal način svojega delovanja z metodami svojih tožnikov. Že več mesecev so ga preganjali in si ga prizadevali ujeti v past ter ga postaviti pred tajno sodišče, kjer bi lahko po potrebi z lažnim pričevanjem dosegli to, kar je bilo nemogoče s poštenimi sredstvi. Sedaj so uresničevali svoj namen. Nočno prijetje po drhali, njegovo zasmehovanje in trpinčenje pred obsodbo ali celo pred obtožbo so bili načini njihovega delovanja, On pa ni delal tako. Ravnali so protizakonito. Njihovi lastni zakoni so zahtevali, da se z vsakim človekom ravna kot z nedolžnim, dokler se ne dokaže njegova krivda. Duhovnike so obsodili njihovi lastni predpisi.

Nato se je Jezus obrnil na zasliševalca, in mu rekel: "Kaj vprašuješ mene?" Mar niso duhovniki in poglavarji razposlali vohunov, da bi opazovali njegovo gibanje in jih obveščali o vsaki njegovi besedi? Mar niso bili navzoči na vsakem zborovanju/699/ ljudstva, in potem poročali duhovnikom o njegovih besedah in dejanjih? "Vprašaj tiste, ki so me slišali, kaj sem jim govoril; glej, oni vedo, kaj sem pravil jaz." (Jan 18,21.)

Ana je zaradi tega odločnega odgovora umolknil. Bal se je, da bo Kristus razkril njegov nizkoten način ravnanja, ki ga je ohranjal v tajnosti, in mu zato ni ničesar več rekel. Eden njegovih služabnikov, ki se je razkačil, ko je videl, da je bil Ana utišan, je udaril Jezusa po licu in rekel: "Tako odgovarjaš velikemu duhovniku?" (Jan 18,22.)

Kristus je mirno odgovoril: "Če sem hudo govoril, izpričaj, da je hudo; če pa dobro, zakaj me biješ?" (Jan 18,23.) Ni izgovoril ostrih maščevalnih besed. Njegov blag odgovor je prišel iz njegovega brezgrešnega, potrpežljivega in nežnega srca, ki se ne da razdražiti.

Kristus je zelo trpel zaradi zasmehovanja in žalitev. Iz rok bitij, ki jih je sam ustvaril in za katera je bil pripravljen darovati neskončno daritev, je prejemal zasramovanje. Trpel je sorazmerno s popolnostjo svoje svetosti in sovraštvom do greha. To, da so ga zasliševali ljudje, ki so se vedli kakor suroveži, je bilo zanj nenehna žrtev. Zgražajoče je bilo zanj, da so ga obdajali ljudje, ki so bili pod Satanovo oblastjo. Vedel je, da bi lahko z enim samim bliskom svoje božanske moči svoje mučitelje takoj spremenil v prah. In prav zaradi tega je še teže prenašal zasliševanje.

Judje so pričakovali Mesija, ki se bo razodel z zunanjim bliščem. Od njega so pričakovali, da bo z bliskom nadvse veličastne volje spremenil tok človeških misli in jih prisilil priznati njegovo oblast. Verovali so, da bo s tem zagotovil svojo lastno vzvišenost in zadovoljil tudi njihova častihlepna upanja. Ko so s Kristusom ravnali zaničljivo, je bil v skušnjavi, da bi razodel svoj božanski značaj. Z eno besedo, z enim pogledom bi bil lahko svoje preganjalce prisilil k priznanju, da je Gospod kraljev, vladarjev, duhovnikov in templja. Težka naloga je bila ostati na položaju, ki si ga je izbral, ko se je izenačil s človeštvom.

Nebeški angeli so bili priče vsakemu dejanju, ki je bilo namenjeno njihovemu ljubljenemu Poveljniku. Hrepeneli so po tem, da bi osvobodili Kristusa. Pod Božjim vodstvom imajo neomejeno moč. Ob neki priložnosti so na Kristusov ukaz v eni noči uničili sto petinosemdeset tisoč mož asirske vojske. S kakšno lahkoto bi bili angeli ob opazovanju sramotnega zasliševanja Kristusa dokazali svoje ogorčenje tako, da bi uničili Božje sovražnike! Ampak za to niso dobili ukaza. Ta, ki bi bil lahko svoje sovražnike kaznoval s smrtjo, je prenašal/700/ njihovo krutost. Ljubezen do njegovega Očeta in njegova od začetka sveta dana obljuba, da bo prevzel nase grehe sveta, sta ga spodbudila k temu, da je lahko brez pritoževanja zdržal grobo ravnanje teh, katere je prišel rešit. Del njegovega poslanstva med učlovečenjem je bil prenašati ves posmeh in zaničevanje, ki so mu jih lahko prizadeli ljudje. Edino upanje človeštva je bilo v Kristusovi pokoritvi vsemu, kar bi mu lahko prizadele človeške roke in srce.

