 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
74. Getsemani (angleško)
Temeljno besedilo Mat 26,36-56; Mar 14,32-50; Luk 22,39-53; Jan 18,1-12.
Zveličar je počasi šel z učenci proti vrtu Getsemani. Polna luna je o pashi svetlo sijala na jasnem nebu. Mesto romarskih šotorov je utonilo v globoko tišino.
Jezus se je doslej vneto pogovarjal z učenci in jih poučeval. Toda čim bolj so se bližali vrtu Getsemani, tem bolj nenavadno molčeč je postajal. Mnogokrat se je umaknil na ta kraj k razmišljanju in molitvi; ampak še nikoli ni prišel sem s tako žalostnim srcem kakor to noč njegovega zadnjega boja. Vse svoje pozemsko življenje je hodil v luči Božje navzočnosti. Celo v spopadu z ljudmi, ki so bili obsedeni s Satanovim duhom, je lahko rekel: "Ta, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega, zakaj jaz delam vsekdar to, kar je njemu pogodu." (Jan 8,29.) Sedaj pa se je zdelo, kakor da je izključen iz svetlobe Božje navzočnosti. Sedaj je bil prištet med prestopnike. Moral je nositi krivdo padlega človeštva. Nanj, ki ni poznal nobenega greha, so morale biti položene krivičnosti vseh nas. Greh se mu je zdel tako strašen, breme krivde, ki ga je moral nositi, tako veliko, da se je bal, da bo za večno ločen od Očetove ljubezni. Ko je čutil, kako strašna je Božja jeza zaradi prestopanja, je vzkliknil: "Žalostna je moja duša do smrti." (Mat 26,38.)
Ko so prišli do vrta, so učenci opazili spremembo, ki se je zgodila z njihovim Učiteljem. Še nikoli ga niso videli tako skrajno/685/ žalostnega in molčečega. Čim dalje so šli, tem globlja je postajala ta nenavadna žalost; vendar se ga niso upali vprašati za vzrok njegove žalosti. Opotekal se je, kakor da bo vsak hip padel. Ko so prispeli v vrt, so učenci zaskrbljujoče iskali prostor, kamor se je Učitelj navadno umaknil, da bi se odpočil. Vsak nadaljnji korak je bil narejen z naporom. Slišno je ječal, kakor da trpi pod pritiskom strašnega bremena. Spremljevalci so ga morali dvakrat podpreti, sicer bi bil padel.
Blizu vhoda v vrt je Jezus pustil učence razen treh, in jim naročil, naj molijo zase in zanj. S Petrom, Jakobom in Janezom pa je odšel do odmaknjenega prostora. Ti trije učenci so bili Kristusovi najbližji tovariši. Doživeli so njegovo slavo na Gori spremenjenja; videli so, kako se je pogovarjal z Mojzesom in Elijem; slišali so tudi glas iz nebes, zato je Kristus želel, da bodo med njegovim velikim bojem v njegovi bližini. Že večkrat so prebili kakšno noč z njim v tem zavetišču. Najprej so nekaj časa bedeli in molili, potem pa so se umaknili, da bi v bližini svojega Učitelja nemoteno spali, dokler jih zjutraj ni prebudil za novo dnevno delo. Ampak sedaj si je želel, da bi noč z njim bedeli v molitvi. Vendar pa ni mogel prenesti, da bi bili priče njegovega duševnega boja, ki ga je moral prestati.
Rekel jim je: "Ostanite tukaj in čujte z menoj." (Mat 26,38.)
Malce se je oddaljil, ravno toliko, da so ga še lahko videli in slišali, in padel na zemljo. Čutil je, da ga je greh ločil od njegovega Očeta. Prepad je bil tako širok, temen in globok, da se je njegov duh zgrozil pred njim. Ni smel uporabiti svoje božanske moči, da bi se izognil temu duševnemu boju. Kot človek je moral pretrpeti posledice človeškega greha. Kot človek je moral prestati Božjo jezo zaradi prestopkov.
Sedaj je bil Kristus v takem stanju kakor še nikoli poprej. Njegovo trpljenje se lahko najbolje izrazi s prerokovimi besedami: "Prebudi se, o meč, zoper mojega pastirja in zoper moža, ki je moj družabnik." (Zah 13,7.) Kristus je kot zamena in porok grešnega človeka trpel pod božansko pravičnostjo. Sedaj je spoznal njen pomen. Doslej je bil zagovornik drugih, sedaj je hrepenel po tem, da bi sam imel zagovornika.
Ko je Kristus čutil, da je njegovo občestvo z nebeškim Očetom prekinjeno, se je bal, da v svoji človeški naravi ne bo zmogel zdržati boja s silami teme. Že v puščavi skušnjav se je odločala usoda človeškega rodu. Kristus je tedaj ostal zmagovalec./686/ Sedaj je prišel skušnjavec k zadnjemu strašnemu boju. Nanj se je pripravljal tri leta Kristusove službe. Zdaj je vse vložil vanj. Če bo Satan zgubil, potem bo njegovo upanje na vrhovno oblast izgubljeno. Kraljestva tega sveta bodo končno pripadala Kristusu, Satan pa bo premagan in pregnan. Če pa bi bil premagan Kristus, bi svet postal Satanovo kraljestvo in bi človeški rod za vedno ostal pod njegovo oblastjo. Ker je Kristus gledal na posledice tega spopada, je bila njegova duša zgrožena zaradi ločitve od Boga. Satan mu je rekel, da bo za vedno ločen od Boga, če bo postal porok za grešni svet. Pripadal bo njegovemu kraljestvu in ne bo nikoli več eno z Bogom.
Kaj se lahko pridobi s to daritvijo? Kako brezupni sta bili videti človeška krivda in nehvaležnost! Satan je Odrešeniku opisal stanje v najbolj surovih potezah. Zavrgli so te vsi, ki trdijo, da so glede pozemskih in duhovnih zadev nad vsemi drugimi. Poskušajo uničiti tebe, ki si temelj, središče in pečat vseh obljub, ki so jim bile dane kot izvoljenemu narodu. Eden tvojih učencev, ki je poslušal tvoje nauke in bil eden tvojih najodličnejših sodelavcev v cerkvenih dejavnostih, te bo izdal. Eden tvojih najbolj gorečih sledilcev te bo zatajil. Vsi te bodo zapustili. Kristusovo celotno bitje se je zgrozilo pri tej pomisli. Zbodlo ga je v srce, da bodo sodelovali v Satanovih spletkah ti, ki jih je želel rešiti in jih je tako ljubil. Spopad je bil strašen. Odmerjal se je po krivdi njegovega naroda, njegovih tožnikov in njegovega izdajalca; po krivdi sveta, ki je ležal v brezbožnosti. Grehi ljudi so ga hudo bremenili, zavest o Božji jezi zoper greh pa mu je razkrajala življenje.
Opazujte ga, kako razmišlja o ceni, ki mora biti plačana za človeka. V smrtnem strahu se je trdno oprijel mrzle zemlje, kakor da bi hotel preprečiti svojo še večjo oddaljitev od Očeta. Hladna nočna rosa je padala na njegovo klečeče telo, vendar tega ni opazil. Z njegovih bledih ustnic se je izvil boleč krik: "Moj Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene." In celo tedaj je dodal: "Toda ne, kakor hočem jaz, ampak kakor ti." (Mat 26,39.)
Človeško srce v trpljenju hrepeni po sočutju. To hrepenenje je prežemalo tudi Kristusa v globoki notranjosti. V najhujši duševni stiski je prišel k učencem z gorečim hrepenenjem, da bi našel nekaj tolažilnih besed pri njih, ki jih je tolikokrat blagoslovil in tolažil ter jih obvaroval v žalosti in nadlogi. On, ki je zanje imel vedno sočutne besede, je sedaj sam trpel nadčloveške duševne bolečine in hrepenel po zagotovilu, da molijo zase in zanj./687/ Kako temna je bila zloba greha! Neznansko velika je bila skušnjava, da bi človeškemu rodu naložil posledice njegove krivde, sam pa bi ostal nedolžen pred Bogom. Ko bi le vedel, da so učenci to spoznali in cenili, bi ga to preželo z novo močjo.