Kristus ni rekel ničesar, kar bi bilo v prid njegovim tožnikom, a so ga kljub temu zvezali, s čimer so ga zaznamovali, da je obsojen. Da pa bi ohranili videz pravičnosti, je moral biti še zakonito zaslišan. Zato so se poglavarji odločili pospešeno ukrepati. Niso podcenjevali ugleda, ki ga je Jezus užival med ljudstvom, zato so se bali poskusov osvoboditve, brž ko se bo povsod razširila novica o njegovem prijetju. Poleg tega bi se zaslišanje in obsodba zaradi praznika pashe zamudila za en teden, če sodnega postopka ne bodo dokončali takoj. To pa bi lahko preprečilo njihove načrte. Da bi si zagotovili Jezusovo obsodbo, so dovolili vpitje množice, ki jo je v glavnem sestavljala jeruzalemska drhal. Če bi se vse skupaj zavleklo za en teden, bi se vznemirjenje poleglo in bi verjetno prišlo do nasprotovanja. Plemenitejši del ljudstva bi se potegnil za Kristusa. Mnogi bi se javili kot priče za njegovo obrambo in bi s tem oznanili mogočna dela, ki jih je storil. To pa bi povzročilo splošno negodovanje proti Velikemu zboru. Njegov sodni postopek bi obsodili in Jezus bi bil zopet osvobojen in deležen češčenja ljudi. Zato so duhovniki in poglavarji sklenili Jezusa izročiti Rimljanom, še preden bi se zvedelo za njihove namere.

Predvsem pa so morali najti obtožbo. Vendar doslej niso ničesar našli. Ana je odločno ukazal, naj ga odpeljejo h Kajfu. Ta je pripadal saducejem, ki so bili Jezusovi najhujši sovražniki. Bil je sicer slabega značaja in prav tako surov, neusmiljen in brezvesten kakor Ana. Uporabil bo vsa sredstva, samo da bo uničil Jezusa. Bilo je zgodaj zjutraj in še zelo temno. Z baklami in svetilkami je šla oborožena truma z jetnikom proti palači velikega duhovnika. Medtem se je pri njem že zbral Veliki zbor, in tam sta Ana in Kajfa zopet zaslišala Jezusa, ampak brez uspeha.

Ko se je zbor zbral v sodni dvorani, je Kajfa zasedel svoje mesto kot predsedujoči. Na obeh straneh so stali sodniki in vsi, ki jih je zaslišanje posebno zanimalo. Rimski vojaki so stali/703/ na odru pred sodnim stolom. Ob vznožju prestola je stal Jezus. Vsi pogledi množice so bili uprti vanj. V dvorani je vladalo veliko vznemirjenje. Samo Kristus je bil miren in sproščen sredi te množice. Kazalo je, da neki sveti vpliv prežema ozračje, ki ga je obdajalo.

Kajfa je imel Jezusa za svojega tekmeca. Gorečnost ljudi, da poslušajo Zveličarja, in javna pripravljenost, da sprejmejo njegove nauke, sta namreč v velikem duhovniku prebudila grenko ljubosumnost. Toda ko je Kajfa opazoval ujetnika, ni mogel zatreti v sebi občudovanja njegovega plemenitega in dostojanstvenega vedenja. Dojel je, da mora biti ta Mož božanskega rodu. Že naslednji trenutek pa je z zaničevanjem zavrgel to misel./704/ Takoj je ukazal Jezusu s posmehujočim in objestnim glasom, naj pred tem zborom naredi enega svojih mogočnih čudežev. Ampak kazalo je, da je Zveličar preslišal njegove besede. Ljudstvo pa je vznemirjeno in zlobno vedenje Ana in Kajfa primerjalo z Jezusovim mirnim in dostojanstvenim vedenjem. Celo v mislih te zakrknjene množice se je porajalo vprašanje: Mar bo ta mož božanskega nastopa obsojen kot hudodelec?