Potem ko je po mučnem prizadevanju vstal, se je opotekel do prostora, kjer je zapustil svoje spremljevalce; toda našel jih je "speče". (Mat 26, 40.) Koliko lažje bi mu bilo, če bi jih našel pri molitvi! Če bi pri Bogu iskali zatočišče, da jih Satanove sile ne bi premagale, bi ga njihova stanovitna vera potolažila. Ampak niso upoštevali njegovega večkrat ponovljenega opozorila: "Čujte in molite!" Najprej so bili zelo vznemirjeni, ko so videli svojega Učitelja, ki je bil sicer vedno miren in dostojanstven, kako se bojuje z nedojemljivo žalostjo. Molili so, ko so slišali glasne boleče vzklike trpina. Nikakor niso hoteli pustiti svojega Gospoda na cedilu. Vendar pa jih je ohromila neka otrplost, ki bi se je lahko otresli, če bi ostali stalno v molitvi povezani z Bogom. Niso spoznali nujnosti bedenja in goreče molitve, da bi se lahko uprli skušnjavi.
Preden se je Jezus podal proti vrtu, je še rekel učencem: "Vsi vi se boste pohujšali to noč nad menoj." (Mat 26,31.) Učenci pa so mu najbolj vneto zagotavljali, da so pripravljeni z njim iti v ječo in smrt. Obžalovanja vreden, samozavesten Peter je še dodal: "Če se tudi vsi pohujšajo, jaz vendar ne." (Mar 14,29.)/688/ Učenci pa so se zanašali na sebe. Niso gledali na mogočnega Pomočnika, kakor jim je svetoval Kristus. Zato jih je Zveličar našel speče, ko je najbolj potreboval njihovo sočustvovanje in molitve. Celo Peter je spal.
In tudi ljubljeni učenec Janez, ki je slonel na Jezusovih prsih, je spal. Vsekakor bi ga ljubezen do njegovega Učitelja morala obdržati budnega. Njegove goreče molitve naj bi se zedinile z molitvami njegovega ljubljenega Zveličarja v uri največje bolečine. Odrešenik je v dolgih osamljenih nočeh molil za učence, da njihova vera ne bi oslabela. Če bi bil sedaj vprašal Jakoba in Janeza, kar ju je že nekoč: "Ali moreta piti kelih, ki mi ga bo skoraj piti?" (Mat 20,22.) si ne bi upala še enkrat odgovoriti, da moreta.
Jezusov glas je prebudil učence, vendar so ga komaj prepoznali, ker je bolečina spremenila njegov obraz. Jezus se je obrnil na Petra in ga vprašal: "Simon, spiš? Ali nisi mogel ene ure prečuti? Čujte in molite, da ne zajdete v skušnjavo; duh je sicer voljan, ali meso je slabo." (Mar 14,37.38.) Slabotnost učencev je v Jezusu prebudila sočutje. Bal se je, da ne bodo mogli prestati preizkušnje, ki bo prišla nanje zaradi izdaje in njegove smrti. Ni jih grajal, temveč jim je rekel: "Čujte in molite, da ne zajdete v skušnjavo." (Mar 14,38.) Celo v svoji veliki smrtni stiski je poskušal opravičiti njihovo slabotnost, rekoč: "Duh je sicer voljan, ali meso je slabo." (Mar 14,38.)