Kajfa je opazil ta prevladujoči vpliv na množico in pospešil zasliševanje. Jezusovi sovražniki so bili zelo zmedeni. Odločili so se, da ga bodo obsodili, toda niso vedeli, kako naj to dosežejo. Člani Velikega zbora so bili razdeljeni na farizeje in saduceje. Med njimi so vladale zagrizene napetosti in sovraštva. Niso se upali omeniti nekih spornih točk iz strahu, da bi se sprli. Jezus bi lahko z nekoliko besedami vzdražil njihove medsebojne predsodke, in bi tako odvrnil njihovo jezo od sebe. Kajfa je to vedel in hotel prav to preprečiti. Veliko ljudi je lahko pričalo, da je Kristus napadel duhovnike in pismouke ter jih imenoval hinavce in morilce. Vendar to ni zadostovalo za ukrepanje proti njemu, saj so tudi saduceji uporabljali podobne izraze v svojih ostrih spopadih s farizeji. Tako pričanje bi bilo za Rimljane brez vrednosti, saj se jim je upiralo hlinjenje farizejev. Bilo je dovolj dokazov, da Jezus ni upošteval judovskih izročil in da je nespoštljivo govoril o njihovih mnogih predpisih. Toda glede razlage izročil je vladalo med farizeji in saduceji ostro nasprotovanje. Poleg tega pa takšen dokaz ne bi imel nobene teže za Rimljane. Kristusovi sovražniki si ga niso upali obtožiti zaradi prestopanja sobotne zapovedi, ker so se bali, da bi preiskava razkrila značaj njegovega delovanja. Če bi se namreč zvedelo za vse njegove čudeže ozdravljenja, bi to preprečilo namen duhovnikov.

Podkupili so lažne priče, da bi Jezusa obtožili za vstajo in da je poskušal vzpostaviti neodvisno vlado. Izkazalo pa se je, da so njihove izjave nejasne in da si nasprotujejo. Pri zasliševanju so spodbijali svoje trditve.

Kristus je nekoč v začetku svoje službe rekel: "Poderite to svetišče, in v treh dneh ga postavim." (Jan 2,19.) V prispodobnem preroškem jeziku je napovedal svojo smrt in vstajenje: "On je govoril o svetišču svojega telesa." (Jan 2,21.) Te besede so Judje razumeli v dobesednem pomenu, kakor da se nanašajo na jeruzalemski tempelj. Od vsega, kar je Kristus govoril, niso duhovniki mogli najti ničesar, da bi lahko uporabili proti njemu./705/ Z napačno razlago teh besed pa so upali, da si bodo pridobili prednost. Rimljani so namreč prispevali za obnovo in okrasitev templja in so bili ponosni nanj; zato bi se zaradi preziranja templja gotovo začeli zgražati. V tem so se lahko zedinili Rimljani in Judje, farizeji in saduceji, kajti vsi so tempelj zelo spoštovali. Našli so dve priči, katerih izjave si niso tako nasprotovale kakor prejšnjih. Eden od njiju, ki je bil podkupljen, da bi Jezusa obtožil, je izjavil: "Ta je rekel: Jaz morem podreti Božje svetišče in ga v treh dneh sezidati." (Mat 26,61.) Tako so bile popačene Kristusove besede. Celo v Velikem zboru ne bi zadostovale za obsodbo, če bi bile podane prav tako, kakor jih je bil izgovoril. Če bi bil Jezus samo navaden mož, kakor so trdili Judje, bi lahko prikazali njegove izjave samo kot izraz nerazumnega bahaškega duha in ne kot preklinjanje. Celo v popačeni podaji lažnivih prič niso njegove besede vsebovale ničesar, kar bi Rimljani imeli za smrti vredno hudodelstvo.

Jezus je potrpežljivo poslušal nasprotujoča si pričevanja. Izgovoril ni niti ene besede v svojo obrambo. Končno so se tožniki zapletli v nasprotja in postali zmedeni in besni. Zasliševanje nikakor ni napredovalo; kazalo je, da bo zarota doživela neuspeh. Kajfa je bil obupan. Obstajala je samo še ena možnost: Kristusa morajo prisiliti, da se bo sam obsodil. Veliki duhovnik je vstal s svojega sodnega stola, njegov obraz je bil popačen od jeze, njegov glas in vedenje sta jasno izdajala, da bi pred seboj stoječega jetnika zbil na tla, če bi bilo v njegovi oblasti. "Ne odgovarjaš li ničesar? Kaj pričajo ti zoper tebe?" (Mar 14,60.) je zavpil.

Jezus je ohranil svoj mir. "Mučili so ga, a ponižal se je in ni odprl svojih ust kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki molči pred svojimi strižci; in ni odprl svojih ust." (Iz 53,7.)

Končno je Kajfa dvignil svojo desnico proti nebu in ogovoril Jezusa v obliki slovesne zaprisege: "Zaklinjam te pri živem Bogu, povej nam, ali si ti Kristus, Božji Sin." (Mat 26,63.)