Božjega Sina je znova zagrabil nadčloveški strah. Skoraj nezavesten od slabosti in popolnoma izčrpan je odtaval na prostor prejšnjega boja. Njegovo trpljenje je postalo še večje kakor poprej. V duševnem smrtnem strahu je njegov pot postal "kakor kaplje krvi, ki so padale na zemljo". (Luk 22,44.) Ciprese in palme so bile tihe priče njegove tesnobe. Z njihovih listnatih vej so padale velike kaplje rose na njegovo klečeče telo, kakor da bi narava jokala nad svojim Stvarnikom, ki se je sam bojeval s silami teme.
Še pred kratkim se je Jezus kot mogočna cedra upiral viharju nasprotovanja, ki se je dvignil proti njemu. Trmasta volja kot tudi zlobna in zvijačna srca so si zaman prizadevala, da bi ga zmedla in premagala. Stal je neuklonljiv v božanskem veličastvu kot Božji Sin. Sedaj pa je bil podoben trstu, ki ga biča in upogiblje močna nevihta. Kot zmagovalec je stopal k dokončanju naloge; z vsakim korakom je dosegal zmago nad silami teme./689/ Kakor že poveličan se je skliceval na svojo edinost z Bogom. Z odločnim glasom je pel hvalnice ter učencem govoril nežno in spodbudno. Sedaj pa je napočila ura sil teme. Zdaj v tihem večeru njegov glas ni zvenel kakor zmagoslavno petje, temveč je bil poln človeške bolečine. Do ušes zaspanih učencev je prodrl Zveličarjev glas: "Moj Oče, ako ne more ta kelih iti mimo mene, nego da ga pijem, zgodi se tvoja volja." (Mat 26,42.)
Prvi vzgib učencev je bil, da bi odšli k njemu; toda saj jim je naročil, naj ostanejo tu in bedijo ter molijo. Ko je Jezus prišel do njih, jih je našel še speče. Spet je hrepenel po njihovi družbi, po njihovih besedah, ki bi mu prinesle olajšanje in pregnale temo, ki ga je skoraj premagala. "Bile so jim namreč oči preutrujene; in niso vedeli, kaj bi mu odgovorili." (Mar 14,40.) Njegova navzočnost jih je prebudila. Zagledali so njegov od krvavega pota duševnega boja zaznamovan obraz in se ustrašili. Niso mogli razumeti njegove duševne bolečine, poleg tega pa "je bil njegov obraz spačen bolj nego katerega moža in njegova podoba bolj nego človeških otrok". (Iz 52,14.)
Jezus se je spet obrnil in poiskal svoj tihi prostor ter obvladan od groze velike teme padel na zemljo. Človeška narava Božjega Sina je trepetala v tej uri preizkušnje. Zdaj ni več molil za učence, da njihova vera ne bi omahovala, temveč za svojo preizkušano in mučeno dušo. Napočil je strašen trenutek, ura, ki naj bi odločala o usodi sveta. Usoda človeštva je trepetala na tehtnici. Kristus bi še lahko odklonil izpiti za grešno človeštvo določeni kelih; še ni bilo prepozno. Še vedno bi si lahko obrisal krvavi pot s čela in prepustil človeka pogubi v njegovi krivičnosti. Lahko bi bil rekel: Prestopnik naj prejme kazen za svoj greh; jaz se želim vrniti k Očetu v nebesih. Ali bo Božji Sin spil grenki kelih ponižanja in trpljenja? Ali bo nedolžen trpin zdržal posledice prekletstva, da bi rešil krivce? Z Jezusovih bledih ustnic so se zaslišale jecljajoče besede: "Moj Oče, ako ne more ta kelih iti mimo mene, nego da ga pijem, zgodi se tvoja volja." (Mat 26,42.)