Na to vprašanje je Jezus moral odgovoriti. Kajti je čas molčanja, a je tudi čas, ko se mora govoriti. Jezus ni odgovarjal, vse dokler mu ni bilo vprašanje zastavljeno naravnost. Vedel je, da bo odgovor na to vprašanje zapečatil njegovo smrt, ampak to ga je vprašal predstavnik najvišje ljudske oblasti in v imenu Najvišjega. Kristus je hotel pokazati pravilno spoštovanje do zakona. Še več, dvom je bil vržen na njegov celotni odnos do Očeta. Sedaj je moral jasno priznati svoje poslanstvo in značaj./706/ Jezus je bil rekel učencem: "Vsakega torej, kdor pripozna mene pred ljudmi, pripoznam tudi jaz njega pred svojim Očetom." (Mat 10,32.) Sedaj je ta nauk ponovil s svojim zgledom.

Vsako uho je bilo napeto, vsak pogled uprt vanj, ko je odgovoril: "Ti si rekel." (Mat 26,64.) Kazalo je, kakor da je nebeška luč razsvetlila njegov bledi obraz, ko je pristavil: "Odslej boste videli Sina človekovega, da sedi na desnici Božje moči in da prihaja na nebeških oblakih." (Mat 26,64.)

Za trenutek je Kristusovo božanstvo zasijalo skozi njegovo človeško preobleko. Veliki duhovnik je trepetal pred Zveličarjevimi predirnimi pogledi. Kazalo je, kakor da ta pogled bere njegove skrivne misli in zažiga njegovo srce. Do konca svojega življenja ni pozabil tega preiskujočega pogleda preganjanega Božjega Sina.

Jezus je rekel: "Odslej boste videli Sina človekovega, da sedi/707/ na desnici Božje moči in da prihaja na nebeških oblakih." (Mat 26,64.) S temi besedami je Jezus opisal nasprotje pravkar odigranemu prizoru. On, Gospod življenja in slave, bo sedel na Božji desnici. On bo sodil svet in proti njegovi odločitvi ne bo možna nobena pritožba. Tedaj bodo razodete vse skrivnosti v luči Božje navzočnosti in nad vsakim človekom bo izrečena sodba po njegovih delih.

Kristusove besede so prestrašile velikega duhovnika. Misel, da bo vstajenje mrtvih in bodo vsi ljudje stopili pred Božji sodni stol ter bodo nagrajeni po svojih delih, je Kajfu povzročila veliko vznemirjenje. Ni hotel verovati, da bo po svoji smrti sojen po svojih delih. Z bliskovito naglico so se pred njegovimi očmi zvrstili prizori zadnje sodbe. Videl je, kako so se odpirali grobovi in so mrtvi vstajali iz njih s skrivnostmi, za katere je upal, da so za večno skrite. Tisti trenutek se je počutil, kakor da stoji pred večnim Sodnikom, čigar vsevidno oko bere njegovo dušo in prinaša na plano skrivnosti, za katere je menil, da so skrite pri mrtvih.

Prizori so izginili spred duhovnikovih oči. Kristusove besede so ga kot saduceja globoko prizadele. Kajfa je zanikal nauk o vstajenju, sodbi in prihodnjem življenju. Sedaj ga je napadla Satanova jeza. Ali naj ta mož, jetnik, napada njegove najbolj spoštovane nauke? Raztrgal je svoje oblačilo, da bi vsi navzoči opazili njegovo dozdevno grozo. Zahteval je, da se jetnika brez nadaljnje obravnave obsodi zaradi preklinjanja Boga. "Kaj nam je še treba prič?" je vzkliknil. "Glejte, ravnokar ste slišali njegovo kletvino. Kaj se vam zdi?" (Mat 26,65.66.) In vsi so ga obsodili.

Z besom pomešano prepričanje sta Kajfa spodbudila k temu, kar je naredil. Bil je jezen sam nase, ker je verjel Kristusovim besedam. Toda namesto da bi si raztrgal srce v globokem doživljanju resnice in Jezusa priznal kot Mesija, je raztrgal svoje duhovniško oblačilo z odločnim nasprotovanjem. To dejanje je imelo globok pomen. Kajfa se ga ni zavedal. S tem dejanjem, ki naj bi vplivalo na sodnike in spodbudilo Kristusovo obsodbo, je veliki duhovnik obsodil samega sebe. Po Božjem zakonu ni bil več sposoben za duhovniško službo. Sam si je izgovoril smrtno obsodbo.

Veliki duhovnik si ni smel raztrgati oblačila. Po levitskem zakonu je bilo to prepovedano s smrtno kaznijo. To se ni smelo zgoditi v nobenih okoliščinah in ob nobeni priložnosti. Pri Judih je bila navada, da so si ob smrti prijatelja raztrgali oblačilo,/708/ samo duhovnikom to ni bilo dovoljeno. Kristus je dal o tem po Mojzesu jasna navodila. (3 Mojz 10,6.)