Trikrat je molil tako; trikrat se je človeškost v njem skrčila pred zadnjo, vrhunsko žrtvijo. Toda tedaj se je v duhu pred Odrešenikom sveta odvijala celotna zgodovina človeškega rodu. Videl je pogubo prestopnikov zapovedi, če bodo prepuščeni sami sebi. Videl je nebogljenost ljudi in moč greha. Pred njim sta se pojavila gorje in žalost obsojenega sveta. Spoznal je njegovo neizbežno usodo/690/ in se odločil. Ljudi bo rešil za vsako ceno. Sprejel je krvavi krst, da bi milijoni obsojenih na smrt lahko dobili večno življenje. Zapustil je nebeške dvore, kjer vladajo čistost, veselje in slava, da bi rešil izgubljeno ovco - svet, ki je padel zaradi prestopka. Ne bo odstopil od svojega poslanstva. Postal bo spravna daritev za rod, ki se je odločil grešiti. Njegova molitev je sedaj dišala po poslušnosti: "Moj Oče, ako ne more ta kelih iti mimo mene, nego da ga pijem, zgodi se tvoja volja." (Mat 26,42.)
Po tej odločitvi se je kakor mrtev zgrudil na tla, pa se vendar delno dvignil. Kje so bili sedaj njegovi učenci, da bi nežno pridržali glavo omedlevajočega Odrešenika, da bi omočili čelo, ki je bilo bolj razbrazdano kakor sicer pri ljudeh? Zveličar je sam tlačil v tlačilnici, in izmed ljudstev ni bilo nikogar pri njem.
Ampak Bog je trpel s svojim Sinom. Angeli so bili priče Zveličarjevih muk. Videli so svojega Gospoda obdanega z legijoni Satanovih sil, upognjenega zaradi grozeče skrivnostne groze. V nebesih je vladala globoka tišina; zadonel ni noben zvok harfe. Ko bi smrtniki lahko dojeli osuplost angelskih čet, ko so v nemi bolečini opazovale, kako je Oče odtegnil svojemu ljubljenemu Sinu žarke svetlobe, ljubezni in slave, potem bi bolje razumeli, kako je greh ogaben v njegovih očeh.
Brezgrešni svetovi in nebeški angeli so z največjim zanimanjem opazovali konec tega boja. Tudi Satan in njegovi zavezniki, legijoni odpadlih, so pozorno opazovali to uro odločitve v odrešitvenem delu. Sile dobrega in zla so čakale, da bi videle, kako se bo glasil odgovor na Kristusovo trikratno molitev. Angeli so hrepeneli, da bi pomagali božanskemu trpinu, ampak tega niso smeli. Za Božjega Sina ni bilo nobene odrešilne poti. V tej strašni krizi, ko je bilo vse na kocki in je skrivnostni kelih drhtel v trpinovi roki, so se odprla nebesa in svetloba je prodrla viharno temo te odločilne ure. Mogočni angel, ki ima prostor v Božji navzočnosti in zaseda prostor, s katerega je Satan padel, je stopil h Kristusu. Angel ni prišel zato, da bi iz njegovih rok vzel kelih trpljenja, temveč da bi ga okrepčal z zagotovilom Očetove ljubezni, da ga izpije. Prišel je, da bi dal moč božansko-človeškemu prosilcu. Pokazal mu je odprta nebesa in mu govoril o ljudeh, ki bodo rešeni po njegovem trpljenju. Zagotovil mu je, da je njegov Oče večji in močnejši od Satana, da pomeni njegova smrt popoln Satanov poraz in da bo kraljestvo tega sveta dano svetnikom Najvišjega. Rekel mu je,/693/ da bo videl sad truda svoje duše in bo zadovoljen, ker bo videl množico človeškega rodu rešeno, za večno zveličano.
Kristusova duševna muka ni prenehala, zapustila pa sta ga potrtost in malodušnost. Vihar v njegovi duši nikakor ni prenehal besneti, toda On, zoper koga je bil usmerjen, se je počutil pokrepčanega za kljubovanje njegovi moči. Miren in zbran je prišel iz boja. Na njegovem okrvavljenem obrazu je počival nebeški mir. Zdržal je to, česar nobeno človeško bitje nikoli ne bi moglo prenesti, kajti okusil je smrtno trpljenje za vse ljudi.
Speče učence je nenadoma prebudila močna svetloba, ki je obsevala Zveličarja. Zagledali so angela, ki se je sklanjal nad ležečim Učiteljem. Zveličarjevo glavo je dvignil na svoje prsi, z roko pa mu je kazal proti nebu. Slišali so njegov glas kakor najslajšo glasbo, ki je izgovarjal besede tolažbe in upanja. Spomnili so se dogodka na Gori spremenjenja. V spomin jim je prišla tudi slava, ki je obdajala Jezusa v templju, in Božjega glasu, ki je bil izrečen iz oblaka. Sedaj pa se jim je tukaj razodela enaka slava, zato se niso več bali za Učitelja. Bil je v Božji skrbi; poslan je bil mogočni angel, da bi ga zaščitil. Ampak učenci so zaradi utrujenosti podlegli nenavadni zaspanosti, ki jih je premagala. Jezus jih je zopet našel speče.
Žalostno je pogledal na speče in jim rekel: "Spite dalje in počivajte! Glej, ura se je približala, in Sin človekov se izdaja grešnikom v roke." (Mat 26,45.)
Že medtem, ko je to govoril, je slišal korake njih, ki so ga iskali, in je dodal: "Vstanite, pojdimo! Glejte, moj izdajalec je blizu." (Mat 26,46.)
Ko je Jezus stopil naproti izdajalcu, ni kazal več nobenih sledov pravkar prestanega smrtnega boja. Stoje pred svojimi učenci, je rekel: "Koga iščete?" Odgovorili so: "Jezusa Nazarečana." Jezus jim je odgovoril: "Jaz sem." (Jan 18,4.5.) V tem trenutku je stopil angel, ki mu je malo poprej služil, med njega in drhal. Božanska svetloba je obsijala Zveličarjev obraz in golobu podobna senca ga je obsenčila. Morilska drhal ni mogla prenesti te božanske slave. Stopili so nazaj. Duhovniki, starešine, vojaki in celo Judež so kakor mrtvi padli na zemljo.
Angel se je umaknil in svetloba je izginila. Jezus je imel možnost za beg, toda ostal je miren in priseben. Kot poveličan je stal sredi te okorele trume, ki je sedaj nebogljena ležala pred njegovimi nogami. Učenci so molče opazovali dogajanje s spoštovanjem in začudenjem.
Prizor pa se je kmalu spremenil. Biriči so vstali. Rimski vojaki, duhovniki in Judež so obstopili Kristusa. Videti je bilo, da se sramujejo svoje slabosti, in se bojijo, da jim bo pobegnil. Tedaj je Odrešenik še enkrat vprašal: "Koga iščete?" Sicer so imeli že zadosten dokaz, da je ta, ki je stal pred njimi, Božji Sin, toda niso se dali prepričati. Na vprašanje: "Koga iščete?" so zopet odgovorili: "Jezusa Nazarečana." Zveličar je nato dejal: "Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite, da ti odidejo," (Jan 18,7.8.) in pri tem pokazal na učence. Poznal je njihovo slabotno vero in jih želel obvarovati pred skušnjavo in stisko. Bil se je pripravljen žrtvovati zanje.
Izdajalec Judež ni pozabil vloge, ki jo je moral odigrati. Ko so biriči stopili v vrt, jih je vodil on, takoj za njim pa je šel veliki duhovnik. Z Jezusovimi preganjalci se je dogovoril za znamenje, rekoč: "Kogar poljubim, ta je; primite ga." (Mat 26,48.) Sedaj se je pretvarjal, kakor da sploh nima nobene zveze z njimi. Pristopil je k Jezusu,/695/ mu prijateljsko podal roko kakor znanemu prijatelju in rekel: "Zdrav bodi, Učitelj!" (Mat 26,49.) Poljubljal ga je in se delal, kakor da joče iz sočutja do njega zaradi njegove nevarnosti.