Vsak kos duhovnikovega oblačila je moral biti cel in brez napake. S tem lepim uradnim oblačilom naj bi bil predstavljen brezmadežni značaj vzvišenega zgleda Jezusa Kristusa. Samo popolnost v oblačenju in vedenju ter v besedah in duhu je bila ugodna Bogu. Bog je svet in njegova slava in popolnost sta morali biti predstavljeni s pozemsko službo. Samo nekaj popolnega je lahko ustrezno predstavljalo svetost nebeške službe. Smrtni človek je lahko raztrgal svoje srce tako, da je pokazal skrušenega in ponižnega duha; to Bog sprejema. Duhovniško oblačilo pa je moralo biti brez razpoke, sicer bi bile popačene nebeške stvari. Na velikega duhovnika, ki bi si drznil oditi opravljat svojo sveto službo v raztrganem oblačilu in sodelovat pri službi v svetišču, so gledali, kakor da se je ločil od Boga. S tem ko je raztrgal svoje oblačilo, se je sam odpovedal svojemu predstavniškemu značaju. Bog ga ni več sprejel za duhovnika, ki bi smel opravljati službo. Ravnanje, kakršno je bilo Kajfovo, je odkrivalo človeško strast in nepopolnost.

S tem ko je Kajfa raztrgal svoja oblačila, je poteptal Božji zakon, da bi poslušal človeška izročila. Človeško pravilo je dovolilo duhovnikom ob bogokletju raztrgati svoja oblačila in s tem izraziti odvratnost do greha, ne da bi bili krivi. Tako so človeška pravila razveljavila Božjo postavo.

Narod je zelo pozorno opazoval vsako ravnanje velikega duhovnika, in Kajfa je hotel javno pokazati svojo pobožnost. Toda s svojim dejanjem, ki je bilo zamišljeno kot obtožba proti Kristusu, je sramotil njega, za katerega je rekel Bog, "zakaj moje ime je v njem". (2 Mojz 23,21.) Sam Kajfa je zagrešil bogokletje. In medtem ko je bil sam pod Božjo obsodbo, je Kristusa obsodil kot bogokletnika.

Kajfovo raztrganje oblačila je kot dejanje napovedalo, kakšno stališče bo zavzel judovski narod do Boga. Nekoč Bogu ugoden narod se je ločil od njega, in je kmalu postal narod, katerega Jahve ni več priznaval za svojega. Ko je Kristus na križu vzkliknil: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.) in se je raztrgalo pregrinjalo v svetišču, je sveti Varuh oznanil, da je judovski narod zavrgel njega, ki je bil prava podoba njihovega celotnega bogoslužja in bistvo vseh njihovih senc. Izrael se je ločil od Boga. Kajfa je sicer lahko raztrgal svoje službeno oblačilo, ki ga je označevalo kot predstavnika Velikega duhovnika, kajti odslej ni imelo nobenega pomena več niti zanj niti za njegovo ljudstvo. Vsekakor je lahko veliki duhovnik raztrgal svoja oblačila, zgražajoč se nad seboj in svojim narodom./709/

Veliki zbor je potrdil, da si Jezus zasluži smrt. Bilo pa je v nasprotju z judovskim zakonom zasliševati jetnika ponoči. Zakonito se je lahko sodilo samo podnevi pred polnoštevilnim Velikim zborom. Kljub temu pa so sedaj z Zveličarjem ravnali kot z obsojenim zločincem in ga prepustili samovolji najbolj nizkotnih in prostaških ljudi. Palačo velikega duhovnika je obdajalo veliko dvorišče, v katerem so se zbrali vojaki in množica. Čez to dvorišče so vodili Jezusa v stražnico ob spremljavi posmehljivih pripomb o njegovi izjavi, da je Božji Sin. Vedno znova so mu posmehljivo očitali njegove besede, da bodo videli "Sina človekovega, da sedi na desnici Božje moči in da prihaja na nebeških oblakih". (Mat 26,64.) Medtem ko je v stražnici čakal na zakonito zaslišanje, ga nihče ni ščitil. Nevedna drhal je videla grobost, s katero je ravnal z njim Veliki zbor, zato so si dovolili razodeti vse Satanove prvine svojega značaja. Kristusovo zelo dostojanstveno in božansko vedenje je spodbujalo njihovo norost. Njegova krotkost, nedolžnost in veličastna potrpežljivost jih je napolnjevala s Satanovim sovraštvom. Usmiljenje in pravičnost sta bili poteptani. Nikoli se ni s kakšnim hudodelcem ravnalo tako nečloveško kakor z Božjim Sinom.

Toda Jezusovo srce je parala globlja bolečina. Najbolj bolečega udarca mu ni prizadela sovražnikova roka. Medtem ko je Kristus prenašal zasmehovanje pri preiskavi pred Kajfom, se mu je odpovedal eden njegovih učencev.

Potem ko so učenci v vrtu zapustili Učitelja, sta si upala dva od daleč slediti drhali, ki je vodila Jezusa. Ta učenca sta bila Peter in Janez. Duhovniki so dobro poznali Janeza kot Jezusovega učenca. Dovolili so mu stopiti v sodno dvorano. Upali so, da se bo kot priča Voditeljevemu ponižanju odpovedal prepričanju, da je Božji Sin. Po Janezovi prošnji je smel vstopiti tudi Peter.

Na dvorišču so zakurili, kajti bilo je najhladnejše obdobje noči, tik pred svitanjem. Okrog ognja se je zbralo veliko ljudi, in tudi Peter se je samozavestno prerinil mednje. Ni hotel, da bi ga prepoznali kot Jezusovega učenca. Medtem ko se je brezskrbno pomešal med množico, je upal, da ga bodo imeli za koga izmed njih, ki so Jezusa pripeljali do sodne palače.

Toda ko je ognjeni plamen razsvetlil Petrov obraz, ga je vratarka preiskujoče pogledala. Videla ga je, da je prišel z Janezom, in je lahko že na obrazu prebrala njegovo potrtost, zato je menila,/710/ da je ta mož eden izmed Jezusovih učencev. Bila je ena od služkinj v Kajfovi hiši, in zato zelo radovedna. Petru je rekla: "Ali nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?" (Jan 18,17.) Peter se je prestrašil in zmedel. Vsi so se ozrli nanj. Delal se je tako, kakor da je ni razumel. Ampak dekla je bila vztrajna in je rekla okrog stoječim, da je bil ta mož skupaj z Jezusom. Zato se je Peter čutil dolžnega odgovoriti, in je jezno odvrnil: "Žena, ne poznam ga." (Luk 22,57.) To je bila njegova prva zatajitev in takoj zatem je zapel petelin. O Peter, že tako hitro se sramuješ Učitelja, tako hitro si zatajil svojega Gospoda!

Ko je Janez stopal v sodno dvorano, sploh ni poskušal skriti, da je bil Jezusov sledilec. Ni se pomešal med grobo ljudstvo, ki je zasramovalo njegovega Učitelja. Tudi ga nihče ni ničesar spraševal, ker se ni pretvarjal in se tako ni izpostavljal nobenemu sumu. Poiskal si je osamljen kot, kjer je ostal skrit/711/ pred pozornostjo sodrge, a vendar je bil kolikor se je dalo blizu Jezusa. Tam je lahko vse videl in slišal, kar se je dogajalo pri zasliševanju njegovega Gospoda.

Peter ni hotel, da bi ga prepoznali. S tem ko se je delal ravnodušnega, se je podal na sovražnikova tla, in postal lahek plen skušnjave. Če bi bil poklican, naj se bojuje za Učitelja, bi bil gotovo pogumen borec. Ko pa so vanj zasmehljivo uprli prst, se je izkazal za strahopetneža. Mnogi, ki se ne bojijo odkritega boja za svojega Gospoda, jih zasmeh in porog spravita do tega, da zatajijo svojo vero. Z druženjem z ljudmi, katerim bi se morali izogibati, se postavljajo na pot skušnjave. Sovražnika naravnost vabijo, da bi jih zapeljal, da rečejo in končno naredijo to, česar v drugačnih okoliščinah sploh ne bi zagrešili. Kristusov sledilec, ki v današnjih dneh ne prizna svoje vere iz strahu pred trpljenjem in sramotenjem, zataji svojega Gospoda prav tako kakor nekoč Peter na dvorišču sodne palače.

Peter se je delal ravnodušnega do sojenja Učitelju, toda njegovo srce je hudo trpelo, ko je slišal kruto sramotenje in videl trpinčenje, ki ga je moral prenašati. Še več kakor to: bil je presenečen in jezen, da je Jezus ponižal sebe in svoje sledilce s tem, ko je prenašal takšno ravnanje. Da bi prikril svoja prava čustva, si je prizadeval pridružiti Jezusovim preganjalcem pri njihovih neprimernih dovtipih. Toda njegov nastop je bil nenaraven. Lažno se je predstavil, čeprav je poskušal govoriti, kakor da se ga to nič ne tiče, mu le ni uspelo prikriti svoje nejevolje zaradi sramotenja, s katerim so obsipali Učitelja.