Jezus mu je rekel: "Prijatelj, čemu si prišel?" Njegov glas je drhtel od otožnosti, ko je pristavil: "Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?" (Luk 22,48.) Te besede bi morale predramiti izdajalčevo vest in ganiti njegovo zakrknjeno srce; toda čast, zvestoba in človeška nežnost so ga zapustila. Pred njim je stal predrzno in izzivalno in z ničimer ni kazal, da je pripravljen popustiti. Izročil se je Satanu in se mu sploh ni mogel upreti. Jezus pa ni zavrnil izdajalčevega poljuba.
Drhal se je opogumila, ko je videla, da se je Judež dotaknil njega, ki je še malo prej stal poveličan pred njihovimi očmi. Jezusa so prijeli in mu začeli zvezovati dragocene roke, ki so vedno delale samo dobro.
Učenci so si mislili, da se Učitelj ne bo pustil prijeti. Ista sila, ki je povzročila, da so ti možje kakor mrtvi popadali na tla, bi jih lahko zadržala tako nebogljene vse dotlej, da bi se rešili Jezus in njegovi spremljevalci. Bili so razočarani in razjarjeni, ko so videli vrvi, s katerimi naj bi bile zvezane roke njihovega Ljubljenca. Peter je v svoji jezi hitro potegnil meč in hotel zaščititi Učitelja, vendar je odsekal le uho hlapcu velikega duhovnika. Ko je Jezus videl, kaj se je zgodilo, si je osvobodil roke, čeprav so ga rimski vojaki trdno držali, in rekel: "Nehajte!" (Luk 22,51.) Potem se je dotaknil ranjenega ušesa in ga takoj ozdravil. Nato je rekel Petru: "Vtakni svoj meč na njegovo mesto; kajti vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo. Ali pa meniš, da ne morem prositi svojega Očeta, in poslal bi mi takoj več kakor dvanajst legijonov angelov?" (Mat 26,52.53.) - Za vsakega učenca en legijon. Zakaj pa potem ne reši sebe in nas, so si mislili učenci. Nato je Gospod odgovoril na njihovo neizgovorjeno vprašanje: "Kako bi se pa izpolnila pisma, ki pričajo, da mora tako biti? Ali naj ne pijem keliha, ki mi ga je dal Oče?" (Mat 26,54; Jan 18,11.)
Uradno dostojanstvo ni moglo zadržati judovskih voditeljev, da se ne bi pridružili Jezusovim preganjalcem. Njegovo prijetje je bilo preveč pomembno, da bi ga prepustili podrejenim; zviti duhovniki in starešine so se pridružili tempeljski straži in bučni drhali ter šli za Judežem v Getsemani. Kakšna družba za te dostojanstvenike, ko so se zedinili z drhaljo, ki je bila žejna senzacij in bila oborožena z vsakovrstnim orožjem, kakor da preganja divjo zver!/696/
Kristus se je obrnil k duhovnikom in starešinam ter jih predirljivo pogledal. Besed, katere jim je spregovoril, niso pozabili vse življenje. Delovale so kakor ostre puščice Vsemogočnega. Dostojanstveno je dejal: "Kakor nad razbojnika ali tatu ste prišli z meči in koli." (Luk 22,52.) Vsak dan sem bil z vami v templju. Imeli ste priložnost, da bi me prijeli, pa tega niste storili. Noč je primernejša za vaše delo. "Ali to je vaša ura in oblast teme." (Luk 22,53.)
Učenci so bili zelo prestrašeni, ko so videli, da se je Jezus pustil prijeti in zvezati. Bili so užaljeni, da mora trpeti ponižanje zase in zanje. Niso mogli razumeti njegovega vedenja in so ga dolžili, ker se je vdal drhali. Zaradi razkačenosti in strahu je Peter predložil, da naj se rešijo sami. Ravnali so se po njegovem predlogu, zato so ga zapustili vsi in pobegnili. Toda Kristus je vnaprej napovedal njihov beg. Rekel je: "Glej, pride ura, in že je prišla, da se razkropite vsak na svojo stran in mene pustite samega; a nisem sam, ker je Oče z menoj." (Jan 16,32.)/697/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!