Že drugič je bila vsa pozornost usmerjena nanj, in zopet so ga obdolžili, da je Jezusov sledilec. Sedaj pa je Peter prisegel: "Ne poznam tega človeka." (Mat 26,72.) Dana mu je bila še ena možnost. Bilo je nekako eno uro pozneje, ko ga je vprašal hlapec velikega duhovnika in bližnji sorodnik moža, kateremu je bil odsekal uho: "Te li nisem jaz videl z njim na vrtu? Resnično si izmed njih, saj si tudi Galilejec. Saj te že tvoja govorica izdaja." (Jan 18,26; Mar 14,70; Mat 26,73.) Zaradi teh besed se je Peter razjezil. Jezusovi učenci so bili znani ravno po čistosti svojega jezika. Da bi zapeljal nje, ki so ga spraševali, in opravičil svoje vedenje, je sedaj Peter zatajil svojega Gospoda z rotenjem in prisego. Petelin je zopet zapel. Tokrat ga je Peter slišal in se spomnil Jezusovih besed: "Preden petelin dvakrat zapoje, me zatajiš trikrat." (Mar 14,30.)

Medtem ko je Peter še izgovarjal ponižujoče prisege in je v njegovih ušesih še odmevalo vreščeče/712/ petelinje kikirikanje, se je Zveličar obrnil od mrkih sodnikov in pogledal naravnost svojega ubogega učenca. Hkrati je tudi Peter usmeril pogled na Učitelja. Z njegovega blagega obraza je prebral globoko sočutje in bolečino, a na njem ni bilo nobene jeze.

Videz tistega bledega, izmučenega obraza, drhteče ustnice in pogled poln usmiljenja in odpuščanja so ga zbodli v srce kakor puščica. Vest se je prebudila. Spomini so oživeli. Peter je priklical v spomin svojo pred nekaj urami dano obljubo, da bo spremljal svojega Gospoda v ječo in celo v smrt. Spomnil se je svoje žalosti, ko mu je Zveličar v zgornji izbi rekel, da ga bo še to noč trikrat zatajil. Pravkar je izjavil, da Jezusa ne pozna, toda sedaj je z grenko žalostjo spoznal, kako dobro ga je Gospod poznal in kako natančno je videl v njegovem srcu neiskrenost, ki je niti sam ni poznal.

Petra je preplavila plima spominov. Zveličarjevo usmiljenje, njegova prijaznost in potrpežljivost, njegova dobrota in potrpljenje do njegovega tavajočega učenca - vsega tega se je zopet začel zavedati. Spomnil se je tudi opozorila: "Simon, Simon! Glej, Satan si je izprosil, da vas sme presejati kakor pšenico; ali jaz sem prosil zate, naj ne izgine tvoja vera." (Luk 22,31. 32.) Zgrozil se je nad svojo nehvaležnostjo, neiskrenostjo in krivo prisego. Še enkrat je pogledal Učitelja. Zagledal je dvignjeno hudodelsko roko, ki ga je bila pripravljena udariti po obrazu. Ker ni mogel dalje gledati tega prizora, je s strtim srcem planil iz sodne palače.

Gnalo ga je naprej v samoto in temo, sam ni vedel in mu ni bilo mar, kam. Končno se je znašel v Getsemaniju. V njem so zopet oživeli dogodki zadnjih ur. Spet je imel pred očmi trpeč, od krvavega potu spačen in od žalosti skrčen obraz svojega Gospoda. Globoko skesan je razmišljal o tem, da je Jezus sam jokal in se sam bojeval pri molitvi, medtem ko so spali ti, ki bi morali biti v tej uri skušnjave zedinjeni z njim. Spominjal se je njegovega resnega naročila: "Čujte in molite, da ne zajdete v skušnjavo." (Mat 26,41.) Še enkrat je podoživljal dogajanja v sodni dvorani. Njegovo ranjeno srce je mučila zavest, da je največ prispeval k Zveličarjevemu ponižanju in bolečini. Na istem kraju, kjer je Jezus v smrtnem strahu izlil svojo dušo svojemu Očetu, je Peter padel na obraz in si želel umreti.

Medtem ko je Peter spal, čeprav mu je Jezus naročil, naj bo buden in moli, si je pripravil pot za svoj veliki greh. Vsi učenci so izgubili veliko,/713/ ker so v tej usodni uri spali. Kristus je poznal ognjeno preizkušnjo, ki so jo morali prestati. Vedel je, kako bo Satan deloval, da bi ohromil njihova čutila, da bi bili nepripravljeni za preizkušnjo. Zato jih je svaril. Če bi bili tisto uro v vrtu budni in bi molili, potem se Peter ne bi zanašal na svojo lastno slabotno moč. Ne bi zatajil svojega Gospoda. Če bi bili učenci s Kristusom bedeli, ko se je v vrtu bojeval, bi bili pripravljeni biti priče njegovega trpljenja na križu. Približno bi razumeli naravo njegovih nepopisnih muk. Lahko bi se tudi spomnili njegovih besed, s katerimi je napovedal svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Sredi mraka te najtežje ure bi prenekateri žarek upanja razsvetlil temo in okrepil njihovo vero.

Brž po zdanitvi se je Veliki zbor znova sešel, in Jezusa so spet pripeljali v sodno dvorano. Izjavil je, da je Božji Sin, njegovi preganjalci pa so njegove besede spremenili v obtožbo proti njemu. Toda na temelju tega ga niso mogli obsoditi, kajti mnogi niso bili navzoči pri nočnem zasedanju, in zato niso slišali njegovih besed. Poleg tega so vedeli, da rimsko sodišče v teh besedah ne bo našlo ničesar, kar bi bilo vredno smrti. Če pa bi vsi slišali ponovitev njegovih besed, potem bi se njihova namera lahko uresničila. Njegovi trditvi, da je Mesija, bi podtaknili uporniški politični cilj.

Vprašali so ga: "Če si ti Kristus, povej nam!" (Luk 22,67.) Toda Kristus je molčal. Duhovniki so ga zasipavali z vprašanji. Končno jim je odgovoril z žalostnim glasom: "Ako vam povem, nikakor ne boste verovali; ako pa vprašam, gotovo ne odgovorite." (Luk 22,67.68.) Vendar da ne bi imeli nobenega izgovora, je dodal resno opozorilo: "Odslej pa bo Sin človekov sedel na desnici Božje moči." (Luk 22,69.)

Nato so ga soglasno vprašali: "Ti si torej Božji Sin?" in On jim je odgovoril: "Vi pravite, da sem jaz." (Luk 22,70.) Nato so vzkliknili: "Kaj nam je še treba pričevanja? Saj smo sami slišali iz njegovih ust." (Luk 22,71.)

Tako so judovski poglavarji Jezusa že tretjič obsodili na smrt. Menili so, da sedaj potrebujejo samo še, da Rimljani potrdijo sodbo in jim ga izročijo v njihove roke.

Potem so ga še tretjič mučili in zasmehovali, in to še huje od tega, kar je Jezus doživel od nevedne drhali. Vse to se je dogajalo v navzočnosti in s privolitvijo duhovnikov in poglavarjev. Zapustil jih je vsak občutek sočustvovanja ali človečnosti. Če njihovi dokazi/714/ ne bi zadostovali, da bi utišali njegov glas, so imeli še drugo orožje, ki se je uporabljalo v vseh časih za utišanje krivovercev - trpljenje, nasilje in smrt.

Ko so sodniki objavili sodbo nad Jezusom, je ljudstvo obsedla satanska besnost. Njihovo vpitje je bilo podobno rjovenju divjih živali. Množica je planila na Jezusa in vpila: Kriv je, usmrtite ga. Če ne bi bilo rimskih vojakov, Jezus ne bi doživel, da bi ga pribili na golgotski križ. Pred njegovimi sodniki bi ga bili raztrgali na kosce, če se ne bi vmešali Rimljani in z orožjem preprečili nasilje drhali.

Poganski možje so se jezili zaradi grobega ravnanja z njim, ki mu niso mogli dokazati nobene krivde. Rimski oficirji so izjavili, da so Judje z Jezusovo obsodbo prekršili poleg rimskih zakonov tudi judovske, ki jasno prepovedujejo človeka obsoditi na smrt na temelju njegovih lastnih pričevanj. Zaradi tega ugovora se je obravnava začasno ustavila, ampak judovski poglavarji niso čutili niti sočutja niti sramu.

Duhovniki in poglavarji so pozabili na dostojanstvo svojega poklica, in so žalili Božjega Sina s prostaškimi izrazi. Posmehovali so se njegovemu izvoru in izjavili, da si s svojo izjavo, da je Mesija, zasluži najbolj sramotno smrt. Najbolj neobrzdani moški so ostudno mučili Zveličarja. Čez glavo so mu vrgli staro oblačilo, njegovi mučitelji pa so ga tolkli po obrazu in vpili: "Prerokuj nam, Kristus! Kdo je, ki te je udaril?" (Mat 26,68.) Ko so mu oblačilo zopet sneli, mu je neki propadli hudobnež pljunil v obraz.

Božji angeli so vestno beležili vsak žaljiv pogled, vsako besedo in dejanje, ki je bilo usmerjeno proti njihovemu ljubljenemu Poveljniku. Ti nizkotni ljudje, ki so ta mirni in bledi Kristusov obraz zasmehovali in opljuvali, ga bodo nekega dne zagledali v slavi, ki bo žarela močneje od sonca./715/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!